Osebna in tehnična oprema

Iz Kolorocnik

Redakcija: 09:39, 13. maj 2013

Pri gorniški dejavnosti moramo vedno sprejemati odločitve, katero opremo bomo vzeli na turo. To ni lahko, je pa ključnega pomena za uspešno izvedbo ture. Odločitev je odvisna predvsem od tega, kam se odpravljamo, in od razmer, s katerimi se bomo srečali.
Razvoj materialov in tehnike danes tudi na področju gorništva doživlja zelo dinamičen razvoj. Vsak dan prihajajo na trg novi materiali in oprema, ki omogočajo kakovostno in varno gibanje po gorskem svetu, zato bodo izdelki, opisani v tem poglavju, dokaj hitro zastareli. Naš osnovni namen je predstavitev opreme, ki jo potrebujemo za kakovostno in varno gibanje po gorskem svetu.

Osebna oprema

Človeško telo se lahko prilagaja manjšim odstopanjem v temperaturi. V toplejših razmerah se telo ohlaja s povečanim odvodom toplote v okolico (razširjene žile). V hladnejših razmerah se toplotna izmenjava zmanjša na najmanjšo možno raven, telo pa začne proizvajati več toplote z drgetanjem. Vsi ti procesi omogočajo, da telo ohranja optimalno delovno temperaturo (približno 37 °C).

Oblačila

Kako se oblečemo za turo, je seveda odvisno od tega, kdaj in kam se odpravljamo. Ni vseeno, ali gremo na turo poleti ali pozimi in ni vseeno ali se odpravljamo v sredogorje ali v visokogorje. Z oblačenjem se predvsem zavarujemo pred vplivi slabega vremena ter poskušamo doseči optimalne razmere za našo aktivnost. Da bi jih dosegli, se oblačimo v več slojih. Z dodajanjem ali odvzemanjem posameznih slojev oblačil, glede na vremenske razmere, vzdržujemo ustrezno temperaturo telesa. Tehnologija in znanost v zadnjem času omogočata izdelavo posameznih slojev oblačil, ki uspešno zagotavljajo vrsto kombiniranih lastnosti, kot so izolativnost, zaščita pred vetrom in odpornost proti vodi.

Osnovna plast

Osnovno plast sestavljajo: spodnja majica (dolgi ali kratki rokavi), spodnje hlače (dolge ali kratke) in nogavice. Naloga osnovne plasti oziroma spodnjega perila je, da omogoča normalno funkcijo kože. Materiali, iz katerih je izdelana osnovna plast, morajo imeti predvsem te lastnosti:
• dobro izolativnost, občutek toplote v hladnem in nasprotno
• udobnost
• sposobnost odvajanja znoja od kože, tako da ostane suha
• občutek svežine
• lahko pranje in sušenje

Osnovna plast mora ohraniti suho plast zraka okoli telesa in omogočiti čim lažji prehod znoja ven. Večji napori povzročijo, da se telo ogreje; na to se odzove tako, da se z znojenjem ohlaja. Zato je toliko pomembnejša lastnost osnovne plasti, da ohranja kožo suho z dobrim odvajanjem znoja na zunanje sloje oblačil. Na voljo imamo več vrst tkanin, ki na različne načine zagotavljajo podobne lastnosti.
Med enoplastno tkane tkanine (lifa, odlo termic, trevira fleece,…) sodi blago, ki deluje na principu »las«. Osnovni material so sintetična vlakna. Drobni laski uravnavajo odmik in skrbijo za to, da se mokra tkanina ne lepi na kožo, s tem pa se ohranja mikroklima med kožo in vlakni. Znoj se s kapilarnim učinkom vlaken prevaja ven, tam izhlapi ali pa ga prevzamejo naslednji sloji in ga prevajajo naprej. Vlakna so vodoodporna in se ne glede na vmesne (mikro) vrzeli hitro sušijo.
Značilnost dvoplastno tkanih tkanin (aquator, comforto, transtex, coolmax…) je, da lahko sestavljajo različne materiale. Proti koži obrnjena stran je sestavljena iz napetih, voluminozno obdelanih kemičnih vlaken, ki vlago prevajajo ven, zunanja plast pa je sestavljena iz vpojnih naravnih ali podobno delujočih sintetičnih vlaken.
Poznamo tudi enoplastne ali dvoplastne tkanine kot sta dunova in thermax; stkane iz vlaken, ki delujejo po principu travne bilke ali votlega vlakna. Znoj potuje skozi luknjičaste prostore v ozračje ali v naslednje sloje obleke. Vlakno samo po sebi nima vpojnih sposobnosti, zato se ne namoči in daje občutek suhosti tudi na zunanji strani. Princip odvajanja vlage temelji na razliki med tlaki. Molekule znoja potujejo s področja ob koži, ki ima višjo temperaturo, gostoto in zato tudi tlak, na področje z nižjo temperaturo, gostoto in tlakom, torej navzven. Zaradi tega fizikalnega pojava nastanejo mikrovetrovi, ki zaradi gladkih zunanjih sten mikrovlaken laže potiskajo ven molekule znoja.
Spodnje perilo je danes izdelano iz dovršenih krojev in sintetičnih materialov, ki ustvarjajo ob koži blagodejno mikroklimo. Naloga spodnjega perila je predvsem, da odstranjuje znoj s kože in ga prevaja ven, vpija in duši nezaželene vonjave, ne povzroča prevelikih motenj, ko je vroče, v hladnem vremenu pa ni mrzlo.
Nogavice varujejo spodnji del noge pred mrazom, zlasti stopala in prste, ki so še posebno izpostavljeni in občutljivi. Naloga nogavic je uravnavanje mikroklime v neposredni bližini kože, ne glede na hladnejše ali toplejše razmere. Seveda pa imajo nogavice pomembno vlogo tudi kot zaščita pred žulji. Današnje funkcionalne nogavice so le ponekod dvoplastne oziroma oblazinjene in okrepljene. Pri izbiri moramo biti pozorni predvsem na to, kje in zakaj jih bomo potrebovali, saj bomo le s pravo izbiro nogavic dosegli najboljše razmere za noge.

