Planinske poti - Zgodovina strani

Andrej Bandelj ob 10:55, 20. maj 2013

2013-05-20T10:55:21Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 10:55, 20. maj 2013
Vrstica 38:		Vrstica 38:

	Leta 1922 je bila uvedena '''Knafelčeva markacija'''. Knafelc je svoja Navodila za markiranje potov je objavil v 7 številki PV 25. 7. 1922. Njegovo Navodilo za jednotno markiranje potov je izšlo 1924 kot drobna knjižica.<br>Leta 1893 je planinske poti prevzelo pod svoje pokroviteljstvo SPD. Začeli so zaznamovati poti v visokogorju, sredogorju in nižinskih predelih. To je bila ena najpomembnejših nalog planinskega društva: POKAZATI LJUDEM POT V GORE. Že prvo leto obstoja SPD je bil ustanovljen markacijski odsek, ki so ga sestavljali večinoma piparji. Konec leta je bilo označenih 97 poti v ljubljanskem območju, bohinjskem kotu, Julijskih in Savinjskih Alpah.<br>Naslednje leto je že bilo markiranih 175 poti. Leta 1906 je SPD izdalo »Seznamek markiranih potov«, ki so jih vzdrževali na desetih območjih in jih je bilo 464. Danes vodi KOMISIJA ZA PLANINSKE POTI PRI PZS (KPP) kataster z že kakimi 1440 planinskimi potmi.<br>		Leta 1922 je bila uvedena '''Knafelčeva markacija'''. Knafelc je svoja Navodila za markiranje potov je objavil v 7 številki PV 25. 7. 1922. Njegovo Navodilo za jednotno markiranje potov je izšlo 1924 kot drobna knjižica.<br>Leta 1893 je planinske poti prevzelo pod svoje pokroviteljstvo SPD. Začeli so zaznamovati poti v visokogorju, sredogorju in nižinskih predelih. To je bila ena najpomembnejših nalog planinskega društva: POKAZATI LJUDEM POT V GORE. Že prvo leto obstoja SPD je bil ustanovljen markacijski odsek, ki so ga sestavljali večinoma piparji. Konec leta je bilo označenih 97 poti v ljubljanskem območju, bohinjskem kotu, Julijskih in Savinjskih Alpah.<br>Naslednje leto je že bilo markiranih 175 poti. Leta 1906 je SPD izdalo »Seznamek markiranih potov«, ki so jih vzdrževali na desetih območjih in jih je bilo 464. Danes vodi KOMISIJA ZA PLANINSKE POTI PRI PZS (KPP) kataster z že kakimi 1440 planinskimi potmi.<br>
		+
		+	[[Image:Planinskepoti2.jpg\|thumb\|center\|Markacije. Zgornja je Knafelčeva, spodnja za Evropsko pešpot. (Foto: Božo Jordan)]]

	== Markirane poti<br> ==		== Markirane poti<br> ==
Vrstica 46:		Vrstica 48:

	'''Zimske markacije''' poznamo le ponekod. Postavijo jih zato, ker visok sneg pokrije običajne markacije. Zimske markacije so 4–5 m visoki kovinski drogovi, opremljeni s smernimi puščicami, obarvani rdeče. Puščice kažejo v smer postojanke. <br>Na vrhovih in določenih točkah poti so nameščene skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Večje so v kočah. Vpisujmo se redno in natančno, saj si bomo v primeru nesreče z vpisom morda rešili življenje. Podatki naj bodo točni in popolni. Za odtis žiga je priporočljivo nositi s seboj blazinico za žigosanje.<br>Ko hodimo po gozdu, opazimo na deblih in vraščenih skalah oznake za ureditev enot gozda. To so vodoravne rdeče črte, debele 1,5–2 cm in je dolg 15 cm, lahko sta ena, dve ali več. Ne smemo jih zamenjati z našimi oznakami.<br>		'''Zimske markacije''' poznamo le ponekod. Postavijo jih zato, ker visok sneg pokrije običajne markacije. Zimske markacije so 4–5 m visoki kovinski drogovi, opremljeni s smernimi puščicami, obarvani rdeče. Puščice kažejo v smer postojanke. <br>Na vrhovih in določenih točkah poti so nameščene skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Večje so v kočah. Vpisujmo se redno in natančno, saj si bomo v primeru nesreče z vpisom morda rešili življenje. Podatki naj bodo točni in popolni. Za odtis žiga je priporočljivo nositi s seboj blazinico za žigosanje.<br>Ko hodimo po gozdu, opazimo na deblih in vraščenih skalah oznake za ureditev enot gozda. To so vodoravne rdeče črte, debele 1,5–2 cm in je dolg 15 cm, lahko sta ena, dve ali več. Ne smemo jih zamenjati z našimi oznakami.<br>
		+
		+	[[Image:Smerokaza.JPG\|thumb\|center\|Smerokaza. (Foto: Božo Jordan)]]

