Gibanje v gorah

Iz Kolorocnik

Redakcija: 08:31, 16. maj 2013

Vse, kar je napisano v tem poglavju, vam bo v pomoč pri izvajanju potencialno nevarne dejavnosti. Pri hoji v gore in planine lahko padete, lahko vas zadene kamenje ali kosi ledu, lahko vas zasuje plaz, na vas vplivata mraz in sonce, vročina, izčrpanost in mnogi drugi dejavniki, ki lahko povzročijo poškodbe ali celo smrt. Zato se ne odpravljajte na ture, za katere predvidevate, da jim ne boste kos ali da bi bile na meji vaših zmogljivosti. Upoštevajte tudi pravilo postopnosti – začnite z lahkimi in nezahtevnimi turami in šele potem, ko si pridobite dovolj ustreznih izkušenj in kondicije, se podajte na zahtevnejše ture.

To poglavje ni nadomestilo za usposabljanje na tečajih, ki jih vodijo pooblaščeni inštruktorji, niti ni napisano z namenom, da bi nadomestilo vašo osebno oceno in ukrepanje. V naravi je namreč neskončno veliko različnih situacij in vsaki ustreza le ena najboljša možnost. Ta pa je odvisna tudi od posameznika. Tako je lahko nekaj, kar je za nekoga odlično, za drugega samo dobro, za tretjega pa celo nevarno. Možnosti je toliko, da se jih preprosto ne da vseh obdelati in zapisati v učbenik. Zato jih je prikazanih samo nekaj in za te smo poiskali rešitve, ki naj bi bile v večini primerov najugodnejše, predvsem za varnost. Lahko da v katerem primeru niso. To mora presoditi vsak sam. Zato vse naprej zapisano velja predvsem kot PRIPOROČILO in ne kot predpis ali zakon. V praksi je dopustna in priporočljiva uporaba vsega, kar je varno, kar deluje, kar uporabnik obvlada in kar ne škoduje drugim.

Osnovna pravila gibanja

Tempo, počitki

V planinstvu velja splošen normativ, da po vodoravni, gladki poti prehodimo kilometer v 10–15 minutah, v uri pa se dvignemo za 300–400 m oziroma spustimo za 400–600 m. Pri tem smo takrat, ko smo sami, navadno hitrejši, kot če gremo v skupini. Število korakov, ki naj bi jih pri tem naredili na minuto, je 55–60, torej približno vsako sekundo en korak. S takim načinom hoje oziroma tempom bomo lahko hodili tudi več kot 6 ur na dan.

Najbolje pa je, če nam tempo oziroma hitrost hoje določa srce, in sicer tako, da med našim gibanjem enakomerno bije. Utrip srca naj bo, odvisno od naše starosti, treniranosti in trenutne kondicije, nekje med 80 in 140 utripi na minuto. Predvsem je pomembno, da hodimo enakomerno. Prvi postanek po začetku hoje naredimo po 10–15 minutah, ko se ogrejemo na "delovno temperaturo". Takrat se ustavimo samo toliko, da slečemo odvečna oblačila.

Daljše počitke (vsaj pol ure) imamo na vsake 2 do 4 ure, odvisno od naše kondicije in dolžine ture. Med njimi pojemo tudi manjše, lahke obroke hrane in popijemo toliko pijače, da nadomestimo večino znojem izločene tekočine.

Medsebojna razdalja, srečevanje

Razdalja do našega predhodnika naj bo vsaj meter oziroma tri do štiri korake, da se ne zaletimo vanj, če se nenadoma ustavi . To še posebej velja za hojo navzdol, saj bi ob premajhni medsebojni razdalji padec enega pomenil tudi padec drugega.

Kadar med hojo uporabljamo palice, mora biti razdalja večja, najmanj dva metra oziroma pet do šest korakov, da preprečimo, da bi nas palica našega predhodnika, če bi zdrsnila s tal, zadela.

Načelno se umakne tisti, ki gre gor, da gre tisti zgoraj lahko dol. Vendar je veliko bolj priporočljivo, da se umakne tisti, ki mu je bolj laže – trenutek, dva počaka na kraju, kjer se lahko brez težav in nevarnosti srečata vzpenjajoči in sestopajoči. To velja tudi takrat, ko se srečujemo na vodoravnih delih poti.

Medsebojna razdalja v skupini (Avtor: Branko Ivanek)

Če imamo palice, mora biti medsebojna razdalja večja. (Avtor: Branko Ivanek)

Hoja v kopnem

Naš korak naj bo prožen, mehak. V načelu nogo redko povsem iztegnemo, ker tako ohranjamo prožnost in mehkost koraka. Izjemoma to lahko delamo tudi pri hoji navzgor. Načelno vedno stopimo na peto, se nato "povaljamo" prek podplata in se odrinemo s prsti. Pri tem na peto ne stopimo trdo, ampak mehko, s postopnim prenašanjem teže. Tudi odrivamo se mehko, ne sunkovito, da nam ne zdrsne oziroma pametneje porabljamo energijo. Tako hodimo po ravnem in, dokler ni prestrmo, tudi navzgor in navzdol.