Srednja plast
Srednjo plast sestavljajo jope, puloverji ter hlače. Naloga srednje plasti je enaka kot naloga osnovne, poleg tega pa mora imeti še to lastnost, da nas zavaruje pred vetrom.

Na trgu je na voljo izredno velika izbira oblačil za srednjo plast. Idealno bi bilo, če bi lahko z majhno količino oblačil zadostili vsem vremenskim razmeram, ki jih srečujemo pri obiskovanju gora. To lahko delno dosežemo z raznimi dodatki k našim oblačilom, kot je na primer snemljiva kapuca, ki jo uporabljamo ob dežju, in razne zadrge za zračenje, s katerimi uravnavamo temperaturo v vetrovnem vremenu.
Mnogo let so planinci pri svoji dejavnosti uporabljali volno, saj so izdelki iz nje dobri izolatorji zaradi velikega števila zračnih plasti. Vendar jo v zadnjem času zamenjujejo razni sintetični materiali, ki imajo še učinkovitejše lastnosti. Volna namreč vpije velike količine vode, tako da postanejo oblačila iz nje v mokroti izredno težka. Njena slaba stran je še, da se zelo počasi suši. Na izdelkih iz volne je tudi teže izdelati razne posebne dodatke, ki jih takšna oblačila potrebujejo.
Jope in puloverji so danes po večini izdelani iz tako imenovanega flisa. Glede na veliko število proizvajalcev tega materiala poznamo veliko izpeljank. Zato moramo biti pri nakupu predvsem pozorni na posamezne lastnosti blaga in na ustrezno velikost. Niso namreč vsi flisi (windstoper ali windblock) primerni za oblačenje pod jakne iz power-texa, saj se lahko zgodi, da potem ne bodo delovali. Prepričati se moramo ali proizvajalec zagotavlja večslojni sestav.
Hlače morajo biti lahke in udobne ter seveda dovolj prožne. Če že niso neprepustne za vodo, se morajo vsaj hitro sušiti. Kroj mora biti udoben in nas ne sme ovirati pri gibanju, izpostavljeni deli pa morajo biti okrepljeni predvsem zaradi toplotne izolacije. Hlače morajo zadržati toliko toplote, da lahko mišična vlakna delujejo brez motenj ali celo poškodb. Materiali, iz katerih so izdelane hlače, so različni; trenutno najbolj poznan material je schoeller, ki se imenuje po švicarskem proizvajalcu.

Zunanja plast
Zunanjo plast sestavljajo vodoodporna jakna, zunanje hlače (vetrne hlače), gamaše, kapa, rokavice in protektorji. Zunanja plast zaščitne obleke mora dihati ter zaradi mehanske in toplotne neprepustnosti odbijati dolgotrajen močan dež ali ledeno mrzel veter.

