Nevarnosti v gorah
Iz Kolorocnik
(Nova stran z vsebino: Lepota gora marsikoga tako prevzame, da se jim zapiše za vse življenje. Da bi v gorah uživali, se je dobro zavedati tudi nevarnosti, ki so s tem povezane. Najlažje se jim i...)
Novejše urejanje →
Redakcija: 08:56, 13. maj 2013
Lepota gora marsikoga tako prevzame, da se jim zapiše za vse življenje. Da bi v gorah uživali, se je dobro zavedati tudi nevarnosti, ki so s tem povezane. Najlažje se jim izognemo, če jih poznamo. Od nas samih, to je od našega znanja in izkušenj, je odvisno, ali bodo naši izleti v gore bolj ali manj tvegani. Znanje in izkušnje se seveda da dobiti; nekaj se naučimo sami, nekaj pa od bolj izkušenih ali na kakšnem tečaju oziroma šoli, in tako postopoma napredujemo.
Poznavanje in razumevanje nevarnosti nas vodi k seznanjanju z nevarnimi okoliščinami, potencialno nevarnimi dejanji in psihofizičnimi stanji, ki so v gorah lahko nevarna, ter izogibanju oz. zmanjševanju njihovega vpliva. Zavedati se moramo, da lahko prav sami največ naredimo za varno hojo v gore. Resda so zimske razmere drugačne od poletnih, a z vidika nevarnosti in preprečevanja njihovega vpliva ta razlika ni tako zelo pomembna.
Vsebina |
Kaj je nevarnost?
Nevarnost v gorah je splet danih dejavnikov, ki sprožijo naravne sile in njihove pojave, ki lahko privedejo do nesreče. Nevarnost je tudi vsako kritično stanje, ki ga povzročijo naravne sile, živali ali ljudje in ki nam preprečuje ali ovira načrtovan in pričakovano normalen potek izleta, vzpona, pohoda ali tabora.
Kaj je nesreča?
Nesreča je nenadno stanje, ko se nam zaradi nepredvidenih dogodkov, neupoštevanja nevarnosti ali verige napačnih odločitev kaj zgodi in to bistveno vpliva na naše nadaljnje gibanje oz. potek izleta. Nevarnost je torej nevarna predvsem zato, ker se nam lahko kaj zgodi. Nesreča je lahko tudi končna posledica določene nevarnosti, vrste napačnih odločitev in dejanj, ki se med seboj dopolnjujejo, prepletajo in stopnjujejo.
Naš odnos do nevarnosti
Sama nevarnost še ne pomeni nesreče, neupoštevanje nevarnosti pa jo lahko povzroči. Pomemben je torej naš odnos do nje in njena povezanost z nami. V gorah je lahko npr. velika nevarnost proženja snežnih plazov, a dokler nismo na kraju te nevarnosti, nima to na nas nobenega vpliva. Ko pa smo v območju vpliva nevarnosti, je od nas samih, našega odnosa in naših ukrepov odvisno, kako se bo končalo. Nevarnosti torej izvirajo bolj iz nas samih kot zunaj nas. Nevarnostim ne gre posmehovati niti jih podcenjevati, ker s tem škodimo sami sebi.
Naša odgovornost za dejanja
Gibanje po gorah je naša zavestna dejavnost; to pomeni, da se sami odločimo, kdaj, kam in s kom bomo šli, kaj bomo počeli na poti in kako se bomo vedli. Zato se srečamo s posledicami svojega vedenja in odločitev ter nosimo tudi vso odgovornost zanje.
Kje so vzroki za nastanek nevarnosti?
Nevarnost lahko izvira iz narave same to je lahko naravno stanje, kot npr. poledenelo pobočje, ali naravni proces, kot npr. nastanek nevihte.
Lahko izvira iz človeškega organizma, kot npr. utrujenost zaradi prezahtevnega vzpona ali telesna oslabelost zaradi bolezni, ki smo jo pravkar preboleli, ali kronične bolezni.
Lahko izvira iz napačne človeške odločitve, kot je npr. začeti dolgo in zahtevno turo pri slabi vremenski napovedi ali vzeti premalo pijače na daljšo turo v vročem poletju.
Lahko izvira iz napačnega človeškega ravnanja, kot npr. nositi cepin pripet na nahrbtnik tam, kjer bi ga morali uporabljati, ali uporabljati avtomatske dereze na čevljih z upogljivim podplatom.
