Snežni plazovi
Iz Kolorocnik
(Nova stran z vsebino: »Največji in najneizprosnejši sovražnik planincev je vse uničujoči snežni plaz. Nasproti njegovi strašni sili je človek brez moči. Zato mora planinec biti dobro pouč...)
Novejše urejanje →
Redakcija: 09:06, 13. maj 2013
»Največji in najneizprosnejši sovražnik planincev je vse uničujoči snežni plaz. Nasproti njegovi strašni sili je človek brez moči. Zato mora planinec biti dobro poučen o plazovih, vedeti mora, kako nastajajo, kdaj in kje. Dosedaj so še največ žrtev na zimskih turah zahtevali plazovi.« S temi besedami je v prvem slovenskem gorniškem priročniku (Na planine,1921) snežne plazove opisal Pavel Kunaver (1889–1988), pionir gorništva in plodoviti planinski pisec. Snežni plaz se lahko sproži na vsakem zasneženem in dovolj strmem površju. V Sloveniji zahtevajo med vsemi naravnimi nesrečami največ smrtnih žrtev prav snežni plazovi (»bela smrt«), in sicer povprečno 1–2 žrtvi na leto, v snežnih zimah tudi več. Nekdaj so bili med žrtvami predvsem domačini, danes pa obiskovalci hribov.
Mnogim nesrečam bi se bilo moč izogniti z nekaj več znanja in tako, da bi se žrtve v času nesreče sploh zavedale nevarnosti. Pri ocenjevanju vsakokratnih lavinskih razmer (s pridevnikom lavinski označujemo vse, kar je povezano s snežnimi plazovi) je nenadomestljiv »občutek za sneg«, ki ga lahko ob ustreznem znanju izpopolnimo le z izkušnjami.
To pa še ne pomeni, da ne morejo v belih radostih uživati tudi začetniki brez izkušenj. Lahko, vendar le, če se prej poučijo o vsem potrebnem in upoštevajo temeljna načela varstva pred snežnimi plazovi (lavinske preventive).
Vsebina |
Lahko se zgodi tudi meni
Sprejetje tega dejstva je prvi in temeljni korak za izboljšanje lavinske samozaščite. Seveda ne pomeni, da vas plazovina ne more zasuti, pa čeprav ste dober poznavalec ali celo strokovnjak za snežne plazove. Ena izmed njihovih najbolj neugodnih značilnosti je prav njihova velika prostorska in časovna spremenljivost.
Nesreča nikoli ne počiva. Najbolj udari takrat, kadar je dolgo ni in nanjo pozabimo! (spletne strani Uprave RS za zaščito in reševanje)
Kaj je snežni plaz
Z napredovanjem zime, po vsakem sneženju, se nalagajo posamezne plasti snežne odeje. Vsaka ima različne fizikalne lastnosti in snežni plaz se sproži takrat, ko zdrsne ena plast nad drugo (vrhnji plaz) ali pa vse plasti snežne odeje do podlage (talni plaz). Če ni pri tem nobene škode ali žrtev, gre za naravni pojav, del snežne erozije. V nasprotnem primeru pa govorimo o naravni nesreči. Po dogovoru gre za plaz takrat, ko se snežna gmota premakne vsaj za 50 m, sicer imamo opravka s plazičem ali osipom.
Glede na navzočnost vode v plazovini ločimo plazove suhega in mokrega snega. Razlikujemo še plazove nesprijetega snega, ki se začnejo s točkasto napoko ter se na poti navzdol vse bolj širijo, in plazove sprijetega snega (kložaste, ti so pri nas najpogostejši). Pri njih se loči od zasneženega pobočja večja, ponavadi čvrsteje sprijeta gmota snega. Po načinu gibanja poznamo počasnejše tekoče in hitrejše pršne plazove. Ti so zaradi velikih hitrosti po obsegu med največjimi. Za preventivo je pomembno tudi, na katerem izmed značilnih območij snežnega plazu (območje proženja, gibanja in odlaganja) smo ob sprožitvi ter kako je z gozdom. Pravo prizorišče snežnih plazov se začne na gozdni meji, še več pa jih je nad njo. Seveda pa tudi v gozdu nismo povsem varni, še posebno na njegovem zgornjem robu in v grapah.
Ne glede na velikost in značilnosti velja, da je pomemben vsak zdrs snega, ki lahko potegne za seboj človeka. Pogosto ni treba prav veliko, da se to tudi v resnici zgodi, saj je prostorninska gostota snega od približno 50 kg/m3 za pršič pa vse do več kot 400 kg/m3 za uležan moker sneg ali pa spomladanski srenec. Najpogosteje sprožimo plaz sami, in sicer tako, da smo ob nepravem času na nepravem kraju. Redkeje pa imamo pri lavinskih nesrečah opravka s spontanim proženjem zaradi novega snega, sonca, odjuge, potresa ipd.
