Iz Kolorocnik

Redakcija: 11:22, 20. maj 2013

Vreme je celotno trenutno dogajanje v ozračju nad krajem, pokrajino. Opišemo ga z vremenskimi pojavi in spremenljivkami. To so temperatura, pritisk, veter, vlažnost zraka, količina padavin, sončno obsevanje in stanje tal. Z izrazom podnebje označimo povprečno vreme nad nekim krajem, območjem. Opišemo povprečne vrednosti vremenskih spremenljivk v izbranem večletnem obdobju ter njihovo spremenljivost, hkrati pa tudi običajne vremenske pojave in njihovo pogostost. Spremenljivost vremena v daljšem obdobju opišemo s tem, kakšne so bile najmanjše in največje vrednosti vremenskih spremenljivk in kako pogosto so se posamezne vrednosti pojavljale. Povprečja, najmanjše in največje vrednosti izračunamo najprej za posamezne mesece in nato povemo, kako se vreme nad nekim krajem spreminja čez leto. Namesto izraza podnebje se v zadnjem času tudi v Sloveniji vse pogosteje uporablja izraz klima.

Zemljo obdaja plast zraka, ki sega od zemeljske površine pa do višine kakih 100 km. To je ozračje (atmosfera). V primerjavi z velikostjo Zemlje (polmer okrog 6400 km), je plast ozračja zelo tanka. Zrak je mešanica plinov, njegova gostota z višino pada. Vremenski pojavi so le v tanki plasti ozračja – troposferi – debeli okoli 11 km. Nad ekvatorjem sega do 17 km, nad polarnimi območji pa le do 9 km. Zrak v troposferi pretežno sestavljajo plini: dušik, kisik in argon. Razen tega so v zraku še plini, s spremenljivo količino: vodna para, ogljikov dioksid, ozon in onesnažila (žveplov dioksid, dušikov dioksid …). Poleg plinov je v troposferi tudi voda v tekočem (kapljice) in trdnem stanju (kristalčki) v oblakih in megli ter drobni trdni delci – aerosol (prah, pelod, dim).

Vreme se na Zemlji ves čas spreminja. Nanj vplivajo vesoljski in zemeljski dejavniki (razporeditev kopnega in oceanov, relief ...). Sonce je glavni vir energije. Zaradi kroženja Zemlje okoli Sonca in zaradi njenega vrtenja okoli svoje nagnjene osi, prejmejo posamezni deli zemeljskega površja različno količino energije. Polarni predeli je dobijo veliko manj kot tisti ob ekvatorju, od tod sledijo razlike v temperaturah. Zelo preporsto povedano: razlike v temperaturi zraka povzročijo razlike v zračnem pritisku, to pa sproži premikanje zraka – veter. Ker se ozračje vrti skupaj z Zemljo, nanj delujejo še druge sile, ki tudi vplivajo na veter. V območju zmernih geografskih širin prevladujejo splošni zahodni vetrovi. Zato v Slovenijo vreme ponavadi »prihaja« od jugozahoda, zahoda ali severozahoda. V pasu zmernih geografskih širin nastajajo velike pritiskove tvorbe cikloni (območja nizkega zračnega pritiska) in anticikloni (območja visokega zračnega pritiska).

Klimadiagram za Portorož (sredozemsko podnebje).

Klimadiagram za Ljubljano (subalpsko podnebje).

Klimadiagram za Mursko Soboto (zmerno kontinentalno subpanonsko podnebje).

Klimadiagram za Kredarico (gorsko podnebje).

Značilnosti vremena

Osnovna značilnost vremena je njegova spremenljivost. V poleti se vreme spreminja izraziteje kot pozimi. Vreme je pogosto dolgo enako (na primer v obdobjih poletnega vročega vremena), potem pa se v kratkem času močno spremeni. Gore so znane po tem, da se vreme tam spreminja še hitreje kot nad ravninami in ob morju. Povsod po svetu potekajo redna opazovanja vremena na meteoroloških opazovalnih postajah. Vrednosti vremenskih spremenljivk merijo z merilnimi insrumenti, pojave pa opazujejo za to izurjeni opazovalci.