V zadnjem času na tem področju prevladujejo tako imenovane membrane PTFE (politetrafluoren) kot samostojna vmesna plast ali plast, ki je s posebnim postopkom zalepljena (zlaminirana) na kakšno drugo tkanino. Najbolj poznani tovrstni tkanini pri nas sta goreteks in simpateks, ki delujeta ob pomočji kot las tankih membran, ki se uporabljajo skupaj z zunanjo tkanino. Postopek izdelave oziroma obdelave se imenuje laminiranje; pri njem membrane umestijo na notranjo stran tkanine.
Membrana goretex deluje na podlagi razlike med tlaki, ki se ustvari zaradi razlike med zunanjo in notranjo temperaturo. Pogoj, da sistem začne delovati, je, da mora imeti laminat vir toplote (človeka), ki ustvari višjo notranjo temperaturo od zunanje in s tem prej omenjeno razliko tlakov. Membrane imajo drobne pore (mikroporozne membrane), skozi katere uhajajo molekule vodne pare, vodne kaplje od zunaj pa ne morejo vdreti v notranjost. Membrana simpateks je brez por, prehod molekul vodne pare deluje na podlagi difuzije.
Podobne rezultate se da doseči tudi z različnimi premazi, ki se jih nanese na zunanjo ali pa tudi na notranjo stran.
Jakne so namenjene predvsem za popolno zaščito pred vetrom in mrazom, vendar morajo omogočati tudi dobro zračenje. Zato je poleg izbire pravega materiala toliko bolj pomembna kakovostna izdelava, predvsem šivov. Jakne morajo imeti dovolj žepov, vendar ne preveč, da nas ne ovirajo pri gibanju. Njihova pomembna dela sta tudi ovratnik in kapuca, s katerima zavarujemo glavo pred vetrom, dežjem in snegom. Da ohranimo lastnosti jakne, sta pomembna uporaba in vzdrževanje. Pri izbiri sredstev za vzdrževanje moramo upoštevati navodila proizvajalcev.
Zunanje hlače so izdelane iz dvo- ali triplastnega dihajočega materiala. Poleg kroja, ki mora omogočati dobro zaščito (podaljšan životni del) ter lahko oblačenje (stranske zadrge) je pomembno tudi, da čim manj drsijo po snegu.
Gamaše so namenjene za učinkovito zaščito spodnjega dela nog in posredno za zaščito notranjosti čevljev pred vlago in mokroto. Po večini so izdelane iz močnejših poliamidnih vlaken, kot sta kordura in goreteks. Zaščita z gamašami je trojna: varujejo pred vdorom snega v notranjost čevljev, zavirajo pretirano hlajenje nožnih mišic pri močnem, hladnem vetru, hkrati pa na so, če se čevlji dobro prilegajo in se vmes ne nabere sneg ali naredi tanka ledena skorja, še ena zaščitna toplotna plast.
Rokavice in protektorji so nepogrešljiv del zimske opreme in se uporabljajo za toplotno in mehansko zaščito. Materiala, iz katerih so izdelane rokavice, sta flis in še vedno tudi volna. Na splošno rokavice po obliki delimo na: rokavice s prsti, rokavice z enim prstom in rokavice, ki ne pokrivajo prstov. Materiali, iz katerih so izdelani protektorji, so enaki kot pri jaknah in zunanjih hlačah. Uporabljajo se za zaščito rok in rokavic iz flisa ali volne pred zunanjo vlago in vetrom, hkrati pa pomenijo še eno toplotno plast več.
Tudi materiali iz katerih so izdelane kape, so se v zadnjem času spremenili. Volno, ki je še nedavno prevladovala, je v veliki meri zamenjal flis. Kape morajo biti udobne, prožne in ne smejo imobilizirati glave, omogočati morajo dihanje zgornjega dela glave in ustvariti ustrezno mikroklimo na lasišču. Ob hudem mrazu in vetru lahko glavo zavarujemo tudi s tanko podkapo (rabeljska kapa), na katero namestimo kapo, včasih pa še kapuco, ki je sestavni del jakne. Tako je zaščita triplastna in res učinkovita.

Obutev

Osnovna naloga obuval je zavarovati stopala pred vlago, mrazom, ostrimi delci in poškodbami, zato je izbira čevljev glede na namen izredno pomembna. Obutev moramo torej izbirati glede na letni čas, razmere, vrsto terena in dejavnost. Materiali, iz katerih so lahko izdelane lupine čevljev, so različni in se razlikujejo predvsem po zunanji odpornosti na poškodbe, premočljivosti in toplotni izolaciji. Najbolj poznani materiali so: poliamidi (kordura), armidna plastika, goreteks, simpateks, usnje in plastika (dvojni čevelj). Podplate lahko v glavnem razdelimo na dve skupini: tradicionalne rebraste podplate (vibram), ki so priljubljeni pri alpinistih, in integrirane podplate, ki prevladujejo pri pohodnikih in izletnikih. Ti dokaj dobro blažijo škodljivo delovanje različnih oblik terenskih detajlov in popravljajo vsiljeno nepravilno mehaniko spodnjega dela noge. To omogočajo čepki raznih oblik in nagibov, majhni žlebički in torzijski vložki.

Tako lahko obutev v grobem razdelimo na tri vrste, in sicer na:
• izletniške čevlje
• pohodniške čevlje
• plezalne čevlje

Osnovne zahteve, ki jih mora izpolnjevati dober čevelj, so:
• ohranjanje suhih nog glede na notranjo in zunanjo vlago
• učinkovita izolacija toplote

