Prva pomoč

Prva pomoč so ukrepi, ki jih izvedemo pri poškodovanem ali obolelem (v nadaljevanju: ponesrečencu) pred prihodom medicinsko usposobljenih strokovnjakov. Zgodi se, da moramo dati prvo pomoč sami sebi, svojim sorodnikom, prijateljem, znancem ali pa naključno navzočim. Tak položaj je stresen, nepričakovan in hkrati univerzalen. Zato preprostih receptov ni. Edino vodilo, ki ga ne smemo nikoli obiti, je da moramo ravnati tako, da ponesrečencu ne škodimo. To pomeni, da pazimo na varnost (svojo lastno in tistega, ki ga rešujemo) in da s svojimi ukrepi ponesrečencu ne poslabšamo zdravja. 

Za vsako bolezen in poškodbo obstaja preprosto zdravilo: da se ji izognemo oz. da jo preprečimo. To dosežemo s treznim premislekom o svoji psihofizični pripravljenosti, težavnosti ture, vremenski napovedi, opremi, ki jo imamo na voljo, in ne nazadnje o svojem zdravju. Ko seštejemo vse pozitivne in negativne kazalce, lahko ocenimo stopnjo tveganja, v katero se spuščamo. 

Če imamo kakšno bolezen, zaradi katere redno jemljemo zdravila, jih nikakor ne smemo pozabiti doma. Hoja v gore je napor in obremenitev, zato lahko opustitev zdravljenja povzroči poslabšanje ali celo kritičen položaj. Pametno se je pozanimati pri svojem zdravniku o vsem glede svoje bolezni, nevarnosti in omejitev. 

V skupini se lahko srečamo z najrazličnejšimi bolniki. Nekateri svoje težave radi razkrijejo, drugi pa o njih raje molčijo. Za vso skupino je dobro, da so hujše težave posameznikov znane vsaj vodniku, saj se lahko le tako ustrezno in pravočasno odzove. 

Ko naletimo na koga, ki potrebuje našo pomoč, je zelo pomembno, da ohranimo trezno glavo, na hitro presodimo, kako huda je nesreča, ocenimo morebitno tveganje za ponesrečenca in zase ter čim hitreje ukrepamo. S svojim ravnanjem skušamo ohraniti življenje oz. ublažiti posledice poškodbe ali bolezni in poskrbeti za strokovno pomoč. 

Ustrezna in hitra prva pomoč je pomemben člen v verigi preživetja. Še tako visoko specializirana poznejša pomoč ne more nadomestiti ukrepov, ki jih lahko izvedemo že na kraju dogodka. Zato nikakor ne smemo stati ob strani in čakati. <br> 

== Pristop k ponesrečencu, obolelemu<br>  ==

'''Varnost:'''<br>Ko smo poskrbeli za varnost, hitro preglejmo ponesrečenca. 

Nujni primeri:<br>Najpomembneje je, da ugotovimo, ali so potrebni takojšnji ukrepi za ohranjanje življenja in ali gre za hude, smrtno nevarne poškodbe oziroma bolezni. Zato najprej ocenimo stanje njegove zavesti, dihanje in krvni obtok in poiščemo morebitne hude krvavitve.<br>Če ugotovimo, da je življenje ogroženo, takoj ukrepamo in nato pokličemo pomoč – telefonsko številko 112 (lahko tudi prek radijske zveze GRZS, obveščevalnih točk, sistema SAPOGO ali službe NMP – nujna medicinska pomoč). Natančnega pregleda se lotimo šele po stabilizaciji osnovnih življenjskih funkcij. 

<br>'''Pogovor'''''':'''<br>Če smo pri hitrem pregledu izključili življenjsko ogroženost, se lotimo natančnejšega pogovora s ponesrečencem in pričami dogodka ter pregleda, da ugotovimo znake in simptome, na podlagi katerih lahko postavimo diagnozo in ustrezno ukrepamo. Ponesrečencu se predstavimo in se z njim natančno pogovorimo o tem, kdaj in kako je nastala poškodba. Skušamo ugotoviti mehanizem poškodbe, smer in moč sile, ki je delovala na telo. Vprašamo, kako se je bolezen začela in nadaljevala. Pozanimamo se tudi o prejšnjih boleznih, zdravilih, ki jih jemlje, in alergijah. Ugotovimo identiteto, starost in naslov ponesrečenca. Če je le mogoče, si vse podatke zapišemo. 

'''Okoliščine''':<br>Ogledamo si tudi okoliščine dogodka. Če je ponesrečenec brez zavesti, mu pregledamo žepe in torbe – iščemo zdravila, inhalatorje, injekcije, napotnice – vse, kar nas lahko opozori na nekatere bolezni – sladkorno, epilepsijo, hemofilijo ... Pri sumu, da gre za zastrupitev, moramo biti pozorni na embalažo in ostanke strupov. 

'''Simptomi in znaki:'''<br>Nato se lotimo ugotavljanja simptomov in znakov. Koliko uspešni bomo pri tem, je odvisno od stanja zavesti in splošnega stanja ponesrečenca ter našega znanja in izkušenosti.<br>Simptomi so občutki, ki nam jih ponesrečenec opiše. Na primer: bolečina, slabost, vrtoglavica, omotica, izguba spomina, izguba občutkov, tesnoba, slabotnost, žeja.<br>Znaki pa so spremembe stanja ponesrečenca, ki jih lahko preiskovalec vidi, čuti, sliši ali voha. Znaki so npr.: moč in hitrost pulza, globina in frekvenca dihanja, deformacije, škrtanje kosti, otekline, podplutbe, spremenjena barva kože. 

'''Pregled:'''<br>Pri pregledu moramo biti natančni in nežni. Še posebno nežno pretipamo poškodovane in boleče predele. Ponesrečencu povemo, kaj nameravamo storiti. Skušamo ga čim manj premikati. Pregled začnemo pri glavi in nadaljujemo navzdol proti nogam. Če mu moramo odstraniti oblačila (za ugotavljanje poškodbe in oskrbo), storimo to čim bolj diskretno. Le v skrajni sili obleko razparamo ali razrežemo. Pri slačenju puloverja npr. izvlečemo najprej nepoškodovano roko, nato ga potegnemo čez glavo in šele nazadnje potegnemo rokav s poškodovane roke, ki jo medtem podpiramo. Čelado snamemo le, če je nujno potrebno. Najbolje je, da si jo sname sam. Če si je ne more sneti, sta za to potrebna vsaj dva; eden mora namreč ves čas podpirati glavo in vrat. 

'''Zaščita:'''<br>Ko oskrbimo vse potrebno, moramo ponesrečenca zavarovati pred mrazom, vetrom, dežjem, včasih celo pred soncem. 

'''Dokončna oskrba:'''<br>Ponesrečenca moramo spodbujati, miriti, poslušati in vseskozi nadzirati. Glede na njegovo stanje izberemo eno izmed treh možnosti: <br>1. lahko pokličemo zdravnika ali reševalce ter jih prosimo za nasvet, <br>2. ponesrečenca lahko v spremstvu pustimo domov, <br>3. ocenimo, da nujno potrebuje zdravniško oskrbo. Takrat pokličemo pomoč in ostanemo pri njem do prihoda reševalcev. <br> 

== Ugotavljanje smrti<br>  ==

Smrt v pravem pomenu besede pomeni prenehanje življenja oz. dokončno, nepovratno prenehanje življenjskih funkcij ter odmiranje celic in organov. 

Srečujemo se tudi s pojmi navidezna smrt, klinična smrt, biološka smrt in možganska smrt. <br>'''Navidezna smrt''' je stanje, ko je dihanje in delovanje srca tako neznatno, da ga s svojimi čutili ne moremo več zaznati. Gre za globoko nezavest bolnika. Pri njem se pojavijo celo nekateri znaki, značilni za mrliča: bleda, hladna koža, ohlapni udi, široki in neodzivni zenici.<br>O '''klinični smrti''' govorimo, ko delovanje dihanja in srca popolnoma preneha. Težko jo je razlikovati od navidezne smrti, saj je tudi pri tej težko zaznati minimalno aktivnost srca in dihanja. Nujno je, da v obeh primerih brez odlašanja začnemo izvajati ukrepe oživljanja, ki lahko klinično mrtvega obudijo v življenje, saj že nekajminutni zastoj srca in dihanja povzroči nepopravljivo okvaro možganov. <br>'''Biološka smrt '''pa je dokončna smrt, pri kateri tudi oživljanje ne pomaga.<br>'''Možganska smrt''' nastane pri hudih okvarah možganov, ko srce še vedno deluje, možgani pa ne več. Ugotavljanje možganske smrti je zahtevno in dolgotrajno; poteka po natančno predpisanem postopku, ki se izvaja le v bolnišnicah. 

