Snežni plazovi

Iz Kolorocnik

Trenutna redakcija s časom 13:01, 29. maj 2013

»Največji in najneizprosnejši sovražnik planincev je vse uničujoči snežni plaz. Nasproti njegovi strašni sili je človek brez moči. Zato mora planinec biti dobro poučen o plazovih, vedeti mora, kako nastajajo, kdaj in kje. Dosedaj so še največ žrtev na zimskih turah zahtevali plazovi.« S temi besedami je v prvem slovenskem gorniškem priročniku (Na planine,1921) snežne plazove opisal Pavel Kunaver (1889–1988), pionir gorništva in plodoviti planinski pisec. Snežni plaz se lahko sproži na vsakem zasneženem in dovolj strmem površju. V Sloveniji zahtevajo med vsemi naravnimi nesrečami največ smrtnih žrtev prav snežni plazovi (»bela smrt«), in sicer povprečno 1–2 žrtvi na leto, v snežnih zimah tudi več. Nekdaj so bili med žrtvami predvsem domačini, danes pa obiskovalci hribov.

Mnogim nesrečam bi se bilo moč izogniti z nekaj več znanja in tako, da bi se žrtve v času nesreče sploh zavedale nevarnosti. Pri ocenjevanju vsakokratnih lavinskih razmer (s pridevnikom lavinski označujemo vse, kar je povezano s snežnimi plazovi) je nenadomestljiv »občutek za sneg«, ki ga lahko ob ustreznem znanju izpopolnimo le z izkušnjami.

To pa še ne pomeni, da ne morejo v belih radostih uživati tudi začetniki brez izkušenj. Lahko, vendar le, če se prej poučijo o vsem potrebnem in upoštevajo temeljna načela varstva pred snežnimi plazovi (lavinske preventive).

Lahko se zgodi tudi meni

Sprejetje tega dejstva je prvi in temeljni korak za izboljšanje lavinske samozaščite. Seveda ne pomeni, da vas plazovina ne more zasuti, pa čeprav ste dober poznavalec ali celo strokovnjak za snežne plazove. Ena izmed njihovih najbolj neugodnih značilnosti je prav njihova velika prostorska in časovna spremenljivost.

Nesreča nikoli ne počiva. Najbolj udari takrat, kadar je dolgo ni in nanjo pozabimo! (spletne strani Uprave RS za zaščito in reševanje)

Kaj je snežni plaz

Z napredovanjem zime, po vsakem sneženju, se nalagajo posamezne plasti snežne odeje. Vsaka ima različne fizikalne lastnosti in snežni plaz se sproži takrat, ko zdrsne ena plast nad drugo (vrhnji plaz) ali pa vse plasti snežne odeje do podlage (talni plaz). Če ni pri tem nobene škode ali žrtev, gre za naravni pojav, del snežne erozije. V nasprotnem primeru pa govorimo o naravni nesreči. Po dogovoru gre za plaz takrat, ko se snežna gmota premakne vsaj za 50 m, sicer imamo opravka s plazičem ali osipom.

Glede na navzočnost vode v plazovini ločimo plazove suhega in mokrega snega. Razlikujemo še plazove nesprijetega snega, ki se začnejo s točkasto napoko ter se na poti navzdol vse bolj širijo, in plazove sprijetega snega (kložaste, ti so pri nas najpogostejši). Pri njih se loči od zasneženega pobočja večja, ponavadi čvrsteje sprijeta gmota snega. Po načinu gibanja poznamo počasnejše tekoče in hitrejše pršne plazove. Ti so zaradi velikih hitrosti po obsegu med največjimi. Za preventivo je pomembno tudi, na katerem izmed značilnih območij snežnega plazu (območje proženja, gibanja in odlaganja) smo ob sprožitvi ter kako je z gozdom. Pravo prizorišče snežnih plazov se začne na gozdni meji, še več pa jih je nad njo. Seveda pa tudi v gozdu nismo povsem varni, še posebno na njegovem zgornjem robu in v grapah.