Čevelj se mora nogi dobro prilagajati in ji dati dober oprijem ter podporo.
Izletniški čevelj naj bo lahek in naj ima integriran gumijast podplat, lupina pa naj bo po možnosti izdelana iz enega kosa. Lahko je izdelana iz goreteksa, simpateksa, najlona s korduro ali iz naravnega usnja.
Pohodniški čevelj je težji in nekoliko višji, tako da se dobro oprijema gležnja. Priporočljiv je podplat vibram, dobrodošli so tudi utori za avtomatske dereze. Priporočljivo je, da ima zamenljive vložke z antibakterijskimi in antimikotičnimi lastnostmi, ki prevajajo vlago. Lupina je prav tako iz enega kosa in je izdelana iz gladkega kevlarja, vodoodpornega nubuka ali vodoodpornega usnja (Endura).
Plezalne čevlje glede na namen ločimo na: lahke plezalne čevlje, težje plezalne čevlje in dvojne plastične čevlje. Podplati so po navadi iz srednje trde vibram gume, medtem ko je lupina v večini primerov iz visokokakovostnega naravnega usnja. Dobri čevlji naj bi bili nepremočljivi vsaj 24 ur. Dvojni plastični čevlji se uporabljajo za ekstremne razmere v snegu. Njihova velika prednost je plastična školjka, neobčutljiva na zunanjo vlago, vendar so togi in manj prilagodljivi za nogo. Hoja v njih ni naravna, združljivost notranjega čevlja s plastično školjko pa ni najboljša – to se občuti predvsem pri hoji in plezanju z derezami.
Premočeno obutev sušimo ob zmerni toploti ter nato posušeno premažemo z ustrezno kremo oziroma razpršilom.

Tehnična oprema

Nahrbtnik

Nahrbtnik je osnovna oprema vsakega gornika. Z njim prenašamo vso potrebno opremo, ki jo potrebujemo na turi in jo imamo vedno pri sebi. Nahrbtnike ločimo po velikosti in obliki. Ti sta odvisni od namena uporabe oziroma zahtevnosti ture, nekateri so primernejši za plezanje in smučanje, drugi za večdnevno hojo, tretji le za enodnevno izletništvo.
Po velikosti jih razvrščamo glede na prostornino v litrih. Najpogostejše so tele velikosti:
• enodnevne ture: 30 l
• dvodnevne ture: 40–45 l
• večdnevne ture (z bivakiranjem): 60 l
• za trekinge in odprave: 65 l
Večina nahrbtnikov omogoča povečanje prostornine s podaljšanjem in s tem večjo uporabnost nahrbtnika v različne namene. Povečevanje velikosti nahrbtnika je omejeno predvsem z vidika možnosti uravnavanja težišča nahrbtnika. Tako strokovnjaki priporočajo povečanje prostornine do 20 %, največ do 30 %. Pri nahrbtnikih, ki so namenjeni ožjemu namenu uporabe, pa se lahko prostornina poveča tudi od 50 % do 95 %.
Pri razvoju oblik nahrbtnikov so veliko pozornost namenili namenu uporabe in ergonomičnosti. Oblika nahrbtnika je namreč zelo pomembna, saj mora omogočati čim manj utrudljivo in za zdravje škodljivo prenašanje, zato so posamezni modeli nahrbtnikov za moške in za ženske različno anatomsko oblikovani. S svojo obliko morajo omogočati:
• hitro in pravilno zlaganje opreme
• hiter dostop do posameznih delov opreme
• sprotno prilagajanje težišča nahrbtnika glede na občasne spremembe vsebine
Optimalno lego in pravilno namestitev na hrbet dosežemo z uravnalnimi sistemi, na nosilnem delu nahrbtnika. Ti sistemi se od proizvajalca do proizvajalca razlikujejo, saj je bilo doslej patentiranih več kot 30 različnih sistemov uravnavanja težišča, ki so zvezno ali stopenjsko nastavljivi s temi deli nahrbtnika:
• uravnalcem lege naramnic (1)
• prečnim prsnim pasom (2)
• uravnalcem dolžine naramnic (3)
• bočno oporo (4)
• uravnalcem bočne opore

Z razvojem so bile dosežene večja varnost, učinkovitost in preprostost rabe nahrbtnika. To pomeni manj utrudljivo in naporno nošnjo, odpravljanje za zdravje škodljivih dejavnikov ter lahko in priročno uporabo posameznih delov tudi med nošnjo.
Seveda pa sam nahrbtnik ne bo rešil vseh težav, če ne bomo upoštevali nekaj zakonitosti in pravil pri zlaganju opreme v nahrbtnik. Včasih tu zaidemo v nasprotje glede na čas in zakonitosti pravilnega zlaganja in nenehno spreminjajoče se potrebe po posameznih delih opreme na turi, odvisne od okoliščin in razmer. Vseeno pa je dobro upoštevati pravila pravilnega zlaganja glede na težo opreme in obliko nahrbtnika.

