Gorska reševalna služba
Iz Kolorocnik
m (je prestavil(-a) Gorska resevalna sluzba na Gorska reševalna služba) |
Trenutna redakcija s časom 12:59, 29. maj 2013
Slovenski gorski reševalci so povezani v Gorski reševalni zvezi Slovenije. Poleg izobraževanja in usposabljanja članov so njihove poglavitne dejavnosti nudenje pomoči, iskanje in reševanje planincev in preventiva na območju gora in težko dostopnih terenov. Z znanjem in tehniko reševalci pomagajo tudi pri naravnih in drugih nesrečah.
Vsebina |
Gorska reševalna služba v Sloveniji (GRS)
Gore so vir lepote pa tudi nevarnosti in nesreč. Pastirjem, drvarjem, lovcem so se v 19. stoletju pridružili tudi naravoslovci in planinci. Če se je zgodila nesreča, so sprva lahko pomagali le svojci, sodelavci in sopotniki.
Prva poznana nesreča pri nas se je zgodila zaradi strele leta 1576 na Starem gradu, ko je strela ubila Elizabeto Thurn, hčer starograjskega gospoda Ahacija.
Tudi julija 1822 je osem tovarišev po brezpotju spravilo v dolino Antona Korošca, ki ga je vrh Triglava ubila strela.
Razmah turizma v evropskih gorah je hitro privedel do organiziranega reševanja. Pri nas so slovenski gorski vodniki sprva reševali v okviru Alpskega reševalnega odbora kranjske sekcije Nemškega in Avstrijskega planinskega društva.
Boj za ohranitev slovenstva naših gora in nesreča stanovskega tovariša sta vzpodbudila dr. Jerneja Demšarja in dr. Josipa Tičarja, da sta 16. junija 1912 v okviru SPD dala pobudo za ustanovitev postaje Gorske reševalne službe v Kranjski Gori. Poimenovali so jo »Rešilna ekspedicija podružnice SPD Kranjska Gora«. Poleg domačinov so pomoč obljubili še prebivalci iz okoliških vasi. Reševalni pripomočki so bili trimetrsko ogrodje s pripeto ponjavo za prenos ranjenega ponesrečenca, konopljene vrvi in nekaj obvez. Za prevoz ponesrečenca do vasi so imeli konjsko vprego.
Prvi postaji so po 1. svetovni vojni sledili Reševalni odsek osrednjega SPD in postaje v Mojstrani, na Jesenicah, v Ljubljani, Kamniku, zgornji Savinjski dolini, Srednji vasi v Bohinju in na Jezerskem. V Ljubljani, Celju in na Jesenicah so bili na voljo tudi reševalci Turistovskega kluba Skala. V tem obdobju se je GRS organizacijsko utrdila kot prostovoljna človekoljubna organizacija; delo reševalcev je bilo brezplačno in na evropski ravni.
Vojna je prizadela tudi GRS. Vendar so po vojni reševalci imeli dovolj znanja in volje za nov zagon službe. Sprva je postaje in baze vodila Centrala GRS na Jesenicah. Nekdanjim postajam so se pridružile še nove. Po reorganizaciji leta 1952 so bile samostojne, delo usklajevalca je prevzela Komisija za GRS. Njene poglavitne naloge so bile skrb za vzgojo kadrov, uvajanje nove opreme, izpopolnjevanje tehnike reševanja in povezave z Mednarodno komisijo za reševanje v gorah (IKAR).
GRS je ob pomoči policijske helikopterske enote v šestdesetih letih začela reševati ponesrečence s helikopterjem.
Skupaj z organi za okolje in prostor in Meteorološkim zavodom RS je razvila varstvo pred snežnimi plazovi v Sloveniji, sodelovala z organizacijami v okviru CZ ter drugimi organi oblasti. Te stike je po osamosvojitvi Slovenije še okrepila, poskrbela pa je tudi za zakonsko podlago in povezavo z Upravo republike Slovenije za zaščito in reševanje pri Ministrstvu za obrambo (URSZR), Ministrstvom za notranje zadeve, Fundacijo invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) in drugimi.
