Planinske poti

Iz Kolorocnik

Trenutna redakcija s časom 10:55, 20. maj 2013

Hoja v hribe je po označeni planinski poti in brezpotju, ki si jih vsak sam izbere glede na svoje znanje in fizične sposobnosti. Planinska pot je pri nas označena s knafelčevo markacijo, ki je okroglo dvobarvno znamenje – bela pika in rdeč kolobar.Na začetku planinske poti in razpotjih so nameščene predpisane smerne table. Planinska pot je določenih mestih opremljena s tehničnimi varovali (npr, klini, žične vrvi), ki omogočajo varen prehod zahtevnejših mest. Naše planinske poti so za kopne razmere glede na težavnost hoje razdeljene v tri kategorije: lahke, zahtevne in zelo zahtevne in na smernih tablah so ustrezne oznake. Opisi planinskih poti so v planinskih vodnikih in narisane na planinski karti, ki jih izdaja Planinska zveza Slovenije.

Komunikacije

Človek že od nekdaj hodi v gore, zaradi preživetja. V prazgodovinski dobi je hodil tudi više v gore. Tudi pri nas imamo nekaj paleolitskih spomenikov, ki pričajo o tem (npr. Potočka zijalka na Olševi). Leta 218 pred našim štetjem je potekal Hanibalov vojaški pohod čez Pireneje in Alpe v Italijo, da bi osvojil Rim. Filip V. Makedonski se je leta 180 pred našim šteštjem povzpel na Musalo (2925 m, najvišji vrh Balkana) etjem, da bi ugotovil, ali se vidi od tam Jadransko in Egejsko morje. Rimski cesar Hadrijan je šel na Etno (3323 m) gledati sočni zahod (leta 132). Konec aprila leta 1336 se je znani pesnik in humanist Francesco Petrarca samo zaradi želje, da bi dosegel pomembno višino povzpel na Mont Ventoux (1912 m) v Provansi z bratom Gerardom. Nekateri to štejejo za začetek planinstva. Dan po njegovem rojstnem dnevu leta 2002 se je pripeljalo na vrh 162 kolesarjev Tour de France in množica gledalcev. Čez vrh sta speljani dve obhodnici št. 4 in 9 Grand Randonée (Velika obhodnica).
Gore pa so bile tudi prebivališče bogov in to je za ljudi pomenilo oviro.
Za osvajalci so sledili trgovci. Ti so pripomogli k temu, da so nekdanje pregrade postale most med narodi in različnimi kulturami. Čez Vršič je prej vodila le steza, danes je tam široka cesta. Eden zadnjih cestnih prelazov je Pavličev vrh, nekaj pa so jih znižali s predori (Ljubelj, Karavanke). Prve poti so v gorah naredili domačini (pastirji, lovci, gozdarji, oglarji, rudarji); še danes so znane in prehodne. Za hojo na hribe pa ostajajo steze, ki so danes nadelane in opremljene z varovali. Planinske poti pa so še posebej označene.
Slovenska planinska organizacija je v dobrem stoletju nadelala in zavarovala ali pa le označila nekaj več kot tisoč planinskih poti v Sloveniji. Na območju alpskega sveta je 69 % vseh planinskih poti v Sloveniji, 19 % v dinarskem gorstvu, 10 % v panonskem in le 2 % v primorskem svetu. Iz tega lahko ugotovimo, da so vse slovenske pokrajine kljub različni primernosti pokrajine za planinarjenje opremljen s planinskimi potmi in kočami.

Komunikacije (prometnice) je skupni izraz za vse naravne danosti ali zgrajene objekte, ki rabijo za splošni promet na kopnem, vodah in zraku.
Med komunikacije na kopnem sodijo: različne peš in vozne poti, ceste, železnice, žični prenosi sporočil. To so javne komunikacije, ki jih uporabljamo tudi planinci.
Hojo delimo na:
1. hojo »po živem« (brezpotje)
2. hojo po utrtih stezah in poteh
Po živem (brezpotju) hodimo po kopnem tam, kjer ni videti niti steze niti stopinje. Hoja po brezpotju je možna le tam, kjer s z njo ne dela škoda. Tam, kjer se že poznajo posamezne živalske ali človeške stopinje, sčasoma nastane stezica in nato steza.
Pot je ozek pas zemljišča, ki je pripravljen za hojo ali vožnjo. Po nji se lahko hodi ali vozi. Planinci po nji hodimo.
Beseda pot je ženskega spola, nekoč je bila v rabi tudi različica moškega spola in v množini celo srednjega.
Stezi ali poti lahko dodamo prilastke: raven, globok, strm, zložen, položen, potrebljen, zarasel, zaraščen, grd, od dežja (poln luž in krnic), leden, spolzek, požlejen, suh, kamniten, samoten, kriv, pomoščen (položeni ploščati kamni), pobruncan (položena brunca – ne debela drevesna debla, pragi).
Pot lahko pomeni del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega. Poznamo tele zveze: določiti, poiskati pot do vrha, koče, morja; puščice (markacije) so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid.
Ta del ozemlja ali prostora lahko s prilastkom ločimo glede na namen ali cilj premikanja.
Prilastek pove razdaljo, ki jo je treba preiti do cilja (več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal).
Pot pomeni gibanje, premikanje iz enega kraja, mesta ali točke do druge z določenim namenom, ciljem (pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; pot nazaj; dnevnik poti).
Javna pot, cesta (komunikacija) je pot, po kateri lahko po določilih zakona hodi ali vozi vsakdo.

