Orientacija

Iz Kolorocnik

Trenutna redakcija s časom 10:00, 12. maj 2013

Orientacije oz. razveda se začnemo učiti že v zgodnjih letih svojega življenja. Že zelo zgodaj se naučimo ločevanja med levo in desno smerjo, gibanja naprej ali nazaj (v pravi smeri) proti izbranemu cilju. S sebi lastnim načinom življenja tako ves čas bolj ali manj zavestno razvijamo čut za orientacijo. Vsi znamo ločevati osnovne oblike v naravi (hrib, sleme, grapa itn.), vrste poti (po prehodnosti, kakovosti, uporabnosti). Tako si razvijamo dar opazovanja, občutek za razdalje in čas, spomin za reliefne oblike. To so temeljna znanja orientacije, ki so potrebna, da gremo na prvi sprehod po gozdu brez spremstva starejših. Ne glede na zadovoljivo znanje orientacije pa moramo vseeno tudi vedeti, kaj storiti, če se izgubimo.

Orientacija je sposobnost, da se znajdemo na neznanem terenu, pa naj bo to gozd, visokogorje, velemesto ali celo notranjost orientacijsko zahtevnega nadzemnega ali podzemnega objekta (na primer visoke stavbe ali podzemne jame). Z orientacijo se srečamo takrat, ko se znajdemo na nam neznanem terenu. Takrat je pomembno, da ves čas vemo, kje smo, in da znamo vsak trenutek najti pot do izbranega cilja.

Pojem orientacija izhaja iz besede orient, ki pomeni vzhod. V starem veku je bila najpomembnejša smer neba vzhod, po njem so nato določali preostale smeri neba, tudi karte tiste dobe so imele vzhod na vrhu. Določiti vzhod brez uporabe kompasa je bilo namreč takrat lažje kot določiti sever. Danes se kot osnovna smer uporablja sever, izvor imena orientacija pa nas opominja, kako stara je ta veda.

Osnovne zakonitosti orientacije so načelno povsod na Zemlji enake. Če orientaciji dodamo kaj posebnega ali neki dejavnosti lastnega, dobimo njeno podzvrst. Primeri za to so vojaška orientacija, taborniška orientacija in vsekakor tudi planinska orientacija.

Planinska orientacija je orientacija po hribovitem površju, nadgrajena s planinskimi dejavnostmi, kot so:
 opazovanje okolice z namenom pridobivanja podatkov, potrebnih za orientacijo
 hoja po markiranih in nemarkiranih poteh ter brezpotju
 uporaba kompasa ter planinskih kart
 izvajanje aktivnosti v skupinah

Pri orientaciji sta zelo pomembna pojma preglednost in natančnost. S preglednostjo označujemo grobo orientacijo, pti kateri ob pomoči glavnih značilnosti površja določamo približno stojišče in spremljamo nadaljnjo smer gibanja. S pojmom natančnost razumemo točno določanje stojišča na karti, ki se popolnoma ujema s stojiščem v naravi.

Zaželeno je, da se po neznanem terenu vedno gibljemo v skupini in da imamo več kart in kompasov, tako da lahko več pohodnikov hkrati preverja pravilnost smeri gibanja. Vsa topografska oprema naj bo ves čas pri roki, karte pa ustrezno zaščitene pred vremenskimi vplivi. Znanje orientacije brez karte nam ne koristi prav dosti.

Geografska orientacija

Geografska orientacija pomeni hitro odkrivanje in določanje smeri neba z opazovanjem sonca, nebesnih teles, vplivov narave in vplivov človeka. Najpogosteje določamo sever, ker so z njim določene tudi preostale smeri neba (na desni je smer vzhod, na levi zahod in za nami jug).

Pomen geografske orientacije se je v zadnjem času zaradi mnogih novih in cenovno razmeroma lahko dostopnih tehničnih pripomočkov zmanjšal. Kljub temu pa je geografska orientacija še vedno temelj vse orientacije, saj si lahko z njenim dobrim poznavanjem le-te pridobimo veliko znanja za logično učenje in lažje razumevanje tehničnih lastnosti orientacije. Poleg tega nam lahko vrline, ki se jih naučimo z geografsko orientacijo, mnogokrat koristijo za hitro in približno orientacijo v prostoru brez uporabe tehničnih pripomočkov. To pa je v veliko primerih, ko se moramo grobo orientirati, popolnoma dovolj.

Smeri neba

Človek je smeri neba zelo verjetno poimenoval zaradi lažjega medsebojnega sporazumevanja pri določanju položaja in smeri gibanja na zemeljskem površju. Tako se je iz davne preteklosti ohranilo poimenovanje glavnih smeri neba sever, jug, vzhod in zahod. Zdaj je med njimi zagotovo najpomembnejši sever, saj so proti njemu orientirane skoraj vse karte.

Glavne smeri neba so enakomerno razporejene v krogu okoli poljubne točke, zato jim lahko določamo medsebojne kote. Najpogosteje jih merimo v stopinjah. Merjenje poteka v smeri kroženja urinega kazalca, zato je smer sever 0^O ali 360^O, smer vzhod 90^O, smer jug 180^O in smer zahod 270^O.

Poleg štirih glavnih smeri neba poznamo še štiri stranske smeri neba in osem pomožnih. Stranske smeri so zamaknjene za 45^O, pomožne pa za 22,5^O glede na glavne.

Orientacija z opazovanjem sonca

Za orientacijo v naravi brez tehničnih pripomočkov je gotovo najpomembnejše sonce, ki je v naših krajih na južni smeri neba. Že v preteklosti so mornarji določali svoj položaj in smeri neba glede na položaj sonca in nebesnih teles.

Sonce je točno na jugu takrat, kadar stoji najviše na nebu (kulminira). Sonce v 24 urah navidezno obkroži Zemljo, zato se vsako uro premakne za 15 stopinj oz. vsake 4 minute za stopinjo. Tako je sonce približno:
• ob šestih na vzhodu;
• ob dvanajstih na jugu;
• ob osemnajstih na zahodu.

Praviloma nas za orientiranje na terenu zanimata smeri sever in jug, ker po njiju določimo druge smeri neba. Da ne bi čakali poldneva, si lahko pomagamo tako, da izračunamo kot, ki ga bo sonce še opravilo do 12. ure (ali pa ga je že opravilo). Če hočemo določiti smer jug, moramo smeri sonca dopoldne ta kot prišteti, popoldne pa odšteti. To pomeni, da od sonca dopoldne odmerimo ta kot v desno, popoldne pa v levo. Torej lahko s točno uro s kazalci opravimo to operacijo brez računanja. Če mali kazalec ure usmerimo proti soncu, potem je jug v smeri simetrale kota med malim kazalcem in številko 12 na uri.

Dokler v Evropi velja administrativni poletni čas, je treba vsem zgoraj navedenim uram dodati eno uro, da dobimo pravilne rezultate.

Orientacija z opazovanjem nebesnih teles

V jasnih nočeh se po navadi orientiramo z opazovanjem nebesnih teles (zvezde ali luni). Najzanesljivejša je orientacija ob pomoči zvezde Severnice, ki leži na severu, saj je proti njej nagnjena zemeljska os, tako da druge zvezde navidezno krožijo okoli Severnice, ona pa je navidezno vedno na istem mestu.

Severnica je zvezda z močnim sijem in leži v ozvezdju Malega voza. Najlažje jo poiščemo ob pomoči močno opaznega Velikega voza. Petkratna razdalja med zadnjimi »kolesi« Velikega voza nas pripelje do Severnice.
Orientacija ob pomoči lune je manj zanesljiva in zahteva poznavanje gibanja lune v njenih različnih oblikah (mlaj, prvi krajec, polna luna in zadnji krajec).