GRS ima 17 samostojnih postaj, katerih člani v naših gorah rešujejo ponesrečene, iščejo pogrešane, opravljajo preventivno delo, ob naravnih nesrečah pa s svojim znanjem pomagajo prizadetim v okviru Civilne zaščite (CZ). Dejavnost usmerjajo podkomisije s strokovnjaki, ki skrbijo za vzgojo in reševalno tehniko, letalsko reševanje, reševanje iz plazov, zdravniško in prvo pomoč, zveze, opremo, informiranje in analitiko.
Na voljo so izčrpni viri o opravljenem reševalnem delu GRS. Od ustanovitve do konca leta 2000 je GRS opravila najmanj 5000 reševalnih in iskalnih akcij. Pomagala je preživeti vsaj 4500 ljudem, svojcem pa vrnila približno 1550 preminulih v gorah.
Glede na naravo dela GRS ter na okolje in vremenske razmere, v katerih deluje, je jasno, da ne gre samo za vloženi čas, temveč tudi za skrajno zahtevne, objektivno
nevarne in tvegane delovne razmere, ki pustijo posledice na zdravju mnogih reševalcev ter včasih terjajo tudi njihova življenja.
Najhujša nesreča reševalcev je bila 10. junija 1997, ko je med usposabljanjem reševalcev letalcev na Turski gori nad Okrešljem umrlo pet reševalcev. Gorski reševalci smo leta 1998 zaradi te nesreče ustanovili Sklad Okrešelj. Njen namen je finančno pomagati otrokom reševalcev, ki so se ponesrečili pri reševalnem delu. Z denarno pomočjo in štipendijami jim omogočamo lažji vstop v življenje. Finančno bogatijo sklad reševalci in donatorji, ki spoštujejo in cenijo prizadevanja reševalcev pri reševalnem delu.
Gorska reševalna služba na tujem
Začetki gorskega reševanja segajo daleč nazaj. Najprej se je začelo pojavljati v krajih, v katerih so se pojavili turisti, ki so zahajali v gore. Ponavadi so te turiste vodili gorski vodniki. V vseh Alpah – tam je bila ta oblika turizma najbolj razvita, se je v letih 1859–1887 smrtno ponesrečilo 171 ljudi, od tega 50 gorskih vodnikov. V tem času so bili gorski reševalci predvsem gorski vodniki, ki so jim društva naložila reševanje kot eno izmed dolžnosti. Pomagali so jim izurjeni turisti, alpinisti, oskrbniki koč, lovci in pastirji, ki so najbolje poznali teren.
Sprva so bili glavna reševalna oprema vrvi in preprosta nosila. Pozneje so gorske vodnike začeli opremljati z ročnimi lekarnami, najbolj obiskane planinske koče pa s hišnimi lekarnami.
V tistem obdobju se je največ nesreč zgodilo v švicarskih gorah, zato ja Švicarski alpski klub (SAC) pozimi 1884/85 prvi organiziral gorsko reševalno službo. To je bil zgled za ustanavljanje še drugih reševalnih služb. Za nas je zanimiva ustanovitev gorske reševalne službe pod pokroviteljstvom Nemško-avstrijskega planinskega društva (DÖAV). Ta je službo organizirala po posameznih podružnicah. Tako je za naše kraje prevzela reševanje kranjska sekcija v Ljubljani (ime po kranjski deželi). V kranjski sekciji so od leta 1898 delovale reševalne postaje na Bledu, v Bohinju, v Mojstrani, v Kranjski Gori, v Kamniški Bistrici in v Kokri. Pozneje je delovala še postaja v Bovcu. Slovensko planinsko društvo (SPD) ob ustanovitvi leta 1893 ni imelo svoje organizirane reševalne službe. Reševali so največ gorski vodniki in drugi gora vajeni domačini.
Med SPD ter kranjsko in celjsko sekcijo DÖAV so bile hude razprtije tudi pri gorskem reševanju, vendar le v časopisju, ne pa tudi v skalah. Tam so imeli glavno besedo domačini, zlasti gorski vodniki, pa čeprav so bili potrjeni pri nemškem društvu in so nosili njegov vodniški znak.
Mednarodna komisija za reševanje v gorah (IKAR)
Po drugi svetovni vojni, ko so se »vojne strasti v svetu« umirile, se je pojavila tudi potreba po sodelovanju posameznih reševalnih organizacij držav v okviru srednje Evrope.
