Prva pomoč

Iz Kolorocnik

Trenutna redakcija s časom 07:46, 8. maj 2013

Prva pomoč so ukrepi, ki jih izvedemo pri poškodovanem ali obolelem (v nadaljevanju: ponesrečencu) pred prihodom medicinsko usposobljenih strokovnjakov. Zgodi se, da moramo dati prvo pomoč sami sebi, svojim sorodnikom, prijateljem, znancem ali pa naključno navzočim. Tak položaj je stresen, nepričakovan in hkrati univerzalen. Zato preprostih receptov ni. Edino vodilo, ki ga ne smemo nikoli obiti, je da moramo ravnati tako, da ponesrečencu ne škodimo. To pomeni, da pazimo na varnost (svojo lastno in tistega, ki ga rešujemo) in da s svojimi ukrepi ponesrečencu ne poslabšamo zdravja.

Za vsako bolezen in poškodbo obstaja preprosto zdravilo: da se ji izognemo oz. da jo preprečimo. To dosežemo s treznim premislekom o svoji psihofizični pripravljenosti, težavnosti ture, vremenski napovedi, opremi, ki jo imamo na voljo, in ne nazadnje o svojem zdravju. Ko seštejemo vse pozitivne in negativne kazalce, lahko ocenimo stopnjo tveganja, v katero se spuščamo.

Če imamo kakšno bolezen, zaradi katere redno jemljemo zdravila, jih nikakor ne smemo pozabiti doma. Hoja v gore je napor in obremenitev, zato lahko opustitev zdravljenja povzroči poslabšanje ali celo kritičen položaj. Pametno se je pozanimati pri svojem zdravniku o vsem glede svoje bolezni, nevarnosti in omejitev.

V skupini se lahko srečamo z najrazličnejšimi bolniki. Nekateri svoje težave radi razkrijejo, drugi pa o njih raje molčijo. Za vso skupino je dobro, da so hujše težave posameznikov znane vsaj vodniku, saj se lahko le tako ustrezno in pravočasno odzove.

Ko naletimo na koga, ki potrebuje našo pomoč, je zelo pomembno, da ohranimo trezno glavo, na hitro presodimo, kako huda je nesreča, ocenimo morebitno tveganje za ponesrečenca in zase ter čim hitreje ukrepamo. S svojim ravnanjem skušamo ohraniti življenje oz. ublažiti posledice poškodbe ali bolezni in poskrbeti za strokovno pomoč.

Ustrezna in hitra prva pomoč je pomemben člen v verigi preživetja. Še tako visoko specializirana poznejša pomoč ne more nadomestiti ukrepov, ki jih lahko izvedemo že na kraju dogodka. Zato nikakor ne smemo stati ob strani in čakati.

Pristop k ponesrečencu, obolelemu

Varnost:
Ko smo poskrbeli za varnost, hitro preglejmo ponesrečenca.

Nujni primeri:
Najpomembneje je, da ugotovimo, ali so potrebni takojšnji ukrepi za ohranjanje življenja in ali gre za hude, smrtno nevarne poškodbe oziroma bolezni. Zato najprej ocenimo stanje njegove zavesti, dihanje in krvni obtok in poiščemo morebitne hude krvavitve.
Če ugotovimo, da je življenje ogroženo, takoj ukrepamo in nato pokličemo pomoč – telefonsko številko 112 (lahko tudi prek radijske zveze GRZS, obveščevalnih točk, sistema SAPOGO ali službe NMP – nujna medicinska pomoč). Natančnega pregleda se lotimo šele po stabilizaciji osnovnih življenjskih funkcij.

'Pogovor':
Če smo pri hitrem pregledu izključili življenjsko ogroženost, se lotimo natančnejšega pogovora s ponesrečencem in pričami dogodka ter pregleda, da ugotovimo znake in simptome, na podlagi katerih lahko postavimo diagnozo in ustrezno ukrepamo. Ponesrečencu se predstavimo in se z njim natančno pogovorimo o tem, kdaj in kako je nastala poškodba. Skušamo ugotoviti mehanizem poškodbe, smer in moč sile, ki je delovala na telo. Vprašamo, kako se je bolezen začela in nadaljevala. Pozanimamo se tudi o prejšnjih boleznih, zdravilih, ki jih jemlje, in alergijah. Ugotovimo identiteto, starost in naslov ponesrečenca. Če je le mogoče, si vse podatke zapišemo.

Okoliščine:
Ogledamo si tudi okoliščine dogodka. Če je ponesrečenec brez zavesti, mu pregledamo žepe in torbe – iščemo zdravila, inhalatorje, injekcije, napotnice – vse, kar nas lahko opozori na nekatere bolezni – sladkorno, epilepsijo, hemofilijo ... Pri sumu, da gre za zastrupitev, moramo biti pozorni na embalažo in ostanke strupov.