Lahko pa izvira tudi iz človekovega vpliva na okolje, kot je npr. plašenje divjadi nad nami. V tem je skrit tudi naš odnos do okolja, kajti zavedati se moramo, da smo v gorah le gostje in ne stalni prebivalci. Naše naravno okolje je naselje v dolini in ne bolj ali manj neokrnjena narava.
Vzroki nevarnosti tičijo tako rekoč povsod, vendar še najbolj v nas samih. Zato je tudi tako pomembno, da nevarnosti dobro poznamo, saj s svojim znanjem in izkušnjami občutno zmanjšamo vpliv posamezne nevarnosti.
Kot smo lahko spoznali, so nevarnosti raznovrstne in imajo več med seboj povezanih vzrokov in izvorov. Podobno je tudi z nesrečo; ta ima navadno več vzrokov, med katerimi je vsaj eden prevladujoč oz. ključen.
Najpogostejši vzroki nesreč
Analize nesreč, ki jih izvaja GRS, že vrsto let kažejo podobno sliko. Najpogostejši vzrok nesreč je padec, zatem nepoznavanje terena, zdrs in telesna nepripravljenost. Nato sledijo še preostali vzroki. Seveda jih moramo tudi ustrezno tolmačiti. Ni samo en vzrok pripeljal do nesreče; planinec je lahko padel zato, ker je bil slabo opremljen in telesno nepripravljen in mu je spodrsnilo na spolzki poti. Tudi padec si je treba primerno tolmačiti, saj obsega vse vrste padcev, od tistega, ko se spotakneš ob skalo na poti, pa do najhujših, ki se končajo pod steno. Vzroki za nesrečo so tako: neprimerna osebna oprema, telesna nepripravljenost, zdrs in padec. Čeprav se je po istih statistikah največ nesreč zgodilo na poteh, to ne pomeni, da so te same po sebi nevarne. To samo kaže, da se je največ ponesrečenih pač gibalo po poteh, to pa je popolnoma normalno. Pomembno je tudi spoznanje, da gibanje po označeni in zavarovani poti še ne pomeni popolne varnosti.
Kot zelo primerna in toplo priporočljiva literatura o nevarnostih je še vedno knjiga Pavleta Šegule Nevarnosti v gorah, ki je izšla leta 1976 pri planinski založbi PZS. Knjiga na zelo poljuden, slikovit in podroben način predstavi večino vrst nevarnosti ter ustrezne zaščitne ukrepe in jih osvetli z nekaterimi nesrečami, ki so se zgodile zaradi neupoštevanja posameznih nevarnosti.
Vrste nevarnosti
Nevarnosti lahko najbolje spoznamo, če jih razvrstimo. Razdelimo jih lahko na več načinov. Najbolj običajni pogled nanje izhaja iz naše povezanosti z njimi – to je delitev na objektivne in subjektivne. Druga delitev izhaja iz njihove opaznosti; na ta način jih delimo na prikrite in očitne. Prikrite ali latentne nevarnosti ne opazimo takoj, niti je ne moremo vnaprej zanesljivo predvideti; ne da se je točno napovedati samo z opazovanjem in ob pomoči znanja, ki ga ima povprečen obiskovalec gora. Prikrita nevarnost se pokaže v določenih okoliščinah, ki to omogočijo. Takšen primer so npr. težave s srcem, ki se lahko nastopijo ob pretiranem telesnem naporu. Nasprotje tega je očitna ali dejanska nevarnost, ki ima povsem predvidljive vzroke in posledice. Takšen primer je npr. nevarnost zdrsa na mokrih travah na strmem pobočju, še posebno, če imamo slabo obutev. Tretja delitev izhaja iz letnega časa oz. sezone – to je delitev na nevarnosti, ki se pojavljajo v kopnih ali letnih razmerah, in nevarnosti, ki se pojavljajo v zimskih ali snežnih razmerah. Primer značilne poletne nevarnosti so npr. vročinske nevihte, značilna zimska nevarnost pa je npr. mraz v vseh svojih pojavnih oblikah.
Vsem oblikam nevarnosti je skupno, da v določenih razmerah lahko privedejo do nesreče, vendar to seveda ni vedno nujno. Sama nevarnost še ne pomeni nesreče, je pa lahko povod zanjo. Prav tako je vsem nevarnostim skupno, da jih lahko omejimo, če jih poznamo, vemo za njihove vzroke, posledice in način preprečevanja pojava nevarnosti oz. se pred njimi zaščitimo, če je mogoče. Zato je izredno pomembno, da nevarnosti kar se da dobro poznamo, da smo dobro telesno in duševno pripravljeni, da imamo dobro opremo, ki jo znamo tudi uporabljati, da poznamo teren, po katerem se gibljemo, ter ne nazadnje, da znamo oceniti tveganje.