Tako so po predhodnih usklajevalnih sestankih, po letu 1948 in po sklepu UIAA leta 1955 organizirali srečanje v Bolzanu gorski reševalci Avstrije, Francije, Italije z Južno Tirolsko, Jugoslavije, Nemčije in Švice. Ustanovili so Mednarodno komisijo za reševanje v gorah (IKAR). Na ustanovnem sestanku 29. in 30. oktobra 1955 sta bila kot predstavnika Jugoslavije navzoča dr. Miha Potočnik in dr. Andrej Robič.
Čeprav je bila uradno predstavnica v tej organizaciji Jugoslavija, so jo vse do osamosvojitve Slovenije zastopali predvsem člani GRS Slovenije. Slovenski reševalci so v okviru Jugoslavije pomagali tudi preostalim republiškim gorskim reševalnim službam pri ustanovitvi in delovanju.
Prednost IKAR je bila, da so v organizaciji delovali strokovnjaki kot na primer Wastl Mariner in Wiggerl Gramminger, ki so v organizacijo uvedli uporabo tipiziranih tehničnih sredstev za reševanje. To je pomenilo nenehen razvoj klasičnega reševanja. Temu razvoju so sledili tudi maloštevilni drugi proizvajalci te opreme. Ustanovni predsednik, dr. Rudolf Campell, je kot splošni zdravnik znal povezati zdravnike članic organizacije tako, da so poskrbeli za dobro prvo pomoč in medicinsko oskrbo ponesrečenih.
IKAR sestavlja več podkomisij. Strokovnjaki na vsakoletnih srečanjih usklajujejo mnenja, razpravljajo in predlagajo novosti, nujne za uspešno reševanje in pomoč ponesrečenim. V njej poleg predsedstva delujejo še podkomisija za tehniko, podkomisija za reševanje izpod plazov, zdravniška podkomisija in podkomisija za letalsko reševanje. Od leta 2000 ima GRS svojega predstavnika v predsedstvu IKAR.
Udeleženci se vsako leto srečujejo v drugi državi. Tako so bila v Jugoslaviji srečanja na Vršiču leta 1962, Bledu leta 1971, v Bovcu leta 1981. Leta 1965 je na Voglu zasedala Podkomisija za reševanje iz plazov IKAR.
Slovenija je bila gostiteljica leta 1993 v Kranjski Gori, leta 2003 pa je bilo srečanje medicinske pokomisije na Vršiču.
V okviru IKAR nastaja tudi strokovna literatura. Pomembna sta tudi trud in znanje, ki ju je pri večjezičnem slovarju o snežnih plazovih prispeval Pavle Šegula.
Organizacija GRZS
GRZS je samostojna, prostovoljna, nepridobitna in humanitarna organizacija javnega pomena v sestavi Planinske zveze Slovenije. Deluje v skladu z akti GRZS in častnim kodeksom slovenskih planincev.
Temeljna enota GRZS je postaja GRS.
Osnovne naloge GRZS
Pomagati poškodovanim osebam v gorah in drugih težko dostopnih krajih ter jim dati prvo pomoč, v sodelovanju z zdravnikom pa tudi medicinsko pomoč.
Iskati pogrešane osebe in reševati v gorah in drugih težko dostopnih krajih. Prenesti ponesrečence v dolino in jih čim prej izročiti v zdravniško oskrbo.
Iskati pogrešane osebe v gorah in na težko dostopnih krajih.
Preventivno delovanje članov postaj GRS pri preprečevanju nesreč v gorah.
Ob naravnih in drugih nesrečah reševati prebivalce in njihovo premoženje.
Pomagati otrokom gorskih reševalcev, ki so se ponesrečili pri reševalnem delu.
Organi GRZS
Organi GRZS so: zbor gorskih reševalcev, predsednik, upravni odbor GRZS, nadzorni odbor, disciplinsko razsodišče, strokovna služba in posvetvalno telo.
Zbor gorskih reševalcev je najvišji organ GRZS, sestavljen iz delegatov postaj. Obravnava strokovno in kadrovsko problematiko.
Upravni odbor GRZS je izvršilni organ gorskih reševalcev. Usklajuje in povezuje delo med postajami GRS ter ustvarja pogoje za delo reševalcev. Skrbi za organizacijsko enotnost, operativno učinkovitost ter sodobno opremljenost GRS.