	== Obhodnice<br> ==		== Obhodnice<br> ==

	Planinska obhodnica je planinska vezna, krožna ali točkovna pot, registrirana pri Komisiji za planinske poti PZS. Naše obhodnice potekajo le po ozemlju Slovenije, so odprte za javnost, pohod po njih ni časovno omejen in pohodnik po obhodu prejme priznanje. Obhodnice imajo svoja zapisana pravila.<br>Obvezno imajo dnevnik poti, ki rabi za dokaz obhoda in pridobitev priznanja. Lahko imajo tudi svoj vodnik.<br>Poznamo vezne poti, ki povezujejo določene predele in imajo svoj začetek in konec. Lahko so sklenjene in tem pravimo krožne poti. Oznake na teh poteh so knafelčeve markacije z dodatno oznako – črko, številko ali poseben simbol (npr. L – loška, M – mladinska, ki vodi okoli Ljubljane, S – Savinjska, XIV, …). Ta dodatna oznaka je načelno desno spodaj pod markacijo in manjša od nje. Na točkah imajo lahko posebne žige, kot določajo njihova pravila. Točkovne poti imajo izbrane le določene obvezne točke in nimajo posebnih oznak (npr. Solčavska pot).<br>Prvo tako pot smo označili pri nas in po nas jih je prevzela še Evropa. Na zboru markacistov 21. 6. 1950 je prof. Ivan Šumljak (1899–1984) predlagal tako planinsko pot. Odprta je bila leta 1953. To je prva taka pot v Evropi. Danes se imenuje '''Slovenska planinska pot (SPP)''' in je posebej označena z dodatno oznako 1. Vodi od Maribora do Ankarana in zdaj 69 obveznih točk. <br>Za uresničitev prvotne zamisli te poti imamo kot dopolnilo še točkovno pot s 35 točkami, imenovano Razširjena slovenska planinska pot. Obema je namenjen enak dnevnik poti, vodnika pa sta vodnik za SPP (1994) in vodnik za razširjeno SPP (1993).<br>Po Sloveniji poteka tudi Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije. To je vezna pot od Gančanov do Slavnika, ima poseben dnevnik (nov, izšel leta 1997), žig, vodnik in posebno oznaka: rumeno piko, moder kolobar, posebne smerne tablice z emblemom in markacijo.<br>Čez našo državo potekata tudi mednarodni poti. To sta Evropska pešpot E 6 (od Baltika do Jadrana) in E 7 (od Atlantika do Črnega morja). Imata posebne zahteve glede hoje, poseben dnevnik, žige ter izjemno oznako: rumena pika, rdeč kolobar. V mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgo alpsko obhodnico, imenovano Via Alpina, ki teče od Italije prek Slovenije, Avstrije, Nemčije, Lechtenstaijna, Francije, Švice in Monaka.<br>Poleg teh so še turistične steze, sprehajalne steze kje v turističnih krajih, gozdne učne poti, poti po kulturni dediščini, čebelarska pot in druge.		Planinska obhodnica je planinska vezna, krožna ali točkovna pot, registrirana pri Komisiji za planinske poti PZS. Naše obhodnice potekajo le po ozemlju Slovenije, so odprte za javnost, pohod po njih ni časovno omejen in pohodnik po obhodu prejme priznanje. Obhodnice imajo svoja zapisana pravila.<br>Obvezno imajo dnevnik poti, ki rabi za dokaz obhoda in pridobitev priznanja. Lahko imajo tudi svoj vodnik.<br>Poznamo vezne poti, ki povezujejo določene predele in imajo svoj začetek in konec. Lahko so sklenjene in tem pravimo krožne poti. Oznake na teh poteh so knafelčeve markacije z dodatno oznako – črko, številko ali poseben simbol (npr. L – loška, M – mladinska, ki vodi okoli Ljubljane, S – Savinjska, XIV, …). Ta dodatna oznaka je načelno desno spodaj pod markacijo in manjša od nje. Na točkah imajo lahko posebne žige, kot določajo njihova pravila. Točkovne poti imajo izbrane le določene obvezne točke in nimajo posebnih oznak (npr. Solčavska pot).<br>Prvo tako pot smo označili pri nas in po nas jih je prevzela še Evropa. Na zboru markacistov 21. 6. 1950 je prof. Ivan Šumljak (1899–1984) predlagal tako planinsko pot. Odprta je bila leta 1953. To je prva taka pot v Evropi. Danes se imenuje '''Slovenska planinska pot (SPP)''' in je posebej označena z dodatno oznako 1. Vodi od Maribora do Ankarana in zdaj 69 obveznih točk. <br>Za uresničitev prvotne zamisli te poti imamo kot dopolnilo še točkovno pot s 35 točkami, imenovano Razširjena slovenska planinska pot. Obema je namenjen enak dnevnik poti, vodnika pa sta vodnik za SPP (1994) in vodnik za razširjeno SPP (1993).<br>Po Sloveniji poteka tudi Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije. To je vezna pot od Gančanov do Slavnika, ima poseben dnevnik (nov, izšel leta 1997), žig, vodnik in posebno oznaka: rumeno piko, moder kolobar, posebne smerne tablice z emblemom in markacijo.<br>Čez našo državo potekata tudi mednarodni poti. To sta Evropska pešpot E 6 (od Baltika do Jadrana) in E 7 (od Atlantika do Črnega morja). Imata posebne zahteve glede hoje, poseben dnevnik, žige ter izjemno oznako: rumena pika, rdeč kolobar. V mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgo alpsko obhodnico, imenovano Via Alpina, ki teče od Italije prek Slovenije, Avstrije, Nemčije, Lechtenstaijna, Francije, Švice in Monaka.<br>Poleg teh so še turistične steze, sprehajalne steze kje v turističnih krajih, gozdne učne poti, poti po kulturni dediščini, čebelarska pot in druge.
		+
		+	[[Image:Oznake.JPG\|thumb\|center\|Oznake za ureditev enot gozda. (Foto: Božo Jordan)]][[Image:Planinske_poti1.jpg\|thumb\|center\|Točka vezne poti (skrinjica, žig) in smerna tabla. (Foto: Božo Jordan)]]

	== Zakon o planinskih poteh ==		== Zakon o planinskih poteh ==
Vrstica 59:		Vrstica 65:
	Oskrbovanje planinskih poti je ena temeljnih in bistvenih nalog PD, saj so dobre poti in markacije pogoj za varno hojo zlasti po gorskem svetu. Zavoljo tega zahteva na področju označenih planinskih poti vestnega človeka, ki z ljubeznijo in veseljem opravlja svoje delo. To je lepa in idealna naloga, hkrati pa praktična. Markacisti s svojo dejavnostjo pomagajo ljudem, da srečno dosežejo svoj cilj. <br>Markacisti se za svoje delo usposabljajo po programu za markacista na tečajih, da potem lahko opravljajo zahtevna in odgovorna dela na planinskih poteh (označevanje, vzdrževanje, …). Po opravljenem tečaju z izpitom so dve leti pripravniki in po uspešno opravljenem pripravništvu dobijo naziv markacist PZS in oštevilčeno značko. Naslednja stopnja je inštruktor markacist. V PD so odseki za planinske poti, v MDO so odbori za planinske poti in pri UO PZS je Komisija za planinske poti. Najvišji organ je zbor markacistov, ki se po pravilu sestaja vsaki dve leti. <br>Za svoje delo lahko markacist prejme Knafelčevo priznanje in diplomo.<br>Markacisti se pri označevanju planinskih poti drže določenih pravil. Markacije so praviloma na desni strani poti v višini oči in tako so viden v smeri hoje. Posebno skrb se posveti križiščem in odcepom. Tu morata biti vidni dve zaporedni markaciji, čeprav sta morda blizu skupaj. Markacije za nasprotno smer so približno na polovici razdalje med dvema markacijama za smer hoje.Če se kdaj ozreš nazaj, vidiš markacijo na nasprotno smer. Razdalje med markacijami so od 50 m do 200 m, kar zavisi od površja in vidnosti poti. V stenah in skalovju so razdalje manjše, pri dobro vidni in sledni poti (uhojena steza, kolovoz) so razdalje večje, le na odcepi in križišča (posebno pri križanju obhodnic) morajo biti dobro označeni, da se tu ne zgreši prava pot. <br>Markacisti na vrhovih ali drugih točkah obhodnic namestijo skrinjice. V njih je vpisna knjiga, v katero se skrbno vpiši in izpolni vse kolone. V skrinjici je tudi žig, ki si ga lahko odtisneš za spomin v planinski dnevnik (ne pozabi vzeti s seboj blazinico za žigosanje).<br>		Oskrbovanje planinskih poti je ena temeljnih in bistvenih nalog PD, saj so dobre poti in markacije pogoj za varno hojo zlasti po gorskem svetu. Zavoljo tega zahteva na področju označenih planinskih poti vestnega človeka, ki z ljubeznijo in veseljem opravlja svoje delo. To je lepa in idealna naloga, hkrati pa praktična. Markacisti s svojo dejavnostjo pomagajo ljudem, da srečno dosežejo svoj cilj. <br>Markacisti se za svoje delo usposabljajo po programu za markacista na tečajih, da potem lahko opravljajo zahtevna in odgovorna dela na planinskih poteh (označevanje, vzdrževanje, …). Po opravljenem tečaju z izpitom so dve leti pripravniki in po uspešno opravljenem pripravništvu dobijo naziv markacist PZS in oštevilčeno značko. Naslednja stopnja je inštruktor markacist. V PD so odseki za planinske poti, v MDO so odbori za planinske poti in pri UO PZS je Komisija za planinske poti. Najvišji organ je zbor markacistov, ki se po pravilu sestaja vsaki dve leti. <br>Za svoje delo lahko markacist prejme Knafelčevo priznanje in diplomo.<br>Markacisti se pri označevanju planinskih poti drže določenih pravil. Markacije so praviloma na desni strani poti v višini oči in tako so viden v smeri hoje. Posebno skrb se posveti križiščem in odcepom. Tu morata biti vidni dve zaporedni markaciji, čeprav sta morda blizu skupaj. Markacije za nasprotno smer so približno na polovici razdalje med dvema markacijama za smer hoje.Če se kdaj ozreš nazaj, vidiš markacijo na nasprotno smer. Razdalje med markacijami so od 50 m do 200 m, kar zavisi od površja in vidnosti poti. V stenah in skalovju so razdalje manjše, pri dobro vidni in sledni poti (uhojena steza, kolovoz) so razdalje večje, le na odcepi in križišča (posebno pri križanju obhodnic) morajo biti dobro označeni, da se tu ne zgreši prava pot. <br>Markacisti na vrhovih ali drugih točkah obhodnic namestijo skrinjice. V njih je vpisna knjiga, v katero se skrbno vpiši in izpolni vse kolone. V skrinjici je tudi žig, ki si ga lahko odtisneš za spomin v planinski dnevnik (ne pozabi vzeti s seboj blazinico za žigosanje).<br>