Simptomi in znaki:
Nato se lotimo ugotavljanja simptomov in znakov. Koliko uspešni bomo pri tem, je odvisno od stanja zavesti in splošnega stanja ponesrečenca ter našega znanja in izkušenosti.
Simptomi so občutki, ki nam jih ponesrečenec opiše. Na primer: bolečina, slabost, vrtoglavica, omotica, izguba spomina, izguba občutkov, tesnoba, slabotnost, žeja.
Znaki pa so spremembe stanja ponesrečenca, ki jih lahko preiskovalec vidi, čuti, sliši ali voha. Znaki so npr.: moč in hitrost pulza, globina in frekvenca dihanja, deformacije, škrtanje kosti, otekline, podplutbe, spremenjena barva kože.

Pregled:
Pri pregledu moramo biti natančni in nežni. Še posebno nežno pretipamo poškodovane in boleče predele. Ponesrečencu povemo, kaj nameravamo storiti. Skušamo ga čim manj premikati. Pregled začnemo pri glavi in nadaljujemo navzdol proti nogam. Če mu moramo odstraniti oblačila (za ugotavljanje poškodbe in oskrbo), storimo to čim bolj diskretno. Le v skrajni sili obleko razparamo ali razrežemo. Pri slačenju puloverja npr. izvlečemo najprej nepoškodovano roko, nato ga potegnemo čez glavo in šele nazadnje potegnemo rokav s poškodovane roke, ki jo medtem podpiramo. Čelado snamemo le, če je nujno potrebno. Najbolje je, da si jo sname sam. Če si je ne more sneti, sta za to potrebna vsaj dva; eden mora namreč ves čas podpirati glavo in vrat.

Zaščita:
Ko oskrbimo vse potrebno, moramo ponesrečenca zavarovati pred mrazom, vetrom, dežjem, včasih celo pred soncem.

Dokončna oskrba:
Ponesrečenca moramo spodbujati, miriti, poslušati in vseskozi nadzirati. Glede na njegovo stanje izberemo eno izmed treh možnosti:
1. lahko pokličemo zdravnika ali reševalce ter jih prosimo za nasvet,
2. ponesrečenca lahko v spremstvu pustimo domov,
3. ocenimo, da nujno potrebuje zdravniško oskrbo. Takrat pokličemo pomoč in ostanemo pri njem do prihoda reševalcev.

Ugotavljanje smrti

Smrt v pravem pomenu besede pomeni prenehanje življenja oz. dokončno, nepovratno prenehanje življenjskih funkcij ter odmiranje celic in organov.

Srečujemo se tudi s pojmi navidezna smrt, klinična smrt, biološka smrt in možganska smrt.
Navidezna smrt je stanje, ko je dihanje in delovanje srca tako neznatno, da ga s svojimi čutili ne moremo več zaznati. Gre za globoko nezavest bolnika. Pri njem se pojavijo celo nekateri znaki, značilni za mrliča: bleda, hladna koža, ohlapni udi, široki in neodzivni zenici.
O klinični smrti govorimo, ko delovanje dihanja in srca popolnoma preneha. Težko jo je razlikovati od navidezne smrti, saj je tudi pri tej težko zaznati minimalno aktivnost srca in dihanja. Nujno je, da v obeh primerih brez odlašanja začnemo izvajati ukrepe oživljanja, ki lahko klinično mrtvega obudijo v življenje, saj že nekajminutni zastoj srca in dihanja povzroči nepopravljivo okvaro možganov.
Biološka smrt pa je dokončna smrt, pri kateri tudi oživljanje ne pomaga.
Možganska smrt nastane pri hudih okvarah možganov, ko srce še vedno deluje, možgani pa ne več. Ugotavljanje možganske smrti je zahtevno in dolgotrajno; poteka po natančno predpisanem postopku, ki se izvaja le v bolnišnicah.

Edini zanesljiv znak smrti je gnitje.
Drugi znaki smrti so še: mrliške lise, mrliška okorelost, odsotnost refleksov, ohlajanje trupla. Te znake je lahko zamenjati s spremembami pri nekaterih stanjih še živega ponesrečenca, kot so hud šok, dušenje, podhladitev ...

Zato se držimo načela, da kljub mrliškemu videzu ponesrečenca ter odsotnosti dihanja in krvnega obtoka vedno takoj začnemo izvajati temeljne postopke oživljanja. Izjema so le poškodbe, nezdružljive z življenjem (dekapitacija, tj. obglavljenje, možgani na tleh ...)

Oživljanje

Oživljanje je zaporedje postopkov, ki jih izvajamo pri ponesrečencu, ki je nezavesten, ne diha oz. ne diha normalno in se ne premika.
S temeljnimi postopki oživljanja (TPO) zagotavljamo zadovoljivo nasičenost krvi s kisikom in zadovoljivo cirkulacijo, predvsem skozi možgane in srce. S tem podaljšamo čas, ko se lahko še omogoči kakovostno preživetje.