Postaja GRS je temeljna enota GRS, povezana s planinskim društvom. Je samostojna in ima geografsko določeno operativno območje, skladno z območji sosednjih postaj. Deluje v skladu z akti postaje GRS in GRZS.
Postaja GRS izvaja iskalne, poizvedovalne in reševalne akcije v gorah in na drugih težko dostopnih krajih. Nabavlja in vzdržuje reševalno opremo, sredstva za zveze in sanitetne potrebščine.
Postaje GRS, ki delujejo na velikem in razčlenjenem območju, imajo reševalne skupine. Reševalne skupine so v postajah GRS Bovec, Ljubljana, Maribor in Tolmin.
Postaja GRS organizira mesta za obveščanje, ki se imenujejo obveščevalne točke. Te so predvsem v planinskih kočah in gorskih kmetijah. Postaje GRS oskrbujejo 174 obveščevalnih točk. Obveščevalna točka je vidno označena z znakom.
Članstvo v društvih / postajah GRS
Članstvo je prostovoljno. Gorski reševalec je član GRS, če je za tekoče leto registriran pri GRZS in je član planinskega društva ali društva gorskih reševalcev. Registracija se opravi na podlagi članove aktivnosti.
Nazivi članov GRS
Naziva članov sta gorski reševalec pripravnik in gorski reševalec.
Gorski reševalci nadgradijo svoja znanja za opravljanje tehle dejavnosti:
gorski reševalec inštruktor, gorski reševalec letalec, gorski reševalec inštruktor za letalsko reševanje, gorski reševalec zdravnik, gorski reševalec letalec zdravnik, gorski reševalec vodnik reševalnega psa, gorski reševalec miner snežnih plazov.
Financiranje dejavnosti GRZS
GRZS pridobiva finančna sredstva iz proračuna Republike Slovenije prek URSZR, dotacije FIHO, prispevkov fizičnih in pravnih oseb ter sredstev iz akcije Podpornik.
Poraba finančnih sredstev GRZS
Sredstva se porabljajo za nabavo, vzdrževanje in izpopolnjevanje reševalne opreme in reševalnih pripomočkov ter osebne zaščitne in reševalne opreme. Sredstva se porabijo še za kritje stroškov reševalnih akcij, vzgojne in preventivne akcije, zavarovanje in članarino IKAR.
Povrnitev stroškov in zavarovanje reševalcev GRS
Gorski reševalec dobi za sodelovanje v iskalni ali reševalni akciji povrnjene materialne stroške in izgubo zaslužka. O višini povračila materialnih stroškov odloča UO GRZS.
Pri reševalnem delu so gorski reševalci nezgodno zavarovani za primer nesreče pri delu in za odgovornost proti tretji osebi.
Reševalno delo GRS
V Preglednici 1 želimo prikazati nekaj statističnih podatkov o reševalnem delu članov postaj GRS. Za primerjavo je prikazana dejavnost v zadnjih štirih letih. V stolpcu Število akcij so zajete iskalne, poizvedovalne in reševalne akcije. V stolpcu Število oseb so zajete vse osebe, ki so jim reševalci v akcijah pomagali. V stolpcu Število mrtvih je navedeno število smrtno ponesrečenih tako v akcijah v gorah kakor pri drugih dejavnostih, povezanih z gorami ali težko dostopnim terenom. V stolpcu Reševalne ure so zajete ure, ki so jih reševalci porabili, da so izvedli reševalno akcijo. Pomembno pomoč pri prevozu reševalcev na kraj nesreče in prevozu ponesrečenih do zdravniške oskrbe pomeni helikopter. Tako so posadke helikopterjev LPE in 15. brigade SV sodelovale v številu akcij, kot je opisano v stolpcu Sodeloval helikopter.
V zadnjih letih se povečuje število nesreč v sredogorju. Omenjeno trditev povezujemo z razmahom športov, povezanih z gorami (jadralni padalci), in dejstvom, da vedno več ljudi zahaja v gore prek vsega leta.