Polna luna je soncu točno nasproti, zato vzhaja ob 18. uri, ob 24. uri je na jugu in ob 6. uri zahaja. Prvi krajec je 90^O za soncem, zadnji krajec pa 90^O pred soncem. Mlaj leži v bližini sonca in je večji del noči pod obzorjem.
Dokler v Evropi velja administrativni poletni čas, je treba vsem zgoraj navedenim uram dodati eno uro, da dobimo pravilne rezultate.

Orientacija z opazovanjem vplivov narave

Pri tej orientaciji gre za opazovanje raznih pojavov, ki sodijo med manj zanesljiva sredstva orientacije. Zato mora naša orientacija temeljiti na kombinaciji več različnih znamenj. Upoštevajmo samo tista, ki se med seboj najbolj ujemajo. Priporočljivo je, da kombiniramo vsaj tri različne načine za dovolj kakovostno določanje smeri neba.

Nekaj najpomembnejših znamenj na terenu, ki so posledica delovanja narave in ki so nam lahko v pomoč pri določanju smeri neba:
• severna pobočja gora so praviloma manj poraščena in strmejša, gozdna meja leži niže kot na južnih pobočjih in tudi sneg se dlje ohrani na severnih pobočjih;
• mah raste na severni strani dreves ali skal, saj je tam vlažneje, ker zaradi senčne lege sonce tja redkeje posije;
• če poznamo smer lokalnih vetrov, si lahko za približno določitev smeri neba pomagamo tudi z vetrom;
• mravljišča so na sončnih predelih, to pomeni, da so obrnjena približno proti jugu;
• na štorih dreves opazimo gostejše letnice praviloma na severni strani.

Obstaja še mnogo drugih možnosti, kako iz znamenj delovanja narave določati smeri neba, a so premalo natančna in preredka, da bi nam lahko služila za orientacijo v gorskem svetu.

Orientacija z opazovanjem vplivov človeka

Vsakič, ko bomo imeli težave z orientiranjem, bodo razmere drugačne in bodo od nas zahtevale iznajdljivost in izkušnje.

Včasih nam lahko pomagajo že malenkosti:
• ponoči, zlasti pri oblačnem nebu, opazimo odsev luči večjih mest;
• posamezni objekti v gorah (planinske koče, RTV-oddajniki, gorski hoteli, žičniške postaje ipd.) so ponoči običajno osvetljeni;
• relativno daleč se sliši hrup prometa (železniškega, cestnega in letalskega);
• ceste in poti se pri hoji proti naseljem združujejo, pri hoji od naselij stran pa razdružujejo.

Karte oz. zemljevidi

Karta je pomanjšana, posplošena in grafično ponazorjena slika dela zemeljske površine na različnih nosilcih podatkov (papir, zaslon, plastika, les ipd.).

Karta nam na pregleden in standardiziran način prikaže številne podatke o površju in je najprimernejši pripomoček pri orientaciji. Iz nje lahko razberemo podatke, ki jih v naravi po navadi ne zasledimo: imenoslovje, nadmorske višine, naravne in kulturno-zgodovinske znamenitosti, funkcije določnih objektov, podzemne objekte, globine stoječih voda, potek administrativnih mej in zavarovanih območij ipd.

Planinsko pravilo je, da se nikoli ne odpravimo v neznani gorski svet brez ustrezne karte in osnovnih pripomočkov za orientacijo.

Branje karte

Branje karte pomeni, da prepoznamo in razumemo vsebino karte, ki je predstavljena na razmeroma zahteven način, saj je na njej množica točk, črt, ploskev, napisov, številk in slikovnih znakov. Pri branju karte iz celotne vsebine karte izločimo za naše potrebe najpomembnejše informacije in jih v mislih spremenimo iz dvodimenzionalnega sveta karte v tridimenzionalni svet. Ker branje karte ni enosmeren proces, je potrebno tudi znanje pretvarjanja tridimenzionalnega sveta v dvodimenzionalno površino karte.

Proces učenja branja karte imenujemo tudi kartografsko opismenjevanje. To je dolgotrajen in vseživljenjski proces. Pri njem sta potrebni postopnost in čim več praktične uporabe karte pri orientiranju v naravi.

Avstrijske planinske karte imajo nadmorske višine določene na podlagi temeljnih višinskih točk z izhodiščem srednje ravni Jadranskega morja v Trstu. Nemčija za nadmorske višine na planinskih kartah uporablja temeljne višinske točke z izhodiščem srednje ravni Severnega morja v Hamburgu. Zato so za iste vrhove na meji med državama na avstrijski in nemški planinski karti pogosto navedene različne nadmorske višine. Nobena od teh višin ni napačna, le razlikujejo se glede na različna izhodišča. Enako velja za vrhove med Italijo in Švico, za vrhove med Francijo in Švico itn.

Vrste kart

Karte lahko delimo glede na območje prikaza, vsebino, merilo, namen, format itn. Med najpomembnejšimi je delitev kart po vsebini. Pri njej ločimo dve osnovni skupini:
a) splošne geografske karte;
b) tematske karte.

Splošne geografske karte enakomerno prikazujejo naravne in antropogene (delo človeka) elemente zemeljskega površja: relief, vodovje, rastje, prometnice, naselja, posamezne objekte, meje ter zemljepisna imena in matematične elemente. Praviloma so izdelane na podlagi izvirnih terenskih podatkov ali posnetkov iz zraka.

Izraz topografija je sestavljen iz grških besed topos (kraj) in graphein (pisati, včrtati, risati) ter pomeni krajepisje. Omenjene karte se delijo še naprej, glede na merilo.

V Sloveniji imamo:
• Državno topografsko karto 1 : 5000 (DTK 5) ter ortofotokarto 1 : 5000 (DOF 5);
• Državno topografsko karto 1 : 25.000 (DTK 25);
• Državno topografsko karto 1 : 50.000 (DTK 50);
• Atlas Slovenije v merilu 1 : 50.000;
• Vojaške topografske karte 1 : 25.000 (VTK 25), 1 : 50.000 (VTK 50) in 1 : 100.000 (VTK 100);
• pregledne karte v merilu 1 : 250.000 do 1 : 1.000 000.

Za splošno planinsko uporabo sta med temi najprimernejši DTK 25 ter DTK 50, vendar nimata dodatne planinske vsebine (markiranih poti, planinskih postojank, smeri turne smuke ipd.), ki so pomembni za uporabo v planinstvu.

Tematske karte se delijo, kot že samo ime pove, glede na tematiko prikazovanja. Pri teh kartah so poudarjeni ali podrobneje prikazani le določeni objekti, pojavi ali dinamika pojavov, preostali elementi, ki so prikazani v omejeni obliki, pa rabijo kot osnova za orientacijo tematskih pojavov in objektov v prostoru oz. na karti. V vsakdanjem življenju največ uporabljamo prav tematske karte, saj nam podajajo najrazličnejše družbeno in naravno geografske informacije. Zasledimo jih tudi v dnevnem časopisju ter na televiziji. Praviloma je topografska vsebina tematskih kart prevzeta iz splošnih geografskih kart.

Tematske karte se delijo v tri sklope:
a.) Naravnogeografske karte: geološke, hidrološke, meteorološke, klimatske, seizmološke, pedološke, karte višinskih pasov, karte favne in flore ipd.
b.) Družbenogeografske karte: planinske karte, turistične in zgodovinske karte, avtokarte, karte naselij, politično-administrativne karte, karte za orientacijski tek ipd.
c.) Tehnične karte in načrti: katastrske karte, inženirski načrti, sinoptične karte, pomorske in letalske karte ipd.