Edini zanesljiv znak smrti je gnitje.<br>Drugi znaki smrti so še: mrliške lise, mrliška okorelost, odsotnost refleksov, ohlajanje trupla. Te znake je lahko zamenjati s spremembami pri nekaterih stanjih še živega ponesrečenca, kot so hud šok, dušenje, podhladitev ... 

Zato se držimo načela, da kljub mrliškemu videzu ponesrečenca ter odsotnosti dihanja in krvnega obtoka vedno takoj začnemo izvajati temeljne postopke oživljanja. Izjema so le poškodbe, nezdružljive z življenjem (dekapitacija, tj. obglavljenje, možgani na tleh ...) <br> 

== Oživljanje<br>  ==

Oživljanje je zaporedje postopkov, ki jih izvajamo pri ponesrečencu, ki je nezavesten, ne diha oz. ne diha normalno in se ne premika. <br>S temeljnimi postopki oživljanja '''(TPO)''' zagotavljamo zadovoljivo nasičenost krvi s kisikom in zadovoljivo cirkulacijo, predvsem skozi možgane in srce. S tem podaljšamo čas, ko se lahko še omogoči kakovostno preživetje. 

Za preživetje je potrebna učinkovita veriga preživetja (veriga ukrepov), s katerimi: <br>1. pravočasno prepoznamo oz. preprečimo zastoj srca, <br>2. s TPO premostimo izpad krvnega obtoka in preprečimo kritično pomanjkanje kisika v možganih in srcu, <br>3. vzpostavimo delovanje srca in<br>4. izboljšamo kvaliteto življenja.<br> 

VERIGA PREŽIVETJA:<br> 

'''1. zgodnja prepoznava in klic na pomoč (tel.:112)<br>''' 

'''2. takojšnji TPO<br>''' 

'''3. zgodnja defibrilacija<br>''' 

'''4. zgodnji dodatni postopki oživljanja'''<br> 

Vsi členi verige so enako pomembni, saj brez nepretrganega zaporedja vseh ukrepov kakovostno preživetje bolnika ni mogoče. 

Temeljni postopki oživljanja (TPO) obsegajo:<br>• prepoznavo stanj, ki lahko privedejo do nenadne smrti <br>• oceno zavesti, dihanja, krvnega obtoka <br>• klic na številko 112<br>• izvajanje zunanje masaže srca <br>• sprostitev dihalnih poti <br>• izvajanje umetnega dihanja <br>• uporabo polavtomatskega defibrilatorja* <br>• ukrepanje v primeru zapore dihalne poti s tujkom <br>• obvladanje položaja za nezavestnega <br>• obvladanje nadzora življenjskih funkcij 

*uporaba polavtomatskega defibrilatorja z vse večjo dostopnostjo teh aparatov zaradi nameščanja na javnih prostorih prehaja izmed dodatnih postopkov oživljanja (ki jih izvajajo medicinsko usposobljeni strokovnjaki) med temeljne postopke oživljanja, ki jih izvajajo laiki. Za uporabo tega aparata potrebujemo le nekaj dodatnega znanja.

Čeprav lahko o preživetju ponesrečenca odloča prav to, kako hitro so bili izvedeni ukrepi prve pomoči, ne smemo pozabiti na varnost tudi v teh dramatičnih situacijah. Nevarnost lahko grozi zaradi samega reševanja ali okolice (električni tok, promet, plin ...). Vsekakor se je moramo zavedati in se ji čim bolj izogniti. <br>Oživljamo vedno na kraju dogodka (izjema je prenos zaradi nevarnosti); ponesrečenec leži na hrbtu.<br> 

=== Stanje zavesti (odzivnost)<br>  ===

preverimo tako, da ponesrečenca nežno stresemo in ga glasno vprašamo:&nbsp;»Je z vami vse v redu?«&nbsp; 

Če ponesrečenec odgovori, ga ne premikajmo, temveč mu skušajmo pomagati oz. pojdimo po pomoč. <br>Če ponesrečenec na naše klice ne odgovori, zavpijmo:&nbsp;»Na pomoč!«, ga obrnimo na hrbet in mu sprostimo dihalne poti ter preverimo dihanje. Če diha, mu odstranimo očala in vse trde predmete iz žepov (nevarnost preležanin!). <br> 

Odročimo bližnjo roko, upognjeno v komolcu, z dlanjo obrnjeno navzgor, ter ga obrnimo k sebi v položaj za nezavestnega. Zgornja noga naj bo pokrčena pravokotno v kolku in kolenu, dlan zgornje roke pod licem, glava potisnjena nekoliko nazaj, da ostane dihalna pot prosta.<br> 

Ko je nezavestni v pravilnem položaju, ga moramo nenehno nadzorovati in preverjati <br>dihanje. Pokličimo ali pošljimo koga po pomoč (tel. 112). <br> 

=== Sprostitev dihalnih poti <br>  ===

izvedemo, preden ugotavljamo, ali ponesrečenec diha, saj so lahko ravno neprehodne dihalne poti vzrok, da nezavestni ne diha. Dihalne poti lahko sprostimo na več načinov: <br>• Glavo nagnemo nazaj in mu dvignemo brado (Slika 3.2.slika 3.1.4 nova slika). Ta manever je osnovni, najučinkovitejši in najpreprostejši način sprostitve dihalnih poti. Lahko pa je škodljiv, če ima nezavestni poškodovan vratni del hrbtenice. Kadar sumimo, da gre za to (tako je pri skoraj vseh nezavestnih zaradi poškodbe), se mu po možnosti izognimo. <br>• Odstranimo ponesrečencu tujke iz ust. Ta postopek izvedemo le, če jih vidimo (npr. hrano, zob, protezo, kri ...). Pri tem pazimo, da mu s prstom ne gremo pregloboko v žrelo, saj lahko s tem sprožimo refleks bruhanja in zadušitev nezavestnega z njegovimi lastnimi izbljuvki. <br>• Dvig spodnje čeljusti s trojnim prijemom brez nagibanja glave nazaj je najprimernejši manever pri poškodovancih.<br> 

=== Preverjanje dihanja <br>  ===

izvedemo tako, da se, medtem ko držimo dihala nezavestnega sproščena, z ušesom nagnemo nad njegova usta in <br>• opazujemo dvigovanje prsnega koša <br>• poslušamo šum dihanja nad usti <br>•skušamo čutiti gibanje zraka pri morebitnem izdihu<br>Opazujmo 10 sekund; če ponesrečenec diha, ga obrnimo v položaj za nezavestnega. Če dihanja ne zaznamo ali pa je nenormalno – agonalno (občasni, neredni, posamezni vdihi), naj eden izmed očividcev takoj pokliče pomoč (tel. 112) oz. jo pokličimo sami, če drugih ni (seveda če smo v urbanem okolju, v katerem je hitra pomoč reševalcev dosegljiva). Če smo v dvomih, ali ponesrečeni diha ali ne, ravnajmo tako, kot da NE diha.<br>Hkrati pošljimo koga po najbližji polavtomatski defibrilator. Takoj po klicu se lotimo oživljanja. Začnimo z zunanjo masažo srca.<br> 

=== Zunanja masaža srca <br>  ===

Masiramo na tleh. Bolnik leži na hrbtu, pokleknemo ob strani prsnega koša. Dlan ene roke položimo vzdolžno s prsnico na sredi prsnega koša. Nanjo položimo dlan druge roke in sklenemo prste obeh. Z iztegnjenima komolcema pritiskamo navpično navzdol na prsnico, da se ta ugrezne vsaj 5 cm globoko (ne več kot 6).&nbsp; Stisk naj traja enako dolgo kot popustitev. Popustiti moramo toliko, da se prsni koš vrne v izhodiščni položaj, vendar rok ne odmikamo s površine prsnega koša. Masiramo s frekvenco vsaj 100 pritiskov na minuto (ne več kot 120). Naredimo 30 pritiskov, nato damo dva umetna vpiha.<br> 