Ne glede na velikost in značilnosti velja, da je pomemben vsak zdrs snega, ki lahko potegne za seboj človeka. Pogosto ni treba prav veliko, da se to tudi v resnici zgodi, saj je prostorninska gostota snega od približno 50 kg/m3 za pršič pa vse do več kot 400 kg/m3 za uležan moker sneg ali pa spomladanski srenec. Najpogosteje sprožimo plaz sami, in sicer tako, da smo ob nepravem času na nepravem kraju. Redkeje pa imamo pri lavinskih nesrečah opravka s spontanim proženjem zaradi novega snega, sonca, odjuge, potresa ipd.

Vreme

Vreme je eden najpomembnejših dejavnikov, ki odločajo o tem, kje se lahko pojavljajo snežni plazovi. Od vremena v času snežnih razmer je odvisna preobrazba snežne odeje. Seznaniti se moramo z obema pomenoma, ki jih ima pri tem vreme.

V Sloveniji pripravlja opozorila pred nevarnostjo snežnih plazov po evropski petstopenjski lestvici Služba za sneg in plazove Agencije RS za okolje (ARSO). Tako imenovano Poročilo o stanju snežne odeje je v tujini bolj znano kot lavinski bilten. Informacije o nevarnosti plazov dobimo prek medijev, spleta, telefonskih odzivnikov in mobilnikov. S spremljanjem razvoja zime (»snežni« podatki, temperatura zraka, hitrost in smer vetra ter tip vremena) imamo stalen vpogled v zimske nevarnosti.

Pri napovedanem močnem jugozahodniku dan ali dva pred večjim poslabšanjem vremena lahko, če so pobočja že zasnežena, sklepamo, da bodo nevarnejše odvetrne lege (SV pobočja), na katerih bo napihan sneg (odvisno od velikosti, naklona in snežnih razmer na privetrju ter trajanju in moči vetra). Taka območja so namreč med najbolj zahrbtnimi in ponavadi smo prav sami oz. skupina gornikov dovolj, da se krhko ravnovesje sil v snežni odeji poruši. Povrh vsega pa sta tudi preobrazba snežne odeje in s tem povečanje njene trdnosti tam počasnejša kot istovrstni procesi na prisojnih pobočjih.

Snežna odeja

Plasti snežne odeje nam odkrivajo zgodovino dotedanje zime, to lahko vidimo že na robu ceste ali poti. O novem snegu govorimo vse dotlej, dokler lahko v vrhnji plasti snežne odeje še prepoznamo prvotne snežne kristale (za meteorologe je to sneg, ki je padel v zadnjih 24 urah). Prav tako iščemo v okoliškem vidnem polju sledove snežnih plazov, njihove ostanke in območja z novim ali napihanim snegom, ki opozarjajo na nevarnost proženja plazov. Morebitna plazovita območja spoznamo že na daleč, še laže pa ob vzpenjanju. Natančno opazovanje nadaljujemo tudi med turo; pri tem ugotavljamo globino vdiranja (čevlja, palic, smuči), navzočnost opasti, proženje majhnih klož in druge naravne sledi. Te nam pomagajo pri prepoznavanju vetrnih vzorcev in s tem območij s kložami. Prav vsako »sumljivo« pobočje pa zahteva presojo z vidika tveganja.

Opasti in klože

Opasti in klože so med najpogostejšimi vzroki za sprožitev snežnega plazu in so pogosto druga poleg druge. Opast (snežna streha) je napihan, nabit sneg, ki sega s privetrne strani grebena ali slemena previsno nad njegovo odvetrno stran. Kloža pa je zaradi vetra rahlo do zelo trdno sprijet sneg. Ločimo trdo (ob splazitvi se razlomi na več blokov) in mehko kložo, ki se v plazu hitro razpusti.

Na splošno se moramo izogibati pobočjem, nad katerimi visijo opasti:
- med snežnim metežem (padavine in veter) in vejavico (vetrni transport snega s površine snežne odeje);
- vsaj do nekaj dni po obeh že omenjenih pojavih;
- ob hudi odjugi oz. nenadnem (hitrem) dvigu temperature zraka.