-	===== Viri in literatura:<br> =====	+	===== Viri in literatura:<br> =====

-	Prispevek prenesen iz: ''Jordan, B., Tomše, T., 2011: Planinske poti. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str.<br>''	+	Prispevek prenesen iz: ''Jordan, B., Tomše, T., 2011: Planinske poti. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str.<br>''

-	''Jordan, B. … [et al.] (2002): Priročnik za markaciste, učbenik – gradivo za usposabljanje markacistov PZS. Ljubljana.<br>Jordan, B. (1976 in 1977): Pregled slovenskih veznih poti – transverzal. Planinski vestnik, l. 76 in 77, str. 259 in 48. Ljubljana.<br>Zahtevne in zelo zahtevne poti (1992): Planinski vestnik, l. 92, str. 301. Ljubljana<br>	+	''Jordan, B. … [et al.] (2002): Priročnik za markaciste, učbenik – gradivo za usposabljanje markacistov PZS. Ljubljana.<br>Jordan, B. (1976 in 1977): Pregled slovenskih veznih poti – transverzal. Planinski vestnik, l. 76 in 77, str. 259 in 48. Ljubljana.<br>Zahtevne in zelo zahtevne poti (1992): Planinski vestnik, l. 92, str. 301. Ljubljana<br>''

Andrej Bandelj ob 08:56, 12. maj 2013

2013-05-12T08:56:26Z

Prikaži spremembe

Andrej Bandelj ob 08:54, 12. maj 2013

2013-05-12T08:54:30Z

Prikaži spremembe

Andrej Bandelj ob 08:51, 19. april 2013

2013-04-19T08:51:21Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 08:51, 19. april 2013
Vrstica 1:		Vrstica 1:
-	Organska povezava planinske koče in vrha z dolino je planinska pot. Zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake skupaj sestavljajo razvejeno in vsakomur dostopno planinsko omrežje. Namenjeno je izvajanju športnih, gospodarskih, raziskovalnih, naravovarstvenih, zaščitno-reševalnih, humanitarnih in kulturnih dejavnosti, povezanih z gorsko naravo. Planinsko omrežje je hkrati učinek in spodbujevalec planinstva; to se kaže v številu obiskovalcev ter kakovosti in načinu obiska gora. Kljub različni primernosti slovenskih pokrajin za planinstvo so vse opremljene s planinskimi potmi in kočami. Leta 2007 je bil v Državnem zboru sprejet zakon o planinskih poteh.<br>	+	Organska povezava planinske koče in vrha z dolino je planinska pot. Zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake skupaj sestavljajo razvejeno in vsakomur dostopno planinsko omrežje. Namenjeno je izvajanju športnih, gospodarskih, raziskovalnih, naravovarstvenih, zaščitno-reševalnih, humanitarnih in kulturnih dejavnosti, povezanih z gorsko naravo. Planinsko omrežje je hkrati učinek in spodbujevalec planinstva; to se kaže v številu obiskovalcev ter kakovosti in načinu obiska gora. Kljub različni primernosti slovenskih pokrajin za planinstvo so vse opremljene s planinskimi potmi in kočami. Leta 2007 je bil v Državnem zboru sprejet zakon o planinskih poteh.<br>

-	= Planinske poti<br> =	+	= Planinske poti<br> =

-	Prve poti so v gorah naredili domačini. Med najstarejše (planinske) poti sodijo tiste, po katerih so pastirji gnali na pašo živino in drobnico. Nekatere so nastale zaradi visoke stalne poselitve, ki je še danes značilna zlasti za Pohorje, Vzhodne Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe (najvišji kmečki dom Bukovnik leži 1327 m nad morjem) in Škofjeloško hribovje.<br>	+	Prve poti so v gorah naredili domačini. Med najstarejše (planinske) poti sodijo tiste, po katerih so pastirji gnali na pašo živino in drobnico. Nekatere so nastale zaradi visoke stalne poselitve, ki je še danes značilna zlasti za Pohorje, Vzhodne Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe (najvišji kmečki dom Bukovnik leži 1327 m nad morjem) in Škofjeloško hribovje.<br>

	== Omrežje planinskih poti<br> ==		== Omrežje planinskih poti<br> ==
Vrstica 13:		Vrstica 13:
	S povečanjem števila obiskovalcev je dobilo planinsko omrežje drugačen pomen. Ne samo da omogoča varnejše, lažje in hitrejše gibanje v gorskem svetu, pač pa obisk tudi usmerja v prostoru in času. Dobro vzdrževane planinske poti obiskovalce odvračajo od hoje zunaj poti in preprečujejo spore z lastniki zemljišč, po katerih vodijo. Planinske poti, ki so v času graditve kot tujek našle svoje mesto v gorski pokrajini, se v zadnjem obdobju s premišljenimi ukrepi prilagajajo nosilnim sposobnostim gorske narave in postajajo njen sestavni del.<br>		S povečanjem števila obiskovalcev je dobilo planinsko omrežje drugačen pomen. Ne samo da omogoča varnejše, lažje in hitrejše gibanje v gorskem svetu, pač pa obisk tudi usmerja v prostoru in času. Dobro vzdrževane planinske poti obiskovalce odvračajo od hoje zunaj poti in preprečujejo spore z lastniki zemljišč, po katerih vodijo. Planinske poti, ki so v času graditve kot tujek našle svoje mesto v gorski pokrajini, se v zadnjem obdobju s premišljenimi ukrepi prilagajajo nosilnim sposobnostim gorske narave in postajajo njen sestavni del.<br>

-	[[Image:Planinskepoti2.jpg\|thumb\|center\|Markacije. Zgornja je Knafelčeva, spodnja za Evropsko pešpot. (Foto Božo Jordan)]]	+	[[Image:Planinskepoti2.jpg\|thumb\|center\|Markacije. Zgornja je Knafelčeva, spodnja za Evropsko pešpot. (Foto Božo Jordan)]]

-	== Komunikacije<br> ==	+	== Komunikacije<br> ==

	'''Pot '''je ozek pas zemljišča, ki je pripravljen za hojo ali vožnjo. Po nji se lahko hodi ali vozi. Mi planinci po nji hodimo.<br>Beseda pot je ženskega spola, nekoč je bila v rabi tudi različica moškega spola in v množini celo srednjega. <br>Stezi ali poti lahko dodamo prilastke: ravna, globoka, strma, zložna, položna, potrebljena, zarasla, zaraščena, grda, deževna (polna luž in krnic), ledena, spolzka, požlejena, suha, kamnita, samotna, kriva, pomoščena (nannjo so položeni ploščati kamni), pobrunčana (nanjo so položena brunca – tanka drevesna debla, pragi).<br>Pot lahko pomeni del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega. Poznamo tele zveze: določiti, poiskati pot do vrha, koče, morja; puščice (markacije) so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid.<br>Ta del ozemlja ali prostora lahko s prilastkom ločimo glede na namen ali cilj premikanja.<br>Prilastek pove razdaljo, ki jo je treba prehoditi do cilja (več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal).<br>Pot pomeni gibanje, premikanje z enega kraja, mesta ali točke do druge z določenim namenom, ciljem (pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; pot nazaj; dnevnik poti). <br>'''Javna pot, cesta '''(komunikacija) je pot, po kateri lahko po določilih zakona hodi ali vozi vsakdo.		'''Pot '''je ozek pas zemljišča, ki je pripravljen za hojo ali vožnjo. Po nji se lahko hodi ali vozi. Mi planinci po nji hodimo.<br>Beseda pot je ženskega spola, nekoč je bila v rabi tudi različica moškega spola in v množini celo srednjega. <br>Stezi ali poti lahko dodamo prilastke: ravna, globoka, strma, zložna, položna, potrebljena, zarasla, zaraščena, grda, deževna (polna luž in krnic), ledena, spolzka, požlejena, suha, kamnita, samotna, kriva, pomoščena (nannjo so položeni ploščati kamni), pobrunčana (nanjo so položena brunca – tanka drevesna debla, pragi).<br>Pot lahko pomeni del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega. Poznamo tele zveze: določiti, poiskati pot do vrha, koče, morja; puščice (markacije) so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid.<br>Ta del ozemlja ali prostora lahko s prilastkom ločimo glede na namen ali cilj premikanja.<br>Prilastek pove razdaljo, ki jo je treba prehoditi do cilja (več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal).<br>Pot pomeni gibanje, premikanje z enega kraja, mesta ali točke do druge z določenim namenom, ciljem (pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; pot nazaj; dnevnik poti). <br>'''Javna pot, cesta '''(komunikacija) je pot, po kateri lahko po določilih zakona hodi ali vozi vsakdo.