Za preživetje je potrebna učinkovita veriga preživetja (veriga ukrepov), s katerimi:
1. pravočasno prepoznamo oz. preprečimo zastoj srca,
2. s TPO premostimo izpad krvnega obtoka in preprečimo kritično pomanjkanje kisika v možganih in srcu,
3. vzpostavimo delovanje srca in
4. izboljšamo kvaliteto življenja.

VERIGA PREŽIVETJA:

1. zgodnja prepoznava in klic na pomoč (tel.:112)

2. takojšnji TPO

3. zgodnja defibrilacija

4. zgodnji dodatni postopki oživljanja

Vsi členi verige so enako pomembni, saj brez nepretrganega zaporedja vseh ukrepov kakovostno preživetje bolnika ni mogoče.

Temeljni postopki oživljanja (TPO) obsegajo:
• prepoznavo stanj, ki lahko privedejo do nenadne smrti
• oceno zavesti, dihanja, krvnega obtoka
• klic na številko 112
• izvajanje zunanje masaže srca
• sprostitev dihalnih poti
• izvajanje umetnega dihanja
• uporabo polavtomatskega defibrilatorja*
• ukrepanje v primeru zapore dihalne poti s tujkom
• obvladanje položaja za nezavestnega
• obvladanje nadzora življenjskih funkcij

• uporaba polavtomatskega defibrilatorja z vse večjo dostopnostjo teh aparatov zaradi nameščanja na javnih prostorih prehaja izmed dodatnih postopkov oživljanja (ki jih izvajajo medicinsko usposobljeni strokovnjaki) med temeljne postopke oživljanja, ki jih izvajajo laiki. Za uporabo tega aparata potrebujemo le nekaj dodatnega znanja.

Čeprav lahko o preživetju ponesrečenca odloča prav to, kako hitro so bili izvedeni ukrepi prve pomoči, ne smemo pozabiti na varnost tudi v teh dramatičnih situacijah. Nevarnost lahko grozi zaradi samega reševanja ali okolice (električni tok, promet, plin ...). Vsekakor se je moramo zavedati in se ji čim bolj izogniti.
Oživljamo vedno na kraju dogodka (izjema je prenos zaradi nevarnosti); ponesrečenec leži na hrbtu.

Stanje zavesti (odzivnost)

preverimo tako, da ponesrečenca nežno stresemo in ga glasno vprašamo: »Je z vami vse v redu?« 

Če ponesrečenec odgovori, ga ne premikajmo, temveč mu skušajmo pomagati oz. pojdimo po pomoč.
Če ponesrečenec na naše klice ne odgovori, zavpijmo: »Na pomoč!«, ga obrnimo na hrbet in mu sprostimo dihalne poti ter preverimo dihanje. Če diha, mu odstranimo očala in vse trde predmete iz žepov (nevarnost preležanin!).

Odročimo bližnjo roko, upognjeno v komolcu, z dlanjo obrnjeno navzgor, ter ga obrnimo k sebi v položaj za nezavestnega. Zgornja noga naj bo pokrčena pravokotno v kolku in kolenu, dlan zgornje roke pod licem, glava potisnjena nekoliko nazaj, da ostane dihalna pot prosta.

Ko je nezavestni v pravilnem položaju, ga moramo nenehno nadzorovati in preverjati
dihanje. Pokličimo ali pošljimo koga po pomoč (tel. 112).

Položaj za nezavestnega (foto: Eva Pogačar)

Sprostitev dihalnih poti

izvedemo, preden ugotavljamo, ali ponesrečenec diha, saj so lahko ravno neprehodne dihalne poti vzrok, da nezavestni ne diha. Dihalne poti lahko sprostimo na več načinov:
• Glavo nagnemo nazaj in mu dvignemo brado (Slika 3.2.slika 3.1.4 nova slika). Ta manever je osnovni, najučinkovitejši in najpreprostejši način sprostitve dihalnih poti. Lahko pa je škodljiv, če ima nezavestni poškodovan vratni del hrbtenice. Kadar sumimo, da gre za to (tako je pri skoraj vseh nezavestnih zaradi poškodbe), se mu po možnosti izognimo.
• Odstranimo ponesrečencu tujke iz ust. Ta postopek izvedemo le, če jih vidimo (npr. hrano, zob, protezo, kri ...). Pri tem pazimo, da mu s prstom ne gremo pregloboko v žrelo, saj lahko s tem sprožimo refleks bruhanja in zadušitev nezavestnega z njegovimi lastnimi izbljuvki.
• Dvig spodnje čeljusti s trojnim prijemom brez nagibanja glave nazaj je najprimernejši manever pri poškodovancih.