=== Umetno dihanje <br>  ===

Umetno dihanje dajemo tako, da nezavestnemu nagnemo glavo nazaj. S palcem in kazalcem roke, ki smo jo položili na čelo, zatisnemo nosnici, s prsti druge roke pa privzdignemo brado&nbsp; in odpremo usta. Zajamemo sapo , z ustnicami zaobjamemo usta nezavestnega in enakomerno vpihujemo vanje.&nbsp; Vpih naj traja 1 sekundo, količina vpihnjenega zraka naj bo 0,5 – 0,6 litra; toliko da opazimo viden dvig prsnega koša. Po vpihu odmaknemo usta od njegovih, glavo mu držimo v enakem položaju in opazujemo spuščanje prsnega koša – počakamo na izdih. Medtem znova zajamemo sapo in takoj ponovimo vpih. Nato nemudoma prestavimo roki na prsni koš in nadaljujemo z zunanjo masažo srca. Za dva umetna vdiha ne smemo porabiti več kot 5 sekund vsega skupaj. Če z umetnim dihanjem kljub popravkom položaja glave in drugim poskusom sprostitve dihalnih poti nismo bili uspešni, nemudoma nadaljujmo z zunanjo masažo srca in ne izgubljajmo časa z nadaljnjimi poskusi predihavanja. <br>Za umetno dihanje lahko uporabimo tudi žepno obrazno masko – v tem primeru se za umetno dihanje postavimo za glavo bolnika.<br> 

=== Oživljanje – TPO<br>  ===

Po dveh vpihih nadaljujemo zunanjo masažo srca izmenično z umetnim dihanjem, in sicer v razmerju 30 pritiskov – 2 vpiha.<br>Oživljanje v celoti izvaja en reševalec. <br>Če je na voljo dovolj ljudi, se naj pri izvajanju oživljanja izmenjujejo vsaki dve minuti. Po dveh minutah namreč zadovoljivost oživljanja zaradi utrujenosti močno upade.<br>Pri menjavah moramo hitri, da z njimi ne pretrgamo oživljanja, saj vsaka prekinitev močno poslabša možnosti preživetja bolnika.<br>Med oživljanjem preverimo dihanje oz. zavest le, če bi se bolnik začel očitno zbujati (premikanje, odpiranje oči in dihanje). Sicer oživljanje izvajamo nepretrgano do prihoda NMP oz. dokler se ne izčrpamo.<br> 

=== Oživljanje samo z zunanjo masažo srca (brez umetnega dihanja)<br>  ===

Če umetnega dihanja iz objektivnih (obsežne poškodbe obraza, strupi, nezavestnemu ne moremo odpreti ust ...) ali subjektivnih razlogov (HIV, izbljuvki …) nismo sposobni dajati ali pa zanj nismo usposobljeni, lahko oživljamo samo z nepretrgano zunanjo masažo srca s frekvenco 100/min (ne več kot 120/min). Tudi tako oživljanje je boljše kot nobeno. Uspešno je predvsem takrat, kadar gre za nekaj začetnih minut po zastoju srca. Če pa gre v izhodišču za zastoj dihanja in je zastoj srca le posledica tega, je oživljanje brez umetnega dihanja praviloma manj uspešno.<br> 

=== Nekoliko drugače oživljamo otroke<br>  ===

• Otroke lahko oživljamo po algoritmu za odrasle – z majhnimi popravki.<br>• Ko ugotovimo, da nezavestni otrok ne diha, začnemo oživljanje s 5 umetnimi vpihi; nato preverimo življenjske znake –dihanje, premikanje).<br>• Če jih ni, nadaljujemo z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 15&nbsp;: 2 (lahko uporabimo tudi shemo za odrasle in oživljamo v razmerju 30&nbsp;: 2).<br>• Zunanjo masažo izvajamo na sredi prsnega koša, na spodnji polovici prsnice, z dvema rokama (večji otrok), eno roko (majhen otrok) ali dvema prstoma (dojenček) – odvisno od velikosti otroka – tako, da se prsni koš otroka ugrezne za 1/3.<br>• Če smo sami, oživljamo 1 minuto (začetni vpihi + 3 ciklusi) in šele nato pokličemo pomoč (tel. 112).<br>• Če nas je več, naj eden oživlja, drugi pa nemudoma pokliče pomoč.<br> 

=== Oživljanje odraslega po shemi za oživljanje otrok<br>  ===

Izjemoma oživljamo tudi odrasle po shemi za oživljanje otrok. Tako oživljamo le utopljence in zasute v snežnem plazu. V teh primerih začetno dogajanje privede do zastoja dihanja, posledica tega pa je odpoved srca (zaradi pomanjkanja kisika). <br>Ob upoštevanju varnostnih ukrepov začnemo v teh primerih oživljanje s 5 umetnimi vpihi, nadaljujemo s ciklusi 30 masaž&nbsp;: 2 vpiha (1 minuto), nato pokličemo pomoč (tel. 112) in nadaljujemo s TPO 30&nbsp;: 2 do prihoda NMP. <br> 

=== Kdaj lahko prenehamo oživljati ponesrečenca? <br>  ===

• ko oživljanje prevzame reševalna služba (NMP) <br>• ko opazimo pri njem očitne znake življenja (začne se premikati, odpre oči in normalno zadiha)<br>• ko smo tako izčrpani, da ne zmoremo več <br> 

=== Podhlajeni<br>  ===

Podhlajenega oživljamo prav tako kot nepodhlajenega, edina izjema je ocenjevanje življenjskih funkcij, za katero si vzamemo več časa (30–45 sekund).<br> 

== Tujek v dihalih<br>  ==

Če tujek ne povzroča popolne zapore dihalnih poti, ga bolnik po navadi sam izkašlja in ne potrebuje pomoči. Če pa povzroči popolno zaporo, se bolnik lahko zaduši. V vsakem primeru moramo takoj ustrezno ukrepati. Kako bomo ravnali, je odvisno od stanja zavesti bolnika.<br> 

=== Tujek v dihalih pri zavestnem bolniku<br>  ===

Če je zapora blaga, bolnika spodbujamo, naj kašlja, in nadziramo, ali je kašelj še učinkovit, ali je morda tujek izkašlja; opazujemo dihanje.<br>Če bolniku tujek popolnoma zapira dihalno pot in postaja izčrpan oziroma modrikast, mu najprej odstranimo iz ust zobno protezo, slino, kri, sluz; stopimo k njemu od strani ter ga nagnjenega naprej z eno roko podpremo pod prsnim košem, z drugo pa ga do petkrat&nbsp;»udarimo«&nbsp;zadaj med lopaticama . Prenehamo takoj, ko tujek odstranimo. <br> 

Če s tem postopkom ne uspemo, stopimo za bolnika in izvedemo Heimlichov manever oz. sunke (stise) v zgornji del trebuha . Naprej nagnjenega bolnika objamemo čez zgornji del trebuha, položimo stisnjeno pest ene roke med žličko in popek in jo primemo z drugo roko. Nato močno sunemo k sebi oz. nazaj in navzgor glede na bolnika. Tujek bi se s tem manevrom moral premakniti in izpasti iz ust. <br> 

Če se bolnik še vedno duši, je treba znova pogledati usta in odstraniti tujek (morda smo ga toliko premaknili, da ga lahko dosežemo z roko). V nasprotnem primeru bolniku izmenično dajemo pet udarcev med lopatici in 5-krat Heimlichov prijem.<br> 

=== Tujek v dihalih pri nezavestnem bolniku<br>  ===

Če bolnik izgubi zavest, opustimo zgoraj navedene manevre in preidemo k standardnemu zaporedju temeljnih postopkov oživljanja. Mišice okoli grla namreč ob izgubi zavesti postanejo ohlapne, zato je dajanje umetnega dihanja lahko uspešno, čeprav bolnik prej ni mogel dihati zaradi popolne zapore dihal. Pokličemo pomoč.<br> 

Bolniku damo 5 umetnih vpihov in če po tem ne kaže znakov življenja (premikanje, dihanje), takoj preidemo na zunanjo masažo srca. Po 30 masažah znova pregledamo usta, odstranimo morebitne tujke in spet poskusimo z umetnim dihanjem ter zunanjo masažo srca. To izmenično ponavljamo, dokler bolnik ne pokaže očitnih znakov zbujanja oz. do prihoda NMP.<br>Pozor: pri dojenčkih oz. otrocih mlajših od 1 leta namesto stisov (sunkov) trebuha stisnemo prsni koš zaradi velike nevarnosti poškodbe trebušnih organov!<br> 

== Šok<br>  ==

Šok pomeni odpoved krvnega obtoka, ki povzroči pomanjkanje hranil in kisika v organih in tkivih. Če to predolgo traja, lahko sledita odpoved organov in celo smrt. 

Krvni obtok lahko odpove na vsaki točki svojega kroga. Najbolj znana oblika je izguba krvi ali tekočine (krvavitev, izsušitev ...), lahko odpove srce (srčni infarkt), lahko se preveč razširijo male žile (zaradi anafilaktične – alergične – reakcije, zastrupitve …), lahko pa je moten tok krvi (pljučna embolija, pnevmotoraks …). 

Da gre za šok, lahko sklepamo, če je ponesrečenec okrvavljen; če toži zaradi bolečin v prsih in težkega dihanja; če je opečen; če ga je pičila osa in je preobčutljiv na osji pik. Vsekakor pa nas morajo opozoriti nanj težko stanje obolelega ali ponesrečenega in huda prizadetost oz. znaki šoka pri njem. 

