Prva pomoč - Zgodovina strani

Andrej Bandelj ob 07:46, 8. maj 2013

2013-05-08T07:46:52Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 07:46, 8. maj 2013
Vrstica 73:		Vrstica 73:
	Ko je nezavestni v pravilnem položaju, ga moramo nenehno nadzorovati in preverjati <br>dihanje. Pokličimo ali pošljimo koga po pomoč (tel. 112). <br>		Ko je nezavestni v pravilnem položaju, ga moramo nenehno nadzorovati in preverjati <br>dihanje. Pokličimo ali pošljimo koga po pomoč (tel. 112). <br>

-	[[Image:~~Polozaj_za_nezavestnega~~.jpg\|thumb\|center\|Položaj za nezavestnega (foto: Eva Pogačar)]]	+	[[Image:Polozaj za nezavestnega.jpg\|thumb\|center\|Položaj za nezavestnega (foto: Eva Pogačar)]]

	=== Sprostitev dihalnih poti <br> ===		=== Sprostitev dihalnih poti <br> ===

	izvedemo, preden ugotavljamo, ali ponesrečenec diha, saj so lahko ravno neprehodne dihalne poti vzrok, da nezavestni ne diha. Dihalne poti lahko sprostimo na več načinov: <br>• Glavo nagnemo nazaj in mu dvignemo brado (Slika 3.2.slika 3.1.4 nova slika). Ta manever je osnovni, najučinkovitejši in najpreprostejši način sprostitve dihalnih poti. Lahko pa je škodljiv, če ima nezavestni poškodovan vratni del hrbtenice. Kadar sumimo, da gre za to (tako je pri skoraj vseh nezavestnih zaradi poškodbe), se mu po možnosti izognimo. <br>• Odstranimo ponesrečencu tujke iz ust. Ta postopek izvedemo le, če jih vidimo (npr. hrano, zob, protezo, kri ...). Pri tem pazimo, da mu s prstom ne gremo pregloboko v žrelo, saj lahko s tem sprožimo refleks bruhanja in zadušitev nezavestnega z njegovimi lastnimi izbljuvki. <br>• Dvig spodnje čeljusti s trojnim prijemom brez nagibanja glave nazaj je najprimernejši manever pri poškodovancih.<br>		izvedemo, preden ugotavljamo, ali ponesrečenec diha, saj so lahko ravno neprehodne dihalne poti vzrok, da nezavestni ne diha. Dihalne poti lahko sprostimo na več načinov: <br>• Glavo nagnemo nazaj in mu dvignemo brado (Slika 3.2.slika 3.1.4 nova slika). Ta manever je osnovni, najučinkovitejši in najpreprostejši način sprostitve dihalnih poti. Lahko pa je škodljiv, če ima nezavestni poškodovan vratni del hrbtenice. Kadar sumimo, da gre za to (tako je pri skoraj vseh nezavestnih zaradi poškodbe), se mu po možnosti izognimo. <br>• Odstranimo ponesrečencu tujke iz ust. Ta postopek izvedemo le, če jih vidimo (npr. hrano, zob, protezo, kri ...). Pri tem pazimo, da mu s prstom ne gremo pregloboko v žrelo, saj lahko s tem sprožimo refleks bruhanja in zadušitev nezavestnega z njegovimi lastnimi izbljuvki. <br>• Dvig spodnje čeljusti s trojnim prijemom brez nagibanja glave nazaj je najprimernejši manever pri poškodovancih.<br>
		+
		+	[[Image:Sprostitev_dihalnih_poti.JPG\|thumb\|center\|Sprostitev dihalnih poti (foto: Eva Pogačar)]]

	=== Preverjanje dihanja <br> ===		=== Preverjanje dihanja <br> ===
Vrstica 86:		Vrstica 88:

	Masiramo na tleh. Bolnik leži na hrbtu, pokleknemo ob strani prsnega koša. Dlan ene roke položimo vzdolžno s prsnico na sredi prsnega koša. Nanjo položimo dlan druge roke in sklenemo prste obeh. Z iztegnjenima komolcema pritiskamo navpično navzdol na prsnico, da se ta ugrezne vsaj 5 cm globoko (ne več kot 6).  Stisk naj traja enako dolgo kot popustitev. Popustiti moramo toliko, da se prsni koš vrne v izhodiščni položaj, vendar rok ne odmikamo s površine prsnega koša. Masiramo s frekvenco vsaj 100 pritiskov na minuto (ne več kot 120). Naredimo 30 pritiskov, nato damo dva umetna vpiha.<br>		Masiramo na tleh. Bolnik leži na hrbtu, pokleknemo ob strani prsnega koša. Dlan ene roke položimo vzdolžno s prsnico na sredi prsnega koša. Nanjo položimo dlan druge roke in sklenemo prste obeh. Z iztegnjenima komolcema pritiskamo navpično navzdol na prsnico, da se ta ugrezne vsaj 5 cm globoko (ne več kot 6).  Stisk naj traja enako dolgo kot popustitev. Popustiti moramo toliko, da se prsni koš vrne v izhodiščni položaj, vendar rok ne odmikamo s površine prsnega koša. Masiramo s frekvenco vsaj 100 pritiskov na minuto (ne več kot 120). Naredimo 30 pritiskov, nato damo dva umetna vpiha.<br>
		+
		+	[[Image:Zunanja_masaža_srca.jpg\|thumb\|center\|Zunanja masaža srca (foto: Eva Pogačar)]]

	=== Umetno dihanje <br> ===		=== Umetno dihanje <br> ===

Andrej Bandelj ob 07:44, 8. maj 2013

2013-05-08T07:44:49Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 07:44, 8. maj 2013
Vrstica 72:		Vrstica 72:

	Ko je nezavestni v pravilnem položaju, ga moramo nenehno nadzorovati in preverjati <br>dihanje. Pokličimo ali pošljimo koga po pomoč (tel. 112). <br>		Ko je nezavestni v pravilnem položaju, ga moramo nenehno nadzorovati in preverjati <br>dihanje. Pokličimo ali pošljimo koga po pomoč (tel. 112). <br>
		+
		+	[[Image:Polozaj_za_nezavestnega.jpg\|thumb\|center\|Položaj za nezavestnega (foto: Eva Pogačar)]]