Hoja po ravnem (peta - podplat - prsti) (Avtor: Branko Ivanek)

Hoja po poteh

Kadar hodimo po poteh, res hodimo po njih in ne ubirajmo bližnjic. Ko hodimo v breg, delajmo kratke korake, da noga ne zdrsne. Nagnimo se naprej, tako da je vpadnica težišča bliže prstom. Hodimo čim bolj normalno: stopimo na peto, prenesemo težo čez podplat na prste in se odrinemo.

Hoja navzgor (težišče, sklonjenost) (Avtor: Branko Ivanek)

Pri sestopu velja enako pravilo: najbolje je, da stopamo na peto in težo prenesemo čez podplat na prste. Kolena morajo biti mehka, prožna, da amortizirajo sunke. Nikoli ne stopajmo na povsem iztegnjeno nogo, ampak naj bo vedno vsaj malo pokrčena, da se izognemo premočnim sunkom. Čim večja je strmina, tem krajši naj bodo koraki. Če je prestrmo za hojo z obrazom proti dolini, se obrnemo in gremo zadenjski. Pri tem si običajno pomagamo tudi z rokami – to pa je pravzaprav že plezanje.

Pri hoji po poteh stopajmo vedno čim bolj po sredi poti. Če pa vodi pot prečno na pobočje – to je v strminah običajno – pa obvezno stopajmo po notranjem robu poti. Hoja po spodnjem robu poti je lahko zelo nevarna, saj spodnji rob poti velikokrat ni dovolj utrjen, pod obremenitvijo lahko popusti in tako lahko zdrsnemo. Večja je tudi nevarnost proženja kamenja.

Hoja navzdol (težišče, sklonjenost) (Avtor: Branko Ivanek)

Hoja po brezpotju

Kadar hodimo po travnatih pobočjih, stopajmo na zgornji rob travne ruše. Če se prijemamo za travo, je poskušamo zgrabiti čim več in čim bliže korenin. Pri tem moramo biti še posebno pazljivi, ker se trava rada strga, pa tudi cela ruša se rada izpuli iz zemlje. Vendar se zavedajmo, da še tako velik šop trave v roki ne bo nikoli zadržal vse naše teže!

Kjer med travo raste rušje, ga lahko uporabimo za oprimke, vendar moramo prijemati veje dovolj blizu korenin, da se nam ne zlomijo.

Hoja po meliščih navzgor in povprek je navadno zelo utrujajoča, navzdol pa lahko tudi zelo nevarna. Zato se jim poskusimo čim bolj izogibati, razen takrat, ko so ustrezno "mehka" za hojo navzdol. Ko gremo gor po melišču, poskušajmo najti večje kamne, ki so trdneje zasidrani v tla in stopajmo na njihov zgornji rob. Če je melišče zelo sipko, delajmo stopinje tako, da s konico čevlja utrjujemo podlago. Če hodi kdo pred nami ali so v melišču stare stopinje, stopajmo vanje približno pet centimetrov nad njihovim zgornjim robom. Navzdol v mehkem grušču prestopamo tako, da grušč skupaj z nami drsi po podlagi.

Zaustavljanje zdrsa

Prvič: ohraniti moramo mirno kri. Drugič: takoj moramo ukrepati. Ukrepamo tako, da se obrnemo na trebuh in začnemo zaustavljati z rokami in nogami , lahko tudi komolci in koleni. Čeprav nam ta način povzroči bolečine – sicer jih začutimo šele pozneje (če preživimo) – je to vsekakor bolje, kot pa da se zaradi neukrepanja za vedno poslovimo ne samo od planin, ampak tudi od svojega življenja.

Drsenje lahko zaustavimo samo med drsenjem. Če nas začne preobračati ali vrteti, potem je zaustavljanje skoraj nemogoče. Vendar se ne smemo vdati, ampak se poskušajmo prekobaliti na trebuh, ker je to edini položaj, ki kolikor toliko omogoča zaustavljanje.

Položaj med zaustavljanjem (Avtor: Branko Ivanek)

Uporaba planinskih palic v kopnem

Višino palic nastavimo glede na namen. Za boljše razgibavanje ramenskega obroča, večji trening rok, močnejši vdih in podobno morajo biti palice daljše. Za pomoč pri hoji in ravnotežje morajo biti palice krajše. Pri hoji navzdol naj bi bile v načelu daljše.

