Iz Kolorocnik

Redakcija: 08:47, 19. april 2013

Organska povezava planinske koče in vrha z dolino je planinska pot. Zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake skupaj sestavljajo razvejeno in vsakomur dostopno planinsko omrežje. Namenjeno je izvajanju športnih, gospodarskih, raziskovalnih, naravovarstvenih, zaščitno-reševalnih, humanitarnih in kulturnih dejavnosti, povezanih z gorsko naravo. Planinsko omrežje je hkrati učinek in spodbujevalec planinstva; to se kaže v številu obiskovalcev ter kakovosti in načinu obiska gora. Kljub različni primernosti slovenskih pokrajin za planinstvo so vse opremljene s planinskimi potmi in kočami. Leta 2007 je bil v Državnem zboru sprejet zakon o planinskih poteh.

Planinske poti

Prve poti so v gorah naredili domačini. Med najstarejše (planinske) poti sodijo tiste, po katerih so pastirji gnali na pašo živino in drobnico. Nekatere so nastale zaradi visoke stalne poselitve, ki je še danes značilna zlasti za Pohorje, Vzhodne Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe (najvišji kmečki dom Bukovnik leži 1327 m nad morjem) in Škofjeloško hribovje.

Omrežje planinskih poti

V dobrem stoletju je planinska organizacija nadelala, markirala (označila) in zavarovala večino najbolj obiskanih planinskih poti v alpskem hribovju in visokogorju. Po podatkih PZS vzdržuje planinska organizacija 1661 planinskih poti v skupni dolžini okoli 9400 km (za primerjavo: v Sloveniji imamo 6730 km avtocest, hitrih, glavnih in regionalnih cest). Na območju alpskega sveta je 69 % vseh planinskih poti v Sloveniji, v dinarskem svetu 19 %, v panonskem svetu 10 % in v primorskem svetu 2 %.

Pri nas je najdaljša Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana (odprta leta 1953), ki jo dopolnjuje Razširjena slovenska planinska pot. Zapisati velja, da je obhodnice na stari kontinent uvedla PZS na predlog prof. Šumljaka. Čeprav ideja sprva ni bila sprejeta, pa danes obstaja v Evropi kar nekaj takih poti. Ob Mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgo alpsko obhodnico – Vio Alpino, ki teče od Italije prek Slovenije, Avstrije, Nemčije, Lihtenštajna, Francije, Švice in Monaka.

S povečanjem števila obiskovalcev je dobilo planinsko omrežje drugačen pomen. Ne samo da omogoča varnejše, lažje in hitrejše gibanje v gorskem svetu, pač pa obisk tudi usmerja v prostoru in času. Dobro vzdrževane planinske poti obiskovalce odvračajo od hoje zunaj poti in preprečujejo spore z lastniki zemljišč, po katerih vodijo. Planinske poti, ki so v času graditve kot tujek našle svoje mesto v gorski pokrajini, se v zadnjem obdobju s premišljenimi ukrepi prilagajajo nosilnim sposobnostim gorske narave in postajajo njen sestavni del.

Komunikacije

Pot je ozek pas zemljišča, ki je pripravljen za hojo ali vožnjo. Po nji se lahko hodi ali vozi. Mi planinci po nji hodimo.
Beseda pot je ženskega spola, nekoč je bila v rabi tudi različica moškega spola in v množini celo srednjega.
Stezi ali poti lahko dodamo prilastke: ravna, globoka, strma, zložna, položna, potrebljena, zarasla, zaraščena, grda, deževna (polna luž in krnic), ledena, spolzka, požlejena, suha, kamnita, samotna, kriva, pomoščena (nannjo so položeni ploščati kamni), pobrunčana (nanjo so položena brunca – tanka drevesna debla, pragi).
Pot lahko pomeni del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega. Poznamo tele zveze: določiti, poiskati pot do vrha, koče, morja; puščice (markacije) so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid.
Ta del ozemlja ali prostora lahko s prilastkom ločimo glede na namen ali cilj premikanja.
Prilastek pove razdaljo, ki jo je treba prehoditi do cilja (več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal).
Pot pomeni gibanje, premikanje z enega kraja, mesta ali točke do druge z določenim namenom, ciljem (pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; pot nazaj; dnevnik poti).
Javna pot, cesta (komunikacija) je pot, po kateri lahko po določilih zakona hodi ali vozi vsakdo.