	=== Sprostitev dihalnih poti <br> ===		=== Sprostitev dihalnih poti <br> ===

Andrej Bandelj ob 07:19, 8. maj 2013

2013-05-08T07:19:24Z

Prikaži spremembe

Andrej Bandelj ob 07:17, 8. maj 2013

2013-05-08T07:17:18Z

Prikaži spremembe

Andrej Bandelj ob 07:16, 8. maj 2013

2013-05-08T07:16:51Z

Prikaži spremembe

Andrej Bandelj ob 07:10, 8. maj 2013

2013-05-08T07:10:15Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 07:10, 8. maj 2013
Vrstica 227:		Vrstica 227:
	'''Povišan krvni tlak''' (nad 140/90mmHg): je stanje, ki praviloma ne povzroča simptomov, vendar povečuje tveganje za nastanek drugih bolezni. Hipertenzivna kriza: je nenadno močno povišanje krvnega tlaka nad 230/120. Pri tem stanju je motena prekrvavitev možganov in srčne mišice. Bolnik je neposredno življenjsko ogrožen. Pospešeno diha, občuti glavobol, slabost, omotico, lahko tudi motnje zavesti. <br>Nujna je zdravniška pomoč. <br>PP: v primeru povišanega tlaka svetujemo počitek in hladne tekočine. Bolnik naj vzame svoja zdravila. Če so vrednosti tlaka zelo visoke in jih spremlja še hud glavobol oz. bolečina pri srcu, sta potrebna hiter transport v dolino in pregled pri zdravniku.		'''Povišan krvni tlak''' (nad 140/90mmHg): je stanje, ki praviloma ne povzroča simptomov, vendar povečuje tveganje za nastanek drugih bolezni. Hipertenzivna kriza: je nenadno močno povišanje krvnega tlaka nad 230/120. Pri tem stanju je motena prekrvavitev možganov in srčne mišice. Bolnik je neposredno življenjsko ogrožen. Pospešeno diha, občuti glavobol, slabost, omotico, lahko tudi motnje zavesti. <br>Nujna je zdravniška pomoč. <br>PP: v primeru povišanega tlaka svetujemo počitek in hladne tekočine. Bolnik naj vzame svoja zdravila. Če so vrednosti tlaka zelo visoke in jih spremlja še hud glavobol oz. bolečina pri srcu, sta potrebna hiter transport v dolino in pregled pri zdravniku.

-	Bolečina v prsnem košu, ki je ostro omejena in se stopnjuje ob globokem vdihu, najverjetneje ni posledica obolenja srca. Po navadi je posledica poškodbe ali udarca. <br>	+	Bolečina v prsnem košu, ki je ostro omejena in se stopnjuje ob globokem vdihu, najverjetneje ni posledica obolenja srca. Po navadi je posledica poškodbe ali udarca. <br>

-	=== Bolezni dihal <br> ===	+	=== Bolezni dihal <br> ===

	Nenadne težave s dihali so največkrat posledica infekcijskega vnetnega dogajanja ali nenadnega poslabšanja kroničnih obolenj. <br>Najpogostejši simptomi in znaki so kašelj, težka ali kratka sapa, piskanje in hropenje v pljučih, v hujših primerih tudi izkašljevanje krvi ali pomodrelost. Podobne znake lahko dajejo tudi bolezni srca in prebavil.		Nenadne težave s dihali so največkrat posledica infekcijskega vnetnega dogajanja ali nenadnega poslabšanja kroničnih obolenj. <br>Najpogostejši simptomi in znaki so kašelj, težka ali kratka sapa, piskanje in hropenje v pljučih, v hujših primerih tudi izkašljevanje krvi ali pomodrelost. Podobne znake lahko dajejo tudi bolezni srca in prebavil.
Vrstica 235:		Vrstica 235:
	Poslabšanje astme: Astma je kronična bolezen pljuč, ki se kaže z napadi težkega dihanja in piskanja v pljučih. Napade težkega dihanja in dušenja lahko preprečimo s pravilnim jemanjem in uporabo zdravil. <br>PP: Bolnik naj pred pohodom uporabi ustrezno zdravilo za lajšanje dihanja. Če zdravila nima, ga posadimo (slika 3.19), umirimo in mu vlažimo ustnice. Lahko uporabimo kisik. Potrebna je zdravniška pomoč.		Poslabšanje astme: Astma je kronična bolezen pljuč, ki se kaže z napadi težkega dihanja in piskanja v pljučih. Napade težkega dihanja in dušenja lahko preprečimo s pravilnim jemanjem in uporabo zdravil. <br>PP: Bolnik naj pred pohodom uporabi ustrezno zdravilo za lajšanje dihanja. Če zdravila nima, ga posadimo (slika 3.19), umirimo in mu vlažimo ustnice. Lahko uporabimo kisik. Potrebna je zdravniška pomoč.

-	Pljučnica: je vnetna bolezen pljučnega tkiva, ki ga povzročijo virusi ali bakterije. Po navadi se kaže s kašljem, bolečino v prsih, mrzlico in vročino. PP: bolnik potrebuje zadosti tekočin (čaj), mirovanje in zdravniški pregled. Potreben je ustrezen transport v dolino. <br>	+	Pljučnica: je vnetna bolezen pljučnega tkiva, ki ga povzročijo virusi ali bakterije. Po navadi se kaže s kašljem, bolečino v prsih, mrzlico in vročino. PP: bolnik potrebuje zadosti tekočin (čaj), mirovanje in zdravniški pregled. Potreben je ustrezen transport v dolino. <br>