Praviloma se izogibamo območij z opastmi in kložami ali pobočij v njihovi vpadnici. Pri obeh vrstah snega moramo vedeti kje, kako in zakaj nastane ena ali več napok, ki so posledica porušitve ravnovesja sil v snežni odeji. Pomembno je še zavedanje, da smo pri tovrstnih snežnih plazovih ob sprožitvi tako rekoč naenkrat sredi plazu in so možnosti za pobeg s plazovine precej manjše, kakor če zdrsijo snežne gmote nad nami.

Površje

Glede na naravne razmere so slovenske Alpe relativno manj ugodne za proženje snežnih plazov. K temu pripomorejo predvsem velika zakraselost površja, velik delež gozda ter prisoj in sorazmerno kratka zglajena ter neporaščena ali delno poraščena pobočja. Zbiralnike snežnih gmot, med njimi so predvsem krnice, grape, korita, žlebovi, doli ipd., namreč marsikje prekinjajo številni skoki in zavoji, ki delujejo kot naravni zaviralci moči ter omejevalci količine snega v plazu. Z izkušnjami, znanjem, preudarnostjo in kančkom sreče se lahko pri nas povečini izognemo lavinskim nesrečam.

Naklon površja

Največ plazov se sproži na pobočjih z naklonom med 30° (redko 25°) in 45°. Ko je plazovina že v gibanju, se lahko premika tudi po položnejšem svetu ali pa se celo vzpne v nasprotno pobočje. Spodnja meja naklona ustreza strmini pobočij pod ostenji (pogosto so to melišča, tudi znana plazišča) oziroma se začnemo v tako strmem svetu vzpenjati v ključih.

Hrapavost podlage in drsna ploskev plazu

Na splošno ločimo snežno in kopno podlago plazu. Pri snežni imamo opravka s spodaj ležečo, tršo plastjo v snežni odeji (vrhnji plaz), za kopno podlago pa velja, da bolj je gladka, neporaščena in brez ovir oz. sidrišč (večje skale, grbine, ruševje, drevesa, štori, ...), ki preprečujejo zdrs snežnih gmot ter niže je rastje, bolj so taka pobočja izpostavljena plazenju (talni plaz). Tovrstna plazovita območja so predvsem slabo poraščene strmali, planinski travniki in pašniki, pa tudi istovrstna, niže ležeča kmetijska zemljišča na območjih s stalno poselitvijo. Slabo oporo (trenje!) snegu na strmini dajejo tudi gladke in vzporedno s pobočjem nagnjene skalne plošče, nizko grmičevje (npr. brusničevje, borovničevje), grmovje (ruševje) in melišča. Za vse primere ovir velja, da je plazenje možno takoj potem, ko jih prekrije dovolj debela snežna odeja, morebitna poznejša drsna ploskev. Na meliščih zadošča za to že od 10 do 20 cm debela snežna odeja. Tudi v gozdu nismo povsem varni pred plazovi, še posebno, če jih omogočajo oblike površja. Slabše je v listnatem (v iglastem obleži znaten del snega na vejah), v katerem imamo gladko podlago (odpadlo mokro listje), snega pa ni veliko manj kot na sosednjem negozdnatem območju.

Prerez pobočja

Pri podolžnem prerezu pobočij so zaradi same razporeditve sil v snežni odeji za plazenje bolj izpostavljena dolga, enakomerno strma in izbočena pobočja, v nasprotju z vbočenimi. Plazovi se spontano sprožijo prav na najbolj izboklem delu pobočja, kjer se pojavi napoka; še toliko bolj, če se poruši ravnovesje sil v snežni odeji zaradi zunanje motnje (prečenje pešca ali smučarja).