Materiali iz katerih so izdelani nahrbtniki, se približujejo tem idealnim lastnostim:
• do kože prijazni materiali
• neprepustnost za vodo
• robustnost in odpornost proti obrabi
Vrhunski proizvajalci pri izdelavi posebej ločijo materiale za telo nahrbtnika, materiale za hrbtišče, materiale za dno in včasih tudi materiale za pokrov. Od posameznih delov nahrbtnika pričakujemo različne lastnosti, saj so izpostavljeni različnim razmeram. Tako mora na primer hrbtni del nahrbtnika poleg neprepustnosti omogočati dobro zračenje in hitro sušenje. Vodno neprepustnost materiala lahko dosežemo z različnimi kombinacijami tkanja blaga ter z raznimi premazi. Materiali temeljijo predvsem na poliamidni in poliestrski osnovi. Znani materiali, ki se trenutno uporabljajo za izdelavo nahrbtnikov, so: cordura 700, spectra, balistic, dynatec XT, deuter-duratex in druge.
Pri nakupu nahrbtnika moramo biti pozorni na tele lastnosti:
• udobnost (naramnice in hrbtišče)
• pritrjevanje različnih delov opreme (cepini, smuči)
• stabilnost (možnost nastavitve naramnic, prečnega prsnega pasu in bočne oprti glede na vsebino in težo nahrbtnika)
• razbremenitve (prenos obremenitve z ramen ob pomoči bočne opore na boke, oblika hrbtišča)
• prezračevanje hrbtnega dela (oblika, materiali)
• ergonomičnost v praksi (preprosta in lahka uporaba nahrbtnika tudi v rokavicah in v temi)

Samovarovalni sestav

Samovarovalni sestav je sestavljen iz:
• plezalnega pasu
• plezalne čelade
• samovarovalnega kompleta
• zaščitnih rokavic (priporočljivo)

Plezalni pas je nepogrešljiv del opreme pri gibanju po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh. Plezalne pasove po konstrukciji delimo na dve vrsti, in sicer na:
• enodelni plezalni pas
• dvodelni plezalni pas
Izbira je odvisna predvsem od namena uporabe (pohodništvo, plezanje). Od plezalnega pasu pričakujemo udobnost, čim manjše oviranje pri gibanju, majhno težo in hitro nastavljivost, zato moramo biti pri izbiri in nakupu previdni in ga po možnosti preizkusiti, preden ga kupimo. Ustreznost plezalnega pasu najlaže preverimo z globljimi upogibi telesa, različnimi hitrostmi hoje, krajšimi poskoki in nekajminutnim visenjem. S tem ugotovimo, ali se nam pas lepo prilega, ali nas kje tišči oziroma, ali se v njem udobno počutimo. Pri izbiri velikosti moramo upoštevati tudi to, če ga bomo uporabljali pozimi.
Plezalna čelada je obvezen sestavni del tehnične opreme vsakega gornika. Varuje glavo pred padajočim kamenjem, ki ga lahko sproži človek, žival, voda, veter, pred udarci ob padcu in pred zadevanjem v ovire nad nami. Lobanjo ščiti pred zlomom s tem, da energijo udarca razširi na vso površino. Tako energijo sunka sprejme in hkrati ublaži. Da lahko čelada opravi svojo funkcijo prerazporeditve energije, mora biti pravilno nameščena. S pritrdilnimi trakovi in nastavitvijo velikosti si jo namestimo na glavo tako, da je ne moremo potisniti ne naprej ne nazaj, niti v levo niti v desno. Seveda pa čelada ne sme biti preveč zadrgnjena, saj nas potem tišči in ovira pravilno prekrvavitev. Čelada je sestavljena iz treh delov:
• lupine
• navzkrižnih pasov z mrežo ali penasto snovjo znotraj čelade
• trakov za pritrditev (v obliki črke Y)
Imeti mora tudi dobro zračenje skozi luknjice in reže v lupini; te naj bodo čim više. Večina čelad ima tudi pritrdilno mesto za čelno svetilko ali zaščitna očala.
Samovarovalni komplet uporabljamo pri napredovanju po zahtevnih in zelo zahtevnih zavarovanih poteh, na katerih so v steno nameščeni razni tehnični pripomočki, kot so klini, skobe in jeklenice. Ob padcu nam omogoča varnejše dinamično zaustavljanje. Ločimo dva osnovna samovarovalna sistema: izvedbo V in Y.
Delovanje in uporaba sistema V:
• pri uporabi sistema V je vsakokrat vpet v jeklenico samo en krak vrvi
• če sta v jeklenico vpeta oba kraka vrvi, ni dinamičnega zaustavljanja
• ob padcu je vponka šibki člen varovanja; lahko se prelomi zaradi sunkovitega upogiba, ki zmanjša varnost sistema V
Delovanje in uporaba sistema Y:
• pri uporabi sistema Y sta v jeklenico ves čas gibanja ob jeklenici vpeta oba kraka vrvi; tako je ob padcu varnost večja
• v navpično jeklenico vpnemo eno vponko od spodaj, drugo od zgoraj
• v vodoravno jeklenico vpnemo obe vponki od spodaj
• težav, ki so naštete pri uporabi sistema V, se rešimo z uporabo sistema Y

Samovarovalni komplet si lahko sestavimo tudi sami iz dveh ustreznih pomožnih vrvic, varovalne ploščice in dveh vponk s samodejnim zapiralom. Slabost takega sistema je, da je zaradi vozlov in slabšega prileganja ploskev v primerjavi s tovarniško izdelanim sistemom (sešite zanke) do 40 % oslabljen.
Rokavice za gibanje ob jeklenicah po zahtevnih in zelo zahtevnih zavarovanih poteh so narejene iz elastičnega materiala za dobro prileganje roki in imajo okrepljen dlanski del. Lahko imajo prste ali pa tudi ne. Varujejo pred poškodbami dlani, ki lahko nastanejo zaradi načetih jeklenic in drugih vzrokov.