-	=== Bolezni živčevja <br> ===	+	=== Bolezni živčevja <br> ===

	Možgani, hrbtenjača in živci sestavljajo živčevje. Ločimo centralno (možgani in hrbtenjača) in periferno (mreža živcev) živčevje. Funkcija živčevja je zelo kompleksna in hkrati raznovrstna. Celoten sistem skrbi za naše miselno-čustvene, zaznavne in motorične aktivnosti. <br>Bolezni živčevja so lahko posledice različnih vzrokov: vnetnih, žilnih, metabolnih, rakastih in sistemskih. Bolezenski znaki so zelo raznovrstni in jih je pogosto težko prepoznati. Pri obolenjih centralnega živčevja so pogosto navzoči glavoboli, krči, vrtoglavica, motnje osebnosti, spanja, zavesti, težave s gibanjem… Pri boleznih perifernega živčevja pa so v ospredju mišične oslabelosti, parastezije, motnje občutka za tip, položaj ipd.		Možgani, hrbtenjača in živci sestavljajo živčevje. Ločimo centralno (možgani in hrbtenjača) in periferno (mreža živcev) živčevje. Funkcija živčevja je zelo kompleksna in hkrati raznovrstna. Celoten sistem skrbi za naše miselno-čustvene, zaznavne in motorične aktivnosti. <br>Bolezni živčevja so lahko posledice različnih vzrokov: vnetnih, žilnih, metabolnih, rakastih in sistemskih. Bolezenski znaki so zelo raznovrstni in jih je pogosto težko prepoznati. Pri obolenjih centralnega živčevja so pogosto navzoči glavoboli, krči, vrtoglavica, motnje osebnosti, spanja, zavesti, težave s gibanjem… Pri boleznih perifernega živčevja pa so v ospredju mišične oslabelosti, parastezije, motnje občutka za tip, položaj ipd.
Vrstica 249:		Vrstica 249:
	'''Možganska kap:''' vzrok je nenaden močno zmanjšan dotok krvi v možgane. Pogosto je vzrok krvni strdek ali počena arterija. Posledice kapi so odvisne od tega, kako močno in na katerem delu so prizadeti možgani. <br>Največkrat se začne s hudim glavobolom, ki se mu pridružujejo zmedenost, motnja zavesti in enostranska ohromelost (povešen ustni kot, nerazločno govorjenje, nesposobnost gibanja rok ali nog). <br>PP: bolnika namestimo v udoben položaj (če je nezavesten, na bok), preverjamo dihanje in cirkulacijo. Pokličemo reševalce.		'''Možganska kap:''' vzrok je nenaden močno zmanjšan dotok krvi v možgane. Pogosto je vzrok krvni strdek ali počena arterija. Posledice kapi so odvisne od tega, kako močno in na katerem delu so prizadeti možgani. <br>Največkrat se začne s hudim glavobolom, ki se mu pridružujejo zmedenost, motnja zavesti in enostranska ohromelost (povešen ustni kot, nerazločno govorjenje, nesposobnost gibanja rok ali nog). <br>PP: bolnika namestimo v udoben položaj (če je nezavesten, na bok), preverjamo dihanje in cirkulacijo. Pokličemo reševalce.

-	<br>~~<br>~~	+	=== Toplotni udar – vročinska kap<br> ===

-	<br>	+	Toplotni udar je življenje ogrožujoča situacija, pri kateri pride se telo preveč segreje. Vzrok je največkrat izpostavljenost močnemu soncu ali pa visoka vlažnost v zraku, ki onemogoča znojenje in s tem ohlajanje telesa.
		+
		+	Pregrevanju so najbolj izpostavljeni starejši ljudje in otroci. V nevarnosti so tudi športniki in rekreativci pri hudem fizičnem naporu na močnem soncu.
		+
		+	Začetna znamenja toplotnega udara so utrujenost, slabost in žeja. Če telesna temperatura še narašča, postane človek zaripel v obraz, ima suho, toplo kožo in sluznice. Diha pospešeno in plitvo ter ima pospešen srčni ritem. Pojavijo se mu mišični krči, postane zmeden in izčrpan, ima glavobol. Lahko izgubi zavest in celo umre.
		+
		+	Prva pomoč:<br>Vročinski udar je nujno stanje, pri katerem je bolniku treba čim prej znižati telesno temperaturo. Takoj moramo poiskati senco ali hladen prostor, ga poleči in sleči. Če je pri zavesti, mu damo piti hladne tekočine (POZOR: nezavestnemu nikoli ne dajemo ničesar v usta!!!). Hladimo ga s hladnimi obkladki ali ledom. Lahko ga zavijemo v mokro rjuho. Nikoli ne smemo ohlajati glave.<br>
		+
		+	=== Sončarica<br> ===
		+
		+	Sončarica je posledica neposrednega delovanja sončnih žarkov na nezavarovano glavo in vrat. Za to so najobčutljivejši svetlolasi ljudje, otroci in plešasti.
		+
		+	Bolezen se kaže s hudim glavobolom, omotico in vrtoglavico. Človek občuti bolečine v vratu. V hudih primerih lahko izgubi zavest. Telesna temperatura naraste.
		+
		+	Prva pomoč:<br>Bolnika prenesemo in poležemo v hladen, senčen prostor. Dvignemo mu vzglavje. Na vrat in glavo mu polagamo mrzle obkladke ali vrečke z ledom. Piti mu damo hladne pijače.<br>Potreben je pregled pri zdravniku.<br>
		+
		+	=== Bolezni prebavil <br> ===
		+
		+	Bolečine v trebuhu so pogosta težava. Velikokrat gre za funkcionalne motnje, bolečine pa lahko pomenijo tudi hudo obolenje, ki lahko zahteva tudi kirurško obravnavo. Pogosti znaki, s katerimi se kažejo bolezni prebavil, so še bruhanje, slabost, driska, krvavitve iz zadnjika itn.
		+
		+	Nenadna nevarna trebušna obolenja imenujemo akutni abdomen. Ta obolenja lahko zelo hitro hudo ogrozijo zdravje in življenje bolnika. <br>PP: zaradi zelo različne etiologije težav pri obolenju prebavil je prva pomoč zelo omejena. <br>Bolnika poležemo v skrčenem položaju (slika 3.20), mu omogočimo mir in počitek in čakamo na reševalce. Če bolnik bruha, ga obrnemo na bok. Ne dajemo mu nobenih zdravil, naj ničesar ne je in ne pije. <br>
		+
		+	=== Splošna bolezenska stanja <br> ===
		+
		+	Pogosto pri bolniku opazimo bolezenska stanja, ki jih ne moremo pripisati posameznemu organu, vendar ga močno prizadenejo.
		+
		+	Povišana telesna temperatura: o vročini govorimo, ko je temperatura nad 37º C. Vzrok so po navadi virusne ali bakterijske okužbe, lahko pa je tudi posledica drugih hudih obolenj. Povišana temperatura je obrambni mehanizem organizma, zato jo znižujmo šele, ko preseže 38,5º C. Uporabimo lahko 1 ali 2 tableti paracetamola.
		+
		+	Izsušitev (dehidracija): kadar telo izgublja več tekočine, kot je vnesemo, se izsuši. Stanje je še posebno nevarno pri otrocih. Tekočino lahko izgubljamo s hudim potenjem med naporom, z bruhanjem ali z drisko. <br>Dehidracijo lahko preprečimo z zadostnim pitjem tekočin. Kadar pitje ni možno (hudo bruhanje), je potreben pregled pri zdravniku.
		+
		+	Splošna slabost in izčrpanost: občutek pomanjkanja moči in energije je pogosto navzoč kot prvi znak prihajajoče bolezni. V tem času svetujemo predvsem mirovanje in počitek. Bolnik naj pije zadosti tekočin.
		+
		+	Alergije (preobčutljivost): organizem se pretirano in neobičajno odziva na snovi (alergene) v našem okolju. Težave se kažejo kot napadi težkega dihanja (astma), srbeč izpuščaj (koprivnica) ali bolečina v trebuhu. V redkih primerih lahko bolnik doživi hud šok, ki ogrozi njegovo življenje (anafilaktični šok). <br>Največkrat je navzoča preobčutljivost na cvetni prah, pelod dreves, živalsko dlako in različno hrano. Najhujša je po navadi preobčutljivost za pik žuželk. Pomembno je vedeti, da se alergeni (cvetni prah, pelodi trav in dreves) pojavijo pozneje kot v dolini. Pogosto bolniki z alergijami že poznajo svojo težavo in zato jemljejo ustrezna zdravila ali pa imajo komplet za samopomoč. <br>Če se v gorah srečamo z bolnikom, ki ima znano preobčutljivost na strupe žuželk, mu pomagamo vzeti zdravila. Če jih nima, moramo takoj organizirati transport v dolino. Olajšati mu moramo dihanje, odpeti ovratnik. Položimo ga v položaj, ki mu najbolj ustreza. <br>
		+
		+	=== Snežna slepota<br> ===
		+
		+	Sončni žarki lahko poškodujejo oči. Zaradi močne svetlobe na višini in hkratnega odboja svetlobe od snega se lahko roženica očesa poškoduje. Ogroženi so predvsem turni smučarji in planinci v zimskih razmerah. <br>Oko postane močno rdeče, boleče in pekoče. Poškodovanec se močno solzi in je občutljiv za svetlobo. Zavarujmo ga pred svetlobo (očala, temen prostor) in mu dajmo na oči hladne obkladke. Ko bolečina mine, naj še več dni nosi temna očala. <br>Če bolečina ne preneha, mora človek k okulistu.
		+
		+	<br><br>