Obveščanje o nesreči
Običajno so tovariši v skupini najprej pri ponesrečenem. Če se znajdemo na kraju nesreče, je pomembno, da ohranimo »mirno kri« in se lotimo ukrepov in postopkov, ki jih zahteva stanje ponesrečenega. Najprej preverimo osnovne življenjske funkcije (proste dihalne poti, dihanje, srčni utrip, krvavitve, poškodbe). Običajno nimamo zadosti pripomočkov za dajanje prve pomoči in sanitetnega materiala. Pomembno je, da z razpoložljivo opremo in sredstvi ponesrečenemu pomagamo, ga zaščitimo pred nadaljevanjem ohlajanja in mokroto ter preprečimo vnovično nevarnost (snežni plaz, padajoče kamenje, zdrs).
Če ponesrečenca ne moremo sami prenesti, prek Regijskega centra za obveščanje (ReCO) pokličemo telefonsko številko reševalcev 112 in zahtevamo pomoč.
Telefonsko sporočilo naj obsega tele podatke:
• kdo poroča (telefonska številka)
in podatke o nesreči:
• kdo se je ponesrečil
• kaj se je zgodilo
• kje se je zgodilo (natančen opis kraja)
• kdaj se je zgodilo
• zdravstveno stanje in število ponesrečencev
• vremenske razmere na mestu nesreče
Poročevalec naj operaterju na centru ReCO poda kratek, jedrnat in natančen opis stanja na mestu nesreče.
Kadar nimamo pripomočkov za klicanje na pomoč, lahko opozorimo nase s klicanjem na pomoč (piščalka), ponoči pa pošiljamo svetlobne signale z baterijo ali ognjem. Signale pošiljamo v enakih presledkih in sicer 6-krat na minuto. Ta sporočila ponavljamo v intervalih: 1 minuta oddajamo, 1 minuto čakamo.
Dogovorjeni odgovor, da je sporočilo sprejeto, je signal 3-krat na minuto.
Če pri reševanju sodeluje helikopter, posadki z znakom Y (yes) pokažemo, da potrebujemo pomoč. Pri pristanku helikopterja moramo paziti, da vso opremo in obleko, ki bi jo veter od helikopterja dvignil v zrak, shranimo v nahrbtnik ali privežemo nase. Če pomoči ne potrebujemo, to pokažemo z znakom N (no).
Reševalci uporabljamo za sporazumevanje radijske postaje. Frekvenci sta 157.725 MHz in 160.525 MHz. Ob nesreči lahko uporabimo ti frekvenci za prenos sporočila.
Posamezne planinske koče v naših gorah imajo posebne radijske postaje za klic v sili SAPOGO (samodejna radijska postaja za klic v gorah). Te so nameščene na kočah tako, da se da klicati tudi, ko so planinske koče zaprte. Klic se posreduje na ReCO. Naprave so podobne tistim, ki jih uporabljamo za klic na pomoč na avtocestah. Navodila za uporabo so na napravi. Naprave so nameščene na tehle kočah: Aljažev dom v Vratih, Staničev dom, Vodnikova koča na Velem polju, Gomiščkovo zavetišče na Krnu, Zavetišče GRS na planini Šija, Dom na Peci, Prešernova koča na Stolu.
Če ne moremo poklicati pomoč na nobenega izmed opisanih načinov, moramo posredovati pisno sporočilo. Sporočilo odneseta dva člana skupine do obveščevalne točke GRS, od tam pa se posreduje na ReCO. Tudi to sporočilo naj bo sestavljeno podobno kot telefonsko.
Tovariška pomoč
Pozimi so postopki pri dajanju tovariške pomoči zahtevnejši predvsem zaradi mraza, snega in snežnih plazov.
Ljudje, ki se zaradi različnih potreb ali službene obveznosti znajdejo na plazovitem območju, vedo, da je njihovo življenje velikokrat odvisno od tega, kako hitro se bodo izkopali iz plazu. Statistični podatki nesreč, ki jih urejajo reševalne službe v okviru IKAR, kažejo, da ima človek, zasut v plazu malo možnosti, da preživi.
Iz podatkov dr. Brugerja izluščimo, da ima zasuti prve četrt ure še 90 % možnosti za preživetje. Po pol ure se ta možnost zmanjša na 30 % in po dveh urah na vsega 3 %. Vsi navedeni podatki veljajo za nepoškodovane zasute osebe.