Vremenske spremenljivke

Temperatura zraka

Temperatura zraka izraža toplotno stanje ozračja. Merimo jo s termometri, 2 m nad površino tal v zasenčenem in zračnem prostoru bele vremenske hišice, postavljene na ravnem travnatem terenu. Temperatura zraka ima svoj dnevni in letni hod (Slika 1 in 2). Ob lepem vremenu je najnižja temperatura zraka tik pred sončnim vzhodom, najvišja pa eno do dve uri po sončnem poldnevu. Popoldne, zvečer in ponoči temperatura pada. Na potek temperature bistveno vplivajo vremenski pojavi (npr. padavine, megla, oblaki). Ob oblačnih dneh so temperaturne spremembe čez dan zelo majhne.

Temperatura zraka v povprečju pada z nadmorsko višino za 6,5 stopinj na 1000 m, ob vetrovnem jasnem vremenu pa tudi za 10 stopinj na 1000 m. Včasih je temperatura zraka z višino stalna ali celo narašča. Temu pravimo temperaturni obrat – inverzija. Tedaj je v gorah topleje kot v dolini in v dolinah se zadržujejo t. i. jezera hladnega zraka z meglo ali nizko oblačnostjo.

Dnevni hodi temperature zraka pri jasnem in oblačnem vremenu, pozimi in poleti (Kredarica).

Dnevni hodi temperature zraka pri jasnem in oblačnem vremenu, pozimi in poleti (Ljubljana).

Zračni pritisk

Z višino zračni pritisk (tlak) pada, in sicer približno za 1 mbar na 10 metrov. V nižinah je normalni zračni pritisk približno 1000 mbar, na 1500 m okoli 850 mbar, na 3000 m pa 700 mbar. To pomeni, da je na 3000 m 30 % zraka manj kot v nižinah, kar ima posledice za fiziologijo in storilnost. Na zmanjšan zračni pritisk v visokih gorah se je treba postopno prilagoditi (aklimatizacija). Prehitre spremembe nadmorske višine so nevarne, zaradi zmanjšane količine zraka telo in možgani ne delujejo dobro. Zmanjša se učinkovitost, pojavijo se glavoboli, zboimo lahko za višinsko boleznijo. Spremembe pritiska z višino lahko izkoristimo tudi za približno določanje višine. Višinomer je barometer, ki preračuna pritisk v višino. Ker se pritisk razen z višino spreminja še z vremenom, je treba višinomer na znanih višinskih točkah (na vrhovih, pri kočah) umerjati. Če se na znani točki višina čez čas poveča, to pomeni, da je pritisk padel in da se bliža ciklon.Ko se vzpenjamo na goro, v naši okolici zračni pritisk pada. Hkrati pa se spreminja tudi zaradi vremenskih dejavnikov. Območja nizkega zračnega pritiska (cikloni) so povezana z oblačnim, vetrovnim in deževnim vremenom, območja visokega zračnega pritiska (anticikloni) pa z jasnino, šibkimi vetrovi in meglo po kotlinah. Razlike v pritisku med cikloni in anticikloni so okoli 20 mbar, to ustreza višinski razliki 200 metrov. Pritisk se spreminja tudi zaradi plimovanja ozračja čez dan. Te spremembe so majhne, kakšen milibar, in ustrezajo višinski spremembi do 10 metrov.

Veter

Veter je gibanje zraka. Opišemo s smerjo, iz katere piha, in hitrostjo. Splošni vetrovi pihajo vzdolž izobar – črt enakega pritiska. Ob gorah vetrovi spremenijo smer in se pospešijo. Veter najmočneje piha na sedlih in na grebenih. Vetrovne lege spoznamo po tem, da so tam veje dreves usmerjene v isto smer. Na zavetrni strani grebenov se pojavljajo vrtinci. Čim večje je gorstvo, bolj vpliva na hitrost in smer vetra.

Če je vreme jasno in brez splošnih vetrov, potem se ob gorah pojavijo pobočni in dolinski vetrovi. Podnevi ob sončnem vremenu zaradi temperaturnih razlik pihajo pobočni vetrovi po pobočjih in dolinah navzgor (vzgornik), saj se prisojna pobočja segrejejo in se zrak začne dvigati, na njegovo mesto pa pridere zrak iz dolin. Ponoči pihajo vetrovi po pobočjih in po dolinah navzdol. Hladen zrak polzi po pobočjih in se steka v dolinah. Nočni vetrovi so posebno izraziti pozimi (dolge noči), dnevni pa poleti (močno sonce).