Šokirani je prizadet, apatičen, njegov pulz je hiter in šibak, diha pospešeno in plitvo, ima bledo, modrikasto kožo in ga obliva hladen znoj; pri anafilaktičnem šoku ima lahko tudi rdeče madeže in izpuščaje po telesu. 

Tudi tu ne gre prezreti, da se lahko nekaterim situacijam izognemo: vsakdo, ki je preobčutljiv na pik, naj s seboj obvezno nosi tablete za samopomoč; srčni bolniki naj dobro pretehtajo razmere in svojo kondicijo ter izberejo ustrezno turo; v vročih dneh še posebno pazimo na zadosten vnos tekočin. 

Ko pa se šok že razvije, pomaga le hitra strokovna pomoč. <br>Osnovna ukrepa na terenu sta položaj z dvignjenimi nogami (ponesrečenec leži na hrbtu in ima noge podložene v višini 30–40 cm&nbsp; in hiter transport.<br> 

V primeru šoka zaradi odpovedi srca pa je obvezen polsedeči položaj. 

Šokiranemu ne dajemo piti, lahko pa mu močimo usta. Ves čas ga spodbujamo in ga zavarujemo pred nadaljnjo izgubo toplote – pokrijemo ga, ne izvajajmo pa aktivnega ogrevanja. Bolnik naj ne je in ne kadi. Preprečimo mu tudi premikanje; naj raje počiva. <br> 

== Krvavitev<br>  ==

je iztekanje krvi iz žil ali srca. Nastane zaradi poškodbe žil, tkiv ali organov. <br>Krvavitve lahko delimo glede na izvor, vzrok, mesto ali obsežnost. 

Glede na izvor je krvavitev lahko:<br>• iz srca<br>• iz arterije (žile odvodnice)<br>• iz vene (žile dovodnice)<br>• iz kapilar<br>• mešana krvavitev 

Glede na vzrok je krvavitev lahko:<br>• zaradi poškodbe<br>• fiziološka – normalna (menstruacija)<br>• patološka – bolezenska 

Glede na mesto krvavitve poznamo:<br>• zunanje krvavitve<br>• notranje krvavitve<br>o vidne (kri izteka skozi telesne odprtine)<br>o nevidne (krvavitev v telesne votline, bližnja mehka tkiva) 

Glede na obsežnost lahko govorimo o lahkih, srednjih in hudih krvavitvah<br> <br>Včasih prispeva h krvavitvi tudi moteno strjevanje krvi. Krvavitev je vsekakor treba ustaviti. <br>Zunanje krvavitve ustavimo s pritiskom na žilo odvodnico med srcem in mestom krvavitve ob kost, z direktnim pritiskom na krvavečo rano ali s kompresijsko obvezo. Najpomembnejša pritisna mesta so: <br>• nadlahtna arterija <br>• pazdušna arterija <br>• velika stegenska arterija 

Ko smo zaustavili krvavitev s pritiskom žile ob kost, namestimo na krvavečo rano kompresijsko obvezo. <br>Kompresijsko obvezo naredimo po stopnjah: <br>• rano najprej sterilno pokrijemo <br>• na gazo položimo trd predmet <br>• ga nato trdo pričvrstimo s povojem <br>• obvezno preverimo pulz na oddaljenem delu okončine&nbsp; in <br>• tako poviti ud imobiliziramo <br> 

Obveza ne sme ovirati pretoka krvi. Nadzor ponavljamo, saj sprva primerna obveza lahko sčasoma postane pretesna zaradi nastajajoče otekline. Če obveza prekrvavi, je ne odvijamo, pač pa jo le dodatno povijemo. Če to ne zadošča, obvezo odstranimo (odstranimo vrhnje sloje; nikoli ne odstranjujemo sterilne gaze oz. sterilnega povoja, ki je neposredno na rani) in jo naredimo na novo.<br> 

Krvaveče rane na vratu ne moremo oskrbeti s kompresijsko obvezo. Krvavitev lahko ustavimo le s pritiskom neposredno na krvavečo žilo. Če imamo pri roki sterilno gazo ali vsaj čist robec, ga namestimo na rano, nato pa s prsti ali pestjo (uporabi rokavice!) pritisnemo na krvavečo žilo. Pritiskamo do prihoda strokovnjakov, saj taka krvavitev po navadi ne preneha. <br>Enako lahko ukrepamo pri krvaveči rani v področju dimelj. V tem primeru lahko naredimo tudi nekoliko prilagojeno kompresijsko obvezo – rano sterilno pokrijemo, na krvaveče mesto pa namestimo trdo zvit povoj, ki ga na rano pritisnemo s tem, da nogo – skrčeno v kolku in kolenu – privežemo ob trup. Če krvavitve s tem ne zaustavimo, obvezo odstranimo in pritisnemo neposredno na krvaveče mesto.<br>Podobno kompresijsko obvezo lahko naredimo tudi pri krvavitvi v pazduhi, komolcu ali na kolenu zadaj. 

Notranje krvavitve včasih težko prepoznamo. Nanje lahko pomislimo že zaradi mehanizma poškodbe, bolečin in znamenj nastajajočega šoka. 

Vsak zlom povzroči krvavitev. Zlom medenice npr. lahko že sam po sebi pripelje do šoka, saj ponesrečenec izgubi tudi do 2 litra krvi. Pri zlomu stegnenice lahko pričakujemo izgubo do 1 litra krvi. Poškodbe trebuha ali prsnega koša so tudi pogost vzrok hudih notranjih krvavitev. Notranjih krvavitev ne moremo zaustavljati. Pomembno je, da pomislimo nanje in hitro ukrepamo! Ponesrečenca je treba takoj odpeljati v bolnišnico. 

Izguba krvi pa je lahko nesorazmerno velika glede na poškodbo. Takrat posumimo, da gre morda za bolnika z motnjami strjevanja krvi ali pa nekoga, ki zaradi različnih vzrokov jemlje zdravila proti strjevanju krvi. V tem primeru lahko pričakujemo, da bodo vsi naši ukrepi le malo zalegli, saj je za zaustavljanje krvavitve potrebna tudi organizmu lastna sposobnost strjevanja. Paziti moramo, da so naše obveze res natančne, jih preverjati in po potrebi okrepiti. 

Esmarchova preveza se danes skoraj ne uporablja več. Gre za močno zadrgnitev uda s prevezo, ki onemogoči pretok krvi, s tem pa je tak ud v nevarnosti, da bo zaradi pomanjkanja prekrvavitve ogrožen. Upravičeno jo namestimo le, kadar krvavitve ne moremo ustaviti na noben drug način. Več pa se uporablja v vojnih razmerah. Če se odločimo za namestitev te preveze, uporabimo raje širok pas kot ozek trak, saj tako zmanjšamo pritisk na enoto površine in možnost odmrtja tkiva pod prevezo.<br> 

== Nezavest<br>  ==

Nezavest je lahko posledica bolezni ali poškodbe. Stanje zavesti ocenjujemo glede na odzivanje ponesrečenca na klic, bolečino oz. glede na sposobnost govora, gibanja in sporazumevanja. <br>Vzroki nezavesti so lahko najrazličnejši: poškodba glave, možganska kap, sladkorna bolezen, zastrupitve z uspavali, alkoholom, drogami ... Lahko je tudi kombinacija dveh dejavnikov (alkohol in padec, možganska kap in padec). Če ima nezavestni poškodbo glave, vedno pomislimo na veliko verjetnost hkratne poškodbe vratne hrbtenice, zato ravnamo z njim, kot da bi jo tudi imel. 

Ne glede na vzrok nezavesti moramo vedno poskrbeti za strokovno pomoč in hiter transport. 

Največja neposredna nevarnost, ki grozi nezavestnemu, je zapora dihalnih poti z zapadlim in ohlapnim jezikom ali želodčno vsebino, ki se lahko nateče v žrelo. Nezavestni namreč nima ohranjenih žrelnih refleksov, ki varujejo dihalne poti. Zato je naša osnovna naloga, da mu ohranimo dihalne poti prehodne. Odstranimo mu tujke iz ust, preverimo dihanje in ga položimo v položaj za nezavestnega . Ta položaj namreč zagotavlja prosto dihalno pot in iztekanje vsebine iz ust na tla. 