Vsebina kart

Planinci pri gibanju v gorskem svetu praviloma uporabljamo planinske ali topografske karte. Občasno uporabljamo tudi različne turistične, izletniške ali občinske karte, ki pa se ne razlikujejo kaj dosti od planinskih in topografskih, razen da imajo prikazane še nekatere dodatne vsebine in so pogosto manjšega merila in tako manj natančne.

Matematični elementi

Za hojo od točke do točke v gorskem svetu matematični elementi karte niso bistvenega pomena, pomenijo pa osnovo za nedvoumno določitev lege posamezne točke na površju Zemlje, s tem tudi osnovo za izdelavo kart, zato je o njih dobro nekaj vedeti.

Za nedvoumno določitev lege posamezne točke na površju Zemlje potrebujemo koordinatni sistem in v tem koordinatnem sistemu ustrezno enolično koordinatno mrežo.

Z geografsko mrežo lahko določimo položaj vsake točke na zemeljskem površju, ki ga opišemo kot kroglo ali kot rotacijski elipsoid. Sestavljajo jo vzporedniki (paralele) in poldnevniki (meridiani). Začetni vzporednik je ekvator, ki deli Zemljo na severno in južno poloblo, začetni poldnevnik pa je dogovorjen, a večina držav uporablja za izhodišče poldnevnik, ki poteka prek astronomskega observatorija v Greenwichu blizu Londona. Ta deli Zemljo na vzhodno in zahodno poluto. Vsaka točka na Zemlji ima dve sestavini. Geografska ali zemljepisna širina (φ) je v stopinjah izražen kot med ekvatorialno ravnino in smerjo normale proti točki na zemeljskem površju, merjen v smeri poldnevnika. Severno od ekvatorja imamo severno geografsko širino (SGŠ), južno pa južno geografsko širino (JGŠ), od 0^O na ekvatorju do 90^O na obeh polih. Geografska ali zemljepisna dolžina (λ) pa je v stopinjah izražen kot med ravnino začetnega poldnevnika in ravnino poldnevnika, na katerem leži kraj. Vzhodno od začetnega poldnevnika imamo vzhodno geografsko dolžino (VGD), zahodno pa zahodno geografsko dolžino (ZGD), od 0^O na začetnem poldnevniku do 180^O na skupnem poldnevniku za obe smeri geografskih dolžin.

Za prenos objektov in pojavov iz zemeljskega površja na ravno ploskev uporabljamo kartografsko projekcijo. Posledica takšnega prenosa so različne deformacije, na podlagi katerih delimo projekcije v:
• konformne – te ohranjajo pravilnost horizontalnih kotov in azimutov; so najpogostejše projekcije pri kartah večjih meril, med katere sodijo tudi topografske in planinske karte;
• ekvivalentne – te ohranjajo pravilnost površin (pregledne karte sveta, politične karte ipd.);
• ekvidistančne – te ohranjajo pravilnost dolžin (karte letalskih prog ipd.).

Glede na obliko ploskve, na katero preslikamo točke z zemeljskega površja, delimo projekcije na valjne, stožčne in azimutne. Osnova za večino kart na področju Slovenije je Gauss-Krügerjeva projekcija. Je konformna projekcija, pri kateri je za ploskev uporabljen valj. Ta se dotika srednjega poldnevnika 15^O in zavzema širino 3^O.

Območje celotne Slovenije pokriva Državna topografska karta v merilu 1 : 25.000, ki je nadalje razdeljena na 198 listov (če bi želeli sestaviti vse liste DTK 25 skupaj, bi potrebovali prostor z minimalnimi merami 11 x 5,7 m). Ker so projekcije vzporednikov in poldnevnikov pri Gauss-Krügerjevi projekciji krive linije, ima karta tudi pravokotno koordinatno mrežo z razdaljo celih km med dvema sosednjima črtama (1 km pri DTK 25, 2 km pri DTK 50).

Navpična os na topografskih in nekaterih planinskih kartah je označena z X, vodoravna pa z Y (obrnjeno glede na matematiko). Pri tem označuje koordinata x oddaljenost od ekvatorja, koordinata y pa v Sloveniji oddaljenost od poldnevnika 15^O (ta je srednji poldnevnik cone) in nikakor ne od Greenwiškega poldnevnika. Da se izognemo negativnim vrednostim je koordinata y za 500 km povečana (točka na poldnevniku 15^O ima koordinato y = 500 km), v Sloveniji pa je tudi koordinata x po dogovoru zmanjšana za 5.000 km (točka s koordinato x = 125 je v resnici 5125 km oddaljena od ekvatorja).

Poldnevnik, ki je sicer kriva linija na karti, je v vsaki točki usmerjen proti severnemu geografskemu polu (tečaju) in to smer imenujemo geografski sever. Pogosto določa rob karte. Smer navpičnih črt pravokotne koordinatne mreže na karti pa imenujemo projekcijski ali koordinatni sever.

Kot med geografskim in projekcijskim severom se imenuje meridianska kovergenca (γ). Le-ta nikjer v Sloveniji ne preseže 2^O in za orientacijo na terenu ni bistvenega pomena.

V Sloveniji se je začela uveljavljati projekcija UTM (Universal Tranverse Mercator), ki jo uporablja vojaška zveza NATO. Je podobna Gauss-Krügerjevi projekciji, glavna razlika pa je v širini cone, ki znaša 6^O, in v označevanju pravokotnih koordinat – namesto x se uporablja N, namesto y pa E. Vrednosti koordinat izbrane točke v obeh projekcijah niso enake; ne velja x = N in y = E.

Merilo

Merilo je razmerje med razdaljami na karti in dejanskimi razdaljami v naravi. Merilo je označeno na vsaki karti in ga lahko zapišemo v treh različnih oblikah:
• Številčno ali numerično merilo. Razmerje med merilom na karti in merilom na zemljišču je označeno v obliki razmerja (1 : 25.000) in nam pove, kolikšno dolžino ta enota na karti pomeni na terenu (1 cm na karti = 25.000 cm na terenu);
• Grafično ali linearno merilo je izraženo grafično. Na kartah je prikazano kot daljica z naneseno in oštevilčeno razdelitvijo. Pri krčenju ali raztezanju papirja se to merilo deformira enako kot karta;
• Opisno ali neposredno merilo je podano z besedno razlago. Primer: 1 mm na karti v merilu 1 : 25.000 je 25 m v naravi.

Glede na merila delimo karte na:
• karte velikih meril (do 1 : 200.000);
• karte srednjih meril (od 1 : 200.000 do 1 : 1.000.000);
• karte majhnih meril (nad 1 : 1.000.000).

Karta 1 : 25.000 je v večjem merilu kot karta 1 : 300.000, saj je določen del zemeljske površine predstavljen natančneje in podrobneje. Za planinske karte se najpogosteje uporabljata veliki merili 1 : 25.000 ter 1 : 50.000. Karte z merilom 1 : 100.000 ali manjšim uporabljamo kvečjemu tam, kjer ne obstajajo karte večjega merila, saj so manj natančne, a zato preglednejše.