Razčlenjenost in oblike površja

Pri prečnem prerezu pobočij moramo biti še posebno pozorni na razčlenjenost in oblike površja. Za proženje in gibanje plazovine so primernejše vbokle (grapa, žleb, ozebnik, konta, dolek, dol, dolina, ...). Manj primerne so izbokle oblike (sleme, greben, rebro, raz, rob, gredina, ...), kar lahko koristno uporabimo tudi pri načrtovanju poteka poti. Za obseg snežnih plazov so oblike površja še posebno pomembne. Pri omejeni plaznici ima vplivno območje plazu sorazmerno dobro vidno (grapa, neporaščeno ali slabo poraščeno površje, …), pri neomejeni pa je taka razmejitev veliko težja, včasih celo nemogoča, saj so tovrstni snežni plazovi različni tako po obsegu (obliki) kot tudi po številu (melišča, obsežne travnate strmali, …).

Kadar so lavinske razmere naklonjene proženju snežnih plazov, je vzpenjanje prek robov in stranskih slemen ter gredin varnejše, kot pa prek odprtih in strmih pobočij ali žlebov z obsežnim zaledjem. Pred plazovi so varni zložnejši grebeni in slemena, pri plezanju pa skalnate rebri, police ter kamniti stebri.

Izpostavljenost pobočij vetru in soncu

Po obilnem sneženju ali vejavici se moramo občutno dlje izogibati zavetrnim pobočjem, saj je na njih precej več snega kot na privetrnih straneh. Območja z napihanim snegom je v naravi marsikdaj težko prepoznati, zato si moramo pri tem pomagati z drugimi znamenji (opasti, zastrugi, …). Ta nam kažejo smer vetra ob nastajanju zadnjih, vrhnjih plasti snežne odeje. Na privetrju je vselej več trdih in s tem nosilnih plasti.

Z vidika osončenosti pobočij velja, da so snežnim plazovom bolj izpostavljene osoje, saj poteka tam preobrazba snežne odeje počasneje kakor v prisojah. V našem delu Alp je zaradi velikega deleža pobočij z JZ, J in JV lego veliko plazov tudi v prisojah. Vendar je tam na splošno manj nevarnosti za plazove, za kar poskrbijo naravni preventivni dejavniki, med njimi takojšnja splazitev, hitrejša preobrazba snežne odeje, manj snega in drugi. V tem pogledu je pomembna ugotovitev, da segajo gozd in posamezna drevesa na osojah više, kot pa v prisojah.

Preizkus stabilnosti snežne odeje

Takšni preizkusi so le ena izmed sestavin pri pripravi celovite ocene o nevarnosti proženja snežnih plazov na določenem območju in s tem stopnje tveganja za lavinsko ogroženost na turi. Med najbolj priročnimi in najpogostejšimi pri nas je preizkus po norveški metodi (slika 15), to je s snežno klado trapezaste oblike. Trapez izdelamo že na varnem kraju, na katerem so razmere (naklon pobočja in njegova usmerjenost glede na strani neba ali ekspozicija, višina snega, podlaga plazu, višina rastja in delež poraščenosti, ...) domnevno enake ali vsaj podobne tistim na »sumljivem« pobočju.

Najprej si ogledamo prerez snežne odeje. Z lopato (standardna širina lavinske lopate je 20 cm) odkopljemo v navpični smeri oz. v smeri sile teže meter široko in po možnosti enako globoko čelno stranico. Odkopano čelno stranico nato z roko očistimo in zgladimo ter si ogledamo vsaj debelino in trdnost vsake izmed sestavnih plasti. Pri ugotavljanju te si pomagamo s preprosto 5-stopenjsko trdnostno lestvico (pest, dlan, prst, pisalo in noževa konica). Pri tem sondiramo s prstom od vrhnje plasti navzdol. Še posebno pozorni moramo biti na:
- sosednje plasti različne trdnosti (tiste, pri katerih je razlika v okviru trdnostne lestvice dve ali več stopenj);
- zelo rahle plasti (tiste, v katere brez težav prodremo s pestjo);
- plasti, iz katerih kaplja oz. curlja voda, kadar stiskamo sneg v kepo;
- morebitne plasti ledu oz. na ledeno skorjo v snežni odeji;
- plasti babjega pšena, sodre in še posebno globinskega sreža delujejo podobno kot kroglični ležaji, zato so vir za motnje (nestabilnosti) v snežni odeji (zdrsnejo plasti nad njimi);
- plasti, v katerih se snežna zrna še niso sprijela oz. trdneje povezala (pri snežnih kristalih še lahko prepoznamo njihovo prvotno zgradbo);
- zračne žepe, posledico mehanskih in toplotnih procesov.