-	=== <br><br> ===	+	=== <br><br> ===

-	~~=== <br><br> ===~~

-	~~=== <br><br> ===~~

	<br>		<br>

Andrej Bandelj ob 07:06, 8. maj 2013

2013-05-08T07:06:09Z

Prikaži spremembe

Andrej Bandelj ob 07:03, 8. maj 2013

2013-05-08T07:03:14Z

Prikaži spremembe

Andrej Bandelj ob 06:59, 8. maj 2013

2013-05-08T06:59:23Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 06:59, 8. maj 2013
Vrstica 113:		Vrstica 113:
	Podhlajenega oživljamo prav tako kot nepodhlajenega, edina izjema je ocenjevanje življenjskih funkcij, za katero si vzamemo več časa (30–45 sekund).<br>		Podhlajenega oživljamo prav tako kot nepodhlajenega, edina izjema je ocenjevanje življenjskih funkcij, za katero si vzamemo več časa (30–45 sekund).<br>

-	== Tujek v dihalih<br> ==	+	== Tujek v dihalih<br> ==

-	Če tujek ne povzroča popolne zapore dihalnih poti, ga bolnik po navadi sam izkašlja in ne potrebuje pomoči. Če pa povzroči popolno zaporo, se bolnik lahko zaduši. V vsakem primeru moramo takoj ustrezno ukrepati. Kako bomo ravnali, je odvisno od stanja zavesti bolnika.<br>	+	Če tujek ne povzroča popolne zapore dihalnih poti, ga bolnik po navadi sam izkašlja in ne potrebuje pomoči. Če pa povzroči popolno zaporo, se bolnik lahko zaduši. V vsakem primeru moramo takoj ustrezno ukrepati. Kako bomo ravnali, je odvisno od stanja zavesti bolnika.<br>

-	=== Tujek v dihalih pri zavestnem bolniku<br> ===	+	=== Tujek v dihalih pri zavestnem bolniku<br> ===

-	Če je zapora blaga, bolnika spodbujamo, naj kašlja, in nadziramo, ali je kašelj še učinkovit, ali je morda tujek izkašlja; opazujemo dihanje.<br>Če bolniku tujek popolnoma zapira dihalno pot in postaja izčrpan oziroma modrikast, mu najprej odstranimo iz ust zobno protezo, slino, kri, sluz; stopimo k njemu od strani ter ga nagnjenega naprej z eno roko podpremo pod prsnim košem, z drugo pa ga do petkrat »udarimo« zadaj med lopaticama . Prenehamo takoj, ko tujek odstranimo. <br>	+	Če je zapora blaga, bolnika spodbujamo, naj kašlja, in nadziramo, ali je kašelj še učinkovit, ali je morda tujek izkašlja; opazujemo dihanje.<br>Če bolniku tujek popolnoma zapira dihalno pot in postaja izčrpan oziroma modrikast, mu najprej odstranimo iz ust zobno protezo, slino, kri, sluz; stopimo k njemu od strani ter ga nagnjenega naprej z eno roko podpremo pod prsnim košem, z drugo pa ga do petkrat »udarimo« zadaj med lopaticama . Prenehamo takoj, ko tujek odstranimo. <br>

-	Če s tem postopkom ne uspemo, stopimo za bolnika in izvedemo Heimlichov manever oz. sunke (stise) v zgornji del trebuha . Naprej nagnjenega bolnika objamemo čez zgornji del trebuha, položimo stisnjeno pest ene roke med žličko in popek in jo primemo z drugo roko. Nato močno sunemo k sebi oz. nazaj in navzgor glede na bolnika. Tujek bi se s tem manevrom moral premakniti in izpasti iz ust. <br>	+	Če s tem postopkom ne uspemo, stopimo za bolnika in izvedemo Heimlichov manever oz. sunke (stise) v zgornji del trebuha . Naprej nagnjenega bolnika objamemo čez zgornji del trebuha, položimo stisnjeno pest ene roke med žličko in popek in jo primemo z drugo roko. Nato močno sunemo k sebi oz. nazaj in navzgor glede na bolnika. Tujek bi se s tem manevrom moral premakniti in izpasti iz ust. <br>

-	Če se bolnik še vedno duši, je treba znova pogledati usta in odstraniti tujek (morda smo ga toliko premaknili, da ga lahko dosežemo z roko). V nasprotnem primeru bolniku izmenično dajemo pet udarcev med lopatici in 5-krat Heimlichov prijem.<br>	+	Če se bolnik še vedno duši, je treba znova pogledati usta in odstraniti tujek (morda smo ga toliko premaknili, da ga lahko dosežemo z roko). V nasprotnem primeru bolniku izmenično dajemo pet udarcev med lopatici in 5-krat Heimlichov prijem.<br>

-	=== Tujek v dihalih pri nezavestnem bolniku<br> ===	+	=== Tujek v dihalih pri nezavestnem bolniku<br> ===

-	Če bolnik izgubi zavest, opustimo zgoraj navedene manevre in preidemo k standardnemu zaporedju temeljnih postopkov oživljanja. Mišice okoli grla namreč ob izgubi zavesti postanejo ohlapne, zato je dajanje umetnega dihanja lahko uspešno, čeprav bolnik prej ni mogel dihati zaradi popolne zapore dihal. Pokličemo pomoč.<br>	+	Če bolnik izgubi zavest, opustimo zgoraj navedene manevre in preidemo k standardnemu zaporedju temeljnih postopkov oživljanja. Mišice okoli grla namreč ob izgubi zavesti postanejo ohlapne, zato je dajanje umetnega dihanja lahko uspešno, čeprav bolnik prej ni mogel dihati zaradi popolne zapore dihal. Pokličemo pomoč.<br>