-	'''Planinska pot '''je ozek pas zemljišča, po večini skalnat, označen ali neoznačen, zavarovan ali nezavarovan.<br>Dovozne poti, vaške in poljske poti, gozdne poti ter druge krajevne poti so JAVNE POTI. Javna cesta je prometna površina, ki je splošnega pomena za promet.<br>Nekateri deli javnih poti in cest so tudi označeni s Knafelčevo markacijo – to so markirane planinske poti. Markirajo jih planinska društva. Nekatere steze tudi vzdržujejo.	+	'''Planinska pot '''je ozek pas zemljišča, po večini skalnat, označen ali neoznačen, zavarovan ali nezavarovan.<br>Dovozne poti, vaške in poljske poti, gozdne poti ter druge krajevne poti so JAVNE POTI. Javna cesta je prometna površina, ki je splošnega pomena za promet.<br>Nekateri deli javnih poti in cest so tudi označeni s Knafelčevo markacijo – to so markirane planinske poti. Markirajo jih planinska društva. Nekatere steze tudi vzdržujejo.

-	'''Planinska steza''', ki je posebej nadelana in označena s planinsko Knafelčevo markacijo ter zavarovana, je javna pot kot podaljšek javnih poti in cest (komunikacij), je planinski objekt, namenjen planinski dejavnosti – hoji. Te poti markirajo in vzdržujejo planinska društva, komisija za planinske poti pri PZS le usklajuje delo posameznih markacijskih odsekov ter pripravlja enotna izhodišča za vso Slovenijo. Planinske markacije in smerne usmerjevalne table (in kažipoti) so oznake javnega pomena. Obiskovalci hodijo po njih na svojo lastno odgovornost. Planinske steze imajo na določenih težjih mestih varovala (žične vrvi, kline). S tem je omogočeno samovarovanje planinca pri prečni in navpični hoji. <br>Pojem '''planinska pot''' je naprej uporabljen za planinsko stezo kot planinski objekt, ki je javna pot, pa tudi za vse preostale planinsko markirane poti.<br>Pot se razlikuje po kakovosti, širini, možnosti za hojo (steza, pot) in vožnjo (kolovoz, cesta).<br>'''Steza''' je prva stopnja količkaj hodne poti, ni pa še pot. <br>Steze, ki so opremljene s klini in žičnimi vrvmi, so zavarovane steze. Te zavarovane steze so varne le, če so ves čas tudi primerno vzdrževane. Steza je široka približno za dve vzporedni stopali (20–25 cm).<br>'''Pot''' je že tako varna steza, da po njej ne hodita le človek in drobnica (koza, pes, ovca, mezeg), temveč brez nevarnosti tudi konj in krava. <br>'''Kolovoz''', voznik, kolnik ali vozna pot je pot, po kateri se da voziti , ne samo samotež, temveč tudi z živino, vprego, in traktorjem, Danes bi bilo treba te pojme razširiti, ker je prenekateri kolovoz že postal vozen za traktorje, pa tudi z avtomobilom. Kolovozi potekajo tako po poljih kot po gozdovih, , vendar so še vedno ozki in preprosti. široki so bili kake tri zaporedna stopala (približno 1 m).<br>'''Cesta''' je širša, načrtno speljana pot, z namerno in zavestno akcijo usposobljena in zgrajena površina, zlasti za promet z vozili. Površina ceste je lahko kamnita (prašna), (makadamska), tlakovana ali prevlečena s podlogo (asfalt, ...). <br>Vse te komunikacije so lahko tudi posebej označene ali markirane. – markirana ali označena pot, Vzdržujejo jih drugi, označujejo pa markacisti. <br>	+	'''Planinska steza''', ki je posebej nadelana in označena s planinsko Knafelčevo markacijo ter zavarovana, je javna pot kot podaljšek javnih poti in cest (komunikacij), je planinski objekt, namenjen planinski dejavnosti – hoji. Te poti markirajo in vzdržujejo planinska društva, komisija za planinske poti pri PZS le usklajuje delo posameznih markacijskih odsekov ter pripravlja enotna izhodišča za vso Slovenijo. Planinske markacije in smerne usmerjevalne table (in kažipoti) so oznake javnega pomena. Obiskovalci hodijo po njih na svojo lastno odgovornost. Planinske steze imajo na določenih težjih mestih varovala (žične vrvi, kline). S tem je omogočeno samovarovanje planinca pri prečni in navpični hoji. <br>Pojem '''planinska pot''' je naprej uporabljen za planinsko stezo kot planinski objekt, ki je javna pot, pa tudi za vse preostale planinsko markirane poti.<br>Pot se razlikuje po kakovosti, širini, možnosti za hojo (steza, pot) in vožnjo (kolovoz, cesta).<br>'''Steza''' je prva stopnja količkaj hodne poti, ni pa še pot. <br>Steze, ki so opremljene s klini in žičnimi vrvmi, so zavarovane steze. Te zavarovane steze so varne le, če so ves čas tudi primerno vzdrževane. Steza je široka približno za dve vzporedni stopali (20–25 cm).<br>'''Pot''' je že tako varna steza, da po njej ne hodita le človek in drobnica (koza, pes, ovca, mezeg), temveč brez nevarnosti tudi konj in krava. <br>'''Kolovoz''', voznik, kolnik ali vozna pot je pot, po kateri se da voziti , ne samo samotež, temveč tudi z živino, vprego, in traktorjem, Danes bi bilo treba te pojme razširiti, ker je prenekateri kolovoz že postal vozen za traktorje, pa tudi z avtomobilom. Kolovozi potekajo tako po poljih kot po gozdovih, , vendar so še vedno ozki in preprosti. široki so bili kake tri zaporedna stopala (približno 1 m).<br>'''Cesta''' je širša, načrtno speljana pot, z namerno in zavestno akcijo usposobljena in zgrajena površina, zlasti za promet z vozili. Površina ceste je lahko kamnita (prašna), (makadamska), tlakovana ali prevlečena s podlogo (asfalt, ...). <br>Vse te komunikacije so lahko tudi posebej označene ali markirane. – markirana ali označena pot, Vzdržujejo jih drugi, označujejo pa markacisti. <br>

-	= Kategorizacija planinskih poti<br> =	+	= Kategorizacija planinskih poti<br> =