Fen je veter, ki piha prek gorovja. Na privetrni strani gorovja je oblačno, baza (spodnji rob) oblaka je nizko, tam tudi dežuje ali sneži. Na zavetrni strani gorovja se veter spušča po pobočju, se segreva in suši. Zato je v dolinah pod gorami toplo. V Alpah se fen pojavi kot južni veter na Bavarskem, Tirolskem in v Švici, če dežuje na južni strani Alp. Pri nas pa se fen pojavi kot severozahodni veter, če so padavine na severni strani Alp.

Tudi burja je veter, ki piha prek gorske pregrade. To je zelo hladen zrak, ki se preliva prek grebenov in potem pada po pobočjih proti dolini. Pri nas je burja pogosta jeseni in pozimi na planotah Notranjske in Primorske, najmočnejša pa je na Vipavskem in na Krasu.

Vlažnost zraka

V zraku je vedno primešane nekaj vodne pare – nevidnega plina, ki mu včasih rečemo tudi vodni hlapi. V zrak pride z izhlapevanjem vode z zemeljskega površja. Največja možna količina vodne pare v zraku – nasičena vlaga – je omejena in odvisna od temperature zraka. Čim višja je temperatura, večja je nasičena vlaga. Pri 30 oC je v zraku lahko petkrat več vodne pare kot pri 0 oC. Zrak, ki ga izdihavamo iz pljuč, je nasičen z vodno paro.

Če temperatura zraka pada, se zrak lahko ohladi do temperature rosišča. Tedaj se začne iz zraka izločati (utekočinjati ali odlagati) vodna para. Pri tej temperaturi nastanejo rosa, slana, ivje, megla in oblaki. Za fiziološke procese (ohlajanje, potenje, občutek mraza) je pomembna relativna vlaga, razmerje med dejansko vlažnostjo zraka in nasičeno vlažnostjo. Izražamo jo v odstotkih. Če je zrak stoodstotno vlažen, potem vanj ne more izhlapeti nič več vode. V suhem zraku je izhlapevanje močno. Če se tedaj potimo, se bomo učinkovito hladili. Relativna vlaga določa tudi hitrost sušenja mokrega perila. Nekateri cvetovi se odpirajo pri nizki vlagi in zapirajo pri visoki (npr. bodeča neža). Visoka relativna vlažnost je vnaprejšen znak poslabšanja vremena, saj oblaki in padavine nastanejo zaradi utekočinjenja vodne pare.

Količina padavin

Na meteoroloških postajah merijo količino tekočih padavin (dež), višino na novo zapadlega snega in skupno višino snežne odeje. Za meritev količine padavin uporabljajo dežemere. Izražamo jo v milimetrih. 1 mm padavin pomeni, da je na površino 1 m2 padlo 1 l dežja. Višino snežne odeje izražamo v centimetrih. Količina padavin povečini narašča z nadmorsko višino, v gorah je padavin več na privetrnih pobočjih. V goratem zahodnem delu Slovenije pade tudi do 4000 mm padavin na leto, medtem ko severovzhodna Slovenija prejme le okoli 800 mm padavin.

Vremenski pojavi

Oblačnost in stopnje oblačnosti

Oblak sestavljajo množice drobcenih vodnih kapljic ali ledenih kristalčkov. Te kapljice so manjše kot 0,001 mm in zato padajo skozi zrak počasi (1 dm/uro), tako da se nam zdi, da v zraku mirujejo. Hkrati so tako majhne, da posameznih ne vidimo – če jih je veliko, je zrak zamegljen. Oblaki nastajajo zaradi dviganja zraka. Pri dviganju se zrak hladi, ko se shladi do temperature rosišča, se v njem začne utekočinjati vodna para in nastanejo kapljice. Če je temperatura nizko pod lediščem, nastanejo ledeni kristali. V visokih delih ozračja je vedno mraz, najvišji oblaki so vedno iz ledenih kristalov.

Oblaki so različnih oblik: so vlaknasti, slojasti, kopasti ali raztrgani. Oblika je odvisna od hitrosti dviganja zraka in od vetra. Veter nosi oblake s seboj, hkrati pa jih zaradi striženja tudi trga. Slojasti oblaki – stratusi – so razpotegnjeni v posamezni plasti ozračja in so v vodoravni smeri zelo razsežni. Nekateri so iz posameznih oblačnih kopic. Pravi kopasti oblaki – kumulusi – so v navpični smeri razsežnejši kot v vodoravni in zrastejo do 10 kilometrov visoko. Raztrgani oblaki – fraktusi – so posledica močnih vetrov in njihovega striženja. Visoki ledeni oblaki so v obliki vlaken in peresc – cirusi.