-	Bolniku damo 5 umetnih vpihov in če po tem ne kaže znakov življenja (premikanje, dihanje), takoj preidemo na zunanjo masažo srca. Po 30 masažah znova pregledamo usta, odstranimo morebitne tujke in spet poskusimo z umetnim dihanjem ter zunanjo masažo srca. To izmenično ponavljamo, dokler bolnik ne pokaže očitnih znakov zbujanja oz. do prihoda NMP.<br>Pozor: pri dojenčkih oz. otrocih mlajših od 1 leta namesto stisov (sunkov) trebuha stisnemo prsni koš zaradi velike nevarnosti poškodbe trebušnih organov!~~<br>~~<br>	+	Bolniku damo 5 umetnih vpihov in če po tem ne kaže znakov življenja (premikanje, dihanje), takoj preidemo na zunanjo masažo srca. Po 30 masažah znova pregledamo usta, odstranimo morebitne tujke in spet poskusimo z umetnim dihanjem ter zunanjo masažo srca. To izmenično ponavljamo, dokler bolnik ne pokaže očitnih znakov zbujanja oz. do prihoda NMP.<br>Pozor: pri dojenčkih oz. otrocih mlajših od 1 leta namesto stisov (sunkov) trebuha stisnemo prsni koš zaradi velike nevarnosti poškodbe trebušnih organov!<br>