-	Komisija za planinske poti in Komisija Gorske reševalne službe Slovenije pri PZS sta na podlagi sklepov GO PZS s 17. maja 1986 sprejeli napotke za kategorizacijo planinskih poti. Popisi na terenu so bili opravljeni v letih od 1988 do 1990. Končana je bila 1991. in zapisano je, da zahtevne in zelo zahtevne poti niso primerne za sestope.<br>Razprava o standardizaciji in ocenjevanju planinskih poti, posebno glede opremljenosti s klini in žičnimi vrvmi ter določanja težavnostnih stopenj, je potekala na redni skupščini CAA leta 2004 v Aosti.<br>Kategorizacija deli naše planinske poti le glede na zahtevnost hoje v kopnih razmerah, in sicer v tri skupine: LAHKE, ZAHTEVNE in ZELO ZAHTEVNE. Pri zahtevnih in zelo zahtevnih poteh je na usmerjevalni tabli dodana oznaka zahtevnosti. <br>Na planinskih kartah so kategorizirane poti različno narisane. Zato vedno preberi v legendi (ključu), kako so označene na tvoji planinski karti.<br>	+	Komisija za planinske poti in Komisija Gorske reševalne službe Slovenije pri PZS sta na podlagi sklepov GO PZS s 17. maja 1986 sprejeli napotke za kategorizacijo planinskih poti. Popisi na terenu so bili opravljeni v letih od 1988 do 1990. Končana je bila 1991. in zapisano je, da zahtevne in zelo zahtevne poti niso primerne za sestope.<br>Razprava o standardizaciji in ocenjevanju planinskih poti, posebno glede opremljenosti s klini in žičnimi vrvmi ter določanja težavnostnih stopenj, je potekala na redni skupščini CAA leta 2004 v Aosti.<br>Kategorizacija deli naše planinske poti le glede na zahtevnost hoje v kopnih razmerah, in sicer v tri skupine: LAHKE, ZAHTEVNE in ZELO ZAHTEVNE. Pri zahtevnih in zelo zahtevnih poteh je na usmerjevalni tabli dodana oznaka zahtevnosti. <br>Na planinskih kartah so kategorizirane poti različno narisane. Zato vedno preberi v legendi (ključu), kako so označene na tvoji planinski karti.<br>

-	== Lahka pot <br> ==	+	== Lahka pot <br> ==

-	je pot, pri kateri si pri hoji ni treba pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost in kondicijo. Opozorila na poti ni.<br>	+	je pot, pri kateri si pri hoji ni treba pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost in kondicijo. Opozorila na poti ni.<br>

-	== Zahtevna pot <br> ==	+	== Zahtevna pot <br> ==

-	vodi prek težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene planinčevi varnosti in niso nujno potrebne. <br>V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred imenom poti vgraviran trikotnik .<br>	+	vodi prek težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene planinčevi varnosti in niso nujno potrebne. <br>V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred imenom poti vgraviran trikotnik .<br>

-	== Zelo zahtevna <br> ==	+	== Zelo zahtevna <br> ==

-	je tista pot, pri katerih je uporaba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, na katerih bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Na taki poti je pogosto potreben cepin, včasih celo dereze in čelada. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene planince. Ljudje z vrtoglavico naj se ji izogibajo. Priporočljivo je, da se nanjo odpravimo s planinskim vodnikom ali s kom, ki jo dobro pozna. <br>V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZELO ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred njenim imenom vgraviran trikotnik s klicajem.<br>	+	je tista pot, pri katerih je uporaba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, na katerih bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Na taki poti je pogosto potreben cepin, včasih celo dereze in čelada. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene planince. Ljudje z vrtoglavico naj se ji izogibajo. Priporočljivo je, da se nanjo odpravimo s planinskim vodnikom ali s kom, ki jo dobro pozna. <br>V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZELO ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred njenim imenom vgraviran trikotnik s klicajem.<br>

	= Markirane poti<br> =		= Markirane poti<br> =
Vrstica 47:		Vrstica 47:
	Zimske markacije poznamo le ponekod. Postavijo jih zato, ker visok sneg pokrije običajne markacije. Zimske markacije so 4–5 m visoki kovinski drogovi, opremljeni s smernimi puščicami in rdeče obarvani . Puščice kažejo v smer postojanke. <br>Na vrhovih in določenih točkah poti so nameščene skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Večje so v kočah. Vpisujmo se redno in natančno, saj si bomo v primeru nesreče z vpisom morda rešili življenje. Podatki naj bodo točni in popolni. Za odtis žiga je priporočljivo nositi s seboj blazinico za žigosanje.<br>Ko hodimo po gozdu, opazimo na deblih in skalah oznake za ureditev enot gozda. To so vodoravne rdeče črte, debele 1,5–2 cm in dolge 15 cm. Lahko je ena, dve ali več črt. Ne smemo jih zamenjati z našimi oznakami.<br>		Zimske markacije poznamo le ponekod. Postavijo jih zato, ker visok sneg pokrije običajne markacije. Zimske markacije so 4–5 m visoki kovinski drogovi, opremljeni s smernimi puščicami in rdeče obarvani . Puščice kažejo v smer postojanke. <br>Na vrhovih in določenih točkah poti so nameščene skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Večje so v kočah. Vpisujmo se redno in natančno, saj si bomo v primeru nesreče z vpisom morda rešili življenje. Podatki naj bodo točni in popolni. Za odtis žiga je priporočljivo nositi s seboj blazinico za žigosanje.<br>Ko hodimo po gozdu, opazimo na deblih in skalah oznake za ureditev enot gozda. To so vodoravne rdeče črte, debele 1,5–2 cm in dolge 15 cm. Lahko je ena, dve ali več črt. Ne smemo jih zamenjati z našimi oznakami.<br>

-	[[Image:~~Planinske_poti1~~.jpg\|thumb\|center\|Oznake na planinski poti (Foto: Božo Jordan)]]	+	[[Image:Planinske poti1.jpg\|thumb\|center\|Oznake na planinski poti (Foto: Božo Jordan)]]

-	= Zakon o planinskih poteh<br> =	+	= Zakon o planinskih poteh<br> =

	Leta 2002, ob mednarodnem letu gora, je bila v državni zbor vložena pobuda za zaščito Knafelčeve markacije oz. za poseben zakon o planinskih poteh. Usklajevanje je potekalo vse do 22. junija leta 2007, ko je bil zakon o planinskih poteh sprejet v državnem zboru Republike Slovenije. Objavljen je bil v Uradnem listu RS 10. 07. 2007. S sprejetjem tega zakona so bile Knafelčeva markacija in planinske poti tudi zakonsko urejene in zaščitene. Rabo planinskih oznak, vris in način prostorskega prikaza tras planinskih poti ter kategorizacijo podrobno urejajo posebni pravilniki zakona, izdani leta 2008.<br>		Leta 2002, ob mednarodnem letu gora, je bila v državni zbor vložena pobuda za zaščito Knafelčeve markacije oz. za poseben zakon o planinskih poteh. Usklajevanje je potekalo vse do 22. junija leta 2007, ko je bil zakon o planinskih poteh sprejet v državnem zboru Republike Slovenije. Objavljen je bil v Uradnem listu RS 10. 07. 2007. S sprejetjem tega zakona so bile Knafelčeva markacija in planinske poti tudi zakonsko urejene in zaščitene. Rabo planinskih oznak, vris in način prostorskega prikaza tras planinskih poti ter kategorizacijo podrobno urejajo posebni pravilniki zakona, izdani leta 2008.<br>
-
-	~~<br>~~
-
-	~~<br>~~

Andrej Bandelj ob 08:49, 19. april 2013

2013-04-19T08:49:28Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 08:49, 19. april 2013
Vrstica 5:		Vrstica 5:
	Prve poti so v gorah naredili domačini. Med najstarejše (planinske) poti sodijo tiste, po katerih so pastirji gnali na pašo živino in drobnico. Nekatere so nastale zaradi visoke stalne poselitve, ki je še danes značilna zlasti za Pohorje, Vzhodne Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe (najvišji kmečki dom Bukovnik leži 1327 m nad morjem) in Škofjeloško hribovje.<br>		Prve poti so v gorah naredili domačini. Med najstarejše (planinske) poti sodijo tiste, po katerih so pastirji gnali na pašo živino in drobnico. Nekatere so nastale zaradi visoke stalne poselitve, ki je še danes značilna zlasti za Pohorje, Vzhodne Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe (najvišji kmečki dom Bukovnik leži 1327 m nad morjem) in Škofjeloško hribovje.<br>