Oblake razdelimo po višini na nizke (od 0 do 2000 m), srednje (2000–5000 m) in visoke (nad 5000 m). Nizki slojasti oblaki so stratusi, le nekoliko manj pogosti pa so stratokumulusi, sestavljeni iz množice nizkih kopic. Srednji oblaki so altokumulusi – ti so sestavljeni iz množice manjših kopic (ovce na nebu) ali pa altostratusi, če so enakomerna siva koprena, ki tako zastira sonce, da lahko gledamo vanj. Visoki oblaki so cirusi, če so v obliki peres, in cirokumulusi, če je po nebu razprostrta množica drobnih kosmov (»ovčke«) ali cirostratusi, če nebo prekriva le tanka koprena, ki komajda zakrije sonce. Padavinski oblaki – iz njih enakomerno dežuje ali sneži – so nimbostratusi, ki sežejo iz plasti nizkih oblakov med srednje in so enakomerno sivi. V navpični smeri se razvijajo kumulusi (kopice podobne cvetači), ko pa vrh takega oblaka dvigne do plasti visokih oblakov, se razleze v pahljačasto nakovalo. Takšnemu oblaku rečemo kumulonimbus in iz njega dežuje ali sneži ob plohi ali nevihti.

Vremenski pojavi ob lepem vremenu

Če se želimo o vremenu resno pogovarjati, ne zadošča, da ga opišemo kot »lepo« ali »slabo«. Večina ljudi ima za »lepo« jasno in sončno vreme. A tudi tedaj se v ozračju dogajajo nekateri zanimivi pojavi. Zaradi ohlajanja tal v jasnih in brezvetrnih nočeh se na tleh utekočini vodna para v obliki rose oziroma slane, če so temperature pod lediščem. Na drevju se na enak način kot slana izloči mehko ivje.

Ob »lepem« vremenu je ozračje pogosto motno zaradi zaprašenosti z delci. Na nebu v visokih oblakih včasih vidimo mavričen kolobar okoli sonca (halo) ali spreminjajoče se barve (irizacija). Zjutraj in zvečer je nebo rdeče, trajanje zarje in zore je odvisno od tega, kako daleč za obzorjem so naslednji oblaki. Če je zrak pri tleh zelo vroč, se nam zdi, da je v daljavi cesta mokra – vidimo zrcalno sliko neba, ki se ji reče fata morgana.

Megle

Najpogosteje megla nastane pri tleh ponoči. Če je jasno, se od hladnih tal ohladi plast zraka nad tlemi. Pri tleh se izloči rosa, nato se začne v zraku nad tlemi vodna para utekočinjati v drobcene kapljice. Tako kot v oblakih so posamezne meglene kapljice za nas nevidne in lebdijo v zraku. Če je teren razgiban, se v kotlinah naberejo debelejše plasti meglenega hladnega zraka. Megla lahko nastane tudi tedaj, če rahel veter prižene topel in vlažen zrak nad hladno podlago – to je dovedena (advekcijska) megla – in je pogosta pozimi ob morju. Megla se pojavi tudi, če nad vlažno podlago pride hladen zrak: puhteča megla nad toplimi rekami in jezeri, podobno je zamegljeno ob dežju. V gorah imamo občutek, da smo v megli, kadar so vrhovi v oblakih. Ko smo v oblaku, ne moremo ločiti ali gre za oblak ali meglo, oboje zmanjšuje vidnost in je iz drobcenih kapljic. Če veter žene meglo ali oblak, se oblačne kapljice zaletavajo ob predmete. Pri nizkih temperaturah tako na privetrni strani predmetov nastaja ivje, če pa je topleje, se na iglicah izloča meglena moča in se osipa s krošenj.

Padavinski pojavi

Ločimo tekoče in trdne padavine. Padavine priletijo iz oblakov. Tekoče padavine so pršenje (kapljice, manjše od 1 mm) in dež z večjimi kapljami (največ do 10 mm). Večje so kaplje, hitreje letijo skozi zrak. Če so kaplje podhlajene, potem ob dotiku s hladnimi tlemi ali predmeti zmrznejo – nastane požled (žled) ali poledica.