Vsak izmed dejavnikov je lahko vir za oslabitev ravnovesja sil v snežni odeji, zaradi katerih ta še miruje na pobočju. Pred samim preizkusom plazovitosti moramo odstraniti vrhnji novi sneg, nato pa z lopato zasekamo stranice trapeza. Čelno (sprednjo; širina je 4 lopate) in zadnjo (1 lopata) pravokotno glede na naklon pobočja, obe stranski (3 lopate) pa navpično. Klade ni treba odkopati do kopne podlage, temveč le do prve trše, nosilne plasti v snežni odeji.

Ob spontanem zdrsu zgornje plasti je očitno, da sta plasti zelo slabo povezani, nevarnost proženja plazov je zato velika. Nato lopato preklopimo in jo zasadimo v špranjo zadnje stranice. Z vse močnejšim potegom za držalo postopno obremenjujemo vsaj dve plasti hkrati. Močneje moramo potegniti za zdrs trapezaste klade, manjša je nevarnost proženja plazov in nasprotno. Nato nadaljujemo izrezovanje klade s poglabljanjem v vsako »sumljivo« plast snežne odeje posebej, vse do nosilne plasti oz. kopne podlage.

Sčasoma, po številnih prerezih snežne odeje in preizkusih njene trdnosti, si vsak sam izoblikuje svoj »občutek za sneg« oz. za oceno stabilnosti posameznih plasti. Sekanje stopinj, utiranje smučine, zabadanje cepina ob prečenju strmega pobočja, pripravljanje sidrišča idr., vse to so priložnosti, ki nam omogočajo hiter vpogled v zgornje plasti snežne odeje in preverjanje njihove stabilnosti. Prav preprosti in hitri postopki nam omogočijo, da pozneje spoznamo tudi nekatere bolj zapletene metode za ocenjevanje nevarnosti proženja snežnih plazov. Rezultati takšnih preizkusov pa veljajo le za primerljiva pobočja z enakimi značilnostmi. Opazovane razmere je moč nadgraditi s poznavanjem krajevnih značilnosti in s predvidevanjem razmer više zgoraj. Običajno so tam slabše razmere. Ob tem je vedno pametno oceniti nevarnost proženja snežnih plazov oz. tveganje pri nadaljevanju poti.

ŠEST NAJPOMEMBNEJŠIH DEJAVNIKOV ZA PREVERJANJE NEVARNOSTI PROŽENJA SNEŽNIH PLAZOV NA TURI (»lavinska šestica«)

1. Ostanki pred kratkim sproženih snežnih plazov na sosednjih pobočjih ali celo na pobočju, ki ga nameravamo prečiti (preusmeritev poteka vzpona, izbira drugega cilja, sestop).
2. Na novo zapadli sneg. Že pri intenzivnosti padavin 3 cm/h – toliko snega pade ob zmernem sneženju (v Sloveniji so lahko urni maksimumi med 5 in 10 cm!) – se lahko lavinske razmere v kratkem času močno poslabšajo. Več kot 30 cm novega snega že pomeni oviro pri napredovanju in vsaj za stopnjo povečano lavinsko ogroženost. Večina snežnih plazov se sproži že med sneženjem in vejavico ali kmalu zatem, ko prenehata.
3. Kloža na poledeneli ali kateri koli drugi plasti snežne odeje, ne glede na morebitne dejavnike, ki so povečali njeno stabilnost (npr. odjuga).
4. Nepovezanost posameznih plasti snežne odeje (pomagajmo si s prerezom in preizkusom stabilnosti snežne odeje), najpogosteje zaradi vrste snega (babje pšeno, sodra, globinski srež) ali pa velikih zračnih žepov.
5. Nenadna in močna otoplitev. »Toplejši« je sneg, še posebno, ko se mu temperatura dviga proti 0 ºC, večja je nevarnost proženja snežnih plazov, četudi na zunaj še ni znakov odjuge.
6. Nelagoden občutek. Kadar se »tresejo hlače« tudi prekaljenim gornikom, vsekakor ne moremo mimo tega. Z izkušnjami in znanjem si postopoma izoblikujemo svoj lastni »občutek za sneg«.