Kartografski znaki

Kartografski znaki so dogovorjeni znaki, ki na kartah prikazujejo različne objekte in pojave v pokrajini. Pogosto so izbrani tako, da nas njihov videz spominja na objekt ali pojav v pokrajini. So osnova oz. abeceda za branje kart, vendar pa ni treba vedeti vseh na pamet, saj ima vsaka karta tudi legendo, ki pojasnjuje pomen najpomembnejših uporabljenih kartografskih znakov. Pri DTK 25 so vsi kartografski znaki pojasnjeni v knjižici Državna topografska karta 1 : 25.000, topografski ključ s pojasnili za uporabo, Geodetska uprava RS.

Objekti in pojavi so lahko prikazani v merilu ali zunaj njega. V merilu so prikazane površine kot gozd ali površinsko vodovje. Sestavljene so iz linije, ki označuje mejo razprostrtosti prikazanega elementa, in pojasnilnega polnila (vzorca ali barve). Delno v merilu so prikazani linijski objekti (reke, ceste, železnice itn.), pri katerih je prečna smer praviloma zelo povečana. Zunaj merila so prikazani objekti in pojavi v pokrajini, ki jih zaradi njihovih relativno majhnih dimenzij ni mogoče upodobiti v merilu karte. Zaradi pomembnosti so prikazani z različnimi kartografskimi znaki, ki določajo le njihovo lego in ne velikosti.

Za osnovno branje je pomembno vedeti, kaj na kartah prikazuje določena barva:
• črna: vse vrste komunikacij (ceste, napeljave ...), izgrajeni objekti ter zemljepisna imena;
• modra: vodovje skupaj z imeni;
• zelena: gozdnate površine skupaj s trajnimi nasadi;
• bela: neporaščen svet (travniki, jase ...);
• rjava oz. siva: relief (rjave pri topografskih ter iz njih osnovanih planinskih kartah; drugače sive).

Naravni elementi

Med naravne elemente, ki so upodobljeni na kartah, uvrščamo relief, vodovje, pokrovnost tal, pa tudi nasade, umetne izkope in podobne objekte, ki jih je sicer zgradil človek, vendar jih v nekoliko drugačni obliki lahko ustvari tudi narava sama.

Prikaz reliefa je eden od najpomembnejših za orientacijo. V preteklosti so relief prikazovali najprej iz panoramske perspektive, da so s hribi in dolinami dobili tridimenzionalno predstavo pokrajine, pozneje pa se je uporabljala metoda črtkanja. Danes se relief (pri kartah velikega merila) najpogosteje prikazuje z višinskimi črtami ali izohipsami ter višinskimi točkami (kote), pri nekaterih kartah pa tudi dodatno s senčenjem.

Izohipse oz. plastnice so črte, ki na karti povezujejo točke z isto nadmorsko višino. Z njimi si pomagamo ne samo pri določevanju nadmorske višine, temveč predvsem pri predstavljanju podobe nekega reliefa. Izohipse v obliki krogov nam predstavljajo vzpetino ali vrtačo (v tem primeru je v notranjem znak minus). V pobočju predstavljajo grebene izbočeni, jarke pa vbočeni deli izohips glede na smer padanja nadmorske višine. Pri razgibanem poteku izohips je včasih teže razločiti ali gre za greben ali jarek. V tem primeru so za lažje branje upodobljene kratke črtice – padnice. Obrnjene so v smeri padanja terena in postavljene pravokotno na izohipse.
Za branje karte je pomembna ekvidistanca. To je vertikalna oddaljenost med sosednjima izohipsama oziroma med ravninama, ki ju določata ti izohipsi. Pri planinskih kartah znaša običajno od 10 do 25 m, pri topografskih kartah v merilu 1 : 25.000 pa 10 m. Običajno je ekvidistanca na karti navedena poleg merila.
Za določanje nagiba terena pa je pomemben interval oziroma vodoravna razdalja med izohipsama.

Zaradi boljše preglednosti imamo izohipse različnih debelin. Osnovne izohipse so prikazane kot tanke nepretrgane črte in so med seboj oddaljene za odgovarjajočo ekvidistanco (relativno višino 10 oz. 20 m).

Če so izohipse narisane zelo skupaj, prikazujejo strmo pobočje, pri veliki oddaljenosti pa rahlo valovit teren. Odvisno od ekvidistance je vsaka četrta oz. peta izohipsa odebeljena in se imenuje glavna izohipsa. Prikazujejo nadmorske višine, ki se končajo s stotico (npr. 1.100 m) ali s petdesetico (npr. 950 m); to je odvisno od ekvidistance karte. Po potrebi se prikazujejo še pomožne izohipse, ki predstavljajo polovico, četrtino ali osmino ekvidistance.

Za upodabljanje reliefa se uporabljajo še višinske točke ali kote. V naravi so to povečini značilni in lahko opazni objekti (vrhovi, sedla, mostovi, križišča ipd.). Za večjo plastičnost se uporablja še senčenje. Po navadi je osenčena južna in vzhodna stran vrhov, hribov, grebenov itn. Za uporabo v planinstvu pa je zelo uporaben in pomemben prikaz sten. Te so prikazane kot polno ali črtkasto temneje obarvana razčlenjena območja.

V digitalnem zapisu je relief najprimerneje opisati z digitalnim modelom reliefa (DMR). To je digitalni opis zemeljskega površja – mreža, sestavljena iz višinskih točk ter izrazitih prelomnic. Uporablja se v sodobni kartografiji in tudi pri učenju predstavljivosti površja zemlje.

Iz izohips lahko ugotovimo nagib terena. Če so izohipse zelo skupaj, prikazujejo strmo pobočje, pri veliki oddaljenost pa položen teren. Poznamo več načinov izračuna nagiba terena s karte (nagibno merilo, razmerja ipd.).

Vodovje in pokritost tal
Vodovje, ki je praviloma prikazano z modro barvo, je skupni pojem za vse objekte in pojave, ki vsebujejo vodo ali so neposredno vezani nanjo; vodotoke, izvire, jezera, morja, zbiralnike vode. Pokritost tal, ki je prikazana z zeleno barvo, upodablja gozd, grmovje ter trajne nasade, pri DTK 25 pa tudi posamezno markantno drevje. Mejo pokritosti lahko predstavlja odebeljena zelena, na nekaterih kartah pa črna črta. Za pokritost veljajo tudi močvirja, kamnita tla, peščena tla ipd.

Antropogeni elementi oz. vplivi človeka

Za hojo v hribe so najpomembnejši elementi kopenske komunikacije oz. poti in kolovozi. Ceste in poti so podrobno kategorizirane; od glavnih cest do npr. slabših, deloma opuščenih stez. Žal je prav prikaz kolovozov in steza na topografskih kartah v Sloveniji najmanj zanesljiv, ker je pridobivanje podatkov o pravilnem poteku zamudno in drago. Posebnost planinskih kart je, da so vse markirane poti ustrezno označene na karti z rdečo barvo. Poleg tega novejše planinske karte prikazujejo tudi težavnost poti. Lahke markirane poti so praviloma označene z rdečo neprekinjeno črto, zahtevne praviloma s prekinjeno črto ali črto druge barve in zelo zahtevne poti praviloma s pikčasto črto oz. črto druge barve. Pri nekaterih planinskih kartah so označene še turno smučarske smeri, ki ne prispevajo k splošni orientaciji, temveč so pomembna informacija za izbiro neprimernejše turno smučarske proge.

Za splošno orientacijo na terenu so zelo pomembni objekti in naselja. Stanovanjski in gospodarski objekti so prikazani kot črn pravokotnik; v njegovi sredini je prava lokacija objekta v naravi. Pri naseljih lahko zaradi generalizacije en pravokotnik prikazuje sklop objektov. Med objekti, ki se pogosteje pojavljajo v gorskem svetu, so planinske koče in bivaki (ti so dodatno označeni z rdečim krogom), planine, lovske koče, tovorne žičnice in gondole. Topografski znak za te objekte je prikazan v legendah kart.