Palico držimo za ročaj. Glede uporabe jermenčkov je več različnih mnenj in pristopov, zato naj vsak izbere tisto, kar mu v danem položaju najbolj ustreza.

Planinske palice uporabljamo na tele načine
- Izmenično se opiramo na posamezno palico, pri tem pa se hkrati gibamo z nasprotnima okončinama (leva noga – desna roka).

Hoja s palicami izmenično - enako število korakov. (Avtor: Branko Ivanek)

Hoja z obema palicama - hkrati. (Avtor: Branko Ivanek)

- Pravilo treh opornih točk uporabljamo takrat, kadar je večja možnost zdrsa

Hoja s palicami - pravilo treh opornih točk. (Avtor: Branko Ivanek)

- Opiranje na obe palici skupaj uporabljamo takrat, kadar grozi nevarnost zdrsa pri prečenju ali sestopanju

Hoja s palicami - opiranje na obe palici skupaj. (Avtor: Branko Ivanek)

V praksi je najbolje, da uporabljamo vse štiri načine, odvisno od sveta, po katerem se gibljemo, razmer na njem in naše usposobljenosti. V prvih treh primerih postavljamo palice samo kakšnih 5–10 cm proč od svojega telesa.

Kadar palic ne rabimo, jih lahko pripnemo za stranske jermenčke na nahrbtnik. Pri tem potegnemo jermenčka čez ročaj, da držita palici na mestu.

Shranitev palic za stranske jermenčke. (Avtor: Branko Ivanek)

VAŽNO! Zavedati se moramo, da so palice lahko samo ne ravno najboljša preventiva pred zdrsom. Pri zdrsu na gladki in trdi podlagi pa se z njimi NE MOREMO učinkovito ustaviti.

Plezanje v kopnem

Osnove plezanja navzgor

Ko pridemo do sveta, v katerem je treba plezati, se moramo odločiti, ali bomo nadaljevali, ali bo pri tem potrebno že varovanje ali pa se bomo raje vrnili in poiskali drugo pot, po kateri ne bo treba plezati.

Pri plezanju si velja dobro zapomniti in tudi dosledno izvajati pet osnovnih pravil, ki so vsa enako pomembna: 1. Pravilo »plezanja« z očmi. 2. Pravilo pravilne telesne drže. 3. Pravilo preizkušanja oprimkov in stopov. 4. Pravilo pravilnega obremenjevanja oprimkov in stopov. 5. Pravilo treh opornih točk.

Osnovna pravila plezanja. (Avtor: Branko Ivanek)

.

Vedno si v naprej ogledamo, kje in kako se bomo gibali – "plezamo z očmi". Najprej pregledamo vso smer, v kateri se bomo gibali, nato pregledamo smer do naslednjega stojišča, varovališča, mesta za počitek, nato naslednjih nekaj metrov in končno naslednji meter oziroma mesto, na katero bomo stopili, se prijeli. Pri tem iščemo primerne razčlembe za roke in noge in jim poskušamo že s pogledom oceniti tudi trdnost. Vedno moramo videti in vedeti vsaj za nekaj metrov vnaprej, kje bomo šli oziroma plezali.

Pri tem je priporočljivo, da opazujemo tudi svojega predhodnika. Seveda se moramo takrat dobro držati in dobro stati, da ne pademo. To opazovanje po navadi olajša izbiro smeri, oprimkov, stopov, pa tudi načina gibanja.

Telo mora biti pri plezanju v čim bolj pravilni telesni drži – navpičnem položaju. Tako imamo boljši pregled, stopi in oprimki so pravilneje obremenjeni. Če se nagibamo preveč iz stene, imamo sicer boljši pregled, vendar vlečemo oprimke ven in tudi porabljamo več energije. Če pa se nagnemo preveč k steni, lahko zdrsnemo, ker je zaradi smeri obremenitve podplatov potrebno večje trenje, da se čevelj obdrži na stopu. Pa tudi pregled nad nadaljevanjem je veliko slabši.

Vse oprimke in stope (skale, travo, rušje, kline, veje, pomagala in podobno) moramo, preden jih povsem obremenimo, preizkusiti. To storimo tako, da najprej z očmi preverimo, ali je oprimek oziroma stop trden, ali ima razpoke, ali je odpočen, ali je okoli njega krušljivo, ali je trhel, ali se maje in tako naprej. Nato potrkamo nanj, da slišimo, kako doni (votlo ali trdno) in ga vzvodno obremenimo, da vidimo, ali se premika, in podobno; s čevljem potrkamo po stopu in podobno. Šele po tem ga smemo previdno obremeniti. Nobenemu oprimku ali stopu ne smemo povsem zaupati, dokler ga ne preizkusimo!