Planinska pot je ozek pas zemljišča, po večini skalnat, označen ali neoznačen, zavarovan ali nezavarovan.
Dovozne poti, vaške in poljske poti, gozdne poti ter druge krajevne poti, so JAVNE POTI. Javna cesta je prometna površina, ki je splošnega pomena za promet.
Nekateri deli javnih poti in cest so tudi označeni s knafelčevo markacijo – to so markirane planinske poti. Markirajo jih planinska društva. Nekatere steze tudi vzdržujejo.

Planinska steza, ki je posebej nadelana in označena s planinsko markacijo ter zavarovana, je javna pot kot podaljšek javnih poti in cest (komunikacij), je planinski objekt, namenjen planinski dejavnosti – izključno hoji. Te poti markirajo in vzdržujejo planinska društva, komisija za planinske poti pri PZS le usklajuje delo posameznih markacijskih odsekov ter pripravlja enotna izhodišča za vso Slovenijo. Planinske markacije, smerne table (in kažipoti) so oznake javnega pomena. Obiskovalci po teh poteh hodijo na svojo lastno odgovornost. Planinske steze imajo na določenih težjih mestih varovala (žične vrvi, kline). S tem je omogočeno samovarovanje planinca pri prečni in navpični hoji.
Pojem "PLANINSKA POT" je naprej uporabljen za planinsko stezo kot planinski objekt, ki je javna pot, pa tudi za vse preostale planinsko markirane poti.
Pot se razlikuje po kakovosti, širini, možnosti za hojo (steza, pot) in vožnjo (kolovoz, cesta).
Steza je prva stopnja količkaj hodne poti, ni pa še pot.
Steze, ki so opremljene s klini in žičnimi vrvmi, so zavarovane steze. Te zavarovane steze so varne le, če so ves čas tudi primerno vzdrževane. Steza je široka približno za dve vzporedni stopali (20–25 cm).
Pot je že tako varna steza, da po njej ne hodita le človek in drobnica (koza, pes, ovca, mezeg), temveč brez nevarnosti tudi konj in krava.
Kolovoz, voznik, kolnik ali vozna pot je pot, po kateri se da voziti, ne samo samotež, temveč tudi z živino, vprego in traktorjem. Danes bi bilo treba te pojme razširiti, ker je prenekateri kolovoz že postal vozen za traktorje, pa tudi za avtomobile, tako po poljih kot po gozdovih, vendar so še vedno ozki in preprosti. Široki so bili kake tri zaporedna stopala (približno 1 m).
Cesta je širša, načrtno speljana pot, z namerno in zavestno akcijo usposobljena in zgrajena površina, zlasti za promet z vozili. Površina ceste je lahko kamnita (prašna), tlakovana ali prevlečena s podlogo (asflat, ...).
Vse te komunikacije so lahko tudi posebej označene ali markirane – markirana ali označena pot, vzdržujejo jih drugi, označujejo pa markacisti.

Kategorizacija planinskih poti

Komisija za planinske poti in Komisija Gorske reševalne službe Slovenije pri PZS sta na podlagi sklepov GO PZS z dne 17. maja 1986 sprejeli napotke za kategorizacijo planinskih poti. Popisi na terenu so bili opravljeni v letih od 1988 do 1990. Končana je bila 1991 in zapisano je, da zahtevne in zelo zahtevne poti niso primerne za sestope.
Razprava o standardizaciji in ocenjevanju planinskih poti, posebno glede opremljenosti s klini in žičnimi vrvmi ter določanja težavnostnih stopenj, je potekala razprava na redni skupščini CAA leta 2004 v Aosti.
Kategorizacija deli naše planinske poti glede na zahtevnost hoje le za kopne hribe v tri skupine: LAHKE, ZAHTEVNE in ZELO ZAHTEVNE. Zahtevne in zelo zahtevne poti imajo na smerni tabli napisano zahtevnost.
Na planinskih kartah so kategorizirane poti različno narisane. Zato vedno preberi v legendi (ključu), kako je označeno na tvoji planinski karti to!