-	== Omrežje planinskih poti<br> ==	+	== Omrežje planinskih poti<br> ==

-	V dobrem stoletju je planinska organizacija nadelala, markirala (označila) in zavarovala večino najbolj obiskanih planinskih poti v alpskem hribovju in visokogorju. Po podatkih PZS vzdržuje planinska organizacija 1661 planinskih poti v skupni dolžini okoli 9400 km (za primerjavo: v Sloveniji imamo 6730 km avtocest, hitrih, glavnih in regionalnih cest). Na območju alpskega sveta je 69 % vseh planinskih poti v Sloveniji, v dinarskem svetu 19 %, v panonskem svetu 10 % in v primorskem svetu 2 %.<br>	+	V dobrem stoletju je planinska organizacija nadelala, markirala (označila) in zavarovala večino najbolj obiskanih planinskih poti v alpskem hribovju in visokogorju. Po podatkih PZS vzdržuje planinska organizacija 1661 planinskih poti v skupni dolžini okoli 9400 km (za primerjavo: v Sloveniji imamo 6730 km avtocest, hitrih, glavnih in regionalnih cest). Na območju alpskega sveta je 69 % vseh planinskih poti v Sloveniji, v dinarskem svetu 19 %, v panonskem svetu 10 % in v primorskem svetu 2 %.<br>

-	Pri nas je najdaljša Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana (odprta leta 1953), ki jo dopolnjuje Razširjena slovenska planinska pot. Zapisati velja, da je obhodnice na stari kontinent uvedla PZS na predlog prof. Šumljaka. Čeprav ideja sprva ni bila sprejeta, pa danes obstaja v Evropi kar nekaj takih poti. Ob Mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgo alpsko obhodnico – Vio Alpino, ki teče od Italije prek Slovenije, Avstrije, Nemčije, Lihtenštajna, Francije, Švice in Monaka.<br>	+	Pri nas je najdaljša Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana (odprta leta 1953), ki jo dopolnjuje Razširjena slovenska planinska pot. Zapisati velja, da je obhodnice na stari kontinent uvedla PZS na predlog prof. Šumljaka. Čeprav ideja sprva ni bila sprejeta, pa danes obstaja v Evropi kar nekaj takih poti. Ob Mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgo alpsko obhodnico – Vio Alpino, ki teče od Italije prek Slovenije, Avstrije, Nemčije, Lihtenštajna, Francije, Švice in Monaka.<br>

-	S povečanjem števila obiskovalcev je dobilo planinsko omrežje drugačen pomen. Ne samo da omogoča varnejše, lažje in hitrejše gibanje v gorskem svetu, pač pa obisk tudi usmerja v prostoru in času. Dobro vzdrževane planinske poti obiskovalce odvračajo od hoje zunaj poti in preprečujejo spore z lastniki zemljišč, po katerih vodijo. Planinske poti, ki so v času graditve kot tujek našle svoje mesto v gorski pokrajini, se v zadnjem obdobju s premišljenimi ukrepi prilagajajo nosilnim sposobnostim gorske narave in postajajo njen sestavni del.<br>	+	S povečanjem števila obiskovalcev je dobilo planinsko omrežje drugačen pomen. Ne samo da omogoča varnejše, lažje in hitrejše gibanje v gorskem svetu, pač pa obisk tudi usmerja v prostoru in času. Dobro vzdrževane planinske poti obiskovalce odvračajo od hoje zunaj poti in preprečujejo spore z lastniki zemljišč, po katerih vodijo. Planinske poti, ki so v času graditve kot tujek našle svoje mesto v gorski pokrajini, se v zadnjem obdobju s premišljenimi ukrepi prilagajajo nosilnim sposobnostim gorske narave in postajajo njen sestavni del.<br>
		+
		+	[[Image:Planinskepoti2.jpg\|thumb\|center\|Markacije. Zgornja je Knafelčeva, spodnja za Evropsko pešpot. (Foto Božo Jordan)]]

	== Komunikacije<br> ==		== Komunikacije<br> ==

Andrej Bandelj ob 08:47, 19. april 2013

2013-04-19T08:47:07Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 08:47, 19. april 2013
Vrstica 37:		Vrstica 37:
	je tista pot, pri katerih je uporaba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, na katerih bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Na taki poti je pogosto potreben cepin, včasih celo dereze in čelada. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene planince. Ljudje z vrtoglavico naj se ji izogibajo. Priporočljivo je, da se nanjo odpravimo s planinskim vodnikom ali s kom, ki jo dobro pozna. <br>V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZELO ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred njenim imenom vgraviran trikotnik s klicajem.<br>		je tista pot, pri katerih je uporaba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, na katerih bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Na taki poti je pogosto potreben cepin, včasih celo dereze in čelada. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene planince. Ljudje z vrtoglavico naj se ji izogibajo. Priporočljivo je, da se nanjo odpravimo s planinskim vodnikom ali s kom, ki jo dobro pozna. <br>V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZELO ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred njenim imenom vgraviran trikotnik s klicajem.<br>

-	= Markirane poti<br> =	+	= Markirane poti<br> =

-	Poti, označene (zaznamenovane, zaznamovane, lisane, markirane) s Knafelčevo markacijo, so markirane planinske poti, ki jim pravimo kar »planinske poti«. <br>Markacija je vidno dvobarvno znamenje okrogle oblike in določene velikosti. Na planinskih poteh jih napravijo za to usposobljeni markacisti PZS.<br>	+	Poti, označene (zaznamenovane, zaznamovane, lisane, markirane) s Knafelčevo markacijo, so markirane planinske poti, ki jim pravimo kar »planinske poti«. <br>Markacija je vidno dvobarvno znamenje okrogle oblike in določene velikosti. Na planinskih poteh jih napravijo za to usposobljeni markacisti PZS.<br>

-	Osnovni oznaki na planinski poti sta:<br>- Knafelčeva markacija, bela pika (s premerom 4–5 cm), ki jo obdaja rdeč kolobar (s premerom 8–10 cm) in<br>- usmerjevalna tabla – tabla v obliki smerokaza  (lesena ali kovinska), ki stoji na izhodiščih poti. Njena osnovna barva je rdeča, napis je bel. Na njej so napisani ime poti, čas hoje, smer poti, zahtevnost in PD, ki pot vzdržuje. Izdelane so po navadi ročno. Novejše so iz eloksirane aluminijaste pločevine rdeče barve, črke so vgravirane. Na eni taki tabli so lahko poti samo za eno smer, ker ima ena stranica obliko konice. Zahtevnost je označena s trikotnikom za zahtevno in trikotnikom s klicajem za zelo zahtevno pot pred njenim imenom. Napisana je tudi nadmorska višina mesta, na katerem tabla stoji.<br>Izjemne oznake na planinskih poteh so:<br>- ravne in lomljene črte (rdeče, debele 2–3 cm)<br>- markacija za Evropsko pešpot E6 in E7 (rumena pika, rdeč kolobar)<br>Dodatne oznake so:<br>- smerna puščica, narisana na deblo ali skalo (rdeča ali bela)<br>- napisi na deblih in skalah<br>- oznake veznih in krožnih poti, obhodnic (črke, številka 1 za SPP, …)<br>- smerokaz se uporablja na križiščih in odcepih poti, osnovna barva je rdeča, napis bel, lahko je pripisana zahtevnost poti.<br>	+	Osnovni oznaki na planinski poti sta:<br>- Knafelčeva markacija, bela pika (s premerom 4–5 cm), ki jo obdaja rdeč kolobar (s premerom 8–10 cm) in<br>- usmerjevalna tabla – tabla v obliki smerokaza  (lesena ali kovinska), ki stoji na izhodiščih poti. Njena osnovna barva je rdeča, napis je bel. Na njej so napisani ime poti, čas hoje, smer poti, zahtevnost in PD, ki pot vzdržuje. Izdelane so po navadi ročno. Novejše so iz eloksirane aluminijaste pločevine rdeče barve, črke so vgravirane. Na eni taki tabli so lahko poti samo za eno smer, ker ima ena stranica obliko konice. Zahtevnost je označena s trikotnikom za zahtevno in trikotnikom s klicajem za zelo zahtevno pot pred njenim imenom. Napisana je tudi nadmorska višina mesta, na katerem tabla stoji.<br>Izjemne oznake na planinskih poteh so:<br>- ravne in lomljene črte (rdeče, debele 2–3 cm)<br>- markacija za Evropsko pešpot E6 in E7 (rumena pika, rdeč kolobar)<br>Dodatne oznake so:<br>- smerna puščica, narisana na deblo ali skalo (rdeča ali bela)<br>- napisi na deblih in skalah<br>- oznake veznih in krožnih poti, obhodnic (črke, številka 1 za SPP, …)<br>- smerokaz se uporablja na križiščih in odcepih poti, osnovna barva je rdeča, napis bel, lahko je pripisana zahtevnost poti.<br>