Oprimke in stope obremenjujmo samo toliko, kolikor je treba. Ne vlečemo jih iz stene, ne obešamo se nanje brez potrebe. Zgodi se, da stop ali oprimek v določeni smeri obremenitve dobro drži, v drugi smeri pa se takoj izpuli.

Vzvodno preizkušanje oprimka. (Avtor: Branko Ivanek)

Med plezanjem moramo biti v stiku s steno (se držati, stati), biti nanjo pritrjeni z najmanj tremi opornimi točkami in premikati samo eno okončino. Nikakor pa ne smemo premikati obeh rok ali obeh nog ali ene roke in ene noge hkrati. To pomeni, da se gibljemo tako, da od vseh štirih okončin v vsakem trenutku premikamo samo eno, preostale tri pa mirujejo. Če zdrsnemo na enem oprimku ali stopu ali se en oprimek ali stop utrga, je tako večja verjetnost, da bomo obstali na preostalih dveh.

Vsa ta pravila v načelu veljajo tudi za normalno hojo – vedno moramo najprej pogledati, kam bomo stopili, imeti moramo pokončno držo, preizkusiti stop in ga tudi ustrezno obremeniti. Pravilo treh opornih točk velja predvsem za plezanje. Takrat pa je treba razmisliti, ali se ni treba samovarovati (če so nameščena varovala) oziroma, ali ni potrebno varovanje.

Osnove plezanja navzdol

Pri plezanju navzdol veljajo enaka pravila kot pri plezanju navzgor ali prečenju. Vedno najprej pogledamo in z očmi izberemo, kam bomo šli (plezali), za kaj se bomo prijeli in na kaj bomo stopili. Tudi tu mora biti telo čim bolj navpično in dosledno napredujemo (spuščamo) samo eno okončino, preostale tri mirujejo in nas držijo na steni. Seveda je obvezno preizkušanje stopov in oprimkov. Ker napredujemo z nogami naprej, s čevlji preizkušamo trdnost stopov. Obremenjevanje stopov in oprimkov mora biti ravno tâko kot pri plezanju navzgor – čim manj jih vlečemo iz stene in obremenjujemo jih samo toliko, kot je nujno potrebno.

Nikoli ne skačemo! Preplezamo tudi zadnjega pol metra!

Plezanje – hoja po zavarovanih poteh

Na zavarovanih poteh tako za ravnotežje kot za napredovanje občasno uporabljamo tudi roke. Torej plezamo. Zato za gibanje po takih poteh veljajo povsem enaka pravila kot za plezanje.

Hoja v snegu

Ko je veliko snega, ni več poti in jih utiramo sami. V načelu izbiramo smer gibanja tako, da se izogibamo možnim plazovom. To pomeni, da čim manj prečimo, gremo čim bolj naravnost navzgor oziroma navzdol, hodimo predvsem po rebreh. Tam je po navadi tudi manj snega. To pomeni, da se smer našega gibanja v snegu pogosto razlikuje od tiste v kopnem.

Vrsti in količini snega prilagajamo tudi načine svojega gibanja. Dokler sneg ni preglobok in pretrd, hodimo normalno, podobno kot v kopnem. Pri tem so nam v veliko pomoč planinske palice. Če postane preglobok, začnemo uporabljati krplje, če postane pretrd, pa cepin, dereze.

Hoja v mehkem snegu

Bistvo hoje v mehkem snegu je utiranje gazi . Pri tem ne postavljamo ene noge pred drugo kot manekenke, ampak vzporedno, tako da je med njima za podplat razmika. Tako je gaz široka vsaj dve širini čevlja.

Če je snega do kolen, potem gazimo. V zelo mehkem snegu vlečemo noge s skozi sneg. Če je sneg gostejši ali južen, je vlečenje nog napornejše od dviganja, zato jih dvigamo in naredimo vsako stopinjo posebej.

Če je snega čez kolena, si pomagamo, da se ne udiramo pregloboko tako, da premaknemo nogo naprej in se s kolenom naslonimo na sneg.

Hoja po nizkem, mehkem in suhem snegu. (Avtor: Branko Ivanek)

S kolenom se naslonimo na sneg. (Avtor: Branko Ivanek)

Če je snega še več, do pasu ali celo čez, potem se pri gaženju z vsem telesom naslonimo naprej in tako vsaj malo potlačimo sneg. Vendar se je v takem primeru zelo pametno vprašati, ali ni nadaljevanje ture zaradi prevelike količine nepredelanega snega prenevarno in bi nas lahko odnesel plaz.

Takrat, ko nas je v skupini več, se menjavamo v vodstvu. Ko prvi pregazi določeno razdaljo, stopi v stran, da gre skupina mimo, in nato zavzame zadnje mesto v gazi. Tako pridemo vsi na vrsto, težko in naporno gaženje pa se porazdeli na vse.