Oglejmo si podrobneje objektivne in subjektivne nevarnosti. Objektivne nevarnosti so tiste, ki se zgodijo brez našega neposrednega vpliva. Strele, na primer, treskajo ne glede na našo navzočnost na hribu in neodvisno od nas. Subjektivne nevarnosti pa so povezane z našo neposredno udeležbo, pa naj bo ta zavedna ali nezavedna. Ena največjih subjektivnih nevarnosti je nepoznavanje nevarnosti in zato je prva sestavina zaščite prav poznavanje nevarnosti. Med nevarnostjo in nesrečo je vzročna povezava. To je vedno človek s svojimi odločitvami in dejanji, ki povzročijo nesrečo.
Objektivne nevarnosti
Objektivne nevarnosti pridejo brez naše neposredne udeležbe in nanje nimamo neposrednega vpliva. Izpostavljeni smo jim ves čas bivanja v naravi. Zato bi jih lahko delili tudi na tiste, ki nam grozijo v dolini, in tiste, ki prežijo na nas v gorskem svetu. Vseh objektivnih nevarnosti ne moremo omeniti, a med najopaznejše in najbolj znane štejemo skupino vremenskih nevarnosti. To so močna sončna svetloba, nepričakovane spremembe vremena, nevihta, strela, megla ter nizke ali visoke temperature. Vplivajo predvsem na naše počutje in zmožnost gibanja v danih okoliščinah. Zaščita pred njimi so ustrezna zaščitna sredstva (očala, oblačila), poznavanje srednjeročne vremenske napovedi, ter ustrezno ravnanje ob padavinah, nevihti, megli, vročini in mrazu.
Druga skupina nevarnosti je posledica vremenskih, kot npr. ohlajevanje zaradi mokrote oz. vetra, spolzka pot, mokro listje in korenine na poti, mokre travnate vesine. Vplivajo predvsem na naše počutje (mraz, vročina) in izpostavljenost pri gibanju (zdrsi, padci). Zaščita so suha oblačila, ki jih lahko oblečemo, in preprečitev prevelike izgube toplote ter okoliščinam ustrezno ravnanje. Izgubo toplote preprečimo tudi z uporabo ustreznih oblačil in obutve (protivetrna oblačila, kakovostna obutev, ki ne premoči). Med zaščito v tej skupini sodi še obvladovanje gibanja v takšnih razmerah.
Sledi skupina sezonskih nevarnosti. Pozimi so to kratek dan, dolga noč in nizke temperature, sneg in njegova preobrazba, snežni plazovi, opasti, led, požled, snežišča, krajne zevi in oteženo gibanje. Predvsem vplivajo na zmožnost (hitrost in težavnost gibanja, zdrsi, padci) in dolžino našega gibanja (utrujenost, krajše ture). Zaščita pred njimi so dobro poznavanje, ustrezna opremljenost (obleka, obutev, tehnična oprema), poznavanje lastnosti opreme in pravilne uporabe le te, poznavanje tehnike gibanja v takšnih razmerah. In na koncu so tu še padajoče kamenje, piki žuželk, ugrizi kač in srečanje z divjimi živalmi na izpostavljenih mestih). Zaščita sta uporaba raznih zaščitnih krem, ki odganjajo žuželke, in previdnost pri gibanju.
Omenjene nevarnosti se lahko pojavijo posamično, v zaporedju ali po več hkrati, navadno v kombinaciji s subjektivnimi. Poleg že omenjenih zaščitnih ukrepov za vse skupine objektivnih nevarnosti velja, da se jim laže izognemo z ustreznim ukrepanjem ali pa dobro pripravljenostjo nanje. Ustrezno ukrepanje lahko pomeni tudi prekinitev ture, ki vodi v preveč očitne nevarnosti. Lahko pa je tudi izbira varnejšega cilja, če je prvotni očitno preveč izpostavljen. Dobro poznavanje posamezne nevarnosti pomeni poznavanje njenih pojavnih oblik, vzrokov in posledic. Pomeni pa tudi dobro telesno in, to je še bolj pomembno, psihično pripravljenost, da lahko tudi ustrezno ukrepamo.