Prečenje plazovitega območja

Snežna odeja se lahko spreminja na kratke razdalje, celo na nekaj metrov. Tudi zato je prepoznavanje in določanje domnevno plazovitega območja izredno nezanesljivo. Izjema so seveda že znani plazovi na pobočju, prek katerega vodi tudi naša pot. Včasih se jim morda lahko izognemo z nadomestno različico poti, v nekaterih primerih pa se je najbolje vrniti. Večina ljudi (skoraj 90 %), ki so bili vključeni v nesreče s snežnimi plazovi, je sprožila plaz sama. Zato moramo v zvezi s povečano lavinsko ogroženostjo upoštevati tale zelo pomembna dejstva:
- samohodstvo po plazovitem svetu je pogosto »kopanje svoje lastne jame«;
- smučarji so bolj ogroženi kot pohodniki, saj s smučmi presekajo snežno odejo bolj zvezno kot s čevlji zaradi teže in načina udiranja;
- vzpon ali spust naravnost je varnejši kot pa vzpenjanje in spuščanje v ključih;
- posamično prečenje »sumljivega« območja ali prečenje v povečani varnostni razdalji zmanjšuje nevarnost proženja plazov; pri posamičnem morajo drugi udeleženci ture skrbno opazovati napredujočega;
- pred nameravanim prečenjem je bolje odpeti vse (varnostni pasovi in trakovi), kar nas lahko ob morebitnem zajetju vleče globlje v plazovino, si zapeti oblačila nekoliko tesneje ter si zavarovati glavo in obraz (kapa, šal, ovratnik);
- uporabljajmo varovanje (gibanje v navezi), če to omogočajo naravne razmere (sidrišče);
- vedno pomislimo, kakšne bodo posledice, če nas zajame plaz (zdrs, zasutje, teren v vpadnici plazu, ...) in skrbno pretehtajmo, ali je tveganje še sprejemljivo.
- vsi obiskovalci plazovitih območij bi morali imeti s seboj na turi:
- lavinsko žolno, posebno oddajno sprejemno napravo, ki jo na izhodišču ture vklopimo na oddajanje (pri iskanju zasutega pa na sprejem);
- lavinsko sondo, teleskopsko palico za iskanje zasutega in
- lavinsko lopato, to je lopato, prirejeno za opravljanje prereza in preizkusa stabilnosti snežne odeje, reševanje, bivakiranje in prvo pomoč (opornica).

Vsak od priporočenih lavinskih pripomočkov močno skrajša čas iskanja zasutega in povečuje verjetnost za njegovo preživetje. Tudi če z žolno ali sondo zelo hitro najdemo zasutega, nam to ne pomaga prav veliko, če ga nimamo s čim odkopati!

Za vso našteto opremo velja, da jo moramo znati tudi pravilno uporabljati oz. vaja dela mojstra!