Cepin

Cepin je v kombinaciji z derezami najpomembnejši del opreme za varnejšo hojo v zasnežene gore. Uporabljamo ga za samovarovanje, varovanje ter napredovanje v zasneženih strminah in po ledenikih. Z njim lahko zadržimo padec ali zdrs. Uporabljamo ga lahko pri izdelavi sidrišč v snegu, z njim izsekamo stopinje ali prijem oziroma izkopljemo udobnejše stojišče ali varovališče.
Posamezni deli cepina so:
• glava
• ratišče
• zapestna zanka
• konica
Pri izbiri cepina moramo vedeti, za kaj ga bomo uporabljali: predvsem za hojo v snežnih razmerah ali za plezanje v ledu in zaledenelih slapovih? Pri pohodniškem cepinu je najpomembnejša dolžina. Najlaže jo izberemo tako, da cepin držimo ob telesu, konica na spodnjem delu ratišča naj se dotika tal. Pri izkušenih gornikih je lahko ta dolžina za 3 do 5 cm krajša, vsekakor pa naj cepin ne bi bil krajši od razdalje med zapestjem in pazduho. Glava cepina ima dva dela; okel, ki je rahlo zakrivljen in na koncu nazobčan, ter lopatico, ki je prav tako rahlo ukrivljena. Ratišča so danes izdelana iz aluminijevih ali titanovih zlitin ter v spodnjem delu lahko prevlečena s karbonizirano gumo ali mehkejšo maso poliestra ali polietilena. Pohodniški cepini imajo praviloma ravna in ploščata ratišča. Z zapestno zanko si cepin z zaponko pritrdimo na zapestje in s tem preprečimo, da bi nam cepin iztrgalo iz roke, če bi se z njim zaustavljali Konice pri pohodniških cepinih so različne, omogočati pa morajo oporo pri napredovanju po strmem snežišču.

Dereze

Dereze so edina primerna tehnična priprava za varno gibanje in napredovanje po trdem snegu ali ledu. Za pohodništvo so primernejše poltoge dereze z dvanajstimi zobmi. Imeti morajo možnost preproste nastavitve dolžine derez; dolžina je pravšnja, ko je zadnji par zob na koncu podplata čevlja, sprednji pa sega kake 3 cm prek sprednjega dela čevlja. Dereze s trakovi so po dolžini pravilno nastavljene takrat, ko že same stojijo na podplatu brez pomoči trakov. Dereze lahko pritrdimo na čevlje na več načinov, z enim ali več trakovi (neopren, najlon, perlon) in z vzmetno petno vezjo (avtomatske dereze). Obe možnosti navezovanja derez imata prednosti in pomanjkljivosti. Navezava s trakovi:
• da se jih navezati na čevelj s togim podplatom ali z mehkejšim podplatom
• navezovanje v mrazu, vetru in temi je oteženo
• navezovanje je zamudno
• trakovi se pogosto poškodujejo
• za pravilno namestitev je potrebno precej vaje, da sta obe derezi enakomerno pritrjeni
Nameščanje avtomatskih derez:
• je veliko hitrejše od navezovanja s trakovi
• dereze so manj stabilne pri dolgotrajnejšem sestopanju po trdi plazovini
• namestiti se jih da le na čevlje s togim podplatom, ki morajo imeti spredaj in zadaj posebno oblikovane utore za nameščanje derez
• višina petne vezi naj bo nastavljiva
• na petnem delu vezi je nameščen tudi trak z zaponko, ob pomoči katerega pričvrstimo petno vez, hkrati pa ima vlogo varovalnega traku, ki prepreči izgubo ob morebitnem snemanju dereze
Za preprečevanje nabiranja snega na obeh vrstah derez (cokla) lahko dodatno nabavimo še plastične ali gumijaste ploščice, ki preprečujejo nabiranje snega na derezah.

Ob nakupu derez imejmo s seboj tudi čevlje, na katerih jih bomo uporabljali. Pred turo si dereze vedno naravnajmo in jih pripravimo doma. Med nošnjo v nahrbtniku jih zaščitimo z zaščitnimi gumijastimi kapicami in jih spravimo v debelejšo vrečo iz gosto tkanega platna, da ne poškodujemo druge opreme.