-	Zimske markacije poznamo le ponekod. Postavijo jih zato, ker visok sneg pokrije običajne markacije. Zimske markacije so 4–5 m visoki kovinski drogovi, opremljeni s smernimi puščicami in rdeče obarvani . Puščice kažejo v smer postojanke. <br>Na vrhovih in določenih točkah poti so nameščene skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Večje so v kočah. Vpisujmo se redno in natančno, saj si bomo v primeru nesreče z vpisom morda rešili življenje. Podatki naj bodo točni in popolni. Za odtis žiga je priporočljivo nositi s seboj blazinico za žigosanje.<br>Ko hodimo po gozdu, opazimo na deblih in skalah oznake za ureditev enot gozda. To so vodoravne rdeče črte, debele 1,5–2 cm in dolge 15 cm. Lahko je ena, dve ali več črt. Ne smemo jih zamenjati z našimi oznakami.<br>	+	Zimske markacije poznamo le ponekod. Postavijo jih zato, ker visok sneg pokrije običajne markacije. Zimske markacije so 4–5 m visoki kovinski drogovi, opremljeni s smernimi puščicami in rdeče obarvani . Puščice kažejo v smer postojanke. <br>Na vrhovih in določenih točkah poti so nameščene skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Večje so v kočah. Vpisujmo se redno in natančno, saj si bomo v primeru nesreče z vpisom morda rešili življenje. Podatki naj bodo točni in popolni. Za odtis žiga je priporočljivo nositi s seboj blazinico za žigosanje.<br>Ko hodimo po gozdu, opazimo na deblih in skalah oznake za ureditev enot gozda. To so vodoravne rdeče črte, debele 1,5–2 cm in dolge 15 cm. Lahko je ena, dve ali več črt. Ne smemo jih zamenjati z našimi oznakami.<br>
		+
		+	[[Image:Planinske_poti1.jpg\|thumb\|center\|Oznake na planinski poti (Foto: Božo Jordan)]]

	= Zakon o planinskih poteh<br> =		= Zakon o planinskih poteh<br> =

Andrej Bandelj: Nova stran z vsebino: Organska povezava planinske koče in vrha z dolino je planinska pot. Zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake skupaj sestavljajo razveje...

2013-04-19T08:41:56Z

Nova stran z vsebino: Organska povezava planinske koče in vrha z dolino je planinska pot. Zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake skupaj sestavljajo razveje...

Nova stran

Organska povezava planinske koče in vrha z dolino je planinska pot. Zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake skupaj sestavljajo razvejeno in vsakomur dostopno planinsko omrežje. Namenjeno je izvajanju športnih, gospodarskih, raziskovalnih, naravovarstvenih, zaščitno-reševalnih, humanitarnih in kulturnih dejavnosti, povezanih z gorsko naravo. Planinsko omrežje je hkrati učinek in spodbujevalec planinstva; to se kaže v številu obiskovalcev ter kakovosti in načinu obiska gora. Kljub različni primernosti slovenskih pokrajin za planinstvo so vse opremljene s planinskimi potmi in kočami. Leta 2007 je bil v Državnem zboru sprejet zakon o planinskih poteh. 

= Planinske poti =

Prve poti so v gorah naredili domačini. Med najstarejše (planinske) poti sodijo tiste, po katerih so pastirji gnali na pašo živino in drobnico. Nekatere so nastale zaradi visoke stalne poselitve, ki je še danes značilna zlasti za Pohorje, Vzhodne Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe (najvišji kmečki dom Bukovnik leži 1327 m nad morjem) in Škofjeloško hribovje. 

== Omrežje planinskih poti ==

V dobrem stoletju je planinska organizacija nadelala, markirala (označila) in zavarovala večino najbolj obiskanih planinskih poti v alpskem hribovju in visokogorju. Po podatkih PZS vzdržuje planinska organizacija 1661 planinskih poti v skupni dolžini okoli 9400 km (za primerjavo: v Sloveniji imamo 6730 km avtocest, hitrih, glavnih in regionalnih cest). Na območju alpskega sveta je 69 % vseh planinskih poti v Sloveniji, v dinarskem svetu 19 %, v panonskem svetu 10 % in v primorskem svetu 2 %. 

Pri nas je najdaljša Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana (odprta leta 1953), ki jo dopolnjuje Razširjena slovenska planinska pot. Zapisati velja, da je obhodnice na stari kontinent uvedla PZS na predlog prof. Šumljaka. Čeprav ideja sprva ni bila sprejeta, pa danes obstaja v Evropi kar nekaj takih poti. Ob Mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgo alpsko obhodnico – Vio Alpino, ki teče od Italije prek Slovenije, Avstrije, Nemčije, Lihtenštajna, Francije, Švice in Monaka. 

S povečanjem števila obiskovalcev je dobilo planinsko omrežje drugačen pomen. Ne samo da omogoča varnejše, lažje in hitrejše gibanje v gorskem svetu, pač pa obisk tudi usmerja v prostoru in času. Dobro vzdrževane planinske poti obiskovalce odvračajo od hoje zunaj poti in preprečujejo spore z lastniki zemljišč, po katerih vodijo. Planinske poti, ki so v času graditve kot tujek našle svoje mesto v gorski pokrajini, se v zadnjem obdobju s premišljenimi ukrepi prilagajajo nosilnim sposobnostim gorske narave in postajajo njen sestavni del. 

== Komunikacije ==

'''Pot '''je ozek pas zemljišča, ki je pripravljen za hojo ali vožnjo. Po nji se lahko hodi ali vozi. Mi planinci po nji hodimo. Beseda pot je ženskega spola, nekoč je bila v rabi tudi različica moškega spola in v množini celo srednjega. Stezi ali poti lahko dodamo prilastke: ravna, globoka, strma, zložna, položna, potrebljena, zarasla, zaraščena, grda, deževna (polna luž in krnic), ledena, spolzka, požlejena, suha, kamnita, samotna, kriva, pomoščena (nannjo so položeni ploščati kamni), pobrunčana (nanjo so položena brunca – tanka drevesna debla, pragi). Pot lahko pomeni del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega. Poznamo tele zveze: določiti, poiskati pot do vrha, koče, morja; puščice (markacije) so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid. Ta del ozemlja ali prostora lahko s prilastkom ločimo glede na namen ali cilj premikanja. Prilastek pove razdaljo, ki jo je treba prehoditi do cilja (več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal). Pot pomeni gibanje, premikanje z enega kraja, mesta ali točke do druge z določenim namenom, ciljem (pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; pot nazaj; dnevnik poti). '''Javna pot, cesta '''(komunikacija) je pot, po kateri lahko po določilih zakona hodi ali vozi vsakdo.

'''Planinska pot '''je ozek pas zemljišča, po večini skalnat, označen ali neoznačen, zavarovan ali nezavarovan. Dovozne poti, vaške in poljske poti, gozdne poti ter druge krajevne poti so JAVNE POTI. Javna cesta je prometna površina, ki je splošnega pomena za promet. Nekateri deli javnih poti in cest so tudi označeni s Knafelčevo markacijo – to so markirane planinske poti. Markirajo jih planinska društva. Nekatere steze tudi vzdržujejo.