Vreme
Vreme je eden najpomembnejših dejavnikov, ki odločajo o tem, kje se lahko pojavljajo snežni plazovi. Od vremena v času snežnih razmer je odvisna preobrazba snežne odeje. Seznaniti se moramo z obema pomenoma, ki jih ima pri tem vreme.
V Sloveniji pripravlja opozorila pred nevarnostjo snežnih plazov po evropski petstopenjski lestvici Služba za sneg in plazove Agencije RS za okolje (ARSO). Tako imenovano Poročilo o stanju snežne odeje je v tujini bolj znano kot lavinski bilten. Informacije o nevarnosti plazov dobimo prek medijev, spleta, telefonskih odzivnikov in mobilnikov. S spremljanjem razvoja zime (»snežni« podatki, temperatura zraka, hitrost in smer vetra ter tip vremena) imamo stalen vpogled v zimske nevarnosti.
Pri napovedanem močnem jugozahodniku dan ali dva pred večjim poslabšanjem vremena lahko, če so pobočja že zasnežena, sklepamo, da bodo nevarnejše odvetrne lege (SV pobočja), na katerih bo napihan sneg (odvisno od velikosti, naklona in snežnih razmer na privetrju ter trajanju in moči vetra). Taka območja so namreč med najbolj zahrbtnimi in ponavadi smo prav sami oz. skupina gornikov dovolj, da se krhko ravnovesje sil v snežni odeji poruši. Povrh vsega pa sta tudi preobrazba snežne odeje in s tem povečanje njene trdnosti tam počasnejša kot istovrstni procesi na prisojnih pobočjih.
Snežna odeja
Plasti snežne odeje nam odkrivajo zgodovino dotedanje zime, to lahko vidimo že na robu ceste ali poti. O novem snegu govorimo vse dotlej, dokler lahko v vrhnji plasti snežne odeje še prepoznamo prvotne snežne kristale (za meteorologe je to sneg, ki je padel v zadnjih 24 urah). Prav tako iščemo v okoliškem vidnem polju sledove snežnih plazov, njihove ostanke in območja z novim ali napihanim snegom, ki opozarjajo na nevarnost proženja plazov. Morebitna plazovita območja spoznamo že na daleč, še laže pa ob vzpenjanju. Natančno opazovanje nadaljujemo tudi med turo; pri tem ugotavljamo globino vdiranja (čevlja, palic, smuči), navzočnost opasti, proženje majhnih klož in druge naravne sledi. Te nam pomagajo pri prepoznavanju vetrnih vzorcev in s tem območij s kložami. Prav vsako »sumljivo« pobočje pa zahteva presojo z vidika tveganja.
Opasti in klože
Opasti in klože so med najpogostejšimi vzroki za sprožitev snežnega plazu in so pogosto druga poleg druge. Opast (snežna streha) je napihan, nabit sneg, ki sega s privetrne strani grebena ali slemena previsno nad njegovo odvetrno stran. Kloža pa je zaradi vetra rahlo do zelo trdno sprijet sneg. Ločimo trdo (ob splazitvi se razlomi na več blokov) in mehko kložo, ki se v plazu hitro razpusti.
Na splošno se moramo izogibati pobočjem, nad katerimi visijo opasti:
- med snežnim metežem (padavine in veter) in vejavico (vetrni transport snega s površine snežne odeje);
- vsaj do nekaj dni po obeh že omenjenih pojavih;
- ob hudi odjugi oz. nenadnem (hitrem) dvigu temperature zraka.
Praviloma se izogibamo območij z opastmi in kložami ali pobočij v njihovi vpadnici. Pri obeh vrstah snega moramo vedeti kje, kako in zakaj nastane ena ali več napok, ki so posledica porušitve ravnovesja sil v snežni odeji. Pomembno je še zavedanje, da smo pri tovrstnih snežnih plazovih ob sprožitvi tako rekoč naenkrat sredi plazu in so možnosti za pobeg s plazovine precej manjše, kakor če zdrsijo snežne gmote nad nami.
Površje
Glede na naravne razmere so slovenske Alpe relativno manj ugodne za proženje snežnih plazov. K temu pripomorejo predvsem velika zakraselost površja, velik delež gozda ter prisoj in sorazmerno kratka zglajena ter neporaščena ali delno poraščena pobočja. Zbiralnike snežnih gmot, med njimi so predvsem krnice, grape, korita, žlebovi, doli ipd., namreč marsikje prekinjajo številni skoki in zavoji, ki delujejo kot naravni zaviralci moči ter omejevalci količine snega v plazu. Z izkušnjami, znanjem, preudarnostjo in kančkom sreče se lahko pri nas povečini izognemo lavinskim nesrečam.