Vse prej napisano velja za hojo navzgor, prečenje in hojo navzdol. Pri tem upoštevajmo nenapisano pravilo, da pri hoji navzdol naredimo drugo gaz, da tako olajšamo tistim, ki se še vzpenjajo, hojo navzgor. Če pa že sestopamo po gazi za vzpon, se po njej ne dričamo, ampak stopamo v že narejene stopinje.

Hoja v zelo globokem, suhem in mehkem snegu. (Avtor: Branko Ivanek)

Hoja v trdem snegu

V trdem snegu hodimo brez derez samo toliko časa, dokler lahko naredimo dovolj veliko stopinjo (vsaj za pol podplata). Ko tega ne moremo več ali bi zahtevalo preveč moči, si navežemo dereze (cepin imamo tako in tako že v rokah!)

Stopinja mora biti vodoravna. (Avtor: Branko Ivanek)

Dokler je strmina znosna, do 20º, gremo lahko naravnost navzgor in stopamo z vsem podplatom. Če je sneg pretrd, da bi naredili v strmino stopinjo za cel podplat, jo lahko naredimo najmanj za pol podplata. Pri malo večji strmini lahko hodimo tako, da postavljamo eno nogo v smeri gibanja, drugo pa postrani – oblikujemo "polovični V". Pri tem nekaj časa postavljamo postrani eno, nato pa drugo nogo.

Hoja navzgor v "polovičnem V-ju". (Avtor: Branko Ivanek)

Hodimo lahko tudi v ključih, da izmenično obremenjujemo noge. Pri tem moramo biti na ovinkih posebno pazljivi, da ne zdrsnemo. Ko postane tako strmo, da bi skoraj že morali začeti uporabljati še roke, gremo lahko spet naravnost navzgor, vendar s cepinom. Stopinje delajmo s prednjim delom čevljev, globoke morajo biti vsaj pol čevlja.

Hoja navzgor po strmem pobočju. (Avtor: Branko Ivanek)

Stopinje delamo tako, da pri hoji navzgor ali pri prečenju z obrazom proti strmini zabijamo prednji del čevlja v sneg, pri prečenju oziroma hoji poševno navzgor pa s prednjim stranskim robom čevlja, ki je na zgornji strani, zarežemo v pobočje.

Dokler je pobočje položno, prečimo normalno, korak za korakom, s tem da z robom podplata zarezujemo stopinje. Te naj bodo velike najmanj za polovico širine podplata. Če pa postane prestrmo, se obrnemo z obrazom proti strmini in gremo tako, da s prednjim delom čevljev delamo stopinje. Te naj bodo globoke vsaj za polovico dolžine čevlja. Premikamo se tako, da nog ne križamo, ampak postavimo naprej najprej eno in ji nato priključimo drugo.

Prečenje strmejšega pobočja (Avtor: Branko IVanek)

Pri hoji navzdol delamo stopinje s peto tako, da zabijemo peto v pobočje. Zabijanje pete izvajamo v približno vodoravnem položaju. Če je pobočje strmejše, se obrnemo in sestopamo zadenjsko, stopinje pa delamo s prednjim delom čevljev.

Delanje stopinj pri sestopu. (Avtor: Branko Ivanek)

Hoja v skorjastem snegu

Če je skorja dovolj trdna, da nas drži, potem hodimo po njej kot po trdem snegu. Če se predira, je hoja po takem snegu ena najnapornejših. Če že moramo hoditi po njem, potem z vsakim korakom najprej prebijemo skorjo in šele nato stopimo z vso težo.

Zaustavljanje zdrsa

Če nam v snegu zdrsne in začnemo drseti, se takoj vrzimo na trebuh in začnimo zavirati s komolci in koleni, ki jih razširimo, da imamo večjo stabilnost. Če nas začne vrteti, razširimo noge in roke, da preprečimo vrtenje, nato pa se prevrzimo na trebuh in porinimo kolena in komolce v sneg. Ko se hitrost zmanjša, lahko potisnemo tudi podplate čevljev v sneg. Če bi to naredili pri večji hitrosti, bi nas lahko obrnilo na hrbet in bi se začeli kotaliti.

Zaustavljanje zdrsa. (Avtor: Branko Ivanek)

Uporaba planinskih palic v snegu

Vse, kar je bilo napisano o uporabi planinskih palic v kopnem, načelno velja tudi v snegu, saj uporabljamo iste planinske palice. Pri tem je zelo zaželeno, da so krpljice malo večje in gibljive. V zelo globokem snegu primemo obe palici na sredi in jih potiskamo kot dodatno oporo vodoravno v sneg pred seboj, da se manj pogreznemo.