Nezavestnega moramo tudi v celoti pregledati, da ne spregledamo kakšne druge večje poškodbe, krvavitve ali zloma. Te seveda ustrezno oskrbimo. <br>Medtem pa ga skrbno nadzorujmo. <br>V usta mu ne dajmo ničesar, niti vode ali sladkorja. Položimo ga v položaj za nezavestnega in redno nadzirajmo dihanje in krvni obtok. Če začne bruhati, še preden smo ga obrnili v bočni položaj, ga takoj obrnimo na bok; če pa bruha v položaju za nezavestnega, pazimo, da se ne zaduši z izbljuvki.<br> 

== Podhladitev - hipotermija<br>  ==

O podhladitvi govorimo, kadar temperatura jedra telesa pade pod 35 stopinj Celzija. Vzrok podhladitve je največkrat izpostavljenost nizkim temperaturam, pripomorejo pa tudi izčrpanost, pomanjkljiva telesna pripravljenost, veter, dež in nepravilna zaščitna oblačila. Pogosto pripomore k podhladitvi tudi alkohol.<br>Možnost podhladitve je pri nesrečah vedno navzoča. Splošna podhladitev je možna vse leto. Lahko je posledica ali pa celo vzrok nesreče. Za podhladitev so še posebno dovzetni ponesrečenci, ki se ne morejo gibati oz. mirujejo na izpostavljenih hladnih in vetrovnih predelih. 

Za lažjo obravnavo razdelimo telo v sredico – rdeče (možgani, srce, pljuča, velike žile) in periferijo – modro.<br>V normalnih razmerah je temperatura sredice 37 stopinj Celzija, temperatura obrobnih delov pa le malo niha glede različne zunanje dejavnike. 

Telesna temperatura je v normalnem okolju odvisna od razmerja med proizvodnjo in zgubljanjem toplotne energije.<br>Toplotna energija v telesu nastaja v procesu presnavljanja hrane, izgubljamo pa jo s toplotnim sevanjem (radiacijo) in prevajanjem (konvekcija in kondukcija) v okolje. Veliko toplotne energije človek izgublja tudi z izhlapevanjem znoja.<br>Izgube lahko preprečimo z dobro izolacijo – primerno zaščitno obleko pred mrazom.<br>Znižana telesna temperatura prizadene vse organe. Največji vpliv ima na srce, ožilje in centralni živčni sistem. 

Po načelih švicarskega združenja za gorsko medicino delimo podhladitev na štiri stopnje glede na temperaturo jedra: 

Stopnja I (35–32 st. C): podhlajeni je pri zavesti in drgeta, pospešeno dihanje in pospešen utrip srca.<br>Stopnja II (32–28 st. C): podhlajeni je zaspan, miren, ne drgeta več, dihanje in srčni utrip sta počasna.<br>Stopnja III (28–24 st. C): podhlajeni je nezavesten in diha, težko zaznavne življenjske funkcije.<br> Stopnja IV (pod 24 st. C): podhlajeni ne kaže znakov življenja. 

Meje med posameznimi stopnjami so le okvirne, saj je klinična slika različnih stopenj podhladitve lahko zelo raznovrstna. Klinična slika lahko zelo odstopa od slike, ki bi jo pričakovali glede na dejansko izmerjeno telesno temperaturo, zato lahko telesno temperaturo glede na stanje bolnika le približno ocenimo. 

Prva pomoč:<br>Nevarnosti podhladitve se moramo zavedati in se ji po možnosti izogniti. Pri obravnavi podhlajenega je zelo pomemben pravilen pristop.<br>Osnovna načela ravnanja so: hiter klic na pomoč, preprečevanje nadaljnje podhladitve, obzirno premikanje, stabilizacija in nadziranje stanja bolnika. <br>Nepravilno in nenadzorovano ogrevanje in premikanje lahko povzroči draženje srčne mišice, ki mu sledi šok ali celo smrt.<br>Bolnika najprej zaščitimo pred mrazom in vetrom in mu zamenjamo mokra oblačila. Izogibamo se hitrim in grobim premikom. Ponesrečenec naj bo ves čas v ležečem položaju.<br>Če je pri zavesti, mu ponudimo tople in sladke napitke. Alkoholne pijače so prepovedane. <br>Na telo mu položimo toplotne vrečke in ga zavijmo v toplo odejo in alufolijo (toplotne vrečke se ob manipulaciji aktivirajo in oddajajo toploto. Položimo jih na vrat, pod pazduho in nad dimlje.)<br>Če je poškodovanec/podhlajeni nezavesten, začnimo temeljne postopke oživljanja. Ti se pri podhlajenem razlikujejo le po tem, da si za oceno dihanja in krvnega obtoka vzamemo po 30–45 sekund (po navadi le 10 sekund) časa.<br> 

== Zastrupitve<br>  ==

So posledica delovanja za človeka škodljive snovi na telo. Strup povzroči v telesu začasno ali trajno okvaro. V telo lahko pride z zaužitjem skozi usta, z dihanjem prek pljuč, lahko se vpije v kožo ali brizgne v oko, lahko pa se vbrizga z injekcijo. Znaki in simptomi zastrupitve so odvisni od količine in poti vnosa strupa v telo. Temu primerni so tudi ustrezni ukrepi prve pomoči. Vsekakor je nujno vzdrževati osnovne življenjske funkcije, odstraniti zastrupljena oblačila, ugotoviti, za kateri strup gre, izvedeti čim več od prič, shraniti morebitno embalažo in poskrbeti za hitro strokovno pomoč. <br> 

== Prva pomoč pri različnih bolezenskih dogajanjih<br>  ==

Bolezni lahko izzovejo različni zunanji ali notranji dejavniki. Lahko se razvije čisto nepričakovano, pogosto pa se različni bolezenski znaki pojavljajo počasi in manj izrazito. Za nastanek bolezni so zelo pomembni starost človeka, fizična kondicija in še drugi dejavniki. Nekatere bolezni se pozdravijo hitro, pri drugih pa je potek dolgotrajen (kroničen) in je povezan z različnimi zapleti. 

Bolezen se kaže z bolezenskimi znaki, ki so lahko lokalni, če imajo izvor v obolelem organu, ali splošni, če so posledica učinka obolenja na celoten organizem. Vsako bolezen po navadi spremlja več različnih bolezenskih znakov, med katerimi pa lahko eden prevladuje. Znamenja iste bolezni so lahko pri različnih ljudeh drugače izražena. <br>Lokalni znaki so odvisni od organa, v katerem bolezen poteka: kašelj, težave z dihanjem, bolečine pri srcu, v trebuhu, težave pri uriniranju … Najpogostejši splošni znaki so vročina, utrujenost, bledica. 

Za uspešno prvo pomoč pri različnih boleznih je treba pravilno prepoznati bolnikove težave in pravilno ukrepati. <br>V gorah se lahko srečamo z različnimi nenadno nastalimi bolezenskimi stanji, lahko pa se poslabšajo različne kronične bolezni. <br> 

=== Bolezni srca in ožilja<br>  ===

Težave s srcem in ožiljem so najpogostejši vzrok obolevnosti in smrtnosti v starejših letih. Največkrat nastanejo zaradi zožitve koronarnih žil, ki je posledica nalaganja maščobnih oblog na žilno steno. Pogosto so tudi posledica prirojenih motenj v delovanju srčnih zaklopk ali pa posledica drugih sistemskih obolenj (škrlatinka, sladkorna bolezen). <br>Bolezni srca in ožilja se kažejo s bolečino v prsnem košu, težkim dihanjem oz. težko sapo, omotico in omedlevico. Noben simptom sam po sebi ne potrdi bolezni srca, več simptomov hkrati pa pomeni utemeljen sum. 

'''Motnje srčnega ritma: '''nepravilnosti v ritmu ali frekvenci srčnega bitja. Vzroki so lahko zelo različni. Bolnik se težave lahko zaveda ali pa tudi ne. Lahko nastanejo nenadno ali pa so navzoče kronično, lahko povzročajo klinične težave (slabost, vrtoglavico, bolečine v prsnem košu, občutek razbijanja srca …) ali pa tudi ne. <br>Prva pomoč (PP): Ob na novo nastalih težavah je treba bolnika namestiti v udoben položaj in poklicati zdravniško pomoč. V primeru kroničnih težav bolniku pomagamo vzeti zdravila in se vsaj po telefonu pogovorimo z zdravnikom. 

'''Angina pectoris:''' je prehodna huda bolečina ali tiščanje v prsih, ki nastane, če srčna mišica ne dobiva dovolj kisika. Največkrat je to ponavljajoča se težava, povezana z fizičnimi ali čustvenimi obremenitvami. <br>Bolnik opiše, da ga hudo boli in tišči za prsnico; ta občutek se lahko širi proti levi rami, v vrat ali v hrbet. <br>Bolečina po mirovanju mine. <br>PP: Bolnika posedemo in pomirimo. Pomagamo mu vzeti zdravilo. Ponudimo mu primerno toplo tekočino (čaj). Če je pred njim še dolga pot, mu svetujemo vrnitev in obisk zdravnika. 