Sprostitev dihalnih poti (foto: Eva Pogačar)

Preverjanje dihanja

izvedemo tako, da se, medtem ko držimo dihala nezavestnega sproščena, z ušesom nagnemo nad njegova usta in
• opazujemo dvigovanje prsnega koša
• poslušamo šum dihanja nad usti
•skušamo čutiti gibanje zraka pri morebitnem izdihu
Opazujmo 10 sekund; če ponesrečenec diha, ga obrnimo v položaj za nezavestnega. Če dihanja ne zaznamo ali pa je nenormalno – agonalno (občasni, neredni, posamezni vdihi), naj eden izmed očividcev takoj pokliče pomoč (tel. 112) oz. jo pokličimo sami, če drugih ni (seveda če smo v urbanem okolju, v katerem je hitra pomoč reševalcev dosegljiva). Če smo v dvomih, ali ponesrečeni diha ali ne, ravnajmo tako, kot da NE diha.
Hkrati pošljimo koga po najbližji polavtomatski defibrilator. Takoj po klicu se lotimo oživljanja. Začnimo z zunanjo masažo srca.

Zunanja masaža srca

Masiramo na tleh. Bolnik leži na hrbtu, pokleknemo ob strani prsnega koša. Dlan ene roke položimo vzdolžno s prsnico na sredi prsnega koša. Nanjo položimo dlan druge roke in sklenemo prste obeh. Z iztegnjenima komolcema pritiskamo navpično navzdol na prsnico, da se ta ugrezne vsaj 5 cm globoko (ne več kot 6).  Stisk naj traja enako dolgo kot popustitev. Popustiti moramo toliko, da se prsni koš vrne v izhodiščni položaj, vendar rok ne odmikamo s površine prsnega koša. Masiramo s frekvenco vsaj 100 pritiskov na minuto (ne več kot 120). Naredimo 30 pritiskov, nato damo dva umetna vpiha.

Zunanja masaža srca (foto: Eva Pogačar)

Umetno dihanje

Umetno dihanje dajemo tako, da nezavestnemu nagnemo glavo nazaj. S palcem in kazalcem roke, ki smo jo položili na čelo, zatisnemo nosnici, s prsti druge roke pa privzdignemo brado  in odpremo usta. Zajamemo sapo , z ustnicami zaobjamemo usta nezavestnega in enakomerno vpihujemo vanje.  Vpih naj traja 1 sekundo, količina vpihnjenega zraka naj bo 0,5 – 0,6 litra; toliko da opazimo viden dvig prsnega koša. Po vpihu odmaknemo usta od njegovih, glavo mu držimo v enakem položaju in opazujemo spuščanje prsnega koša – počakamo na izdih. Medtem znova zajamemo sapo in takoj ponovimo vpih. Nato nemudoma prestavimo roki na prsni koš in nadaljujemo z zunanjo masažo srca. Za dva umetna vdiha ne smemo porabiti več kot 5 sekund vsega skupaj. Če z umetnim dihanjem kljub popravkom položaja glave in drugim poskusom sprostitve dihalnih poti nismo bili uspešni, nemudoma nadaljujmo z zunanjo masažo srca in ne izgubljajmo časa z nadaljnjimi poskusi predihavanja.
Za umetno dihanje lahko uporabimo tudi žepno obrazno masko – v tem primeru se za umetno dihanje postavimo za glavo bolnika.

Oživljanje – TPO

Po dveh vpihih nadaljujemo zunanjo masažo srca izmenično z umetnim dihanjem, in sicer v razmerju 30 pritiskov – 2 vpiha.
Oživljanje v celoti izvaja en reševalec.
Če je na voljo dovolj ljudi, se naj pri izvajanju oživljanja izmenjujejo vsaki dve minuti. Po dveh minutah namreč zadovoljivost oživljanja zaradi utrujenosti močno upade.
Pri menjavah moramo hitri, da z njimi ne pretrgamo oživljanja, saj vsaka prekinitev močno poslabša možnosti preživetja bolnika.
Med oživljanjem preverimo dihanje oz. zavest le, če bi se bolnik začel očitno zbujati (premikanje, odpiranje oči in dihanje). Sicer oživljanje izvajamo nepretrgano do prihoda NMP oz. dokler se ne izčrpamo.

Oživljanje samo z zunanjo masažo srca (brez umetnega dihanja)

Če umetnega dihanja iz objektivnih (obsežne poškodbe obraza, strupi, nezavestnemu ne moremo odpreti ust ...) ali subjektivnih razlogov (HIV, izbljuvki …) nismo sposobni dajati ali pa zanj nismo usposobljeni, lahko oživljamo samo z nepretrgano zunanjo masažo srca s frekvenco 100/min (ne več kot 120/min). Tudi tako oživljanje je boljše kot nobeno. Uspešno je predvsem takrat, kadar gre za nekaj začetnih minut po zastoju srca. Če pa gre v izhodišču za zastoj dihanja in je zastoj srca le posledica tega, je oživljanje brez umetnega dihanja praviloma manj uspešno.