-	=== <br><br> ===	+	== Šok<br> ==
		+
		+	Šok pomeni odpoved krvnega obtoka, ki povzroči pomanjkanje hranil in kisika v organih in tkivih. Če to predolgo traja, lahko sledita odpoved organov in celo smrt.
		+
		+	Krvni obtok lahko odpove na vsaki točki svojega kroga. Najbolj znana oblika je izguba krvi ali tekočine (krvavitev, izsušitev ...), lahko odpove srce (srčni infarkt), lahko se preveč razširijo male žile (zaradi anafilaktične – alergične – reakcije, zastrupitve …), lahko pa je moten tok krvi (pljučna embolija, pnevmotoraks …).
		+
		+	Da gre za šok, lahko sklepamo, če je ponesrečenec okrvavljen; če toži zaradi bolečin v prsih in težkega dihanja; če je opečen; če ga je pičila osa in je preobčutljiv na osji pik. Vsekakor pa nas morajo opozoriti nanj težko stanje obolelega ali ponesrečenega in huda prizadetost oz. znaki šoka pri njem.
		+
		+	Šokirani je prizadet, apatičen, njegov pulz je hiter in šibak, diha pospešeno in plitvo, ima bledo, modrikasto kožo in ga obliva hladen znoj; pri anafilaktičnem šoku ima lahko tudi rdeče madeže in izpuščaje po telesu.
		+
		+	Tudi tu ne gre prezreti, da se lahko nekaterim situacijam izognemo: vsakdo, ki je preobčutljiv na pik, naj s seboj obvezno nosi tablete za samopomoč; srčni bolniki naj dobro pretehtajo razmere in svojo kondicijo ter izberejo ustrezno turo; v vročih dneh še posebno pazimo na zadosten vnos tekočin.
		+
		+	Ko pa se šok že razvije, pomaga le hitra strokovna pomoč. <br>Osnovna ukrepa na terenu sta položaj z dvignjenimi nogami (ponesrečenec leži na hrbtu in ima noge podložene v višini 30–40 cm  in hiter transport.<br>
		+
		+	V primeru šoka zaradi odpovedi srca pa je obvezen polsedeči položaj.
		+
		+	Šokiranemu ne dajemo piti, lahko pa mu močimo usta. Ves čas ga spodbujamo in ga zavarujemo pred nadaljnjo izgubo toplote – pokrijemo ga, ne izvajajmo pa aktivnega ogrevanja. Bolnik naj ne je in ne kadi. Preprečimo mu tudi premikanje; naj raje počiva. <br>
		+
		+	== Krvavitev<br> ==
		+
		+	je iztekanje krvi iz žil ali srca. Nastane zaradi poškodbe žil, tkiv ali organov. <br>Krvavitve lahko delimo glede na izvor, vzrok, mesto ali obsežnost.
		+
		+	Glede na izvor je krvavitev lahko:<br>• iz srca<br>• iz arterije (žile odvodnice)<br>• iz vene (žile dovodnice)<br>• iz kapilar<br>• mešana krvavitev
		+
		+	Glede na vzrok je krvavitev lahko:<br>• zaradi poškodbe<br>• fiziološka – normalna (menstruacija)<br>• patološka – bolezenska
		+
		+	Glede na mesto krvavitve poznamo:<br>• zunanje krvavitve<br>• notranje krvavitve<br>o vidne (kri izteka skozi telesne odprtine)<br>o nevidne (krvavitev v telesne votline, bližnja mehka tkiva)
		+
		+	Glede na obsežnost lahko govorimo o lahkih, srednjih in hudih krvavitvah<br> <br>Včasih prispeva h krvavitvi tudi moteno strjevanje krvi. Krvavitev je vsekakor treba ustaviti. <br>Zunanje krvavitve ustavimo s pritiskom na žilo odvodnico med srcem in mestom krvavitve ob kost, z direktnim pritiskom na krvavečo rano ali s kompresijsko obvezo. Najpomembnejša pritisna mesta so: <br>• nadlahtna arterija <br>• pazdušna arterija <br>• velika stegenska arterija
		+
		+	Ko smo zaustavili krvavitev s pritiskom žile ob kost, namestimo na krvavečo rano kompresijsko obvezo. <br>Kompresijsko obvezo naredimo po stopnjah: <br>• rano najprej sterilno pokrijemo <br>• na gazo položimo trd predmet <br>• ga nato trdo pričvrstimo s povojem <br>• obvezno preverimo pulz na oddaljenem delu okončine  in <br>• tako poviti ud imobiliziramo <br>
		+
		+	Obveza ne sme ovirati pretoka krvi. Nadzor ponavljamo, saj sprva primerna obveza lahko sčasoma postane pretesna zaradi nastajajoče otekline. Če obveza prekrvavi, je ne odvijamo, pač pa jo le dodatno povijemo. Če to ne zadošča, obvezo odstranimo (odstranimo vrhnje sloje; nikoli ne odstranjujemo sterilne gaze oz. sterilnega povoja, ki je neposredno na rani) in jo naredimo na novo.<br>
		+
		+	Krvaveče rane na vratu ne moremo oskrbeti s kompresijsko obvezo. Krvavitev lahko ustavimo le s pritiskom neposredno na krvavečo žilo. Če imamo pri roki sterilno gazo ali vsaj čist robec, ga namestimo na rano, nato pa s prsti ali pestjo (uporabi rokavice!) pritisnemo na krvavečo žilo. Pritiskamo do prihoda strokovnjakov, saj taka krvavitev po navadi ne preneha. <br>Enako lahko ukrepamo pri krvaveči rani v področju dimelj. V tem primeru lahko naredimo tudi nekoliko prilagojeno kompresijsko obvezo – rano sterilno pokrijemo, na krvaveče mesto pa namestimo trdo zvit povoj, ki ga na rano pritisnemo s tem, da nogo – skrčeno v kolku in kolenu – privežemo ob trup. Če krvavitve s tem ne zaustavimo, obvezo odstranimo in pritisnemo neposredno na krvaveče mesto.<br>Podobno kompresijsko obvezo lahko naredimo tudi pri krvavitvi v pazduhi, komolcu ali na kolenu zadaj.
		+
		+	Notranje krvavitve včasih težko prepoznamo. Nanje lahko pomislimo že zaradi mehanizma poškodbe, bolečin in znamenj nastajajočega šoka.
		+
		+	Vsak zlom povzroči krvavitev. Zlom medenice npr. lahko že sam po sebi pripelje do šoka, saj ponesrečenec izgubi tudi do 2 litra krvi. Pri zlomu stegnenice lahko pričakujemo izgubo do 1 litra krvi. Poškodbe trebuha ali prsnega koša so tudi pogost vzrok hudih notranjih krvavitev. Notranjih krvavitev ne moremo zaustavljati. Pomembno je, da pomislimo nanje in hitro ukrepamo! Ponesrečenca je treba takoj odpeljati v bolnišnico.
		+
		+	Izguba krvi pa je lahko nesorazmerno velika glede na poškodbo. Takrat posumimo, da gre morda za bolnika z motnjami strjevanja krvi ali pa nekoga, ki zaradi različnih vzrokov jemlje zdravila proti strjevanju krvi. V tem primeru lahko pričakujemo, da bodo vsi naši ukrepi le malo zalegli, saj je za zaustavljanje krvavitve potrebna tudi organizmu lastna sposobnost strjevanja. Paziti moramo, da so naše obveze res natančne, jih preverjati in po potrebi okrepiti.
		+
		+	Esmarchova preveza se danes skoraj ne uporablja več. Gre za močno zadrgnitev uda s prevezo, ki onemogoči pretok krvi, s tem pa je tak ud v nevarnosti, da bo zaradi pomanjkanja prekrvavitve ogrožen. Upravičeno jo namestimo le, kadar krvavitve ne moremo ustaviti na noben drug način. Več pa se uporablja v vojnih razmerah. Če se odločimo za namestitev te preveze, uporabimo raje širok pas kot ozek trak, saj tako zmanjšamo pritisk na enoto površine in možnost odmrtja tkiva pod prevezo.<br>
		+
		+	== Nezavest<br> ==
		+
		+	Nezavest je lahko posledica bolezni ali poškodbe. Stanje zavesti ocenjujemo glede na odzivanje ponesrečenca na klic, bolečino oz. glede na sposobnost govora, gibanja in sporazumevanja. <br>Vzroki nezavesti so lahko najrazličnejši: poškodba glave, možganska kap, sladkorna bolezen, zastrupitve z uspavali, alkoholom, drogami ... Lahko je tudi kombinacija dveh dejavnikov (alkohol in padec, možganska kap in padec). Če ima nezavestni poškodbo glave, vedno pomislimo na veliko verjetnost hkratne poškodbe vratne hrbtenice, zato ravnamo z njim, kot da bi jo tudi imel.
		+
		+	Ne glede na vzrok nezavesti moramo vedno poskrbeti za strokovno pomoč in hiter transport.
		+
		+	Največja neposredna nevarnost, ki grozi nezavestnemu, je zapora dihalnih poti z zapadlim in ohlapnim jezikom ali želodčno vsebino, ki se lahko nateče v žrelo. Nezavestni namreč nima ohranjenih žrelnih refleksov, ki varujejo dihalne poti. Zato je naša osnovna naloga, da mu ohranimo dihalne poti prehodne. Odstranimo mu tujke iz ust, preverimo dihanje in ga položimo v položaj za nezavestnega . Ta položaj namreč zagotavlja prosto dihalno pot in iztekanje vsebine iz ust na tla.
		+
		+	Nezavestnega moramo tudi v celoti pregledati, da ne spregledamo kakšne druge večje poškodbe, krvavitve ali zloma. Te seveda ustrezno oskrbimo. <br>Medtem pa ga skrbno nadzorujmo. <br>V usta mu ne dajmo ničesar, niti vode ali sladkorja. Položimo ga v položaj za nezavestnega in redno nadzirajmo dihanje in krvni obtok. Če začne bruhati, še preden smo ga obrnili v bočni položaj, ga takoj obrnimo na bok; če pa bruha v položaju za nezavestnega, pazimo, da se ne zaduši z izbljuvki.<br><br>
		+
		+	=== <br><br> ===

	<br>		<br>

Andrej Bandelj ob 06:56, 8. maj 2013

2013-05-08T06:56:02Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 06:56, 8. maj 2013
Vrstica 87:		Vrstica 87:
	=== Umetno dihanje <br> ===		=== Umetno dihanje <br> ===