Subjektivne nevarnosti
Subjektivne nevarnosti izhajajo torej iz nas samih. To pomeni, da nanje vplivamo sami s svojim znanjem ali neznanjem, osebno in tehnično opremljenostjo, sposobnostjo opazovanja, zaznavanja, presojanja in odločanja, zdravjem, telesno in psihično pripravljenostjo ter verjetno še s čim drugim. Subjektivnih nevarnosti je več kot objektivnih. Zgodijo se z našo zavestno ali nezavedno neposredno udeležbo, toda to ni pomembno. Pomembno oz. kritično je le, da se zgodijo. Te nevarnosti so:
• Neprimerna priprava in izvedba ture (izbira in zahtevnost cilja, sopotniki, časovno načrtovanje, vremenske razmere), ki povečuje verjetnost nesreče;
• neznanje in nepoznavanje nevarnosti, ki vpliva na našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in nato na ukrepanje. Zaščitni ukrep je pridobivanje znanja in izkušenj;
• pomanjkljiva telesna pripravljenost (pomanjkanje telesne pripravljenosti, bolezenska stanja), ki vpliva na našo gibalno zmožnost. Zaščitni ukrep je dvig telesne pripravljenosti (splošne vzdržljivosti, moči, gibljivosti, ravnotežja in koordinacije) s primernimi telesnimi aktivnostmi in obiskovanjem gora;
• pomanjkljiva psihična pripravljenost (strah, nepoznavanje poteka poti, neizkušenost, ambicioznost), ki vpliva na kakovost ocene nevarnosti, presojo ukrepov in izvajanje. Zaščitni ukrepi so dvig psihične pripravljenosti, nabiranje izkušenj in znanj, priprava na turo, spoznavanje poti …;
• neobvladovanje tehnike gibanja, zdrsi na poti in pobočjih, ki povečujejo verjetnost nastopa nesreče. Zaščitni ukrep je učenje pravilne tehnike gibanja, ustavljanja in preprečevanja zdrsov;
• neprimerna obutev in obleka, osebna in tehnična oprema; vse to vpliva na počutje in povečuje verjetnost nesreče. Zaščitni ukrep je izbira ustrezne opreme, lahko tudi ob pomoči bolj izkušenih;
• neobvladovanje uporabe tehnične opreme (nepoznavanje opreme in njenih lastnosti, neznanje in napačna uporaba opreme), ki vpliva na počutje in povečuje verjetnost nesreče. Zaščitni ukrep je spoznavanje lastnosti opreme in vaje z uporabo le-te ob pomoči bolj izkušenih;
• neupoštevanje ali podcenjevanje objektivnih nevarnosti na turi, ki povečuje verjetnost nesreče;
• nepoznavanje poti, po kateri se gibljemo (izguba orientacije, prezahtevna mesta, podcenjevanje nevarnih mest); tudi to povečuje verjetnost nesreče. Zaščitna ukrepa sta pridobivanje znanj iz orientacije, krepitev orientacijskih veščin;
• subjektivno dojemanje in vrednotenje nevarnih okoliščin, ki vpliva na našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in prek tega na ukrepanje. Zaščitna ukrepa sta spoznavanje svojih občutkov in čim bolj realno dojemanje nevarnosti ob pomoči bolj izkušenih;
• uživanje neprimerne in pokvarjene hrane oz. pijače, uživanje zdravil. Vpliva na naše počutje in zmožnost gibanja. Zaščitna ukrepa sta previdnost in razumnost pri uživanju hrane in pijače.
• alkohol, tobak in mamila kot subjektivna nevarnost, ki povečuje verjetnost nesreče in vpliva na našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in s tem na ukrepanje. Zaščitni ukrep je preprost – ne uživajte snovi, ki vam lahko škodijo;
• neustrezno obnašanje sočasno z nevarnimi dogodki oz. okoliščinami, ki povečuje verjetnost nastopa nesreče.
• veriga neprimernih odločitev, ki vodijo v nesrečo.
Tu velja vse, kar smo že povedali o preprečevanju subjektivnih nevarnosti. Poleg tega pa si pri vsaki skupini subjektivnih nevarnosti že glede nato, kako vpliva, lahko predstavljamo, kaj moramo storiti, da posamezna nevarnost ne bo imela prevelikega vpliva na nas. Pri spoznavanju nevarnosti je priporočljivo, da se udeležimo tečajev s to tematiko, nabiramo izkušnje pod nadzorom bolj izkušenih in prebiramo ustrezno strokovno literaturo. Sami, brez pomoči drugih, si žal ne bomo dovolj hitro pridobili potrebnega znanja in izkušenj.