'''Planinska steza''', ki je posebej nadelana in označena s planinsko Knafelčevo markacijo ter zavarovana, je javna pot kot podaljšek javnih poti in cest (komunikacij), je planinski objekt, namenjen planinski dejavnosti – hoji. Te poti markirajo in vzdržujejo planinska društva, komisija za planinske poti pri PZS le usklajuje delo posameznih markacijskih odsekov ter pripravlja enotna izhodišča za vso Slovenijo. Planinske markacije in smerne usmerjevalne table (in kažipoti) so oznake javnega pomena. Obiskovalci hodijo po njih na svojo lastno odgovornost. Planinske steze imajo na določenih težjih mestih varovala (žične vrvi, kline). S tem je omogočeno samovarovanje planinca pri prečni in navpični hoji. Pojem '''planinska pot''' je naprej uporabljen za planinsko stezo kot planinski objekt, ki je javna pot, pa tudi za vse preostale planinsko markirane poti. Pot se razlikuje po kakovosti, širini, možnosti za hojo (steza, pot) in vožnjo (kolovoz, cesta). '''Steza''' je prva stopnja količkaj hodne poti, ni pa še pot. Steze, ki so opremljene s klini in žičnimi vrvmi, so zavarovane steze. Te zavarovane steze so varne le, če so ves čas tudi primerno vzdrževane. Steza je široka približno za dve vzporedni stopali (20–25 cm). '''Pot''' je že tako varna steza, da po njej ne hodita le človek in drobnica (koza, pes, ovca, mezeg), temveč brez nevarnosti tudi konj in krava. '''Kolovoz''', voznik, kolnik ali vozna pot je pot, po kateri se da voziti , ne samo samotež, temveč tudi z živino, vprego, in traktorjem, Danes bi bilo treba te pojme razširiti, ker je prenekateri kolovoz že postal vozen za traktorje, pa tudi z avtomobilom. Kolovozi potekajo tako po poljih kot po gozdovih, , vendar so še vedno ozki in preprosti. široki so bili kake tri zaporedna stopala (približno 1 m). '''Cesta''' je širša, načrtno speljana pot, z namerno in zavestno akcijo usposobljena in zgrajena površina, zlasti za promet z vozili. Površina ceste je lahko kamnita (prašna), (makadamska), tlakovana ali prevlečena s podlogo (asfalt, ...). Vse te komunikacije so lahko tudi posebej označene ali markirane. – markirana ali označena pot, Vzdržujejo jih drugi, označujejo pa markacisti. 

= Kategorizacija planinskih poti =

Komisija za planinske poti in Komisija Gorske reševalne službe Slovenije pri PZS sta na podlagi sklepov GO PZS s 17. maja 1986 sprejeli napotke za kategorizacijo planinskih poti. Popisi na terenu so bili opravljeni v letih od 1988 do 1990. Končana je bila 1991. in zapisano je, da zahtevne in zelo zahtevne poti niso primerne za sestope. Razprava o standardizaciji in ocenjevanju planinskih poti, posebno glede opremljenosti s klini in žičnimi vrvmi ter določanja težavnostnih stopenj, je potekala na redni skupščini CAA leta 2004 v Aosti. Kategorizacija deli naše planinske poti le glede na zahtevnost hoje v kopnih razmerah, in sicer v tri skupine: LAHKE, ZAHTEVNE in ZELO ZAHTEVNE. Pri zahtevnih in zelo zahtevnih poteh je na usmerjevalni tabli dodana oznaka zahtevnosti. Na planinskih kartah so kategorizirane poti različno narisane. Zato vedno preberi v legendi (ključu), kako so označene na tvoji planinski karti. 

== Lahka pot ==

je pot, pri kateri si pri hoji ni treba pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost in kondicijo. Opozorila na poti ni. 

== Zahtevna pot ==

vodi prek težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene planinčevi varnosti in niso nujno potrebne. V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred imenom poti vgraviran trikotnik . 

== Zelo zahtevna ==

je tista pot, pri katerih je uporaba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, na katerih bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Na taki poti je pogosto potreben cepin, včasih celo dereze in čelada. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene planince. Ljudje z vrtoglavico naj se ji izogibajo. Priporočljivo je, da se nanjo odpravimo s planinskim vodnikom ali s kom, ki jo dobro pozna. V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZELO ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred njenim imenom vgraviran trikotnik s klicajem. 

= Markirane poti =

Poti, označene (zaznamenovane, zaznamovane, lisane, markirane) s Knafelčevo markacijo, so markirane planinske poti, ki jim pravimo kar »planinske poti«. Markacija je vidno dvobarvno znamenje okrogle oblike in določene velikosti. Na planinskih poteh jih napravijo za to usposobljeni markacisti PZS. 

Osnovni oznaki na planinski poti sta: - Knafelčeva markacija, bela pika (s premerom 4–5 cm), ki jo obdaja rdeč kolobar (s premerom 8–10 cm) in - usmerjevalna tabla – tabla v obliki smerokaza  (lesena ali kovinska), ki stoji na izhodiščih poti. Njena osnovna barva je rdeča, napis je bel. Na njej so napisani ime poti, čas hoje, smer poti, zahtevnost in PD, ki pot vzdržuje. Izdelane so po navadi ročno. Novejše so iz eloksirane aluminijaste pločevine rdeče barve, črke so vgravirane. Na eni taki tabli so lahko poti samo za eno smer, ker ima ena stranica obliko konice. Zahtevnost je označena s trikotnikom za zahtevno in trikotnikom s klicajem za zelo zahtevno pot pred njenim imenom. Napisana je tudi nadmorska višina mesta, na katerem tabla stoji. Izjemne oznake na planinskih poteh so: - ravne in lomljene črte (rdeče, debele 2–3 cm) - markacija za Evropsko pešpot E6 in E7 (rumena pika, rdeč kolobar) Dodatne oznake so: - smerna puščica, narisana na deblo ali skalo (rdeča ali bela) - napisi na deblih in skalah - oznake veznih in krožnih poti, obhodnic (črke, številka 1 za SPP, …) - smerokaz se uporablja na križiščih in odcepih poti, osnovna barva je rdeča, napis bel, lahko je pripisana zahtevnost poti. 

Zimske markacije poznamo le ponekod. Postavijo jih zato, ker visok sneg pokrije običajne markacije. Zimske markacije so 4–5 m visoki kovinski drogovi, opremljeni s smernimi puščicami in rdeče obarvani . Puščice kažejo v smer postojanke. Na vrhovih in določenih točkah poti so nameščene skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Večje so v kočah. Vpisujmo se redno in natančno, saj si bomo v primeru nesreče z vpisom morda rešili življenje. Podatki naj bodo točni in popolni. Za odtis žiga je priporočljivo nositi s seboj blazinico za žigosanje. Ko hodimo po gozdu, opazimo na deblih in skalah oznake za ureditev enot gozda. To so vodoravne rdeče črte, debele 1,5–2 cm in dolge 15 cm. Lahko je ena, dve ali več črt. Ne smemo jih zamenjati z našimi oznakami. 

= Zakon o planinskih poteh =

Leta 2002, ob mednarodnem letu gora, je bila v državni zbor vložena pobuda za zaščito Knafelčeve markacije oz. za poseben zakon o planinskih poteh. Usklajevanje je potekalo vse do 22. junija leta 2007, ko je bil zakon o planinskih poteh sprejet v državnem zboru Republike Slovenije. Objavljen je bil v Uradnem listu RS 10. 07. 2007. S sprejetjem tega zakona so bile Knafelčeva markacija in planinske poti tudi zakonsko urejene in zaščitene. Rabo planinskih oznak, vris in način prostorskega prikaza tras planinskih poti ter kategorizacijo podrobno urejajo posebni pravilniki zakona, izdani leta 2008.