'''Srčni infarkt:''' je krizno stanje, pri katerem se nenadoma močno zmanjša ali prekine preskrba dela srčne mišice s krvjo in prizadeti predel zaradi pomanjkanja kisika odmre. Najpogostejši vzrok je krvni strdek. <br>Bolečina se pojavi postopoma, se stopnjuje in je hujša kot pri angini pectoris. Po navadi se pojavi sredi prsnega koša in se lahko širi v hrbet, spodnjo čeljust ali levo roko. Pogosto se ji pridružujejo še razbijanje srca, občutek strahu in omedlevica. Bolnik je nemiren. <br>PP: Srčni infarkt je zelo nevaren in zato vsakdo s simptomi, ki bi lahko pomenili srčni infarkt, potrebuje takojšnjo zdravniško pomoč. <br>Takoj pokličemo pomoč, v času do prihoda zdravniške ekipe pa bolnika posadimo (slika 3.19.) v udoben položaj in ga zavarujemo pred mrazom ali soncem. Odpnemo mu ovratnik in pas. Vedno naj dobi tableto aspirina-direct (bolnika prej vedno vprašamo po morebitni alergiji na aspirin ali podobna zdravila). Če je mogoče, mu dovajajmo kisik. Če ima bolnik s seboj pršilo nitroglicerina, mu pomagamo, da si ga sam razprši pod jezik. <br> 

Če se stanje slabša in bolnik izgubi zavest, ga obrnimo na bok, po potrebi izvajajmo postopke oživljanja. Ves čas moramo preverjati dihanje in pretok krvi. 

'''Povišan krvni tlak''' (nad 140/90mmHg): je stanje, ki praviloma ne povzroča simptomov, vendar povečuje tveganje za nastanek drugih bolezni. Hipertenzivna kriza: je nenadno močno povišanje krvnega tlaka nad 230/120. Pri tem stanju je motena prekrvavitev možganov in srčne mišice. Bolnik je neposredno življenjsko ogrožen. Pospešeno diha, občuti glavobol, slabost, omotico, lahko tudi motnje zavesti. <br>Nujna je zdravniška pomoč. <br>PP: v primeru povišanega tlaka svetujemo počitek in hladne tekočine. Bolnik naj vzame svoja zdravila. Če so vrednosti tlaka zelo visoke in jih spremlja še hud glavobol oz. bolečina pri srcu, sta potrebna hiter transport v dolino in pregled pri zdravniku. 

Bolečina v prsnem košu, ki je ostro omejena in se stopnjuje ob globokem vdihu, najverjetneje ni posledica obolenja srca. Po navadi je posledica poškodbe ali udarca. <br> 

=== Bolezni dihal <br>  ===

Nenadne težave s dihali so največkrat posledica infekcijskega vnetnega dogajanja ali nenadnega poslabšanja kroničnih obolenj. <br>Najpogostejši simptomi in znaki so kašelj, težka ali kratka sapa, piskanje in hropenje v pljučih, v hujših primerih tudi izkašljevanje krvi ali pomodrelost. Podobne znake lahko dajejo tudi bolezni srca in prebavil. 

Poslabšanje astme: Astma je kronična bolezen pljuč, ki se kaže z napadi težkega dihanja in piskanja v pljučih. Napade težkega dihanja in dušenja lahko preprečimo s pravilnim jemanjem in uporabo zdravil. <br>PP: Bolnik naj pred pohodom uporabi ustrezno zdravilo za lajšanje dihanja. Če zdravila nima, ga posadimo (slika 3.19), umirimo in mu vlažimo ustnice. Lahko uporabimo kisik. Potrebna je zdravniška pomoč. 

Pljučnica: je vnetna bolezen pljučnega tkiva, ki ga povzročijo virusi ali bakterije. Po navadi se kaže s kašljem, bolečino v prsih, mrzlico in vročino. PP: bolnik potrebuje zadosti tekočin (čaj), mirovanje in zdravniški pregled. Potreben je ustrezen transport v dolino. <br> 

=== Bolezni živčevja <br>  ===

Možgani, hrbtenjača in živci sestavljajo živčevje. Ločimo centralno (možgani in hrbtenjača) in periferno (mreža živcev) živčevje. Funkcija živčevja je zelo kompleksna in hkrati raznovrstna. Celoten sistem skrbi za naše miselno-čustvene, zaznavne in motorične aktivnosti. <br>Bolezni živčevja so lahko posledice različnih vzrokov: vnetnih, žilnih, metabolnih, rakastih in sistemskih. Bolezenski znaki so zelo raznovrstni in jih je pogosto težko prepoznati. Pri obolenjih centralnega živčevja so pogosto navzoči glavoboli, krči, vrtoglavica, motnje osebnosti, spanja, zavesti, težave s gibanjem… Pri boleznih perifernega živčevja pa so v ospredju mišične oslabelosti, parastezije, motnje občutka za tip, položaj ipd. 

'''Glavobol: '''lahko nastanejo kot posledica različnih procesov. Pogosto so navzoči ob lokalnem vnetnem dogajanju v predelu glave in vratu (vnetje zoba, ušes) ali pri težavah z očmi in ušesi. Lahko nastanejo tudi kot posledica dogajanja v lobanji (tumor, vnetje možganskih ovojnic …), pogosto pa pravega razloga za glavobol ne najdemo. Najpogostejša sta tenzijski glavobol in migrena. <br>Bolečina je lahko različne jakosti in kvalitete. <br>Pomoč in zdravljenje je odvisno od vzroka za nastanek glavobola. Največkrat lahko pomagamo s preprostimi protibolečinskimi sredstvi, kot sta aspirin 100® in lekadol®. Potreben je tudi počitek in veliko tekočin. <br>Če glavobol spremljajo povišana telesna temperatura, bruhanje, krči motnje zaveti in trd vrat, moramo takega bolnika takoj peljati k zdravniku. 

'''Epileptični napad''' je posledica nenormalne električne razelektritve v možganih. Do tega procesa lahko pripeljejo najrazličnejše motnje. Če se taki napadi ponavljajo, govorimo o epilepsiji. Klinična slika napada je odvisna od dogajanja v možganih. Če pride do nenormalne razelektritve le žariščno, ima bolnik lahko le posamezne trzljaje v posamezni mišici ali nenavaden občutek, če pa je dogajanje splošno (generalizirano), izgubi zavest, se slini in ima trzljaje in krče po vsem telesu. Napadi so različno dolgi, največkrat pa trajajo le nekaj minut. <br>PP: bolnika med napadom pustimo pri miru, odstranimo gledalce. Ko se umiri, ga obrnemo na bok in preverjamo dihanje in pretok krvi. Bolnika pustimo spati. Poiščemo pomoč zdravnika. 

'''Omedlevica:''' je najpogostejša in najmilejša motnja zavesti, ki je največkrat posledica zmanjšanega pretoka krvi skozi možgane. Vzroki so lahko zunanji (slab zrak, bolečina, strah itn.) ali notranji (slabokrvnost, oslabelost, lakota, bolezni). <br>Bolnik se nenadoma zruši na tla. Po navadi se že prej zaveda napovednih znakov (slabost, zvenenje v ušesih, zehanje …). Po navadi je zelo bled. <br>PP: bolnika pustimo nekaj minut ležati s privzdignjenim vznožjem. Ko postane spet rožnat, lahko vstane.<br>Če se omedlevice ponavljajo, je vzrok lahko bolezensko dogajanje, zato je treba bolnika napotiti na pregled k zdravniku. 

'''Možganska kap:''' vzrok je nenaden močno zmanjšan dotok krvi v možgane. Pogosto je vzrok krvni strdek ali počena arterija. Posledice kapi so odvisne od tega, kako močno in na katerem delu so prizadeti možgani. <br>Največkrat se začne s hudim glavobolom, ki se mu pridružujejo zmedenost, motnja zavesti in enostranska ohromelost (povešen ustni kot, nerazločno govorjenje, nesposobnost gibanja rok ali nog). <br>PP: bolnika namestimo v udoben položaj (če je nezavesten, na bok), preverjamo dihanje in cirkulacijo. Pokličemo reševalce. 

=== Toplotni udar – vročinska kap<br>  ===

Toplotni udar je življenje ogrožujoča situacija, pri kateri pride se telo preveč segreje. Vzrok je največkrat izpostavljenost močnemu soncu ali pa visoka vlažnost v zraku, ki onemogoča znojenje in s tem ohlajanje telesa. 

Pregrevanju so najbolj izpostavljeni starejši ljudje in otroci. V nevarnosti so tudi športniki in rekreativci pri hudem fizičnem naporu na močnem soncu. 