Nekoliko drugače oživljamo otroke

• Otroke lahko oživljamo po algoritmu za odrasle – z majhnimi popravki.
• Ko ugotovimo, da nezavestni otrok ne diha, začnemo oživljanje s 5 umetnimi vpihi; nato preverimo življenjske znake –dihanje, premikanje).
• Če jih ni, nadaljujemo z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 15 : 2 (lahko uporabimo tudi shemo za odrasle in oživljamo v razmerju 30 : 2).
• Zunanjo masažo izvajamo na sredi prsnega koša, na spodnji polovici prsnice, z dvema rokama (večji otrok), eno roko (majhen otrok) ali dvema prstoma (dojenček) – odvisno od velikosti otroka – tako, da se prsni koš otroka ugrezne za 1/3.
• Če smo sami, oživljamo 1 minuto (začetni vpihi + 3 ciklusi) in šele nato pokličemo pomoč (tel. 112).
• Če nas je več, naj eden oživlja, drugi pa nemudoma pokliče pomoč.

Oživljanje odraslega po shemi za oživljanje otrok

Izjemoma oživljamo tudi odrasle po shemi za oživljanje otrok. Tako oživljamo le utopljence in zasute v snežnem plazu. V teh primerih začetno dogajanje privede do zastoja dihanja, posledica tega pa je odpoved srca (zaradi pomanjkanja kisika).
Ob upoštevanju varnostnih ukrepov začnemo v teh primerih oživljanje s 5 umetnimi vpihi, nadaljujemo s ciklusi 30 masaž : 2 vpiha (1 minuto), nato pokličemo pomoč (tel. 112) in nadaljujemo s TPO 30 : 2 do prihoda NMP.

Kdaj lahko prenehamo oživljati ponesrečenca?

• ko oživljanje prevzame reševalna služba (NMP)
• ko opazimo pri njem očitne znake življenja (začne se premikati, odpre oči in normalno zadiha)
• ko smo tako izčrpani, da ne zmoremo več

Podhlajeni

Podhlajenega oživljamo prav tako kot nepodhlajenega, edina izjema je ocenjevanje življenjskih funkcij, za katero si vzamemo več časa (30–45 sekund).

Tujek v dihalih

Če tujek ne povzroča popolne zapore dihalnih poti, ga bolnik po navadi sam izkašlja in ne potrebuje pomoči. Če pa povzroči popolno zaporo, se bolnik lahko zaduši. V vsakem primeru moramo takoj ustrezno ukrepati. Kako bomo ravnali, je odvisno od stanja zavesti bolnika.

Tujek v dihalih pri zavestnem bolniku

Če je zapora blaga, bolnika spodbujamo, naj kašlja, in nadziramo, ali je kašelj še učinkovit, ali je morda tujek izkašlja; opazujemo dihanje.
Če bolniku tujek popolnoma zapira dihalno pot in postaja izčrpan oziroma modrikast, mu najprej odstranimo iz ust zobno protezo, slino, kri, sluz; stopimo k njemu od strani ter ga nagnjenega naprej z eno roko podpremo pod prsnim košem, z drugo pa ga do petkrat »udarimo« zadaj med lopaticama . Prenehamo takoj, ko tujek odstranimo.

Če s tem postopkom ne uspemo, stopimo za bolnika in izvedemo Heimlichov manever oz. sunke (stise) v zgornji del trebuha . Naprej nagnjenega bolnika objamemo čez zgornji del trebuha, položimo stisnjeno pest ene roke med žličko in popek in jo primemo z drugo roko. Nato močno sunemo k sebi oz. nazaj in navzgor glede na bolnika. Tujek bi se s tem manevrom moral premakniti in izpasti iz ust.

Če se bolnik še vedno duši, je treba znova pogledati usta in odstraniti tujek (morda smo ga toliko premaknili, da ga lahko dosežemo z roko). V nasprotnem primeru bolniku izmenično dajemo pet udarcev med lopatici in 5-krat Heimlichov prijem.

Tujek v dihalih pri nezavestnem bolniku

Če bolnik izgubi zavest, opustimo zgoraj navedene manevre in preidemo k standardnemu zaporedju temeljnih postopkov oživljanja. Mišice okoli grla namreč ob izgubi zavesti postanejo ohlapne, zato je dajanje umetnega dihanja lahko uspešno, čeprav bolnik prej ni mogel dihati zaradi popolne zapore dihal. Pokličemo pomoč.

Bolniku damo 5 umetnih vpihov in če po tem ne kaže znakov življenja (premikanje, dihanje), takoj preidemo na zunanjo masažo srca. Po 30 masažah znova pregledamo usta, odstranimo morebitne tujke in spet poskusimo z umetnim dihanjem ter zunanjo masažo srca. To izmenično ponavljamo, dokler bolnik ne pokaže očitnih znakov zbujanja oz. do prihoda NMP.
Pozor: pri dojenčkih oz. otrocih mlajših od 1 leta namesto stisov (sunkov) trebuha stisnemo prsni koš zaradi velike nevarnosti poškodbe trebušnih organov!