Ko nas zajame plazovina

V večini primerov odpovejo vsi samoobrambni mehanizmi. Premikanje v gibajoči se plazovini je zaradi velikih sil, ki delujejo na telo, bolj ali manj »glas vpijočega v puščavi«. Vseeno pa je tu nekaj koristnih napotkov:
- poskušajmo preprečiti, da bi nas odneslo (oprimemo se ovire, zapičimo cepin, …); če smo na območju proženja, nas bo morda plazovina le obšla;
- poskušajmo priti čim bolj na rob plazu (tek oz. spust pod kotom 45° glede na smer plazu), še preden nas doseže plazovina ali odskočimo nad odlomno napoko, še preden sneg pod nami zdrsne navzdol;
- vpijmo, da bomo pritegnili poglede drugih, neogroženih udeležencev ture, saj bodo tako laže spremljali naš položaj v plazovini in si natančneje zapomnili točko izginotja;
- odvrzimo vso opremo (nahrbtnik, smuči, palice, cepin, ...), ki bi nas ovirala pri gibanju v plazu;
- včasih pomagajo tudi plavalni gibi ali pa kotaljenje (kakor deblo), skušamo priti čim bolj na rob plazu;
- tik pred zaustavitvijo plazu se poskusimo dvigniti proti površju (ali si vsaj narediti prostor za dihanje pred obrazom), po zaustavitvi se to po navadi ne da več;
- storimo vse, kar lahko, da bi se obdržali na površju ali čim bližje površja; če ne drugega, potisnimo skozi sneg na površje vsaj roko – to nam bo ob plitvem zasutju omogočalo dihanje do prihoda reševalcev.

V plazovini

Najpogosteje ne moremo nič več storiti, pa vendarle ne gre obupati:
- vsaj z eno, še bolje pa z obema rokama si zaščitimo obraz; poskušajmo očistiti in vzpostaviti dihalne poti (pred obrazom poskušamo napraviti dihalno luknjo),
- poskušajmo si zagotoviti prostor okrog pljuč za dihanje z globokim vdihom in zadrževanjem izdiha;
- panično vedenje in vpitje (iskalce slišimo, oni pa nas ne) nam bo pobralo dragoceno energijo, zato ostanimo čim bolj mirni in prisebni ter jo hranimo za prihod tovarišev, ki nas zagotovo že iščejo.

Reševanje iz plazu

Za nesreče v snežnem plazu velja, da je odločilna tovariška pomoč, to je pomoč drugih, nepoškodovanih oz. nezasutih udeležencev ture. Prav je, da čim prej sprožimo organizirano reševalno akcijo (GRS), vendar pa moramo zasutega do njihovega prihoda iskati sami. Najpomembnejših je namreč prvih 30 minut po nesreči! Tovariška pomoč oz. takojšnje iskanje zasutega je največ, kar lahko storijo drugi udeleženci ture za povečanje njegovih možnosti za preživetje v plazovini.

Če smo priča nesreči v snežnem plazu, bodimo pozorni na to:
- ves čas skrbno opazujmo zajetega in si skušajmo zapomniti, kje je vstopil na plazovito območje, kraj izginotja ter kraj, kjer smo ga nazadnje videli na površju (pozneje obe točki označimo);
- pred začetkom iskanja preverimo, koliko možnosti je, da se bo sprožil še kakšen plaz (več plazov ima lahko isti iztek oz. območje odlaganja!);
- sledi hiter pregled površja plazovine:
- najprej iščemo vidna znamenja zasutega (nahrbtnik, palica, kapa, ...); pustimo jih na kraju najdbe oz. ta mesta označimo, saj so to najpomembnejše oporne točke za reševanje;
- nato pozorno poslušamo – z nekaj sreče bomo morda celo slišali njegov glas;
- iščemo ga z lavinsko žolno; ko opredelimo ožje območje, s finim sondiranjem določimo še natančno mesto zasutega (pri tem sonde ne izvlečemo!) in ga odkopljemo z lavinsko lopato;
- sledi sondiranje na krajih, kjer je največja verjetnost, da bi ga našli,
- nato je na vrsti sistematično iskanje z lavinsko sondo; če te nimamo, poskušamo s cepinom, smučarsko palico (krpljico snamemo), smučko, delom veje, ...;
- pokličemo na pomoč GRS (mobilnik, številka 112) ali pošljemo (vsaj dva udeleženca ture) po najbližjo pomoč;
- nadaljujemo iskanje vse do prihoda reševalcev;
- zapomnimo si, da smo soudeleženci zasutega najpomembnejši za njegovo preživetje. V snežnem plazu preživi prvih 10–15 minut še približno 80–90 % zasutih, pozneje pa krivulja preživetja zelo hitro upada. Vendar med iskanjem ne smemo prehitro obupati, saj še dolgo ne bo dosegla ničle.