Začetna znamenja toplotnega udara so utrujenost, slabost in žeja. Če telesna temperatura še narašča, postane človek zaripel v obraz, ima suho, toplo kožo in sluznice. Diha pospešeno in plitvo ter ima pospešen srčni ritem. Pojavijo se mu mišični krči, postane zmeden in izčrpan, ima glavobol. Lahko izgubi zavest in celo umre. 

Prva pomoč:<br>Vročinski udar je nujno stanje, pri katerem je bolniku treba čim prej znižati telesno temperaturo. Takoj moramo poiskati senco ali hladen prostor, ga poleči in sleči. Če je pri zavesti, mu damo piti hladne tekočine (POZOR: nezavestnemu nikoli ne dajemo ničesar v usta!!!). Hladimo ga s hladnimi obkladki ali ledom. Lahko ga zavijemo v mokro rjuho. Nikoli ne smemo ohlajati glave.<br> 

=== Sončarica<br>  ===

Sončarica je posledica neposrednega delovanja sončnih žarkov na nezavarovano glavo in vrat. Za to so najobčutljivejši svetlolasi ljudje, otroci in plešasti. 

Bolezen se kaže s hudim glavobolom, omotico in vrtoglavico. Človek občuti bolečine v vratu. V hudih primerih lahko izgubi zavest. Telesna temperatura naraste. 

Prva pomoč:<br>Bolnika prenesemo in poležemo v hladen, senčen prostor. Dvignemo mu vzglavje. Na vrat in glavo mu polagamo mrzle obkladke ali vrečke z ledom. Piti mu damo hladne pijače.<br>Potreben je pregled pri zdravniku.<br> 

=== Bolezni prebavil <br>  ===

Bolečine v trebuhu so pogosta težava. Velikokrat gre za funkcionalne motnje, bolečine pa lahko pomenijo tudi hudo obolenje, ki lahko zahteva tudi kirurško obravnavo. Pogosti znaki, s katerimi se kažejo bolezni prebavil, so še bruhanje, slabost, driska, krvavitve iz zadnjika itn. 

Nenadna nevarna trebušna obolenja imenujemo akutni abdomen. Ta obolenja lahko zelo hitro hudo ogrozijo zdravje in življenje bolnika. <br>PP: zaradi zelo različne etiologije težav pri obolenju prebavil je prva pomoč zelo omejena. <br>Bolnika poležemo v skrčenem položaju (slika 3.20), mu omogočimo mir in počitek in čakamo na reševalce. Če bolnik bruha, ga obrnemo na bok. Ne dajemo mu nobenih zdravil, naj ničesar ne je in ne pije. <br> 

=== Splošna bolezenska stanja <br>  ===

Pogosto pri bolniku opazimo bolezenska stanja, ki jih ne moremo pripisati posameznemu organu, vendar ga močno prizadenejo. 

Povišana telesna temperatura: o vročini govorimo, ko je temperatura nad 37º C. Vzrok so po navadi virusne ali bakterijske okužbe, lahko pa je tudi posledica drugih hudih obolenj. Povišana temperatura je obrambni mehanizem organizma, zato jo znižujmo šele, ko preseže 38,5º C. Uporabimo lahko 1 ali 2 tableti paracetamola. 

Izsušitev (dehidracija): kadar telo izgublja več tekočine, kot je vnesemo, se izsuši. Stanje je še posebno nevarno pri otrocih. Tekočino lahko izgubljamo s hudim potenjem med naporom, z bruhanjem ali z drisko. <br>Dehidracijo lahko preprečimo z zadostnim pitjem tekočin. Kadar pitje ni možno (hudo bruhanje), je potreben pregled pri zdravniku. 

Splošna slabost in izčrpanost: občutek pomanjkanja moči in energije je pogosto navzoč kot prvi znak prihajajoče bolezni. V tem času svetujemo predvsem mirovanje in počitek. Bolnik naj pije zadosti tekočin. 

Alergije (preobčutljivost): organizem se pretirano in neobičajno odziva na snovi (alergene) v našem okolju. Težave se kažejo kot napadi težkega dihanja (astma), srbeč izpuščaj (koprivnica) ali bolečina v trebuhu. V redkih primerih lahko bolnik doživi hud šok, ki ogrozi njegovo življenje (anafilaktični šok). <br>Največkrat je navzoča preobčutljivost na cvetni prah, pelod dreves, živalsko dlako in različno hrano. Najhujša je po navadi preobčutljivost za pik žuželk. Pomembno je vedeti, da se alergeni (cvetni prah, pelodi trav in dreves) pojavijo pozneje kot v dolini. Pogosto bolniki z alergijami že poznajo svojo težavo in zato jemljejo ustrezna zdravila ali pa imajo komplet za samopomoč. <br>Če se v gorah srečamo z bolnikom, ki ima znano preobčutljivost na strupe žuželk, mu pomagamo vzeti zdravila. Če jih nima, moramo takoj organizirati transport v dolino. Olajšati mu moramo dihanje, odpeti ovratnik. Položimo ga v položaj, ki mu najbolj ustreza. <br> 

=== Snežna slepota<br>  ===

Sončni žarki lahko poškodujejo oči. Zaradi močne svetlobe na višini in hkratnega odboja svetlobe od snega se lahko roženica očesa poškoduje. Ogroženi so predvsem turni smučarji in planinci v zimskih razmerah. <br>Oko postane močno rdeče, boleče in pekoče. Poškodovanec se močno solzi in je občutljiv za svetlobo. Zavarujmo ga pred svetlobo (očala, temen prostor) in mu dajmo na oči hladne obkladke. Ko bolečina mine, naj še več dni nosi temna očala. <br>Če bolečina ne preneha, mora človek k okulistu. 

== Otroci<br> ==

Otroci niso pomanjšani odrasli. Njihovi osnovni značilnosti sta rast in razvoj. <br>Poškodbe in vse hujše bolezni lahko vplivajo na njihov razvoj, zato so posledice še pomembnejše, saj rastejo skupaj z otrokom. <br>Otroci se razlikujejo od odraslih po velikosti, strukturnih in funkcionalnih razlikah. Pomembno je upoštevati tudi stopnjo njihovega psihičnega razvoja in povezanost s starši. 

Razlike v sestavi in delovanju otroškega organizma so povezane tudi s specifičnostjo poškodb in bolezenskega dogajanja. <br>Manjši je otrok, bolj nespecifična je njegova reakcija na bolezen ali poškodbo. Pogosto močno joka, ima povišano temperaturo, je bled ali nenavadno miren. <br>Zaradi anatomskih posebnosti in pogostih obolenj respiratornega trakta so pogosto v ospredju težave z dihanjem. Velik je odstotek otrok z alergičnimi težavami (25 %). Pogosto se srečujemo z astmatičnimi napadi. 

Otroci imajo največkrat zdravo srce, zato ne pričakujemo hujših obolenj srca. <br>Najpogostejše težave so infektivna obolenja dihal in prebavnega trakta. Visoka temperatura, bruhanje in driska hitro vodijo v izsušitev. Težava je tem večja, čim manjši je otrok. <br>Pri starejših otrocih so zaradi njihove igrivosti pogoste poškodbe. Zaradi rasti je sestava otroškega okostja drugačna, zato so tudi poškodbe drugačne. 

Dajanje prve pomoči pri otrocih ima enake zakonitosti kot pri odraslih. Ob skrbni in natančni oskrbi otroka je treba vedno pomisliti tudi na njegov strah in bolečino. <br>

== Utopitev<br> ==

Reševanje človeka, ki se utaplja, je zahtevno in nevarno. Pri tem ne smemo ogroziti svoje varnosti. Najvarnejše je reševanje s kopnega – človeka skušamo doseči s vrvjo, vejo ali palico. 

Človeku, ki se utaplja, najbolj grozi zadušitev z vodo. Če je ponesrečenec dlje časa v vodi, je možna tudi podhladitev. <br>Ko človeka potegnemo iz vode, pazimo, da ima glavo niže od prsi (tako zmanjšamo možnost bruhanja). Preverimo znake življenja in ga po potrebi začnemo oživljati. Vedno ga moramo zavarovati pred mrazom in vetrom. <br>Vedno pokličemo reševalce. <br>

== Piki žuželk<br> ==

Večina pikov žuželk ni nevarna in ne povzroča večjih težav. <br>Reakcija je odvisna od vrste žuželke, mesta pika in individualne občutljivosti posameznika. Pri ljudeh, ki so preobčutljivi za strupe žuželk (največkrat čebelji in osji strup), lahko pik žuželke povzroči hude zaplete – anafilaktični (alergični) šok, ki se lahko konča tudi s smrtjo.