Na topografskih in planinskih kartah so prikazane državne meje, poleg poteka meje pa srečamo tudi številčno oznako nekaterih mejnikov, ki so lahko predvsem pri gibanju v razmerah zmanjšane vidljivosti pomembna pomoč pri orientaciji na terenu. Meje zavarovanih območij in visoke ograje okoli območij posebnega pomena so prikazane na kartah, ker pomenijo oviro ali omejitev gibanja.

Velika informativna vrednost kart so zemljepisna imena, ki pojasnjujejo in opisujejo topografsko vsebino. Večina napisov je postavljenih tako, da jih normalno beremo, kadar imamo na karti sever zgoraj.

Kar precejšen del slovenskega alpskega sveta meji na sosednje države. Nekatere planinske karte imajo na poteh ob meji vrisane obmejne markacije (osnovni slovenski markaciji je dodan še zelen zunanji kolobar), ki so tudi sicer navzoče na tistem območju.

Generalizacija oz. posplošitev

Kartografska generalizacija je niz postopkov, ki izboljšajo preglednost in s tem omogočajo lažje in učinkovitejše branje kart. Na karti so prikazani izbrani, le največji in najpomembnejši objekti ter pojavi, potek linijskih pojavov (vodotoki, prometnice) je poenostavljen, a tako, da ohrani svojo smer (serpentine), posamezni objekti ali pojavi so združeni. Pomembnejši premajhni objekti in pojavi so prikazani povečano, zaradi ohranitve medsebojnih razmerij pa so nekateri tudi premaknjeni. Kartografska generalizacija se v popolnem obsegu pojavi pri merilih, manjših od 1 : 7000 (npr. 1 : 25 000). Zaradi nje je položajna natančnost prikazanih objektov in pojavov na karti DTK 25 okoli 15 m, na DTK 50 pa 25 m.

Pri linijskih objektih je poudarjen potek linije, močno povečana pa je prečna smer, saj se je ne da narisati v pravem merilu. Cesta, široka 3 m, bi bila na karti v merilu 1 : 25.000 široka 0,12 mm, to pa je zelo slabo vidno s prostim očesom, zato je namensko razširjena na npr. 1 mm. Tudi hiše so narisane močno povečano, pri naseljih pa lahko en znak namesto ene hiše predstavlja skupino hiš ali pa celo naselje, odvisno od merila.

Izdelava ali dopolnitev karte oz. reambulacija

Edina stalnica v naravi so spremembe, zato je pri uporabi karte zelo pomembno, kdaj je bila narejena oz. dopolnjena (reambulirana). Ta podatek nam pove, kdaj je bila zadnjič posodobljena na podlagi novih meritev in opazovanja površja. Načelno se izogibajmo kart, ki so bile izdelane oz. dopolnjene pred več kot desetimi leti.

Če na karti opazimo nepravilnost (npr. nepravilen potek planinske poti, napačen položaj objekta, manjkajoča komunikacija ipd.), le-to na kopiji karte pregledno označimo, priložimo dodatna dokazila (fotografije, navedbe drugih kart, na katerih je stanje pravilno ipd.) ter vse to pošljemo založniku karte, ki je praviloma naveden v kolofonu in na platnicah. Z našim sporočanjem napak bodo karte v prihodnjih izdajah boljše.

Treba se je zavedati tudi tega, da moramo zaradi spoštovanja avtorskih pravic uporabljati zgolj originalne karte, ki jih ni dovoljeno brez posebnih dovoljenj kopirati v večjih količinah. Z nakupom kart pripomoremo tudi k temu, da jih pogosteje izdajajo; to zagotovo vpliva na njihovo kakovost, saj se v vsako izdajo karte vnesejo določeni popravki in dopolnila.

Topografska orientacija

Topografska orientacija poleg poznavanja smeri neba vključuje tudi poznavanje in določevanje stojišča, položaja objektov v okolici in izbiro smeri za nadaljnje gibanje. Znanje topografske orientacije je osnova orientacije po neznanem ali manj znanem terenu in za gibanje v oteženih razmerah. Poznavanje topografske orientacije pomeni poznavanje topografskih znakov, spretnost orientiranja karte, uporabo topografskih pripomočkov in gibanje ob pomoči karte s hojo po azimutu in izbiro poti glede na najugodnejše možnosti.

Orientacija karte

Karta je orientirana, kadar se smer severa na karti ujema s smerjo severa v naravi. Takrat se vsi koti na karti ujemajo s koti v naravi. Orientiranje karte lahko dosežemo na tele načine:

1. S kompasom:

Magnetna igla kompasa kaže vedno proti magnetnemu severu. V RS je magnetna deklinacija nekaj manjša od 2^O, zato jo lahko pri orientaciji karte za potrebe gibanja po terenu zanemarimo. Ker kažeta levi in desni rob karte natanko proti geografskemu severu, je torej smer magnetne igle približno enaka smeri roba karte.

2. Po naravnih znamenjih:

Po znamenjih na terenu določimo sever. Karta je približno orientirana, kadar obrnemo njen stranski rob, ki predstavlja smer geografskega severa, v smer, ki najbolj ustreza severu v naravi.

3. Po linijskih objektih:

Po linijskih objektih se orientiramo, če nimamo s seboj kompasa in se gibljemo po preglednem terenu. Pri primerjanju karte in zemljišča moramo najprej določiti, katera linija na karti (cesta, reka itn.) ustreza določenemu objektu na terenu. Potem se postavimo (če se le da) na tak linijski objekt in tako dolgo obračamo karto, da se linije na karti in terenu ujamejo. Za nadzor in večjo natančnost je priporočljivo izbrati več linij. Čim daljše so, tem natančneje bomo lahko orientirali karto.

4. Po smereh proti objektom:

Kadar nimamo pri roki kompasa, poznamo pa točko na karti, na kateri smo (naše stojišče), je to najnatančnejši način orientiranja karte. V naravi in na karti poiščemo izrazite točke (cerkev, vrh, križišče, hišo, most itd.) in karto obračamo toliko časa, dokler se izbrane smeri v naravi ne ujemajo z ustreznimi smermi na karti.

Orientacijski pripomočki

Pri orientaciji uporabljamo kot osnovni pripomoček kompas, dodatno pa še višinomer in zadnja leta tudi GPS-sprejemnik. Pozabiti ne smemo tudi na svetilko. Drugi pripomočki so manj pomembni. Danes so nam cenovno že dosegljive zapestne ure, ki imajo vgrajen elektronski kompas in višinomer, nekatere tudi GPS-sprejemnik. Takšne naprave nam ves čas natančno prikazujejo naš položaj in nas tudi usmerjajo v pravo smer. Vendar imajo takšne elektronske naprave tudi vrsto pomanjkljivosti in ne delujejo vedno (prazne baterije, gost gozd, konfiguracija terena itn.), zato naj nas vsa ta tehnika ne zavede: z izkušnjami in svojo lastno presojo lahko še vedno izberemo ugodnejšo pot od tiste, ki nam jo predlaga tehnika.