Lahka pot

je pot, pri kateri si pri hoji ni treba pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost in kondicijo.
Opozorila na poti ni.

Zahtevna pot

vodi prek težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene planinčevi varnosti in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest.
V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred imenom poti vgraviran trikotnik .

Zelo zahtevna pot

je tista pot, pri katerih je uporaba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest,kjer bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Na taki poti je pogosto poti potreben cepin, včasih celo dereze in čelado. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene planince. Za ljudi z vrtoglavico taka pot ni primerna. Priporočljivo je, da se nanjo odpravimo s planinskim vodnikom ali s kom, ki pot dobro pozna.
V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZELO ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred imenom poti vgraviran trikotnik s klicajem.

Zgodovinski razvoj poti

Človek v prazgodovinski dobi (lovec, poljedelec in živinorejec), je začel naseljevati planinski svet (pašništvo, prve stalne gorske poti, nabiranje rož, kopanje rud).

Označevanje (markiranje), nadelava planinskih poti

Nadelane in označene planinske poti so nastale komaj v minulem stoletju. Prvo nadelano pot na Slovenskem smo dobili leta 1853; zdravnik dr. Ernst Hilarius Frölich jo je dal zgraditi na svoje stroške in to po severnem pobočju Donačke gore. Znan je naš pristop na vrh Triglava leta 1778 (Matija KOS, Luka KOROŠEC, Štefan ROŽIČ in Lovrenc WILLOMITZER). Zaznamovali so z "možici". To je zametek zaznamovane poti na Slovenskem. Leta 1808 je bohinjski kaplan Jakob Dežman pisal Vodniku o prvi zamisli o nadelani turistični poti v Julijskih Alpah. Leta 1869 je na Žanovo pobudo vodnik Jože Škantar, po domače Šest, iz Srednje vasi nadelal pot z Ledin čez Stopce, tako da je na težjih mestih "popravil naravo". Z sinom sta leta 1871 nadelala dobro turistično pot čez Stopce.
Leto 1879 lahko štejemo za rojstno letnico prve markirane poti v naših Alpah. Na Frischaufovo pobudo je bil urejen dostop iz Bohinja čez Komarčo na Triglav. Nadelala in markirala sta jo Lovrenc Škantar – Šest in Richard Issler. Letos so jo temeljito obnovili, ker jo je prej poškodoval gozdni požar.

Pota SPD – PZS

Leta 1922 je bila uvedena Knafelčeva markacija. Knafelc je svoja Navodila za markiranje potov je objavil v 7 številki PV 25. 7. 1922. Njegovo Navodilo za jednotno markiranje potov je izšlo 1924 kot drobna knjižica.
Leta 1893 je planinske poti prevzelo pod svoje pokroviteljstvo SPD. Začeli so zaznamovati poti v visokogorju, sredogorju in nižinskih predelih. To je bila ena najpomembnejših nalog planinskega društva: POKAZATI LJUDEM POT V GORE. Že prvo leto obstoja SPD je bil ustanovljen markacijski odsek, ki so ga sestavljali večinoma piparji. Konec leta je bilo označenih 97 poti v ljubljanskem območju, bohinjskem kotu, Julijskih in Savinjskih Alpah.
Naslednje leto je že bilo markiranih 175 poti. Leta 1906 je SPD izdalo »Seznamek markiranih potov«, ki so jih vzdrževali na desetih območjih in jih je bilo 464. Danes vodi KOMISIJA ZA PLANINSKE POTI PRI PZS (KPP) kataster z že kakimi 1440 planinskimi potmi.

Markacije. Zgornja je Knafelčeva, spodnja za Evropsko pešpot. (Foto: Božo Jordan)

Markirane poti

Poti, označene (zaznamenovane, zaznamovane, lisane, markirane) s knafelčevo markacijo, so markirane planinske poti, ki jim pravimo kar planinske poti.
Markacija je vidno dvobarvno (ali tribarvno) znamenje okrogle oblike in določene velikosti. Na planinskih poteh jih napravijo usposobljeni markacisti PZS.