Pohodne palice

Pohodne palice so naši vedno pogostejši spremljevalci v gore. Z njimi si občutno povečamo stabilnost in ravnotežje, zmanjšamo obremenitve občutljivih kolenskih sklepov in hrbtenice ker povečamo aerobno razgibavanje vsega telesa – predvsem se krepijo mišice rok in ramenskega obroča, prav tako pa je zaradi razširjenega prsnega koša dihanje globlje in učinkovitejše. Palice so podobne smučarskim, le da so sestavljene iz več členov (običajno iz treh), da jih lahko po uporabi zložimo. Zložene palice so tako lahko dolge samo 50 cm in jih brez težav pospravimo v nahrbtnik. Ročaji so anatomsko oblikovani (različno za moške in ženske) ter so lahko glede na simetralo stebla ukrivljeni za 8° oziroma 15°. Ročaji so iz nedrsečega izolacijskega materiala (najboljša je zmes plute in gume), ki pozimi ne ohlaja dlani, poleti pa preprečuje prehitro znojenje. Nekatere palice imajo tudi blažilnike tresljajev, ki jih lahko po potrebi izklopimo ali vklopimo. Velikost zapestnih zank uravnavamo na zgornjem delu ročaja; široke morajo biti najmanj 2 cm, da se dobro prilegajo zapestju, ne smejo pa biti premehke ali oblazinjene. Zaželeni so materiali, ki dobro prevajajo znoj in pozimi ne zmrzujejo. Steblo palice je izdelano iz aluminijevih zlitin, saj morajo biti stabilne in trdne, da lahko prenesejo vse obremenitve. Nekatere pohodniške palice lahko v nekaj sekundah spremenimo v plazovne sonde. Krpljica preprečuje, da bi se palica ugreznila v sneg, poleti pa, da bi se zagozdila v manjše razpoke. Dobro je, če palica omogoča preprosto menjavo krpljic, saj so poleti primernejše manjše krpljice, pozimi pa večje in bolj gibljive, da se prilagajajo snežni podlagi in s tem izboljšajo prijem. Konice palic so iz trdih kovin, ki so bolj odporne proti obrabi. Zaželeno je, da je možno konice zamenjati, saj se konice za kopne razmere razlikujejo od konic za snežne razmere. Slaba stran zložljivih pohodnih palic so bili vezni stožčasti členi, ki so pod večjimi obremenitvami popustili in so se palice sesedle. To se je v zadnjem obdobju močno izboljšalo, saj novejši vezni členi prenesejo tudi trikrat večje obremenitve.

Ostala oprema

Poleg osnovne in tehnične opreme, ki je bila navedena v prejšnjih poglavjih, je še kar nekaj opreme, ki naj bi jo redno imeli v nahrbtniku, delno odvisno od kopnih oziroma snežnih razmer, vendar ne glede na to, na kako zahtevno turo se odpravimo.

Čelna svetilka

Ob pomoči čelne svetilke v temi poskušamo čim bolj razločno razpoznati svojo bližnjo okolico. Njena prednost je, da jo lahko namestimo na glavo ter imamo obe roki prosti; tako je naše gibanje hitrejše in varnejše. Čelne svetilke se razlikujejo glede na vrsto svetilnega telesa (navadna žarnica, halogenska žarnica in dioda LED) ter glede na namestitev vira energije – ta je lahko spredaj na čelu, zadaj ali ločeno (spravimo ga lahko v notranji žep oblačil). Zaželeno je, da na čelni svetilki uravnavamo žariščno razdaljo ter po potrebi spreminjamo kot svetlobnega stožca.

Prva pomoč

Prva pomoč je del opreme, ki je vedno v nahrbtniku ne glede na zahtevnost ture. Vsebino prve pomoči je težko predpisati, saj je odvisna od več dejavnikov, vsekakor pa naj bodo v njej: zaščitna folija, obliži, trikotne rute, povoji, sterilne gaze, škarjice in tablete proti bolečinam.

Zemljevid

V gorah se pogosto srečamo z neznanim svetom in brezpotjem, še posebno v zimskem času. Takrat si težko predstavljamo nadaljevanje poti brez dobre karte, kompasa in višinomera. Tudi če se pred odhodom v neznano dobro pripravimo, se lahko tura zaradi nepredvidljivih dogodkov (tema, megla) korenito spremeni. Z dobro topografsko karto in kompasom imamo tudi v takšnih razmerah dobre možnosti za rešitev iz nastalega položaja, zato sta karta in kompas nerazdružljiva dela opreme, ki vedno sodita v nahrbtnik.

Kompas

Kompas je naprava, s katero se orientiramo v neznanem terenu. Z njim določamo smeri neba, smer hoje po karti in na terenu ter stojišče na karti in na terenu. Danes kompasi niso samo naprave z magnetno iglo, ampak imajo še dodatne funkcije (višinomer, merilnik naklona), v zadnjem času pa so na voljo tudi digitalni kompasi in sistem GPS.