V zelo globokem snegu držimo obe palici vodoravno. (Avtor: Branko Ivanek)

Če je sneg trši, vendar še vedno dovolj mehak za utiranje dobrih stopinj, damo obe palici skupaj. Z eno roko primemo oba ročaja, z drugo pa palici 20 do 40 cm nad krpljicama, ju zapičimo na zgornji strani pobočja in se opiramo na obe skupaj. Hodimo tako, da zapičimo obe palici, se opremo nanju, naredimo korak ali dva, se dobro ustopimo, premestimo palici naprej, ju zapičimo, se spet opremo nanju in naredimo korak, dva. To ponavljamo, dokler prečimo.

Uporaba obeh palic skupaj med prečenjem. (Avtor: Branko Ivanek)

Uporaba krpelj

Kadar je sneg globok in se močno udira, pa nimamo smuči, pridejo zelo prav tudi krplje. Uporabljamo jih predvsem v mokrem ali suhem mehkem snegu ter v skorjastem snegu, v katerem bi se nam brez njih veliko bolj udiralo. Poleg tega nam krplje precej povečajo tudi stabilnost.

Osnovno gibanje krpelj je vlečenje, podobno kot pri turnih smučeh. Z nogo samo toliko dvignemo krpljo, da jo potegnemo tik nad površino snega naprej. Nato jo postavimo na sneg in prenesemo težo nanjo. Pri tem morajo biti noge seveda dovolj narazen, da ne zadevamo s krpljo ob krpljo ali celo nogo.

Hoja s krpljami. (Avtor: Branko Ivanek)

Uporaba cepina

Cepin je prva stvar, ki jo potrebujemo za varnejšo hojo po strmejših snežnih ali ledenih, pa tudi travnatih pobočjih. Seveda ga moramo znati pravilno uporabljati.

Dolžina

Ustrezno dolžino cepina lahko določamo na več načinov. Na primer: primemo spodnji del glave cepina (to je tisti pri ratišču) s sredincem in kazalcem in povsem spustimo roko. Konica cepina mora segati od tal pa do zgornjega roba planinskih čevljev.

Drug način je, da primemo glavo cepina, stegnemo roko in usmerimo konico cepina proti svoji pazduhi. Cepin je prave dolžine, če se njegova konica pri povsem iztegnjeni roki ravno še dotika našega telesa oziroma ni predaleč (0–10 cm) od njega.

Določanje ustrezne dolžine cepina glede na dolžino nog. (Avtor: Branko Ivanek)

Določanje ustrezne dolžine cepina glede na dolžino rok. (Avtor: Branko Ivanek)

Cepin ne sme biti krajši od širine ramen. (Avtor: Branko Ivanek)

Kadar cepina ne uporabljamo oziroma ga imamo v roki, ga nosimo na nahrbtniku: zataknjenega za naramnice ali pa privezanega na zunanji strani nahrbtnika.

Nošenje cepina za naramnicami nahrbtnika. (Avtor: Branko Ivanek)

Nošenje cepina na zunanji strani nahrbtnika. (Avtor: Branko Ivanek)

Držanje

Cepin pritrdimo nase z varovalno zanko, ki jo nataknemo na zapestje, in obvezno potisnemo varovalko čim bliže zapestju, tako da varovalka stisne zanko. Tako preprečimo, da bi nam cepin zaradi ohlapne zanke zdrsnil z zapestja.

Cepin lahko držimo z desno ali levo roko. Med hojo držimo cepin tako, da pride palec na začetek lopatice, prsti pa na začetek okla; pri tem je lopatica obrnjena v smer naše hoje. Vrh (konica) okla mora biti obrnjen stran od telesa (nazaj), zanka ovita okoli zapestja, varovalka pa čim bliže zapestju. Taka drža omogoča najhitrejšo reakcijo pri zdrsu, zanka in varovalka pa preprečujeta, da bi cepin izgubili. Pri tem z roko držimo tudi obroček zanke, ki je tik ob glavi cepina. Sama zanka gre na zapestje z zunanje strani, torej tiste, ki je stran od našega telesa. Tako gre ob zdrsu, če nam potegne glavo cepina iz roke, zanka čez glavo cepina na naše zapestje.

Pritrditev cepina na roko z varovalno zanko. (Avtor: Branko Ivanek)

Če cepin spustimo, nam ne sme pasti z roke. (Avtor: Branko Ivanek)

Drža cepina. (Avtor: Branko Ivanek)

Pravilen potek zanke. (Avtor: Branko Ivanek)

Uporaba cepina pri hoji

Hoja navzgor, prečenje

Kadar hodimo po ravnem ali zmerno nagnjenem pobočju, lahko cepin uporabljamo kot običajno palico. Pri tem ga držimo tako, da je lopatica obrnjena v smer hoje, okel pa nazaj in stran od telesa.