PRIPRAVI SE NA NAJSLABŠE – NAČRTUJ ZA NAJBOLJŠE!!!

IZOBRAŽEVANJE
- priložnostna predavanja na zimskih akcijah (planinske in alpinistične šole, interni tečaji in izpopolnjevanje iz gibanja v gorah v snežnih razmerah, tedni turnega smučanja, ... organizator: PD in/ali njihovi odseki, MK PZS, spremljanje Obvestil PZS in planinskih spletišč);
- Dnevi varstva pred snežnimi plazovi (vsakoletna javna izobraževalna akcija v zimskem času, organizator: GRS; javni razpis)
- tečaj za minerje snežnih plazov (občasno; organizator: Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje; objavljen razpis in pogoji za udeležbo)

INFORMACIJE O SNEŽNIH PLAZOVIH IN RAZMERAH V SLOVENIJI
- Poročilo o stanju snežne odeje (v ponedeljek, sredo in petek) in drugi podatki o snežni odeji
Teletekst TVS:
Poročilo o stanju snežne odeje – stran 169/podstrani 3–5
Splet:
Spletne strani Agencije RS za okolje (http://www.arso.gov.si)
- Opis in napoved snežnih razmer (Poročilo o stanju snežne odeje)
- Razmere v gorah, ogroženost zaradi snežnih plazov
- Višina snežne odeje
- Podatki z lavinskih postaj

- Vremenska napoved in podatki:
Teletekst TVS:
Vremenska napoved (stran 161), bionapoved in napoved UV indeksa – stran 162/podstrani
Višinski podatki (temperatura, veter, vlaga) – stran 165/podstrani 4–6
Vremenski podatki za Slovenijo - stran 163/podstrani

Splet:
Spletne strani Agencije RS za okolje (http://www.arso.gov.si)
- Vremenska napoved v besedi in v sliki ter za Julijske Alpe
- Računska napoved višinskih vrednosti (temperatura, veter, vlaga)
- Produkti modela Aladin/SI (oblačnost in padavine, veter na približno 800 in 1500 m)
- Vreme po Sloveniji
- Podatki z avtomatskih postaj
- Pogovor z dežurnim meteorologom – prognostikom: telefonski številki
090 71 30 ali 090 93 41 30 (tudi z mobilnega omrežja), cena 186,55 SIT/min

- Drugo:
Teletekst TVS:
Smučišča – stran 388/podstrani
Sonce in dolžina dneva, luna – stran 637/podstrani
Splet:
Planinska zveza Slovenije (Razmere v gorah)
(http://www.pzs.si/pzs/diskusije.nsf/Razmere)
Turni kluba Gora (Razmere)
(http://www.turni-klub-gora.si/~frances/razmere.html)
Gore-ljudje.net (Diskusije/Razmere)
(http://www.gore-ljudje.net/)
Razmere na slovenskih smučiščih (vreme, višina snežne odeje, slika – »živo«)
(http://www.smucisca.7-s.si/)
WAP:
Napoved za Julijske Alpe
(http://www.sp.uni-lj.si/bojan, podmeniji WAP/Vreme Julijci/Danes-Jutri)

Viri in literatura: 

Prispevek prenešen iz: Pavšek, M., 2011: Snežni plazovi. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str.

Pavšek, M. (2002): Snežni plazovi v Sloveniji: (geografske značilnosti in preventiva), (Geografija Slovenije, 6). 209 str., Ljubljana.
Ljubljana.
Šegula, P. (1978): Plazovi. Nevarnosti v gorah, str. 269–312. Ljubljana.
Šegula,, P. (1986): Sneg, led, plazovi. 301 str. Ljubljana.