Šok

Šok pomeni odpoved krvnega obtoka, ki povzroči pomanjkanje hranil in kisika v organih in tkivih. Če to predolgo traja, lahko sledita odpoved organov in celo smrt.

Krvni obtok lahko odpove na vsaki točki svojega kroga. Najbolj znana oblika je izguba krvi ali tekočine (krvavitev, izsušitev ...), lahko odpove srce (srčni infarkt), lahko se preveč razširijo male žile (zaradi anafilaktične – alergične – reakcije, zastrupitve …), lahko pa je moten tok krvi (pljučna embolija, pnevmotoraks …).

Da gre za šok, lahko sklepamo, če je ponesrečenec okrvavljen; če toži zaradi bolečin v prsih in težkega dihanja; če je opečen; če ga je pičila osa in je preobčutljiv na osji pik. Vsekakor pa nas morajo opozoriti nanj težko stanje obolelega ali ponesrečenega in huda prizadetost oz. znaki šoka pri njem.

Šokirani je prizadet, apatičen, njegov pulz je hiter in šibak, diha pospešeno in plitvo, ima bledo, modrikasto kožo in ga obliva hladen znoj; pri anafilaktičnem šoku ima lahko tudi rdeče madeže in izpuščaje po telesu.

Tudi tu ne gre prezreti, da se lahko nekaterim situacijam izognemo: vsakdo, ki je preobčutljiv na pik, naj s seboj obvezno nosi tablete za samopomoč; srčni bolniki naj dobro pretehtajo razmere in svojo kondicijo ter izberejo ustrezno turo; v vročih dneh še posebno pazimo na zadosten vnos tekočin.

Ko pa se šok že razvije, pomaga le hitra strokovna pomoč.
Osnovna ukrepa na terenu sta položaj z dvignjenimi nogami (ponesrečenec leži na hrbtu in ima noge podložene v višini 30–40 cm  in hiter transport.

V primeru šoka zaradi odpovedi srca pa je obvezen polsedeči položaj.

Šokiranemu ne dajemo piti, lahko pa mu močimo usta. Ves čas ga spodbujamo in ga zavarujemo pred nadaljnjo izgubo toplote – pokrijemo ga, ne izvajajmo pa aktivnega ogrevanja. Bolnik naj ne je in ne kadi. Preprečimo mu tudi premikanje; naj raje počiva.

Krvavitev

je iztekanje krvi iz žil ali srca. Nastane zaradi poškodbe žil, tkiv ali organov.
Krvavitve lahko delimo glede na izvor, vzrok, mesto ali obsežnost.

Glede na izvor je krvavitev lahko:
• iz srca
• iz arterije (žile odvodnice)
• iz vene (žile dovodnice)
• iz kapilar
• mešana krvavitev

Glede na vzrok je krvavitev lahko:
• zaradi poškodbe
• fiziološka – normalna (menstruacija)
• patološka – bolezenska

Glede na mesto krvavitve poznamo:
• zunanje krvavitve
• notranje krvavitve
o vidne (kri izteka skozi telesne odprtine)
o nevidne (krvavitev v telesne votline, bližnja mehka tkiva)

Glede na obsežnost lahko govorimo o lahkih, srednjih in hudih krvavitvah

Včasih prispeva h krvavitvi tudi moteno strjevanje krvi. Krvavitev je vsekakor treba ustaviti.
Zunanje krvavitve ustavimo s pritiskom na žilo odvodnico med srcem in mestom krvavitve ob kost, z direktnim pritiskom na krvavečo rano ali s kompresijsko obvezo. Najpomembnejša pritisna mesta so:
• nadlahtna arterija
• pazdušna arterija
• velika stegenska arterija

Ko smo zaustavili krvavitev s pritiskom žile ob kost, namestimo na krvavečo rano kompresijsko obvezo.
Kompresijsko obvezo naredimo po stopnjah:
• rano najprej sterilno pokrijemo
• na gazo položimo trd predmet
• ga nato trdo pričvrstimo s povojem
• obvezno preverimo pulz na oddaljenem delu okončine  in
• tako poviti ud imobiliziramo

Obveza ne sme ovirati pretoka krvi. Nadzor ponavljamo, saj sprva primerna obveza lahko sčasoma postane pretesna zaradi nastajajoče otekline. Če obveza prekrvavi, je ne odvijamo, pač pa jo le dodatno povijemo. Če to ne zadošča, obvezo odstranimo (odstranimo vrhnje sloje; nikoli ne odstranjujemo sterilne gaze oz. sterilnega povoja, ki je neposredno na rani) in jo naredimo na novo.