Osnovni oznaki na planinski poti sta:
- knafelčeva markcija, bela pika (s premerom 4–5 cm), ki jo obdaja in rdeč kolobar (s premerom 8–10 cm) in
- planinska smerna tabla pravokotne oblike (lesena ali kovinska), ki stoji na izhodiščih poti. Osnovna barva je rdeča, napis je bel. Na njej so napisani ime poti, čas hoje, smer poti (puščica), zahtevnost poti in PD, ki pot vzdržuje. Izdelane so navadno ročno. Novejše so iz eloksirane aluminijaste pločevine rdeče barve, črke so vgravirane. Na eni taki tabli so lahko poti samo za eno smer, ker ima ena stranica obliko konice. Zahtevnost poti je označena s trikotnikom za zahtevno pot in trikotnikom s klicajem za zelo zahtevno pot pred njenim imenom. Napisana je tudi nadmorska višina, ma kateri tabla stoji.
Izjemne oznake na planinskih poteh so:
- ravne in lomljene črte (rdeče, debele 2–3 cm)
- mejna markacija (tribarvna; bela pika, rdeč kolobar in okoli njega še zelen kolobar)
- markacija za pot E (rumena pika, rdeč kolobar)
Dodatne oznake so:
- smerna puščica, narisana na deblo ali skalo (rdeča ali bela)
- napisi na deblih in skalah
- oznake veznih in krožnih poti (črke, številka 1 za SPP, …)
- smerokaz se uporablja na križiščih in odcepih poti, osnovna barva je rdeča, napis bel, lahko je pripisana zahtevnost poti.

Zimske markacije poznamo le ponekod. Postavijo jih zato, ker visok sneg pokrije običajne markacije. Zimske markacije so 4–5 m visoki kovinski drogovi, opremljeni s smernimi puščicami, obarvani rdeče. Puščice kažejo v smer postojanke.
Na vrhovih in določenih točkah poti so nameščene skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Večje so v kočah. Vpisujmo se redno in natančno, saj si bomo v primeru nesreče z vpisom morda rešili življenje. Podatki naj bodo točni in popolni. Za odtis žiga je priporočljivo nositi s seboj blazinico za žigosanje.
Ko hodimo po gozdu, opazimo na deblih in vraščenih skalah oznake za ureditev enot gozda. To so vodoravne rdeče črte, debele 1,5–2 cm in je dolg 15 cm, lahko sta ena, dve ali več. Ne smemo jih zamenjati z našimi oznakami.

Smerokaza. (Foto: Božo Jordan)

Obhodnice

Planinska obhodnica je planinska vezna, krožna ali točkovna pot, registrirana pri Komisiji za planinske poti PZS. Naše obhodnice potekajo le po ozemlju Slovenije, so odprte za javnost, pohod po njih ni časovno omejen in pohodnik po obhodu prejme priznanje. Obhodnice imajo svoja zapisana pravila.
Obvezno imajo dnevnik poti, ki rabi za dokaz obhoda in pridobitev priznanja. Lahko imajo tudi svoj vodnik.
Poznamo vezne poti, ki povezujejo določene predele in imajo svoj začetek in konec. Lahko so sklenjene in tem pravimo krožne poti. Oznake na teh poteh so knafelčeve markacije z dodatno oznako – črko, številko ali poseben simbol (npr. L – loška, M – mladinska, ki vodi okoli Ljubljane, S – Savinjska, XIV, …). Ta dodatna oznaka je načelno desno spodaj pod markacijo in manjša od nje. Na točkah imajo lahko posebne žige, kot določajo njihova pravila. Točkovne poti imajo izbrane le določene obvezne točke in nimajo posebnih oznak (npr. Solčavska pot).
Prvo tako pot smo označili pri nas in po nas jih je prevzela še Evropa. Na zboru markacistov 21. 6. 1950 je prof. Ivan Šumljak (1899–1984) predlagal tako planinsko pot. Odprta je bila leta 1953. To je prva taka pot v Evropi. Danes se imenuje Slovenska planinska pot (SPP) in je posebej označena z dodatno oznako 1. Vodi od Maribora do Ankarana in zdaj 69 obveznih točk.
Za uresničitev prvotne zamisli te poti imamo kot dopolnilo še točkovno pot s 35 točkami, imenovano Razširjena slovenska planinska pot. Obema je namenjen enak dnevnik poti, vodnika pa sta vodnik za SPP (1994) in vodnik za razširjeno SPP (1993).
Po Sloveniji poteka tudi Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije. To je vezna pot od Gančanov do Slavnika, ima poseben dnevnik (nov, izšel leta 1997), žig, vodnik in posebno oznaka: rumeno piko, moder kolobar, posebne smerne tablice z emblemom in markacijo.
Čez našo državo potekata tudi mednarodni poti. To sta Evropska pešpot E 6 (od Baltika do Jadrana) in E 7 (od Atlantika do Črnega morja). Imata posebne zahteve glede hoje, poseben dnevnik, žige ter izjemno oznako: rumena pika, rdeč kolobar. V mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgo alpsko obhodnico, imenovano Via Alpina, ki teče od Italije prek Slovenije, Avstrije, Nemčije, Lechtenstaijna, Francije, Švice in Monaka.
Poleg teh so še turistične steze, sprehajalne steze kje v turističnih krajih, gozdne učne poti, poti po kulturni dediščini, čebelarska pot in druge.