-	Umetno dihanje dajemo tako, da nezavestnemu nagnemo glavo nazaj. S palcem in kazalcem roke, ki smo jo položili na čelo, zatisnemo nosnici, s prsti druge roke pa privzdignemo brado  in odpremo usta. Zajamemo sapo , z ustnicami zaobjamemo usta nezavestnega in enakomerno vpihujemo vanje.  Vpih naj traja 1 sekundo, količina vpihnjenega zraka naj bo 0,5 – 0,6 litra; toliko da opazimo viden dvig prsnega koša. Po vpihu odmaknemo usta od njegovih, glavo mu držimo v enakem položaju in opazujemo spuščanje prsnega koša – počakamo na izdih. Medtem znova zajamemo sapo in takoj ponovimo vpih. Nato nemudoma prestavimo roki na prsni koš in nadaljujemo z zunanjo masažo srca. Za dva umetna vdiha ne smemo porabiti več kot 5 sekund vsega skupaj. Če z umetnim dihanjem kljub popravkom položaja glave in drugim poskusom sprostitve dihalnih poti nismo bili uspešni, nemudoma nadaljujmo z zunanjo masažo srca in ne izgubljajmo časa z nadaljnjimi poskusi predihavanja. <br>Za umetno dihanje lahko uporabimo tudi žepno obrazno masko – v tem primeru se za umetno dihanje postavimo za glavo bolnika.<br>	+	Umetno dihanje dajemo tako, da nezavestnemu nagnemo glavo nazaj. S palcem in kazalcem roke, ki smo jo položili na čelo, zatisnemo nosnici, s prsti druge roke pa privzdignemo brado  in odpremo usta. Zajamemo sapo , z ustnicami zaobjamemo usta nezavestnega in enakomerno vpihujemo vanje.  Vpih naj traja 1 sekundo, količina vpihnjenega zraka naj bo 0,5 – 0,6 litra; toliko da opazimo viden dvig prsnega koša. Po vpihu odmaknemo usta od njegovih, glavo mu držimo v enakem položaju in opazujemo spuščanje prsnega koša – počakamo na izdih. Medtem znova zajamemo sapo in takoj ponovimo vpih. Nato nemudoma prestavimo roki na prsni koš in nadaljujemo z zunanjo masažo srca. Za dva umetna vdiha ne smemo porabiti več kot 5 sekund vsega skupaj. Če z umetnim dihanjem kljub popravkom položaja glave in drugim poskusom sprostitve dihalnih poti nismo bili uspešni, nemudoma nadaljujmo z zunanjo masažo srca in ne izgubljajmo časa z nadaljnjimi poskusi predihavanja. <br>Za umetno dihanje lahko uporabimo tudi žepno obrazno masko – v tem primeru se za umetno dihanje postavimo za glavo bolnika.<br>

-	=== Oživljanje – TPO<br> ===	+	=== Oživljanje – TPO<br> ===

-	Po dveh vpihih nadaljujemo zunanjo masažo srca izmenično z umetnim dihanjem, in sicer v razmerju 30 pritiskov – 2 vpiha.<br>Oživljanje v celoti izvaja en reševalec. <br>Če je na voljo dovolj ljudi, se naj pri izvajanju oživljanja izmenjujejo vsaki dve minuti. Po dveh minutah namreč zadovoljivost oživljanja zaradi utrujenosti močno upade.<br>Pri menjavah moramo hitri, da z njimi ne pretrgamo oživljanja, saj vsaka prekinitev močno poslabša možnosti preživetja bolnika.<br>Med oživljanjem preverimo dihanje oz. zavest le, če bi se bolnik začel očitno zbujati (premikanje, odpiranje oči in dihanje). Sicer oživljanje izvajamo nepretrgano do prihoda NMP oz. dokler se ne izčrpamo.<br>	+	Po dveh vpihih nadaljujemo zunanjo masažo srca izmenično z umetnim dihanjem, in sicer v razmerju 30 pritiskov – 2 vpiha.<br>Oživljanje v celoti izvaja en reševalec. <br>Če je na voljo dovolj ljudi, se naj pri izvajanju oživljanja izmenjujejo vsaki dve minuti. Po dveh minutah namreč zadovoljivost oživljanja zaradi utrujenosti močno upade.<br>Pri menjavah moramo hitri, da z njimi ne pretrgamo oživljanja, saj vsaka prekinitev močno poslabša možnosti preživetja bolnika.<br>Med oživljanjem preverimo dihanje oz. zavest le, če bi se bolnik začel očitno zbujati (premikanje, odpiranje oči in dihanje). Sicer oživljanje izvajamo nepretrgano do prihoda NMP oz. dokler se ne izčrpamo.<br>

-	=== Oživljanje samo z zunanjo masažo srca (brez umetnega dihanja)<br> ===	+	=== Oživljanje samo z zunanjo masažo srca (brez umetnega dihanja)<br> ===

-	Če umetnega dihanja iz objektivnih (obsežne poškodbe obraza, strupi, nezavestnemu ne moremo odpreti ust ...) ali subjektivnih razlogov (HIV, izbljuvki …) nismo sposobni dajati ali pa zanj nismo usposobljeni, lahko oživljamo samo z nepretrgano zunanjo masažo srca s frekvenco 100/min (ne več kot 120/min). Tudi tako oživljanje je boljše kot nobeno. Uspešno je predvsem takrat, kadar gre za nekaj začetnih minut po zastoju srca. Če pa gre v izhodišču za zastoj dihanja in je zastoj srca le posledica tega, je oživljanje brez umetnega dihanja praviloma manj uspešno.<br>	+	Če umetnega dihanja iz objektivnih (obsežne poškodbe obraza, strupi, nezavestnemu ne moremo odpreti ust ...) ali subjektivnih razlogov (HIV, izbljuvki …) nismo sposobni dajati ali pa zanj nismo usposobljeni, lahko oživljamo samo z nepretrgano zunanjo masažo srca s frekvenco 100/min (ne več kot 120/min). Tudi tako oživljanje je boljše kot nobeno. Uspešno je predvsem takrat, kadar gre za nekaj začetnih minut po zastoju srca. Če pa gre v izhodišču za zastoj dihanja in je zastoj srca le posledica tega, je oživljanje brez umetnega dihanja praviloma manj uspešno.<br>

-	=== Nekoliko drugače oživljamo otroke<br> ===	+	=== Nekoliko drugače oživljamo otroke<br> ===

-	• Otroke lahko oživljamo po algoritmu za odrasle – z majhnimi popravki.<br>• Ko ugotovimo, da nezavestni otrok ne diha, začnemo oživljanje s 5 umetnimi vpihi; nato preverimo življenjske znake –dihanje, premikanje).<br>• Če jih ni, nadaljujemo z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 15 : 2 (lahko uporabimo tudi shemo za odrasle in oživljamo v razmerju 30 : 2).<br>• Zunanjo masažo izvajamo na sredi prsnega koša, na spodnji polovici prsnice, z dvema rokama (večji otrok), eno roko (majhen otrok) ali dvema prstoma (dojenček) – odvisno od velikosti otroka – tako, da se prsni koš otroka ugrezne za 1/3.<br>• Če smo sami, oživljamo 1 minuto (začetni vpihi + 3 ciklusi) in šele nato pokličemo pomoč (tel. 112).<br>• Če nas je več, naj eden oživlja, drugi pa nemudoma pokliče pomoč.<br>	+	• Otroke lahko oživljamo po algoritmu za odrasle – z majhnimi popravki.<br>• Ko ugotovimo, da nezavestni otrok ne diha, začnemo oživljanje s 5 umetnimi vpihi; nato preverimo življenjske znake –dihanje, premikanje).<br>• Če jih ni, nadaljujemo z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 15 : 2 (lahko uporabimo tudi shemo za odrasle in oživljamo v razmerju 30 : 2).<br>• Zunanjo masažo izvajamo na sredi prsnega koša, na spodnji polovici prsnice, z dvema rokama (večji otrok), eno roko (majhen otrok) ali dvema prstoma (dojenček) – odvisno od velikosti otroka – tako, da se prsni koš otroka ugrezne za 1/3.<br>• Če smo sami, oživljamo 1 minuto (začetni vpihi + 3 ciklusi) in šele nato pokličemo pomoč (tel. 112).<br>• Če nas je več, naj eden oživlja, drugi pa nemudoma pokliče pomoč.<br>