Krvaveče rane na vratu ne moremo oskrbeti s kompresijsko obvezo. Krvavitev lahko ustavimo le s pritiskom neposredno na krvavečo žilo. Če imamo pri roki sterilno gazo ali vsaj čist robec, ga namestimo na rano, nato pa s prsti ali pestjo (uporabi rokavice!) pritisnemo na krvavečo žilo. Pritiskamo do prihoda strokovnjakov, saj taka krvavitev po navadi ne preneha.
Enako lahko ukrepamo pri krvaveči rani v področju dimelj. V tem primeru lahko naredimo tudi nekoliko prilagojeno kompresijsko obvezo – rano sterilno pokrijemo, na krvaveče mesto pa namestimo trdo zvit povoj, ki ga na rano pritisnemo s tem, da nogo – skrčeno v kolku in kolenu – privežemo ob trup. Če krvavitve s tem ne zaustavimo, obvezo odstranimo in pritisnemo neposredno na krvaveče mesto.
Podobno kompresijsko obvezo lahko naredimo tudi pri krvavitvi v pazduhi, komolcu ali na kolenu zadaj.

Notranje krvavitve včasih težko prepoznamo. Nanje lahko pomislimo že zaradi mehanizma poškodbe, bolečin in znamenj nastajajočega šoka.

Vsak zlom povzroči krvavitev. Zlom medenice npr. lahko že sam po sebi pripelje do šoka, saj ponesrečenec izgubi tudi do 2 litra krvi. Pri zlomu stegnenice lahko pričakujemo izgubo do 1 litra krvi. Poškodbe trebuha ali prsnega koša so tudi pogost vzrok hudih notranjih krvavitev. Notranjih krvavitev ne moremo zaustavljati. Pomembno je, da pomislimo nanje in hitro ukrepamo! Ponesrečenca je treba takoj odpeljati v bolnišnico.

Izguba krvi pa je lahko nesorazmerno velika glede na poškodbo. Takrat posumimo, da gre morda za bolnika z motnjami strjevanja krvi ali pa nekoga, ki zaradi različnih vzrokov jemlje zdravila proti strjevanju krvi. V tem primeru lahko pričakujemo, da bodo vsi naši ukrepi le malo zalegli, saj je za zaustavljanje krvavitve potrebna tudi organizmu lastna sposobnost strjevanja. Paziti moramo, da so naše obveze res natančne, jih preverjati in po potrebi okrepiti.

Esmarchova preveza se danes skoraj ne uporablja več. Gre za močno zadrgnitev uda s prevezo, ki onemogoči pretok krvi, s tem pa je tak ud v nevarnosti, da bo zaradi pomanjkanja prekrvavitve ogrožen. Upravičeno jo namestimo le, kadar krvavitve ne moremo ustaviti na noben drug način. Več pa se uporablja v vojnih razmerah. Če se odločimo za namestitev te preveze, uporabimo raje širok pas kot ozek trak, saj tako zmanjšamo pritisk na enoto površine in možnost odmrtja tkiva pod prevezo.

Nezavest

Nezavest je lahko posledica bolezni ali poškodbe. Stanje zavesti ocenjujemo glede na odzivanje ponesrečenca na klic, bolečino oz. glede na sposobnost govora, gibanja in sporazumevanja.
Vzroki nezavesti so lahko najrazličnejši: poškodba glave, možganska kap, sladkorna bolezen, zastrupitve z uspavali, alkoholom, drogami ... Lahko je tudi kombinacija dveh dejavnikov (alkohol in padec, možganska kap in padec). Če ima nezavestni poškodbo glave, vedno pomislimo na veliko verjetnost hkratne poškodbe vratne hrbtenice, zato ravnamo z njim, kot da bi jo tudi imel.

Ne glede na vzrok nezavesti moramo vedno poskrbeti za strokovno pomoč in hiter transport.

Največja neposredna nevarnost, ki grozi nezavestnemu, je zapora dihalnih poti z zapadlim in ohlapnim jezikom ali želodčno vsebino, ki se lahko nateče v žrelo. Nezavestni namreč nima ohranjenih žrelnih refleksov, ki varujejo dihalne poti. Zato je naša osnovna naloga, da mu ohranimo dihalne poti prehodne. Odstranimo mu tujke iz ust, preverimo dihanje in ga položimo v položaj za nezavestnega . Ta položaj namreč zagotavlja prosto dihalno pot in iztekanje vsebine iz ust na tla.

Nezavestnega moramo tudi v celoti pregledati, da ne spregledamo kakšne druge večje poškodbe, krvavitve ali zloma. Te seveda ustrezno oskrbimo.
Medtem pa ga skrbno nadzorujmo.
V usta mu ne dajmo ničesar, niti vode ali sladkorja. Položimo ga v položaj za nezavestnega in redno nadzirajmo dihanje in krvni obtok. Če začne bruhati, še preden smo ga obrnili v bočni položaj, ga takoj obrnimo na bok; če pa bruha v položaju za nezavestnega, pazimo, da se ne zaduši z izbljuvki.