V vsaki nesreči ti sreča lahko odpre vratca, da se izmuzneš. (M. de Cervantes).
Kot primer medsebojne povezanosti posameznih nevarnosti in ustreznih zaščitnih ukrepov si oglejmo nekatere nevarnosti, ki nam jih prinaša mraz.
• Nepričakovan prihod mraza nam lahko oteži izvedbo ture, če nanj nismo pripravljeni.
• Manjša hitrost preobrazbe snega vpliva na nevarnost proženja snežnih plazov.
Zaščitni ukrepi: spremljanje vremenske napovedi, odpoved ture, sprememba cilja ali upoštevanje razmer in uporaba ustrezne osebne in tehnične opreme.
• Krajša življenjska doba baterij. Na mrazu imajo baterije občutno krajšo življenjsko dobo. To se kaže pri uporabi svetilk, komunikacijske opreme in lavinskih žoln. Zaščitni ukrepi: uporaba baterij, ki so odpornejše na mraz, rezervni vložki, shranjevanje opreme na toplem, poznavanje reagiranja opreme na mrazu, primerni načini uporabe (intervalna uporaba omogoča daljšo življenjsko dobo kot trajna).
Primeri subjektivnih nevarnosti zaradi mraza:
• Zaradi več oblek oz. zaščitne opreme je gibanje oteženo.
Zaščitni ukrepi: izbrati razmeram primerno obleko in zaščitno opremo ter turo prilagoditi omejitvam, ki jih določata. Na takšno obleko se je treba navaditi in jo spoznati v ekstremnih razmerah, npr. izvesti turo v mrazu, da bi spoznali sebe in opremo v takšnih okoliščinah;
• subjektivno dojemanje in vrednotenje mraza;
• zmanjšana sposobnost zaznavanja, odločanja in ukrepanja;
Zaščitni ukrepi: z mrazom kot nevarnostjo se je treba seznaniti teoretično. Vaditi je treba v dejanskih razmerah in pod vodstvom izkušenih. Te subjektivne vzroke moramo poznati in se jih zavedati kot danih omejitev. Npr. na turi kaže opazovati vedenje posameznih udeležencev in poskušati pozitivno vplivati nanje.
• Mraz nas hitreje izčrpa, uživanje hrane in pijače je oteženo, lahko nam tudi zmrzneja; v mrazu ne moremo uživati toliko hrane in pijače, kot bi bilo treba. Zaščitni ukrepi: hrana in pijača morata biti prilagojeni uživanju v ekstremnih razmerah. Primerne so npr. energetske ploščice; uživati jih moramo dovolj pogosto.
• Nesreča v mrazu terja zahtevnejšo obravnavo; večja je možnost podhladitev, omrzlin, šoka … Zaščitni ukrepi: primerna zaščitna oprema, nabiranje izkušenj, npr. vaja zaustavitve krvavenja ali imobilizacije poškodovanega uda v mrazu.
Iz omenjenega je razvidno, da mraz stopnjuje posamezne nevarnosti, poleg znanja pa je najpomembnejša osebna izkušnja, po možnosti pridobljena v nadzorovanih razmerah. Štejejo seveda tudi izkušnje, pridobljene v prisilnih razmerah, le cena pridobivanja je včasih lahko previsoka.
Preprečevanje nevarnosti
Pri preprečevanju nevarnosti in nevarnih situacij je pomemben še naš način razmišljanja. Predlagamo t. i. preventivni način razmišljanja. Izhodišče je misel, da nevarnost sama po sebi še ne pomeni nesreče, neupoštevanje nevarnosti pa jo lahko povzroči. Zato moramo, ko se odpravljamo na območje, na katerem prežijo na nas nevarnosti, oceniti tveganje. Nenehno opazujemo pot, po kateri se gibljemo, okolico in svoje počutje. Na temelju teh opazovanj si izdelamo sliko o trenutnih nevarnostih, ki prežijo na nas, jih razvrstimo po verjetnosti ter ocenimo tveganje. Če je po našem mnenju preveliko, upoštevamo ukrepe, ki ga zmanjšujejo. Zamislimo si ukrep ali ukrepe, ki bi jih bilo pametno vpeljati, da bi zmanjšali učinek posamezne nevarnosti na nas. Še enkrat preverimo tako ocenjene nevarnosti in preventivne ukrepe neposredno okoli nas in vzdolž celotne poti ter se nato odločimo, kako naprej.