Znaki na mestu pika so rdečina, oteklina in bolečina oz. srbečica. Občasno se pojavita še mravljinčenje in okorelost.<br>Reakcije po piku so lahko takojšnje (čebela, osa, rdeča mravlja …) ali pa odložene (pajki, komarji, stenice …). Piki posameznih pajkov so lahko zelo nevarni in ogrožajo življenje ponesrečenca (črna vdova).

Pri reakciji na pik žuželke je pomembno tudi mesto pika. Če insekt piči v bližini ust ali v ustih, lahko sluznica hudo oteče, to pa lahko povzroči zaporo dihalnih poti.

Prva pomoč:<br>Če je ponesrečenec alergičen na žuželko, ki ga je pičila, moramo takoj poklicati na pomoč reševalce! Ponesrečenca poležemo in mu dvignemo vznožje. Če je nezavesten, moramo začeti postopke oživljanja.<br>Zelo pomembno je, da vsi, ki vedo za svojo alergijo, nosijo s seboj zdravila za samopomoč. <br>Ob piku žuželke je treba najprej odstraniti morebitno preostalo želo. Paziti moramo, da ne iztisnemo mešička s strupom.<br>Mesto pika dobro izperemo z vodo, nato pa nekaj minut hladimo z mrzlimi obkladki. Postopek lahko večkrat ponovimo.<br>Prizadeto okončino moramo imobilizirati.<br>V prihodnjih dneh opazujemo mesto pika, da vidimo, ali ni morebiti inficirano.

'''Klopi:'''<br>Klop je žuželka, ki na človeka lahko prenaša različne bolezni. Najpomembnejši sta klopni meningoencefalitis in Lymska borelioza.<br>Živi v listnatem grmovju in drevju do 1500 metrov nad morjem. Ko se prisesa na človeka, mu telo močno nabrekne. Koristno je uporabljati sredstva, ki odganjajo klope, kadar se gibljemo v gozdnatem področju.<br>Ko se vrnemo iz gozda, se moramo vedno čim prej natančno pregledati.<br>Klopa odstranjujemo s pinceto. Primemo ga čim bliže prisesani glavici. Če delček klopa ostane v koži, ga pustimo, da se izloči z gnojenjem. 

Po odstranitvi klopa moramo človeka še nekaj dni opazovati. Iščemo morebitne kožne kolobarjaste spremembe na mestu pika, ki se širijo. Tako se po navadi po nekaj dneh začne borelioza, lahko pa se razvije tudi meningitis – vnetje možganskih open z glavobolom, bruhanjem, povišano telesno temperaturo in otrdelim tilnikom. V obeh primerih je nujen obisk pri zdravniku.<br>

== Ugrizi kač<br> ==

V naših krajih živita le dve vrsti strupenih kač: gad (vipera berus) in modras (vipera ammodytes). Praviloma ugriz naših kač ni smrtno nevaren za odraslega, nevaren pa je za otroka, še posebno kadar je mesto ugriza na vratu oz. v bližini velikih žil.<br>Kače so plašne živali in se praviloma skrijejo pred človekom. Nevarne so, kadar jih presenetimo ali kadar so razdražene.

Kačji ugriz spoznamo po sledovih ugriza dveh strupnikov. Na mestu ugriza kmalu nastane oteklina, ki se naglo veča. Pogosto so vidne tudi podkožne krvavitve, v področju ugriza je čutiti mravljinčenje, okončina je okorela. Mesto ugriza je boleče.<br>Pozneje se lahko nastopijo tudi splošni znaki, kot so slabost, vrtoglavica, bruhanje, težko dihanje in pospešen utrip.

Prva pomoč:<br>Ponesrečenca pomirimo. Kogar ugrizne kača, mora obvezno mirovati! Odstranimo vse predmete, kot so ure, zapestnice, zrahljajmo tesne rokave oz hlače na okončini, na kateri je ugriz. Če je mogoče, označimo mesto otekline ali izmerimo debelino okončine (oteklina).<br>Ureznine na mestu ugriza, stiskanje mesta ugriza, alkoholni obkladki in lokalno hlajenje z ledom se niso izkazali za učinkovite.<br>Mesto ugriza sterilno pokrijmo in obvežimo. Preveze niso učinkovite in se ne uporabljajo. Prizadeti ud imobiliziramo.<br>

== Triaža<br> ==

Triaža je odločanje o zaporedju in načinu oskrbe in transportiranja več poškodovancev. Odločamo se glede na težo poškodbe, prizadetost bolnika, pa tudi glede na razpoložljive načine transporta. Pri nekaterih poškodbah ima namreč nežen transport prednost pred hitrim, za druge pa je najpomembnejše to, da je ponesrečenec čim hitreje v bolnišnici. Triažiranje je zelo odgovorna naloga, zato ga vedno prepustimo najizkušenejšemu. <br>

== Transport<br> ==

Vsako premikanje ponesrečenega ali obolelega je lahko škodljivo zanj in/ali tudi za nas. Zato ga premaknemo šele takrat, ko ocenimo, da je to nujno in da s tem nikogar ne ogrožamo. Če se le da, premaknemo ponesrečenega samo enkrat – takrat, ko ga lahko dokončno oskrbimo in pripravimo na transport. 

Transportiramo ga lahko ročno (podpiranje ali prenašanje ponesrečenega), s tipiziranimi ali improviziranimi pripomočki (zajemalna nosila, nosila UT 2000, reševalni sedež Graminger, gorska nosila Mariner, reševalne sani Akia, improviziran reševalni sedež, improvizirana nosila, plužne sani iz smuči).

Glede na poškodbe, okoliščine, teren in vreme lahko za reševanje uporabimo reševalno vozilo ali celo helikopter. <br>Tudi o načinu transporta naj odloči najbolj izkušeni. <br>

== Nesreče v naših gorah<br> ==

Število poškodovanih in obolelih se v gorskem svetu vsako leto povečuje. Narašča tudi število nesreč, ki so posledica različnih drugih športnih aktivnosti v gorskem svetu. (gorsko kolesarjenje, kanjoning, padalstvo …) 

Vzrok poškodb je največkrat zdrs ali padec. Pogosto pripomoreta k nesreči tudi nezadostna psihofizična pripravljenost in pomanjkljiva oprema. Najpogostejše so poškodbe spodnjih okončin in glave. V naših gorah se zgodi tudi do 30 smrtnih nesreč na leto.

V zadnjih letih število obolelih hitro narašča. Vse več je bolnikov z obolenji srca in ožilja, veliko je izčrpanih in izsušenih (dehidriranih). Med obolelimi je tudi veliko otrok.<br>

== Osebna oprema za prvo pomoč<br> ==

Vsak planinec mora ob odhodu v gore imeti s seboj manjši komplet za prvo pomoč.<br>Vsebuje naj osnovni sanitetni material in nekaj osnovnih zdravil. Vsak mora poskrbeti, da na daljšo turo vzame s seboj vsa zdravila, ki jih redno jemlje (zdravila za pritisk, srce, proti alergiji …). <br>Pri uporabi sanitetnega materiala moramo paziti, da je ta pred uporabo originalno zapakiran in nepoškodovan. Materiala, ki je odprt, ne uporabljajmo, temveč ga zavrzimo.

'''Zdravila uporabljajmo posebno previdno:''' vedno vzemimo le originalno zapakirana zdravila, preveriti moramo rok uporabe, ponesrečenca vedno prej vprašajmo, ali je morda alergičen oz. ali nekaterih zdravil ne sme jemati.<br>Nekaterih odprtih zdravil ne smemo uporabljati. 

Bolniku lahko damo samo zdravila, ki jih nosi s seboj in jih sam dobro pozna. 

Nezavestnemu ponesrečencu nikoli ne dajemo zdravil!!!

Priporočena oprema:

<br>Sanitetni material:<br>prvi povoj tipa 3<br>krep povoj 6 cm krat 5 m (2 kosa)<br>elastični povoj<br>sterilna gaza ¼ m2 (2 kosa)<br>trikotna ruta (2 kosa)<br>samolepilni obliži<br>gumijaste rokavice (1ali 2 para)<br>astronavtska folija<br>dihalna maska<br>opornica SAM

Zdravila<br>Tablete aspirin direct – ne pri mlajših od 14 let (glavobol, bolečine, sum, da gre za infarkt)<br>Pozor: prej morate obvezno izključiti alergijo, astmo in rano na želodcu !!!!<br>Paracetamol tablete 500 mg (glavobol, bolečine, povišana telesna temperatura)<br>Rupurut tablete (želodčne težave)<br>Flonidan S tablete (koprivnica)<br><br>

<br><br> 

=== <br><br>  ===

<br>