1. KOMPAS

Kompas je naprava s prosto vrtečo se magnetno iglo, ki se že stoletja uporablja za določevanje severa. Še vedno ostaja najzanesljivejši pripomoček, saj skoraj ne potrebuje vzdrževanja in energije za svoje delovanje. Prosto vrteča se magnetna igla kaže smer magnetnega severa. Vedno se postavi vzporedno z magnetnimi silnicami zemeljskega magnetnega polja. Magnetne silnice potujejo vzdolž Zemljine rotacijske osi, izstopajo v severnem magnetnem polu in se končujejo v južnem magnetnem polu. Ker se magnetna pola ne ujemata z geografskima in se z leti tudi spreminjata ter ker magnetne silnice ne potekajo v povsem ravni črti od enega do drugega magnetnega pola, se spreminja tudi kot med geografskim severom in magnetnim severom, ki ga imenujemo magnetna deklinacija. Trenutno znaša magnetna deklinacija v osrednjem delu Slovenije  2^O56', na leto pa se povečuje za 6'. Nekatere izvedbe kompasov nam omogočajo, da merilno razdelitev zavrtimo za vrednost magnetne deklinacije in tako napako odpravimo.

Poznamo več vrst kompasov, najpreprostejši in osnovni za uporabo je kompas na ploščici. Sestavljen je iz limba in podstavka. Limb je okrogli, vrtljivi del. V njem se prosto vrti magnetna igla. Del magnetne igle, ki kaže na smer magnetnega severa, je obarvan. V limbu je tekočina, ki duši tresljaje in omogoča, da se magnetna igla hitreje umiri. Na obodu limba je razdelitev v kotnih merah, najpogosteje v stopinjah, možna pa je tudi razdelitev v gradih ali tisočinih. Na spodnji strani limba so vgravirane vzporedne črte, namenjene prenosu smeri s karte v naravo. Podstavek je iz prozorne plastike in je v obliki ploščice. Pogosto je nanj natisnjena ali vgravirana razdelitev v mm ali pa več razdelitev za različna merila karte. Nekateri modeli imajo na podstavku povečevalno steklo za lažje branje detajlov na karti, koordinatomer, števec kontrolnih točk idr. Na podstavek je praviloma pritrjena vrvica, s katero obesimo kompas okoli roke ali vratu. Ker kompas na ploščici nima vizurnih ali drugih pripomočkov, ni primeren za natančne meritve. Zaradi preproste uporabe, majhne teže, robustnosti in hitre umiritve magnetne igle je primeren predvsem za določanje smeri neba, za orientiranje karte, za navigacijo ali hojo po azimutu. Zelo primeren je za risanje skice terena ali skice poti.

Za razne topografske meritve nam kompas, ki ima le magnetno iglo, ne zadošča, zato uporabljamo boljše izvedbe kompasov, ki imajo dodane priprave za viziranje: prizmo, lečo, ogledalo, vizir, klinomer itn.). Na tržišču je precej vrst kompasov različnih proizvajalcev, kot so SILVA iz Švedske, SUUNTO iz Finske, RECTA iz Švice idr. Pri nas pa se še vedno precej uporablja vojaški kompas M53.

2. VIŠINOMER

Višinomer je naprava za določanje nadmorskih višin z meritvijo zračnega pritiska. Zračni pritisk z višino pada; padanje je pri majhnih višinah hitro, više pa je vse bolj počasno. Meritev pritiska višinomer pretvori v meritev višine. Povprečna vrednost zračnega pritiska na ravni morja je 1013 hPa (1013 mbar), nato pa pritisk upada za približno 10 mbar na vsakih 100 m višine.

Zračni pritisk se spreminja tudi zaradi vremenskih vzrokov, tako da višinomer ne kaže povsem natančne nadmorske višine. Zaradi vremena se pritisk spreminja za približno 1 mbar na uro, kar pomeni, da se meritev višine lahko spremeni za 10 metrov, čeravno se nikamor ne premaknemo. Višinomer je treba na znanih višinskih točkah (na vrhovih, pri kočah) umerjati. Če se na znani točki čez čas višina poveča, to pomeni, da je pritisk padel, če se zmanjša, pritisk narašča. Dosti manjše spremembe pritiska in s tem izmerjene višine so posledica sunkov vetra.

Preračun pritiska v višino je odvisen tudi od temperature zraka in temperature višinomera. Slabi višinomeri so na temperaturi zelo občutljivi in kažejo pri segretju ali ohladitvi celo za 100 metrov različne višine, tudi če se nikamor ne premaknemo.

Višinomer zaznava spremembe pritiska na podlagi ukrivljanja (deformacije) vzmetne posodice, v kateri je zrak razredčen. Povečanje pritiska posodo stisne, zmanjšanje pa ji dopusti razširitev. (Posodici pravijo Vidijeva doza.) Male spremembe oblike posodice se okrepijo bodisi mehansko z vzvodi ali pa električno. Glede na dva načina okrepitve lahko tudi izmerke prikazujemo mehansko, s kazalcem (slika 19) ali pa številčno (digitalno – slika 20). Predvsem pri številskem prikazu natančnost zapisa (po navadi na meter višine natančno) močno presega natančnost meritve same. Posplošeno lahko rečemo, da na turi redno umerjan višinomer kaže višino na približno 10 metrov natančno.

Mehanski višinomeri so po navadi izdelani natančneje od digitalnih, tako da je njihova meritev bolj zanesljiva, so pa temu primerno dražji. Digitalni višinomeri so pogosto sestavni del zapestne ure in višino lahko dobimo kot eno izmed urinih funkcij; to je seveda zelo priročno. Pomembno pa je, da ima ura višinomer dobro baterijo, saj že delno izrabljena baterija kvari meritev. Digitalni višinomer ob meritvi višine omogoča še druge funkcije: na primer seštevanje vzponov in spustov, shranjevanje podatkov o višinah in časih (uporabno pri risanju profila poti), alarm pri prekoračitvi višine ... Takšne ure imajo lahko še druge funkcije: štoparico, termometer, meritev srčnega utripa.

Skupaj s karto in kompasom nam višinomer lahko učinkovito pomaga pri orientaciji v razgibanem gorskem reliefu, saj z njim lahko veliko hitreje določimo svoje stojišče.

Višinomer je primeren pripomoček pri navigaciji, še posebno na reliefno razgibanem terenu. Z njim preprosto in hitro določimo absolutno višino stojišča. Služi nam za vertikalno orientacijo na terenu. S kompasom in karto nam omogoča lažje in predvsem hitrejše določanje stojišča po vseh treh koordinatah.

3. GPS-sprejemnik (Global Positioning Sistem)

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo pridobili za splošno civilno uporabo sistem, ki skoraj v celoti nadomešča kompas in višinomer, v določenih primerih pa tudi karto. Ta novost pomeni revolucionaren napredek v orientaciji, ki bo sčasoma postal tudi nepogrešljiv pripomoček v vsakdanjem življenju skoraj vsakega Zemljana. Sistem se imenuje GPS.

GPS (Global Positioning System) je kratica za Globalni satelitski sistem za določanje položaja oz. stojišča na zemeljski površini. Razvoj 12 milijard ameriških dolarjev vrednega sistema se je začel leta 1970 v ameriškem obrambnem ministrstvu oz. v ameriški vojski. Vzrok za razvoj tako dragega sistema je bilo zagotavljanje točnih podatkov o položaju na zemeljski površini svojim vojaškim enotam ne glede na to, kje so. Zaradi dobre zasnove in koristnosti se je sistem GPS z leti uveljavil tudi za civilno uporabo, saj sta določanje svojega položaja in nadaljnja orientacija na zemeljski površini izrednega pomena za širok krog civilnih uporabnikov: mornarje, pilote, kmete, šoferje različnih cestnih vozil, padalce, reševalne službe, popotnike po večjih neposeljenih zemeljskih površinah (puščave, severni in južni pol, veliki gozdovi, gorovja ipd.) ter ljubitelje narave, kot so planinci, taborniki, lovci ipd.