Oznake za ureditev enot gozda. (Foto: Božo Jordan)

Točka vezne poti (skrinjica, žig) in smerna tabla. (Foto: Božo Jordan)

Zakon o planinskih poteh

Leta 2002, ob mednarodnem letu gora, je bila v Državni zbor vložena pobuda za zaščito Knafelčeve markacije oz. za poseben zakon o planinskih poteh. Usklajevanje je potekalo vse do 22. junija leta 2007, ko je bil zakon o planinskih poteh sprejet in objavljen v Uradnem listu 10. 7. 2007. S sprejetjem tega zakona so bile Knafelčeva markacija, in planinske poti tudi zakonsko urejene in zaščitene. Rabo planinskih oznak, vris in način prostorskega prikaza tras planinskih poti ter kategorizacijo podrobno urejajo posebni pravilniki zakona, izdani leta 2008.

Markacist

Oskrbovanje planinskih poti je ena temeljnih in bistvenih nalog PD, saj so dobre poti in markacije pogoj za varno hojo zlasti po gorskem svetu. Zavoljo tega zahteva na področju označenih planinskih poti vestnega človeka, ki z ljubeznijo in veseljem opravlja svoje delo. To je lepa in idealna naloga, hkrati pa praktična. Markacisti s svojo dejavnostjo pomagajo ljudem, da srečno dosežejo svoj cilj.
Markacisti se za svoje delo usposabljajo po programu za markacista na tečajih, da potem lahko opravljajo zahtevna in odgovorna dela na planinskih poteh (označevanje, vzdrževanje, …). Po opravljenem tečaju z izpitom so dve leti pripravniki in po uspešno opravljenem pripravništvu dobijo naziv markacist PZS in oštevilčeno značko. Naslednja stopnja je inštruktor markacist. V PD so odseki za planinske poti, v MDO so odbori za planinske poti in pri UO PZS je Komisija za planinske poti. Najvišji organ je zbor markacistov, ki se po pravilu sestaja vsaki dve leti.
Za svoje delo lahko markacist prejme Knafelčevo priznanje in diplomo.
Markacisti se pri označevanju planinskih poti drže določenih pravil. Markacije so praviloma na desni strani poti v višini oči in tako so viden v smeri hoje. Posebno skrb se posveti križiščem in odcepom. Tu morata biti vidni dve zaporedni markaciji, čeprav sta morda blizu skupaj. Markacije za nasprotno smer so približno na polovici razdalje med dvema markacijama za smer hoje.Če se kdaj ozreš nazaj, vidiš markacijo na nasprotno smer. Razdalje med markacijami so od 50 m do 200 m, kar zavisi od površja in vidnosti poti. V stenah in skalovju so razdalje manjše, pri dobro vidni in sledni poti (uhojena steza, kolovoz) so razdalje večje, le na odcepi in križišča (posebno pri križanju obhodnic) morajo biti dobro označeni, da se tu ne zgreši prava pot.
Markacisti na vrhovih ali drugih točkah obhodnic namestijo skrinjice. V njih je vpisna knjiga, v katero se skrbno vpiši in izpolni vse kolone. V skrinjici je tudi žig, ki si ga lahko odtisneš za spomin v planinski dnevnik (ne pozabi vzeti s seboj blazinico za žigosanje).

Viri in literatura:

Prispevek prenesen iz: Jordan, B., Tomše, T., 2011: Planinske poti. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str.

Jordan, B. … [et al.] (2002): Priročnik za markaciste, učbenik – gradivo za usposabljanje markacistov PZS. Ljubljana.
Jordan, B. (1976 in 1977): Pregled slovenskih veznih poti – transverzal. Planinski vestnik, l. 76 in 77, str. 259 in 48. Ljubljana.
Zahtevne in zelo zahtevne poti (1992): Planinski vestnik, l. 92, str. 301. Ljubljana