-	=== Oživljanje odraslega po shemi za oživljanje otrok<br> ===	+	=== Oživljanje odraslega po shemi za oživljanje otrok<br> ===

-	Izjemoma oživljamo tudi odrasle po shemi za oživljanje otrok. Tako oživljamo le utopljence in zasute v snežnem plazu. V teh primerih začetno dogajanje privede do zastoja dihanja, posledica tega pa je odpoved srca (zaradi pomanjkanja kisika). <br>Ob upoštevanju varnostnih ukrepov začnemo v teh primerih oživljanje s 5 umetnimi vpihi, nadaljujemo s ciklusi 30 masaž : 2 vpiha (1 minuto), nato pokličemo pomoč (tel. 112) in nadaljujemo s TPO 30 : 2 do prihoda NMP. <br>	+	Izjemoma oživljamo tudi odrasle po shemi za oživljanje otrok. Tako oživljamo le utopljence in zasute v snežnem plazu. V teh primerih začetno dogajanje privede do zastoja dihanja, posledica tega pa je odpoved srca (zaradi pomanjkanja kisika). <br>Ob upoštevanju varnostnih ukrepov začnemo v teh primerih oživljanje s 5 umetnimi vpihi, nadaljujemo s ciklusi 30 masaž : 2 vpiha (1 minuto), nato pokličemo pomoč (tel. 112) in nadaljujemo s TPO 30 : 2 do prihoda NMP. <br>

-	=== Kdaj lahko prenehamo oživljati ponesrečenca? <br> ===	+	=== Kdaj lahko prenehamo oživljati ponesrečenca? <br> ===

-	• ko oživljanje prevzame reševalna služba (NMP) <br>• ko opazimo pri njem očitne znake življenja (začne se premikati, odpre oči in normalno zadiha)<br>• ko smo tako izčrpani, da ne zmoremo več <br>	+	• ko oživljanje prevzame reševalna služba (NMP) <br>• ko opazimo pri njem očitne znake življenja (začne se premikati, odpre oči in normalno zadiha)<br>• ko smo tako izčrpani, da ne zmoremo več <br>

-	=== Podhlajeni<br> ===	+	=== Podhlajeni<br> ===

-	Podhlajenega oživljamo prav tako kot nepodhlajenega, edina izjema je ocenjevanje življenjskih funkcij, za katero si vzamemo več časa (30–45 sekund).<br>	+	Podhlajenega oživljamo prav tako kot nepodhlajenega, edina izjema je ocenjevanje življenjskih funkcij, za katero si vzamemo več časa (30–45 sekund).<br>

		+	== Tujek v dihalih<br> ==

		+	Če tujek ne povzroča popolne zapore dihalnih poti, ga bolnik po navadi sam izkašlja in ne potrebuje pomoči. Če pa povzroči popolno zaporo, se bolnik lahko zaduši. V vsakem primeru moramo takoj ustrezno ukrepati. Kako bomo ravnali, je odvisno od stanja zavesti bolnika.<br>

-	=== ~~<br>~~<br> ===	+	=== Tujek v dihalih pri zavestnem bolniku<br> ===

-	~~===~~ <br><br> ~~===~~	+	Če je zapora blaga, bolnika spodbujamo, naj kašlja, in nadziramo, ali je kašelj še učinkovit, ali je morda tujek izkašlja; opazujemo dihanje.<br>Če bolniku tujek popolnoma zapira dihalno pot in postaja izčrpan oziroma modrikast, mu najprej odstranimo iz ust zobno protezo, slino, kri, sluz; stopimo k njemu od strani ter ga nagnjenega naprej z eno roko podpremo pod prsnim košem, z drugo pa ga do petkrat »udarimo« zadaj med lopaticama . Prenehamo takoj, ko tujek odstranimo. <br>

-	~~===~~ <br>~~<br> ===~~	+	Če s tem postopkom ne uspemo, stopimo za bolnika in izvedemo Heimlichov manever oz. sunke (stise) v zgornji del trebuha . Naprej nagnjenega bolnika objamemo čez zgornji del trebuha, položimo stisnjeno pest ene roke med žličko in popek in jo primemo z drugo roko. Nato močno sunemo k sebi oz. nazaj in navzgor glede na bolnika. Tujek bi se s tem manevrom moral premakniti in izpasti iz ust. <br>

-	<br>	+	Če se bolnik še vedno duši, je treba znova pogledati usta in odstraniti tujek (morda smo ga toliko premaknili, da ga lahko dosežemo z roko). V nasprotnem primeru bolniku izmenično dajemo pet udarcev med lopatici in 5-krat Heimlichov prijem.<br>

-	=== ~~<br>~~<br> ===	+	=== Tujek v dihalih pri nezavestnem bolniku<br> ===

-	~~===~~ <br>~~<br><br> ===~~	+	Če bolnik izgubi zavest, opustimo zgoraj navedene manevre in preidemo k standardnemu zaporedju temeljnih postopkov oživljanja. Mišice okoli grla namreč ob izgubi zavesti postanejo ohlapne, zato je dajanje umetnega dihanja lahko uspešno, čeprav bolnik prej ni mogel dihati zaradi popolne zapore dihal. Pokličemo pomoč.<br>

-	<br>	+	Bolniku damo 5 umetnih vpihov in če po tem ne kaže znakov življenja (premikanje, dihanje), takoj preidemo na zunanjo masažo srca. Po 30 masažah znova pregledamo usta, odstranimo morebitne tujke in spet poskusimo z umetnim dihanjem ter zunanjo masažo srca. To izmenično ponavljamo, dokler bolnik ne pokaže očitnih znakov zbujanja oz. do prihoda NMP.<br>Pozor: pri dojenčkih oz. otrocih mlajših od 1 leta namesto stisov (sunkov) trebuha stisnemo prsni koš zaradi velike nevarnosti poškodbe trebušnih organov!<br><br>

-	=== <br><br> ~~===~~	+	=== <br><br> ===
-		+
-	~~<br>~~	+
-		+
-	~~<br><br>~~	+
-		+
-	~~=== <br><br> ~~ ===	+

	<br>		<br>