Sistem sestavljajo trije deli:

1. vesoljski del

predstavlja ga 24 satelitov, ki krožijo v zemeljski orbiti na višini približno 26.560 km, tako da zemlja s svojo atmosfero ne vpliva na njihov položaj. Sateliti so razporejeni v šestih krožnicah in to po štiri na vsaki, v takšnem razporedu, da so v vsakem trenutku s poljubne točke na Zemlji vidni vsaj štirje. Ti sateliti štiriindvajset ur na dan oddajajo visokofrekvenčne radijske signale, ki sporočajo podatke o točnem času in o položaju satelita v orbiti ter mnoge druge navigacijske in kontrolne podatke. Za določanje časa sistem uporablja izredno točno atomsko uro, ki ima napako ene sekunde na 70.000 let;

2. kontrolni del

sestavljen iz glavne kontrole sistema v Coloradu Springsu (ZDA) in iz štirih opazovalnih kontrol, ki so razporejene v bližini ekvatorja. Poglavitna naloga tega dela je spremljanje delovanja satelitov, popravljanje njihove orbite ter skrb za sinhronizacijo njihovih ur;

3. uporabniški del

Sestavljajo ga zemeljski GPS-sprejemniki, ki lahko s prejetimi satelitskimi signali določajo svoj položaj oz. stojišče. Pri satelitskem signalu je pomembno to, da ni število GPS-sprejemnikov, ki hkrati sprejemajo visokofrekvenčni radijski signal, ni omejeno in da je za vse uporabnike brezplačen. Vse skupaj deluje na podobnem sistemu kot običajni radijski signali in radijski sprejemniki.

Na splošno ločimo tri tehnike določanja položaja s sistemom GPS:

1. avtonomno določanje pozicije

pri katerem uporabljamo en sam sprejemnik, ki izračunava položaj samo iz prejetih satelitskih signalov;

2. diferencialni GPS

posledice nekaterih fizikalnih omejitev, ki omejujejo natančnost določitve položaja zgolj na podlagi prejetih signalov satelitov lahko zmanjšamo z uporabo na zemlji stacioniranega diferencialnega GPS-oddajnika (DGPS – differential GPS). Diferencialni GPS-oddajnik je postavljen na točno znani lokaciji na zemeljski površini. Z ustrezno programsko opremo določi korekcije za vsak satelit posebej. Te korekcije nato po radijski zvezi pošilja GPS-sprejemnikom. Tako lahko GPS-sprejemnik izračuna popravek podatkov, ki jih prejme od satelitov, to pa poveča natančnost določanja položaja na spoštljivih 0,5 – 5 m. Radij delovanja diferencialnih GPS zaradi postavitve na zemeljski površini ne presega 100 km. V Sloveniji se gradi mreža stacionarnih referenčnih GPS-postaj, trenutno jih deluje 5, ki so enakomerno razporejene po ozemlju Slovenije (Ljubljana, Maribor, Črnomelj, Koper, Bovec).

3. Diferencialno merjenje faze

se uporablja za najvišje točnosti (pod 1 cm) pri geodetskih merjenjih, nadzoru različnih strojev idr.

GPS-sprejemniki bodo kljub vsem novostim in izboljšavam tudi v prihodnje težko točno prikazovali položaj, saj je treba upoštevati vplive ionosfere in atmosfere, napake v uri satelita, odboje signalov, nepravilne položaje satelitov, vidnost satelitov, dodatne podatkovne povezave za diferencialno meritev, inicializacijo ob vklopu, potrebno napajanje ter poznavanje in prilagoditev koordinatnih sistemov.

4. SVETILKA

V temi sta še tako dobra mapa in znanje orientacije neuporabna, če ničesar ne vidimo. Zanesljiva svetilka je tako obvezni del opreme za nočno orientacijo in rezervne opreme, če obstaja le najmanjša možnost, da se naš planinski izlet zavleče do teme. Najbolj priporočljiva je čelna svetilka, saj potrebujemo pri navigaciji obe roki: držimo kompas in karto. Za vodenje skupine je obvzna oprema čelna svetilka. Izbiro svetilke in rezervnih baterijskih vložkov je treba prilagoditi zahtevnosti ture.

5. DRUGI PRIPOMOČKI ZA ORIENTACIJO

Med druge pripomočke za orientacijo prištevamo še:
 kompase z diskom ali s pokrovom za natančnejše meritve azimutov
 kurvimeter za merjenje krivih linij na karti
 klinomer za ocenjevanje nagiba sten in plezalnih smeri
 pedomer za štetje korakov
 računalniški navigacijski sistemi za samodejno sledenje gibanja osebe ali vozila
 ura s kazalci za časovno orientacijo pri gibanju
 daljnogled za identifikacijo objektov na večjih razdaljah in za ocenjevanje razdalj
 risalno orodje (svinčnik, radirka, papir, kotomer, dva prozorna trikotnika)

Gibanje ob pomoči karte

Gibanje ob pomoči karte glede na način orientiranja in določanja pravilne smeri gibanja delimo na:
 hojo po azimutu
 izbiranje poti glede na najugodnejše možnosti
 gibanje s pomočjo GPS

1. HOJA PO AZIMUTU

Azimut  (imenovan tudi »geografski azimut«) je kot med geografskim severom in izbrano smerjo. Določimo ali izmerimo ga lahko v naravi s kompasom ali na karti s kotomerom. Merimo ga v kotnih enotah, to je najpogosteje v kotnih stopinjah (^O), polni kot je 360^O, velja pa tudi, da je 1^O = 60' = 3600(ena stopinja je 60 minut ali 3.600 sekund) in 1' = 60 (ena minuta je 60 sekund).

Hoja po azimutu je primerna za manj razgiban, pregleden in prehoden teren. V praksi jo uporabimo takrat, ko ni poti do izbranega cilja, izrazitih reliefnih oblik ali drugih linijskih objektov ali ob slabi vidljivosti. Sicer pa vedno izbiramo poti, ki nam omogočajo najlažji in najhitrejši dostop do želene točke, čeprav ne ležijo na zračni črti do izbrane točke.

Pri hoji po azimutu se moramo odločati, kateri azimut bomo izbrali. Ni nujno, da je to ravna črta med našim stojiščem in izbrano točko, ki ji izmerimo azimut, ga nastavimo na kompasu in potem gremo v tej smeri. Pozorni moramo biti na tole:

1. Ekonomičnost poti:

Zelo pogosto se odločamo, ali bomo izbrali pot naravnost čez vrh hriba ali pa bomo zavili okoli njega. To je sicer tudi vprašanje estetike: na vrhu je lahko čudovit razgled, toda po večini nam takšno ravnanje povzroči dodatne napore. Dodatna višinska razlika na primer 100 metrov nam lahko vzame dodatnih 10 minut ali več, odvisno od poti. V tem času lahko pri povprečni potovalni hitrosti 4 km/h prehodimo 650 m ali manj in še vedno smo hitrejši, kot če bi šli naravnost čez vrh.

2. Napadna točka

Pri iskanju želene točke si pogosto pomagamo s tako imenovano »napadno točko«. Namesto, da se usmerimo naravnost proti iskani točki, poiščemo v njeni bližini izrazit objekt, ki ga bomo lahko našli brez večjih težav. Tak objekt imenujemo napadna točka, lahko pa je to vrh, sotočje potokov, križišče poti, značilen ovinek, osamljena zgradba, jasa ipd. Od napadne točke pa se po azimutu napotimo proti iskani točki. Ker gremo po azimutu po krajši razdalji, bomo kljub morebitni napaki smeri našli cilj. V primeru slabe vidljivosti kot napadno točko uporabimo še izrazito vidno točko in ko pridemo do nje, se naša točka mogoče že vidi.