Kadar hodimo naravnost navzgor po strmem pobočju, zapičimo cepin navpično oziroma tako, da je kot med zamišljeno črto, ki je pravokotna na pobočje, in cepinom 15º do 30º večji od pravega kota (90º) proti pobočju. Preizkusimo, če cepin dobro drži, in nato naredimo korak, dva. Ko trdno stojimo, izpulimo cepin in ga zapičimo više. In tako naprej: kadar mirujemo, premikamo cepin, kadar se držimo za cepin, hodimo. Tako se ves čas varujemo, da ne bi zdrsnili predaleč, ob tem pa si še z rokami (cepinom) pomagamo pri napredovanju. Pri tem lahko cepin držimo tudi z obema rokama in ga zapikujemo predse.

Kot zapikovanja cepina. (Avtor: Branko Ivanek)

Kadar prečimo pobočje in je nevarnost zdrsa, držimo cepin običajno v roki, ki je na zgornji strani. Cepin zapičimo čim globlje navpično oziroma pod kotom 5–15º od navpičnice proti pobočju, naredimo korak, dva, in ko dobro stojimo, izpulimo cepin in ga spet zapičimo naprej. To ponavljajmo, dokler ne pridemo čez strmo pobočje.

Prečenje pobočja. (Avtor: Branko Ivanek)

Če pobočje ni preveč strmo, se na cepin (konico) lahko samo opiramo, vedno pripravljeni, da ga v trenutku zdrsa zapičimo čim globlje, se nanj ujamemo in tako ustavimo.

Drugi način prečenja pobočij je, da držimo cepin (glavo) z roko, ki je na spodnji strani, z drugo roko pa držimo ratišče in z naslanjanjem konice na pobočje vzdržujemo ravnotežje. Ta način je ustrezen, če nismo navajeni ustavljanja cepina z obema rokama enako. Tako držimo cepin vedno z isto roko. Kadar je ta na zgornji strani, zapikujemo ratišče – kot pri prvem načinu, če pa je ta roka na spodnji strani, potem uporabimo drugi način – držimo cepin z obema rokama.

Prečenje pobočja na drugi način. (Avtor: Branko Ivanek)

Hoja navzdol

Če je strmina majhna in sneg mehak, držimo cepin v roki in si z njim pomagamo po potrebi. Če je strmina večja in sneg trši, ga uporabljamo podobno kot pri hoji navzgor. Ko je strmina prehuda ali se ne počutimo dobro, če gledamo v globino, se obrnemo in sestopamo zadenjsko. Pri tem se varujemo z oklom ali ratiščem: zapičimo okel (ratišče) sestopimo korak, dva, se dobro ustopimo, potegnemo cepin iz snega in ga spet zapičimo niže. Nato spet sestopimo korak, dva, varno stopimo itn. Pri tem moramo paziti, da pri potegu okla oziroma ratišča iz snega ne izgubimo ravnotežja.

Lahko sestopamo tako, da držimo cepin v pravilnem položaju za zaustavljanje z oklom v stalni preži, da bi se pri morebitnem zdrsu takoj ustrezno odzvali.

Uporaba cepina za zaustavljanje pri zdrsu

Pri zdrsu je najpomembnejše to, da se čim prej ustavimo. Glede na vrsto snega si pri tem pomagamo z ratiščem ali oklom.

Zaustavljanje z ratiščem:

V trenutku zdrsa zabijemo ratišče čim globlje v sneg in se držeč za glavo cepina ustavimo. Če smo ratišče premalo zabili, nam ga po navadi izpuli. Takrat se takoj obrnemo na trebuh in se poskusimo zaustaviti z oklom.

Zaustavljanje z oklom:

Že v trenutku zdrsa zgrabimo cepin v pravilen položaj za ustavljanje, če ga že prej ne držimo tako. Z eno roko držimo glavo z oklom od sebe, tako da so prsti na glavi oziroma že bolj na lopatki, palec pa pod lopatko. Z drugo roko držimo cepin približno 7–13 cm od konice; pri tem mora biti cepin nekoliko prečno na naše telo (konica in lopatka stran od telesa, da zmanjšamo možnost poškodb). Čim prej se obrnemo na trebuh z glavo navzgor, ves čas pa držimo cepin z obema rokama in si tako tudi z njim pomagamo pri obračanju na trebuh. Nato zaviramo drsenje s postopnim potiskanjem okla v sneg. Pri tem se poskusimo na cepin čim prej uleči in pritisniti nanj z večino svoje teže, tako da je učinek zaviranja večji. Navadno je sila zaviranja tako velika, da nam raztegne roke; čim prej jih moramo skrčiti in se uleči na cepin. Noge morajo biti razkrečene, da zmanjšamo možnost obračanja, in čevlji, tudi če nimamo derez na njih, dvignjeni od tal. To je še toliko pomembnejše, če so na čevljih dereze, ker se pri drsenju lahko zataknejo v sneg in nas obrne, nato pa se začnemo kotaliti. Šele ko se hitrost močno zmanjša, lahko začnemo zavirati tudi s čevlji, ko pa je hitrost majhna, se lahko dokončno ustavimo tudi z derezami.