Največ možnosti za preživetje ima zasuti prav prve četrt ure po zasutju. V tem času ga lahko poiščejo edino navzoči udeleženci, ki jih plaz ni zasul, torej – tovariška pomoč. Pomembno je, ali ima zasuti pri sebi kakšen pripomoček, ki bi iskalcem lahko olajšal delo.
V šestdesetih letih so bile narejene posebne baterijsko napajane sprejemno-oddajne naprave plazovne žolne. Te naprave oddajajo oziroma sprejemajo elektromagnetno valovanje frekvence 475 KHz.
Žolne delimo na analogne in digitalne. Najprej so izdelovali analogne. Način iskanja s temi žolnami je temeljil predvsem na pravokotni metodi. V zadnjih letih pa so v naprave vgradili »mikroračunalnik«, ki zna izračunati položaj v ravnini. Tako se iskanemu približujemo po »magnetni silnici«, ki jo oddaja njegova žolna. Poznani proizvajalci digitalnih naprav so Ortovox, Mammut, Tracker.
Vzroki nesreč
Ob analizi gorskih nesreč že vrsto let ugotavljamo podobne vzroke. To so predvsem zdrs, padec, nepoznavanje terena, telesna in duševna nepripravljenost na izbrane ture, pomanjkljiva ter neustrezna oprema in gorniško neznanje.
Ponavadi ima nesreča več kot en sam vzrok. Vzroki se med seboj prepletajo. Najpogostejše posledice nesreč so poškodbe spodnjih okončin in glave.
Napotki GRS
Če nimate izkušenj in znanja, se raje pridružite izletom PD. Zahtevne ture opravite v družbi ustrezno usposobljenega vodnika. Upoštevajte nasvete in opozorila. Zavarujte se za primer nesreče pri gorniški dejavnosti.
Svoje poti v gore načrtujte. V začetku planinska sezone upoštevajte postopnost.
Izberite si gorniški cilj glede na svoje znanje, telesno pripravljenost ter zdravje. Bolniki s kroničnimi obolenji naj se pred turo posvetujejo z zdravnikom.
Pred odhodom na turo in med njo preverjajte vremensko napoved. V zimskem času se pozanimajte o stanju snežne odeje in o stopnji nevarnosti plazov.
Na turi uporabljajte ustrezno obutev ter osebno zaščitno in tehnično opremo. Doma, pred turo, preverite, ali je oprema za nameravano turo ustrezna. V nahrbtniku naj bo prostor za prvo pomoč, pripomočke za orientacijo in – tudi poleti – za topla oblačila.
O nameravani turi in času njenega trajanja obvestite domače ali tistega, ki bo poklical reševalce, da vas bodo poiskali, če se ne boste pravočasno vrnili. Na vrhovih in v planinskih kočah se vpisujte v vpisne knjige. Tako vas bodo reševalci hitreje našli.
V vročih poletnih dneh med turo pijte zadosti osvežilne tekočine. Med turo ne pijte alkoholnih pijač. V nahrbtniku imejte vsaj nekaj energijske hrane po osebnem okusu. Počivajte na varnih krajih. Oči in odkrite dele telesa si zavarujte pred soncem.
Otrokom na turi namenite posebno pozornost, saj doživljajo gore na svoj način.
Hodite previdno in ne prožite kamenja. Opazujte pobočje gore nad seboj ter početje planincev, ki so tam.
V primeru nesreče pokličite najbližjo obveščevalno točko GRS ali ReCO (brezplačna telefonska številka 112). Na nekaterih planinskih kočah je na dostopnem kraju vgrajen sistem SAPOGO za obveščanje v primeru nesreče, ko je koča zaprta. Gorski svet ni v celoti pokrit s signalom mobilnih telefonov.
Pri obisku gora vam želimo varno in srečno pot ter obilo lepih doživetij, s katerimi se boste zadovoljni vrnili domov.