Pomembno je zavedanje, da lahko odnehamo, če menimo, da je tveganje preveliko, ali pa vpeljemo druge ukrepe, ki zmanjšajo tveganje.
Ocena tveganja je subjektivna. Obiskovalci gora ga ocenjujejo različno, ker so različne tudi njihove izkušnje, telesna in psihična pripravljenost ter dojemanje nevarnosti. Isti vzroki jih lahko vodijo k različnim ukrepom za zmanjšanje tveganja. To je morda na prvi pogled čudno, vendar ni nič novega. Če dobro premislimo, tako reagiramo tudi v svojem vsakdanjem življenju, ne da bi se tega zavedali. Spomnimo se samo npr. na prečkanje prometne ceste. Tudi tam glede na gostoto prometa (nevarnost) ocenjujemo tveganje in se odločamo, ali bomo prečkali cesto pri zeleni luči ali pa stekli prek dvojne črte. Podobno je tudi v gorah, le da je več vplivnih dejavnikov in so stvari nekoliko bolj zamotane.
Ukrepanje ob nesreči
Če se zgodi nesreča, smo dolžni pomagati po svojih močeh. Včasih lahko naša pomoč ponesrečenim reši življenje; to še posebno velja pri zasutih v plazu, pri katerih je največja verjetnost preživetja v prvih 15 minutah. Več ko znamo, bolje bomo lahko pomagali. V primeru nesreče je treba storiti tole:
• zavarovati sebe in ponesrečenca pred možnostjo dodatne nezgode (npr. umik na najbližje varno mesto),
• dati prvo pomoč in imobilizirati poškodbe,
• obvestiti GRS o nesreči s sporočilom, ki mora vsebovati naslednje podatke: KDO je ponesrečenec, KOLIKO je poškodovanih, KJE je bila nesreča, KDAJ se je zgodila, KAKŠNE so poškodbe in KDO je navzoč ob poškodbi. Pisno obvestilo posredujemo po GSM ali pa ga dve osebi odneseta do najbližje obveščevalne točke GRS (planinska koča, turistični objekt, gorska kmetija).
Ponesrečenca lahko izjemoma pustimo samega samo takrat, ko ne moremo obvestiti GRS in obenem upravičeno domnevamo, da dalj časa ne bo mimo nobenega, ki bi lahko odnesel sporočilo v dolino. Če je v bližini planinska pot ali je od kraja nesreče vidna planinska koča ali kakšno naselje, kličemo na pomoč takole:
- s svetlobnimi znamenji (baterija, mahanje z živobarvnim kosom obleke, »zajček« z ogledalom ipd.) ali
- z zvočnim signalom (klic, žvižg, udarec s kladivom ali kamnom) 6-krat na minuto v enakomernih presledkih. Eno minuto počakamo, nato spet signaliziramo 6-krat na minuto. Tako nadaljujemo po svoji oceni, vmes lahko tudi počivamo (sredi noči je malo verjetno, da bo kdo opazoval hribe).
Če sami opazimo omenjeni signal, poskusimo vzpostaviti govorni kontakt s krajem nesreče ali pa odgovorimo tako, da pošljemo svetlobni ali zvočni signal 3-krat na minuto. Po minuti presledka ponovimo. Ko je stik s krajem nesreče vzpostavljen, odhitimo do najbližje obveščevalne točke GRS.
Veliko reševalnih akcij poteka ob sodelovanju helikopterja, zato moramo poznati tudi način, kako pokazati posadki, ali potrebujemo pomoč ali ne. Če želimo, da helikopter pristane, stojimo z dvignjenimi rokami tako, da skupaj s telesom oblikujemo črko Y (yes), če pa pomoči ne potrebujemo, v stoječem položaju dvignemo desno roko, drugo pa imamo ob telesu tako, da oblikujemo črko N (no).
Viri in literatura:
Prispevek prenešen iz: Metljak, D., 2011: Nevarnosti v gorah. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str.
Pavšek, M. (2002): Snežni plazovi v Sloveniji: (geografske značilnosti in preventiva), (Geografija Slovenije, 6). 209 str., Ljubljana.
Ljubljana.
Šegula, P. (1978): Plazovi. Nevarnosti v gorah, str. 269–312. Ljubljana.
Šegula,, P. (1986): Sneg, led, plazovi. 301 str. Ljubljana.