Trdne padavine so zelo raznovrstne. Najbolj običajen je sneg, sestavljen iz šesterooglatih snežink. Bliže je temperatura ledišču, večje so snežinke in tem bolj se lepijo v kosme. Pri nizkih temperaturah je intenzivnost sneženja majhna, tedaj so kristali drobni. Babje pšeno so okrogla bela zrnca, snežinke obdane z ivjem. Sodra so ledena zrnca, obdana z vodo, nastaja pa v nevihtnem oblaku. Če je nevihtni oblak zelo visok, lahko v njem nastanejo tudi debela ledena zrna toče.

Ploha je kratkotrajen naliv iz kopastega oblaka. Pred njo in po njej je vreme razmeroma lepo. (So tudi snežne ali sodraste plohe.) Nevihta je izrazit naliv, piha močen veter, bliska se in grmi. Ob nevihti lahko pada tudi toča, pozimi pa sneg. Ob plohah in nevihtah se zrak pogosto ohladi. Kje natančno mesto bo nastala ploha ali nevihta, je precej naključno, tako da se na eni gori ploha lahko vsuje, na drugi strani doline pa ob spremenljivi oblačnosti ves čas sije sonce. Strela nastane ob razelektritvah ozračja. Večina strel se izmenja med deli oblaka, nekatere strele pa zadenejo tudi v tla. Posebno pogosto strela zadene gore, saj te sežejo v oblake. Najpogosteje udarja v izrazite vrhove in grebene. Plohe in nevihte lahko približno napovemo, če opazujemo razvoj kopastih oblakov. Čim hitreje rastejo oblaki, tem verjetneje je, da bo nastala nevihta ali vsaj ploha. Pomembno je, kdaj v dnevu začno nastajati in se razvijati kopasti oblaki. Če je to že zgodaj dopoldne, je večja verjetnost, da bo prišlo do nevihte.

Pozimi v gorah pogosto opazimo posebne vremenske pojave, povezane s prenašanjem snega. Če veter nosi sneg nizko nad tlemi, je to nizki živi sneg, če ga dvigne visoko v zrak, je to visoki živi sneg – vejavica. Takrat se že iz dolin vidi, da v gorah divja vihar, saj so na zavetrni strani gora prave snežene zastave.

Občutek mraza in vročine

Naše občutenje mraza ali vročine je odvisno od energijskega ravnovesja telesa. Prejmemo energijo sončnega sevanja in sevanja okolice; s tem se telo greje, hkrati pa naše telo tudi samo seva dolgovalovno sevanje v okolico in se s tem ohlaja. Z vetrom v okolici telo izgublja energijo s konvekcijo toplote. Ob stiku površine telesa z drugo toplejšo ali hladnejšo površino telo dobiva ali izgublja energijo s prevajanjem toplote (odvisno od izolativnosti obleke in obutve). Telo se ogreva s produkcijo energije (metabolizem, fizično gibanje), ohlaja pa se še s potenjem in dihanjem – oboje hladi telo z izhlapevanjem vode. Človeško telo si prizadeva ohraniti stalno temperaturo okoli 37 stopinj. Pri občutku vročine je poleg temperature zraka pomembna še relativna vlažnost. Pri isti temperaturi zraka vročino veliko bolj občutimo kot obremenjujočo, če je zračna vlažnost visoka. Pri nizkih temperaturah se zelo pozna vpliv vetra, ki povečuje ohlajanje telesa, imamo občutek večjega mraza. V nekaterih deželah popisujejo vpliv vetra na občutek mraza z navajanjem znižanih temperatur (wind chill temperature). Tudi pri nizkih temperaturah je izhlapevanje pomembno; v mokre roke ali pod mokro majico nas zebe.

Razlike v značilnostih vremena med ravninskim svetom in gorami

V gorah se vreme spreminja hitreje kot v dolini. Oblaki se hitro zgrnejo in tudi razjasni se hitro. Vremenske spremembe so v gorah izrazitejše: dežuje in sneži močneje, vetrovi so hitrejši in sunkovitejši. V gorah je pogosteje oblačno kot v dolini. Tudi nevihte so v gorah spomladi in poleti številčnejše kot v dolinah in strela udarja pogosteje. V gorah se pojavljajo lokalni pobočni in dolinski vetrovi, v kotlinah pa nastajajo izrazita jezera hladnega zraka (ledenice, toplotni obrati).