Plazovna lopata, žolna in sonda

Plazovna lopata, žolna in sonda skupaj sestavljajo reševalni pribor(komplet), ki je nepogrešljiv del opreme na vsaki snežni turi.
Plazovna žolna je majhen radijski oddajnik in sprejemnik hkrati, ki ima omejen doseg delovanja in dela samo na določeni frekvenci 457 kHz. Kadar je v vlogi sprejemnika, pretvarja sprejete elektromagnetne valove v zvočne in svetlobne signale, katerih moč je odvisna od bližine oddajnika, to je druge žolne, ki je skupaj s ponesrečenim pod plazom.
Nekaj bolj znanih proizvajalcev plazovnih žoln: Ortovox, Baryvox, Pieps in Mammut.
Plazovna lopata je nepogrešljiva pri izkopavanju zasutega. Z njo zasutega izkopljemo veliko hitreje kot z golimi rokami. Prav tako je nepogrešljiva za izdelavo snežne luknje ali igluja v primeru bivakiranja. Izdelana je iz aluminijastih zlitin ali okrepljene plastike.
Plazovna sonda je zložljiva palica za sondiranje oziroma prebadanje plazovine. Ob iskanju zasutega s plazovno sondo določimo in preverimo kraj zasutega, ki smo ga določili s plazovno žolno.

Vzdrževanje opreme

Za optimalno uporabo je pomembno tudi ustrezno vzdrževanje opreme. Le s pravilnim vzdrževanjem bo oprema rabila svojemu namenu in dala od sebe tisto, kar pričakujemo. Predvsem moramo upoštevati navodila proizvajalcev, kajti le tako vzdrževana oprema nam bo dobro služila vso svojo življenjsko dobo. Posebno pozorni moramo biti na mehanske poškodbe, ki jih lahko povzročimo z drugo opremo. Opreme ne sušimo in ne shranjujemo v neposredni bližini virov toplote (peči) in na soncu.
Pri uporabi opreme, s katero izboljšamo varnost, moramo biti pozorni tudi na predvideno življenjsko dobo, ki jo določi proizvajalec. Po tem obdobju oprema ni več 100 % zanesljiva in je ne smemo več uporabljati.

Seznam opreme

Opremo, ki jo mora imeti gornik na turi na sebi in v nahrbtniku, je težko predpisati in določiti. V pomoč pri pripravi potrebne opreme in kot opomnik je naveden seznam osnovne opreme za enodnevno lahko turo v kopnih razmerah, za enodnevno zahtevno ali zelo zahtevno turo v kopnih razmerah in za enodnevno lahko snežno turo. Obseg opreme se nekoliko poveča, če imamo namen prespati v planinski koči ali celo preživeti noč na prostem.
Enodnevna lahka tura v kopnih razmerah:
• obleka: spodnja majica s kratkimi rokavi, kratke spodnje hlače, primerne nogavice, dolge pohodniške hlače, jopa ali pulover, jakna, kapa in rokavice ter rezervna obleka (spodnje perilo, tanjša jopa ali pulover, nogavice)
• obutev: izletniški čevlji
• ostala oprema: nahrbtnik (30 l), pohodniške palice, prva pomoč, čelna svetilka, zaščitna očala in krema za sončenje, zemljevid, kompas, vrečka za smeti ter času hoje primerna količina malice in brezalkoholne pijače
Enodnevna zahtevna ali zelo zahtevna tura v kopnih razmerah:
• obleka: spodnja majica s kratkimi rokavi, kratke spodnje hlače, primerne nogavice, dolge pohodniške hlače, jopa ali pulover, jakna, kapa in rokavice ter rezervna obleka (spodnje perilo, tanjša jopa ali pulover, dolge pohodniške hlače, nogavice)
• obutev: pohodniški čevlji
• tehnična oprema: samovarovalni sestav (čelada, plezalni pas, samovarovalni komplet in rokavice)
• ostala oprema: nahrbtnik (40–45 l), pohodniške palice, prva pomoč, čelna svetilka, zaščitna očala in krema za sončenje, zemljevid, kompas, vrečka za smeti ter času hoje primerna količina malice in brezalkoholne pijače
Enodnevna lahka snežna tura:
• obleka: spodnja majica z dolgimi rokavi, dolge spodnje hlače, primerne nogavice, dolge pohodniške hlače, jopa ali pulover, vetrne hlače in jakna, gamaše, kapa, rokavice iz flisa ali volne, protektorji, rezervna obleka (spodnje perilo, tanjša jopa ali pulover, dolge pohodniške hlače, nogavice in rokavice)
• obutev: pohodniški ali plastični čevlji
• tehnična oprema: cepin in dereze
• ostala oprema: nahrbtnik (40–45 l), pohodniške palice, plazovna žolna, lopata in sonda, prva pomoč, čelna svetilka, zaščitna očala in krema za sončenje, zemljevid in kompas, vrečka za smeti ter času hoje primerna količina malice in brezalkoholne pijače, po možnosti tople

Ljubitelji fotografije seveda na nobeno turo ne bodo pozabili vzeti s seboj fotoaparata. Tudi prenosni telefon sodi v nahrbtnik – za nujne klice in v skrajnem primeru za klic v sili.

Viri in literatura:

Prispevek prenešen iz: Kadiš, F., 2011: Osebna in tehnična oprema. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str.

Mlač, B. 1999: Oprema za gore in stene. Ljubljana