Naklon površja
Največ plazov se sproži na pobočjih z naklonom med 30° (redko 25°) in 45°. Ko je plazovina že v gibanju, se lahko premika tudi po položnejšem svetu ali pa se celo vzpne v nasprotno pobočje. Spodnja meja naklona ustreza strmini pobočij pod ostenji (pogosto so to melišča, tudi znana plazišča) oziroma se začnemo v tako strmem svetu vzpenjati v ključih.
Hrapavost podlage in drsna ploskev plazu
Na splošno ločimo snežno in kopno podlago plazu. Pri snežni imamo opravka s spodaj ležečo, tršo plastjo v snežni odeji (vrhnji plaz), za kopno podlago pa velja, da bolj je gladka, neporaščena in brez ovir oz. sidrišč (večje skale, grbine, ruševje, drevesa, štori, ...), ki preprečujejo zdrs snežnih gmot ter niže je rastje, bolj so taka pobočja izpostavljena plazenju (talni plaz). Tovrstna plazovita območja so predvsem slabo poraščene strmali, planinski travniki in pašniki, pa tudi istovrstna, niže ležeča kmetijska zemljišča na območjih s stalno poselitvijo. Slabo oporo (trenje!) snegu na strmini dajejo tudi gladke in vzporedno s pobočjem nagnjene skalne plošče, nizko grmičevje (npr. brusničevje, borovničevje), grmovje (ruševje) in melišča. Za vse primere ovir velja, da je plazenje možno takoj potem, ko jih prekrije dovolj debela snežna odeja, morebitna poznejša drsna ploskev. Na meliščih zadošča za to že od 10 do 20 cm debela snežna odeja. Tudi v gozdu nismo povsem varni pred plazovi, še posebno, če jih omogočajo oblike površja. Slabše je v listnatem (v iglastem obleži znaten del snega na vejah), v katerem imamo gladko podlago (odpadlo mokro listje), snega pa ni veliko manj kot na sosednjem negozdnatem območju.
Prerez pobočja
Pri podolžnem prerezu pobočij so zaradi same razporeditve sil v snežni odeji za plazenje bolj izpostavljena dolga, enakomerno strma in izbočena pobočja, v nasprotju z vbočenimi. Plazovi se spontano sprožijo prav na najbolj izboklem delu pobočja, kjer se pojavi napoka; še toliko bolj, če se poruši ravnovesje sil v snežni odeji zaradi zunanje motnje (prečenje pešca ali smučarja).
Razčlenjenost in oblike površja
Pri prečnem prerezu pobočij moramo biti še posebno pozorni na razčlenjenost in oblike površja. Za proženje in gibanje plazovine so primernejše vbokle (grapa, žleb, ozebnik, konta, dolek, dol, dolina, ...). Manj primerne so izbokle oblike (sleme, greben, rebro, raz, rob, gredina, ...), kar lahko koristno uporabimo tudi pri načrtovanju poteka poti. Za obseg snežnih plazov so oblike površja še posebno pomembne. Pri omejeni plaznici ima vplivno območje plazu sorazmerno dobro vidno (grapa, neporaščeno ali slabo poraščeno površje, …), pri neomejeni pa je taka razmejitev veliko težja, včasih celo nemogoča, saj so tovrstni snežni plazovi različni tako po obsegu (obliki) kot tudi po številu (melišča, obsežne travnate strmali, …).
Kadar so lavinske razmere naklonjene proženju snežnih plazov, je vzpenjanje prek robov in stranskih slemen ter gredin varnejše, kot pa prek odprtih in strmih pobočij ali žlebov z obsežnim zaledjem. Pred plazovi so varni zložnejši grebeni in slemena, pri plezanju pa skalnate rebri, police ter kamniti stebri.
Izpostavljenost pobočij vetru in soncu
Po obilnem sneženju ali vejavici se moramo občutno dlje izogibati zavetrnim pobočjem, saj je na njih precej več snega kot na privetrnih straneh. Območja z napihanim snegom je v naravi marsikdaj težko prepoznati, zato si moramo pri tem pomagati z drugimi znamenji (opasti, zastrugi, …). Ta nam kažejo smer vetra ob nastajanju zadnjih, vrhnjih plasti snežne odeje. Na privetrju je vselej več trdih in s tem nosilnih plasti.
Z vidika osončenosti pobočij velja, da so snežnim plazovom bolj izpostavljene osoje, saj poteka tam preobrazba snežne odeje počasneje kakor v prisojah. V našem delu Alp je zaradi velikega deleža pobočij z JZ, J in JV lego veliko plazov tudi v prisojah. Vendar je tam na splošno manj nevarnosti za plazove, za kar poskrbijo naravni preventivni dejavniki, med njimi takojšnja splazitev, hitrejša preobrazba snežne odeje, manj snega in drugi. V tem pogledu je pomembna ugotovitev, da segajo gozd in posamezna drevesa na osojah više, kot pa v prisojah.
====
====