Spremembe vremena v gorah čutimo izraziteje, saj smo ponavadi sredi dogajanja (pogosto smo v gorah sredi oblaka), hkrati pa aktivnosti v gorah potekajo na prostem, tako da nas pred vremenskimi vplivi ne ščitijo zidovi. Z višino postajajo vremenska stanja vse bolj izjemna: če v dolini piha, po gorah divja vihar, če v dolini dela veter zamete, so vrhovi gora zaviti v visoki živi sneg. Oblačne kape se pojavijo, ko proti gorovju piha veter in se mora tam dvigniti. Če se oblačna kapa spušča proti dolini, priteka vse bolj vlažen zrak in to je znamenje poslabšanja vremena. Če se spodnji rob oblačne kape dviga, to pomeni, da se bo vreme izboljšalo. Ob prisojnih pobočjih gora se v toplem delu leta vsak dan dopoldne začno nastajati kopasti oblaki, vrhovi se zavijejo vanje, pozneje se pojavijo še plohe in nevihte. Oblika vrha oblačne kape nam lahko pomaga napovedovati vreme za uro ali dve vnaprej. Če se vrh kape hitro dviga, to napoveduje skorajšnjo ploho ali nevihto. Če je vrh oblačne kape nizek in gladek, je to znak močnih vetrov okoli vrha gore. Če je kapa potlačena in morda oblačna kapa morda sploh ne seže do vrha gore, to kaže na stabilno ozračje; neviht ne bo.

Vremenska napoved

Kako nastane vremenska napoved

Vremenska napoved nastane na podlagi meritev vremena in izračunov. Meteorologi vedo, kako so vremenske spremenljivke povezane med seboj. Vremenska napoved se hkrati računa za zelo velika območja na Zemlji, saj so vremenski pojavi razsežni in ne poznajo državnih meja. Rezultat računa so polja meteoroloških spremenljivk, ki jih narišejo kot vremenske karte. Te potem meteorologi razložijo in za posamezne pokrajine napišejo vremensko napoved.

Kaj vremenska napoved napoveduje

Meteorologi napovedujejo vreme za cele pokrajine (npr. zahodna Slovenija, osrednja Slovenija, Primorska...). Vremenski razvoj napovedujejo na kakih 6 ur natančno (dopoldne, popoldne, ponoči...). Napovedujejo vremenske pojave, oblačnost ter temperaturo zraka. Če je potrebno, napovejo tudi posebne pojave (višino, do katere bo snežilo, burjo, poledico, izjemno močne padavine). Vremenska napoved ima tudi opis pritiskovih tvorb v ozračju nad celinami – to je vremenska slika. Najbolj natančna je vremenska napoved za prva dva dni, za naslednja dva pa so le približni obeti. Z zanesljivostjo vremenske napovedi je podobno: za prve dni je boljša kot za poznejše.

Posebne napovedi za gorski svet

Meteorološke službe za gore pripravljajo posebno vremensko napoved. Ponavadi velja za dan vnaprej. Razen razvoja vremena, pri katerem so seveda poudarjene posebnosti vremena v gorah, podajajo tudi temperature na različnih nadmorskih višinah, pri nas za 1500 in 2500 metrov, drugod po Alpah pa tudi za višje. Pozimi pripravljajo še poročila o stanju snežne odeje (koliko je snega, kje se začne, kako se predira..) ter opozorila o morebitnem proženju snežnih plazov v gorah. Pri vseh gorskih napovedih pa se moramo zavedati, da napovedi niso napisane za vsako goro posebej, ampak veljajo za cele gorske skupine. Upoštevati je treba tudi vpliv slučajnosti.

Viri in literatura:

Prispevek prenešen iz: Vrhovec, T., Kastelec, D., 2011: Vremenoslovje. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str.

Parker, S., T. Vrhovec, 1995: Vreme, Murska Sobota, Pomurska založba, 39 str.
Petkovšek Z., Trontelj M., 1996: Pogledi na vreme, DZS, 139 str.
Reynolds R., 2004: Vremenski vodnik, Ljubljana, Tehniška založba Slovenije, 192 str