Primer reševalne akcije
Planinec je odšel v lepem vremenu na Rjavino. Vzpon do vrha je potekal brez težav. Na vrhu je v lepem vremenu počival in se odločil, da sestopi nazaj v dolino. V kaminu si je izpahnil ramo. Bolečine se mu niso zdele prehude, zato se je odločil, da se bo vrnil na vrh in po južni strani v dolino Krme. To je vpisal tudi v knjigo in pripisal še, naj morebitni obiskovalec obvesti reševalce, če bi omagal. Reševalcev ni hotel nadlegovati. Medtem se je razbesnela poletna nevihta in preživel jo je v zavetju. Po nevihti je ocenil, da je pot na južno stran prenevarna zaradi mokrih skal in zemlje, zato je po mobitelu ženi poslal SMS sporočilo o izpahnjeni rami. Pomoči reševalcev ni zahteval. Ker je imel v mobitelu prazno baterijo, sam ni mogel poklicati reševalcev. Čeprav je po nevihti šel iz Staničevega doma na Rjavino češki planinec, se nista videla. Zaradi močnega vetra so se klici na pomoč izgubljali, zato se je pripravil za bivakiranje.
Žena je okrog osme ure zvečer poklicala na ReCO. Spraševala je, kako poteka reševanje njenega moža. Operater ji je povedal, da nič ne ve o reševanju na Rjavini. Zato je sprožil reševalno akcijo. Dežurni reševalec v postaji GRS Mojstrana se je takoj povezal z dežurno ekipo na Brniku. Ta je tedaj končevala dnevno dežurstvo, vendar je bila pripravljena poleteti. Medtem je dežurni reševalec poskušal dobiti več podatkov od žene iskanega in med drugim mu je omenila tudi, da se njen mož včasih rad pošali. Medtem časom se je toliko znočilo, da helikopter ni mogel več poleteti. Reševalci so se odločili, da gredo v Kot pogledat ali je tam parkiran avto iskanega. Tako se je dežurni s še dvema reševalcema odpeljal v Kot in tam so res našli parkiran avto. Odpravili so se naprej po poti proti Rjavini. Ob poti so pregledovali in klicali iskanega. Po telefonu so preverili na Staničevi koči in dobili potrdilo, da je bil po nevihti na Rjavini češki planinec, vendar ni nikogar videl. Reševalci niso našli ničesar, zato so se ob eni uri ponoči odpravili k Staničevi koči in tam prenočili. Zjutraj so se odpravili naprej po poti na Rjavino. Med potjo so pregledovali in klicali iskanega. V Mojstrani se je zbralo še 10 reševalcev. Na Brniku je bila pripravljena že tudi helikopterska posadka, vendar zaradi megle ni mogla poleteti. Ob sedmih so bili reševalci pri iskanem. Dali so mu prvo pomoč. Ko so se vremenske razmere na Brniku izboljšale, je helikopter poletel in prepeljal planinca v bolnišnico na Jesenice.
Ob tem opisu bi rad poudaril nekaj stvari. Obveščanje po mobitelu je možno, vendar mora biti akumulator napolnjen. Težave z mobiteli se pojavijo tudi pri nevihtah (naelektrenost ozračja). Planinec ima mobitel, ki ima vgrajeno storitev SOS. Tudi z večkratnim poskušanjem ni mogel vzpostaviti zveze. Šele kasneje je ugotovil, da slovenski operaterji mobilne telefonije te storitve ne podpirajo. Planinec ni želel vznemirjati reševalcev, zato ni takoj zahteval reševalne akcije. Prav tako pa ni hotel strašiti žene z resnostjo položaja v katerem se je znašel. Iz opisanega vidimo, da je pomembno, kdaj in kako obvestimo reševalce o nesreči.
V izkušenem planincu je tlelo močno upanje na preživetje. V vpisno knjigo je zapisal svojo namero, da bo nadaljeval pot. Opremljen in pripravljen je bil za bivakiranje.
Ves čas je imel upanje, da bodo reševalci prišli ponj. Zato je bilo srečanje z reševalci na vrhu Rjavine kljub poškodbi toliko bolj veselo.
Viri in literatura:
Prispevek povzet po: Polajnar, D., 2011: Gorska reševalna služba. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str.
Škerbinek, D. (2003): Zgodovina gorske reševalne službe, Planinski zbornik, Ljubljana.
Šegula, P. (1982): GRS pri Planinski zvezi Slovenije 1912–1982, Ljubljana.
Vengust, A. (1997): GRS Slovenije 1912–1997, GRS Slovenije, Ljubljana.