3. Lovilne točke in napake pri hoji po azimutu

Napaka pri hoji po azimutu za 5^O iz želene smeri povzroči odklon od iskane točke za približnoi 50 m na razdalji 500 m. To je zadosten razlog za to, da naj bodo razdalje izbranega azimuta kratke. Misel, da lahko v roki držimo kompas, na katerem imamo nastavljeno želeno smer, in tako pridemo do iskane točke, je zelo optimistična in precej težko izvedljiva, saj se pri gibanju po azimutu le stežka izognemo napakam. Na sliki 26 je prikazana napaka v azimutu za 6^O: na razdalji 500 m je napaka 52 m, pri razdalji 1500 m pa že 156 m, torej 10 %.

Napake lahko omilimo z lovilnimi točkami. Iskana točka je pogosto majhen objekt in če jo bomo zgrešili, je pomembno, da to čim prej opazimo. V ta namen skušamo pri hoji po azimutu za našim ciljem iskati lahko prepoznaven, najraje linijski objekt: potok, prometnico, gozdno mejo, reliefni prelom zemljišča. Ko bomo iskano točko zgrešili, se bomo lahko na tem objektu ujeli in zato ga imenujemo »lovilna točka«.

4. Izogibanje oviri

Pri hoji po azimutu se nam večkrat zgodi, da naletimo na oviro, ki jo je treba obiti. Na drugi strani ovire bi nadaljevali hojo v začeti smeri. Oviri se najlaže izognemo, da spremenimo smer hoje za 90^O ter gremo v novi smeri določeno število parnih korakov. Pot nadaljujemo v začeti smeri tako daleč, da smo mimo ovire. Takrat se spet obrnemo za 90^O, vendar v nasprotni smeri kot prvič, in odmerimo enako število dvojnih korakov. Zdaj smo na drugi strani ovire in pot lahko nadaljujemo v začeti smeri. Namesto kota 90^O lahko izberemo poljubni kot, vendar moramo biti pozornejši pri obratih smeri. Kolikor nam vidljivost dopušča, pa je najugodneje, če si lahko izberemo objekt v prvotni smeri na drugi strani ovire in nato nadaljujemo pot (če seveda prek ovire vidimo).

2. IZBIRANJE POTI GLEDE NA NAJUGODNEJŠE MOŽNOSTI

Na terenu, ki je slabo pregleden in zunaj poti slabo prehoden, je hoja po azimutu izredno težka ali celo nemogoča. Zato hodimo po večini po poteh, vendar izbira poti ni vedno lahka. Izbiramo lahko med različnimi možnostmi:

1. hoja po orientacijsko najlažji poti
2. hoja po »najlepši« poti
3. hoja po najkrajši poti
4. hoja po najmanj naporni poti

Za katerega od zgornjih načinov se odločimo, je odvisno od več dejavnikov (subjektivnih in objektivnih). Naj naštejemo le nekatere:
 izkušnje pri hoji po neznanem terenu
 obleka in obutev
 predhodno poznavanje terena
 poti, kolovozi, ceste v okolici smeri proti našemu cilju
 vodotoki in linijske reliefne oblike
 zahtevnost reliefa in možnosti orientiranja po reliefu
 prehodnost, preglednost in vrsta terena (neporaščen ravninski, kraški, gosto zaraščen, visokogorski idr.)
 planinske izkušnje skupine
 napoved vremena (sneg, megla!)
 rezervna oprema, ki jo imamo s sabo (svetilka, dodatna oblačila, nenačrtovano bivakiranje)
 drugo

Pri izbori poti moramo imeti pred seboj en sam cilj: nikakor se ne smemo izgubiti. Zato vedno izbirajmo varnejšo pot, kot smo jo sposobni prehoditi. Ne nazadnje je treba računati še z možnostjo nepredvidenih dogodkov, kot so poškodba, orientacija ob nenadno zmanjšani vidljivosti in otežene možnosti gibanja – nenadno sneženje.

Risanje profila poti

Risanje profila poti je s primeri opisano v učbeniku Planinska orientacijska tekmovanja avtorjev Aleša Glavnika, Božidarja Jordana in Bojana Rotovnika, ki naj rabi za poglobitev znanja s tega področja.

Profil poti je navpični prerez reliefa, po katerem poteka pot. To pomeni, da na navpično (vertikalno) ravnino, ki jo postavimo ("zvijemo") po poti, vrišemo višinski potek poti.

Ročna izdelava profila poti

Za načrtovan izlet ali turo si lahko narišemo profil poti, ki nam bo zagotovo koristil. Narišemo ga lahko ročno ali pa ob pomoči osebnega računalnika z ustrezno programsko opremo (AutoCad, MS Excel, Corel Draw ipd.). To možnost pa imajo vgrajeno tudi naprave za določanje pozicije na zemeljski površini ob pomoči GPS.

Postopek izdelave je takle:
• Na karto vrišemo pot med točkama A (izhodišče) in B (cilj).
• Določimo višinsko razliko med najvišjo in najnižjo točko poti. Ker je ekvidistanca 10 m in je označena izohipsa z višino 1200 m, se pot ne dvigne više od 1220 m. Točka A je torej na višini 1180 m, višinska razlika je 40 m. Za točko B ugotovimo da je njena višina 1190 m in je torej za 10 m višja od točke A.
• Določiti je treba višinsko merilo. Skupna višinska razlika poti je največ 40 m. Ekvidistanca je 10 m in ji izberemo razdaljo 5 mm. Iz tega sledi merilo 5 mm: 10.000 mm je MH 1 : 2.000. Tako je 1 mm na karti 2 m v naravi. Višina poti na listu bo nekaj manj kot 2 cm. Lahko bi izbrali tudi merilo MH 1 : 2.500 in v tem primeru bi bil 1 mm na karti 2,5 m v naravi. Izbor je poljuben.
• Začnemo risati na milimetrski papir. Najprej narišemo črto A`B` (točka A' = A), od katere vemo le začetek (točka A), njeno dolžino in obliko pa šele določamo. Na vodoravno os profila nanesemo vodoravne razdalje med točkama A–a, a–b, b–c itn. po eni izmed metod za določanje razdalje s karte (npr. "papirčkova metoda", opisana v knjigi Planinska orientacijska tekmovanja). Razdalje je najbolje meriti od plastnice do plastnice, sicer je potrebna interpolacija razdalje, prenesene iz karte, na vodoravni osi na profilu označene s črtico (A` = A, če je začetek na izohipsi a`, b`, c`, …, B`).
• Iz točk a', b', c' itn. narišemo pravokotnice do ustrezne višine ter tako dobimo točke a, b, c itn. Točke smiselno povežemo v profil poti. Tako smo narisali profil poti.

Pod črto AB`, ki predstavlja vodoravno razdaljo v merilu, navadno v merilu karte (1 : 25.000), si potegnemo še dve vzporedni črti: da posebej označimo razdalje in da dodatno označimo ustrezne časovne intervale. Takšno črto imenujemo časovnica. Pri tem moramo biti pozorni na vzpone in spuste in njim primerno določiti ustrezne čase.

Viri in literatura:

Prispevek prenešen iz: Glavnik, A., Rotovnik, B., 2011: Orientacija. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str.