Podhladitev - hipotermija

O podhladitvi govorimo, kadar temperatura jedra telesa pade pod 35 stopinj Celzija. Vzrok podhladitve je največkrat izpostavljenost nizkim temperaturam, pripomorejo pa tudi izčrpanost, pomanjkljiva telesna pripravljenost, veter, dež in nepravilna zaščitna oblačila. Pogosto pripomore k podhladitvi tudi alkohol.
Možnost podhladitve je pri nesrečah vedno navzoča. Splošna podhladitev je možna vse leto. Lahko je posledica ali pa celo vzrok nesreče. Za podhladitev so še posebno dovzetni ponesrečenci, ki se ne morejo gibati oz. mirujejo na izpostavljenih hladnih in vetrovnih predelih.

Za lažjo obravnavo razdelimo telo v sredico – rdeče (možgani, srce, pljuča, velike žile) in periferijo – modro.
V normalnih razmerah je temperatura sredice 37 stopinj Celzija, temperatura obrobnih delov pa le malo niha glede različne zunanje dejavnike.

Telesna temperatura je v normalnem okolju odvisna od razmerja med proizvodnjo in zgubljanjem toplotne energije.
Toplotna energija v telesu nastaja v procesu presnavljanja hrane, izgubljamo pa jo s toplotnim sevanjem (radiacijo) in prevajanjem (konvekcija in kondukcija) v okolje. Veliko toplotne energije človek izgublja tudi z izhlapevanjem znoja.
Izgube lahko preprečimo z dobro izolacijo – primerno zaščitno obleko pred mrazom.
Znižana telesna temperatura prizadene vse organe. Največji vpliv ima na srce, ožilje in centralni živčni sistem.

Po načelih švicarskega združenja za gorsko medicino delimo podhladitev na štiri stopnje glede na temperaturo jedra:

Stopnja I (35–32 st. C): podhlajeni je pri zavesti in drgeta, pospešeno dihanje in pospešen utrip srca.
Stopnja II (32–28 st. C): podhlajeni je zaspan, miren, ne drgeta več, dihanje in srčni utrip sta počasna.
Stopnja III (28–24 st. C): podhlajeni je nezavesten in diha, težko zaznavne življenjske funkcije.
Stopnja IV (pod 24 st. C): podhlajeni ne kaže znakov življenja.

Meje med posameznimi stopnjami so le okvirne, saj je klinična slika različnih stopenj podhladitve lahko zelo raznovrstna. Klinična slika lahko zelo odstopa od slike, ki bi jo pričakovali glede na dejansko izmerjeno telesno temperaturo, zato lahko telesno temperaturo glede na stanje bolnika le približno ocenimo.

Prva pomoč:
Nevarnosti podhladitve se moramo zavedati in se ji po možnosti izogniti. Pri obravnavi podhlajenega je zelo pomemben pravilen pristop.
Osnovna načela ravnanja so: hiter klic na pomoč, preprečevanje nadaljnje podhladitve, obzirno premikanje, stabilizacija in nadziranje stanja bolnika.
Nepravilno in nenadzorovano ogrevanje in premikanje lahko povzroči draženje srčne mišice, ki mu sledi šok ali celo smrt.
Bolnika najprej zaščitimo pred mrazom in vetrom in mu zamenjamo mokra oblačila. Izogibamo se hitrim in grobim premikom. Ponesrečenec naj bo ves čas v ležečem položaju.
Če je pri zavesti, mu ponudimo tople in sladke napitke. Alkoholne pijače so prepovedane.
Na telo mu položimo toplotne vrečke in ga zavijmo v toplo odejo in alufolijo (toplotne vrečke se ob manipulaciji aktivirajo in oddajajo toploto. Položimo jih na vrat, pod pazduho in nad dimlje.)
Če je poškodovanec/podhlajeni nezavesten, začnimo temeljne postopke oživljanja. Ti se pri podhlajenem razlikujejo le po tem, da si za oceno dihanja in krvnega obtoka vzamemo po 30–45 sekund (po navadi le 10 sekund) časa.

Zastrupitve

So posledica delovanja za človeka škodljive snovi na telo. Strup povzroči v telesu začasno ali trajno okvaro. V telo lahko pride z zaužitjem skozi usta, z dihanjem prek pljuč, lahko se vpije v kožo ali brizgne v oko, lahko pa se vbrizga z injekcijo. Znaki in simptomi zastrupitve so odvisni od količine in poti vnosa strupa v telo. Temu primerni so tudi ustrezni ukrepi prve pomoči. Vsekakor je nujno vzdrževati osnovne življenjske funkcije, odstraniti zastrupljena oblačila, ugotoviti, za kateri strup gre, izvedeti čim več od prič, shraniti morebitno embalažo in poskrbeti za hitro strokovno pomoč.