Največ zdrsov se zgodi med prečenjem. Cepin držimo v pravilnem položaju in se obrnemo na trebuh (pri tem si lahko pomagamo tudi z ratiščem). Nato je postopek enak kot pri "zaustavljanju z oklom".

Podobno ravnamo tudi pri zdrsih po hrbtu ali naprej – najprej pravilno primemo cepin (če ga že ne držimo), se obrnemo na trebuh in zaviramo z oklom.

Uporaba cepina za otrkavanje derez

Ko se začne na derezah nabirati sneg, jih otrkavamo tako, da pri vsakem koraku, ko je noga v zraku, udarimo z ratiščem cepina po robu derez oziroma podplatu čevlja.

Uporaba derez

Ko postane sneg pretrd in pregladek podplati čevljev po navadi ne dajejo več ustrezne opore za varen korak. V takem primeru moramo uporabljati dereze. Pri tem naj nam bo osnovno vodilo: – če imamo dereze na nogah, imejmo cepin v rokah!

Za običajno planinsko uporabo in tudi lažje plezanje naj bodo dereze jeklene in naj imajo pet do šest parov zob, od tega dva para usmerjenih poševno naprej.

Z nogami moramo hoditi dovolj na široko, da si ne zatikamo derez za gamaše oziroma hlačnice. Pri tem je pomembno, da ne hodimo po "kurje", to je, da med premikanjem noge ne obračamo podplata navznoter, ampak da hodimo na široko.

Podplat mora biti vzporeden s strmino, zato zobe postavljamo pravokotno na podlago. Pri tem morajo prijeti najmanj vsi vmesni in zadnji zobje. Ko to ne gre več, stopamo na sprednje zobe.

Z derezami nikoli ne skačemo!

Če je sneg dovolj mehak, da se predira, potem hodimo z derezami enako, kot da jih ne bi imeli – stopinje delamo vodoravno, torej postavljamo dereze na tla vodoravno.

Hoja

Dokler je pobočje položno, hodimo navzgor normalno. Dereze postavljamo, hodimo, vzporedno. Ko postaja pobočje strmejše, lahko hodimo v ključih navzgor vzporedno. Naslednji način je hoja v obliki polovične ali cele črke V ("polovični V" ali "celi V"). Pri tem v strmejšem svetu običajno stopimo naravnost navzgor na prednje zobe, z drugo nogo pa poševno na vse zobe – hoja v "polovičnem V-ju". Če pa stopamo z nogami poševno zunaj smeri hoje, je to hoja v "celem V-ju". Ko postane svet še strmejši, gremo spet naravnost navzgor, vendar tokrat samo po prednjih zobeh derez. Telo naj bo čim bolj pokonci, kolena pa upognjena. Vpadnica težišča naj bi bila nekaj centimetrov pred prednjimi zobmi derez.

Dokler je pobočje dovolj položno, ga prečimo normalno – noge postavljamo vzporedno. Pri tem morajo prijeti vsi vmesni in končni zobje na obeh straneh dereze. Če stopimo samo na eno vrsto zob, je zelo možno, da nam bo zdrsnilo. Ko postane pobočje prestrmo, hodimo v obliki polovične črke V. Pri tem postavljamo nogo, ki je zunaj smeri gibanja, proti strmini, tako da primejo prednji zobje. Če jo postavimo na drugo stran – od strmine – morajo prijeti vsi zobje. Če pa postane pobočje prestrmo, ga prečimo na prednjih zobeh derez.

Navzdol

Pri hoji navzdol naredimo korak tako, da najprej narahlo stopimo na petne zobe, povečamo pritisk in nato stopimo na vse zobe. Na začetku koraka je kot med derezo in pobočjem manjši od 20º. Nato moramo stopiti na vse zobe! Pri tem imamo cepin ali v eni roki ali pa v obeh v drži za zaustavljanje. Lahko hodimo vzporedno ali postavljamo noge tako, da oblikujemo polovični ali pa celi V.

Ko postane pobočje prestrmo ali se ne počutimo varne, se obrnemo z obrazom proti pobočju in sestopamo ritensko.

Viri in literatura:

Prispevek prenešen iz: Pollak, B., 2011: Gibanje v gorah. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str.

Ažman, M. s sodelavci 2001: Mentor planinske skupine, Ljubljana
Bele, J: 2000: Proti vrhovom, Ljubljana
Mlač, B. 1999: Oprema za gore in stene, Ljubljana