Planinska pot je ozek pas zemljišča, po večini skalnat, označen ali neoznačen, zavarovan ali nezavarovan.
Dovozne poti, vaške in poljske poti, gozdne poti ter druge krajevne poti so JAVNE POTI. Javna cesta je prometna površina, ki je splošnega pomena za promet.
Nekateri deli javnih poti in cest so tudi označeni s Knafelčevo markacijo – to so markirane planinske poti. Markirajo jih planinska društva. Nekatere steze tudi vzdržujejo.

Planinska steza, ki je posebej nadelana in označena s planinsko Knafelčevo markacijo ter zavarovana, je javna pot kot podaljšek javnih poti in cest (komunikacij), je planinski objekt, namenjen planinski dejavnosti – hoji. Te poti markirajo in vzdržujejo planinska društva, komisija za planinske poti pri PZS le usklajuje delo posameznih markacijskih odsekov ter pripravlja enotna izhodišča za vso Slovenijo. Planinske markacije in smerne usmerjevalne table (in kažipoti) so oznake javnega pomena. Obiskovalci hodijo po njih na svojo lastno odgovornost. Planinske steze imajo na določenih težjih mestih varovala (žične vrvi, kline). S tem je omogočeno samovarovanje planinca pri prečni in navpični hoji.
Pojem planinska pot je naprej uporabljen za planinsko stezo kot planinski objekt, ki je javna pot, pa tudi za vse preostale planinsko markirane poti.
Pot se razlikuje po kakovosti, širini, možnosti za hojo (steza, pot) in vožnjo (kolovoz, cesta).
Steza je prva stopnja količkaj hodne poti, ni pa še pot.
Steze, ki so opremljene s klini in žičnimi vrvmi, so zavarovane steze. Te zavarovane steze so varne le, če so ves čas tudi primerno vzdrževane. Steza je široka približno za dve vzporedni stopali (20–25 cm).
Pot je že tako varna steza, da po njej ne hodita le človek in drobnica (koza, pes, ovca, mezeg), temveč brez nevarnosti tudi konj in krava.
Kolovoz, voznik, kolnik ali vozna pot je pot, po kateri se da voziti , ne samo samotež, temveč tudi z živino, vprego, in traktorjem, Danes bi bilo treba te pojme razširiti, ker je prenekateri kolovoz že postal vozen za traktorje, pa tudi z avtomobilom. Kolovozi potekajo tako po poljih kot po gozdovih, , vendar so še vedno ozki in preprosti. široki so bili kake tri zaporedna stopala (približno 1 m).
Cesta je širša, načrtno speljana pot, z namerno in zavestno akcijo usposobljena in zgrajena površina, zlasti za promet z vozili. Površina ceste je lahko kamnita (prašna), (makadamska), tlakovana ali prevlečena s podlogo (asfalt, ...).
Vse te komunikacije so lahko tudi posebej označene ali markirane. – markirana ali označena pot, Vzdržujejo jih drugi, označujejo pa markacisti.

Kategorizacija planinskih poti

Komisija za planinske poti in Komisija Gorske reševalne službe Slovenije pri PZS sta na podlagi sklepov GO PZS s 17. maja 1986 sprejeli napotke za kategorizacijo planinskih poti. Popisi na terenu so bili opravljeni v letih od 1988 do 1990. Končana je bila 1991. in zapisano je, da zahtevne in zelo zahtevne poti niso primerne za sestope.
Razprava o standardizaciji in ocenjevanju planinskih poti, posebno glede opremljenosti s klini in žičnimi vrvmi ter določanja težavnostnih stopenj, je potekala na redni skupščini CAA leta 2004 v Aosti.
Kategorizacija deli naše planinske poti le glede na zahtevnost hoje v kopnih razmerah, in sicer v tri skupine: LAHKE, ZAHTEVNE in ZELO ZAHTEVNE. Pri zahtevnih in zelo zahtevnih poteh je na usmerjevalni tabli dodana oznaka zahtevnosti.
Na planinskih kartah so kategorizirane poti različno narisane. Zato vedno preberi v legendi (ključu), kako so označene na tvoji planinski karti.

Lahka pot

je pot, pri kateri si pri hoji ni treba pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost in kondicijo. Opozorila na poti ni.

Zahtevna pot

vodi prek težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene planinčevi varnosti in niso nujno potrebne.
V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred imenom poti vgraviran trikotnik .

Zelo zahtevna

je tista pot, pri katerih je uporaba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, na katerih bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Na taki poti je pogosto potreben cepin, včasih celo dereze in čelada. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene planince. Ljudje z vrtoglavico naj se ji izogibajo. Priporočljivo je, da se nanjo odpravimo s planinskim vodnikom ali s kom, ki jo dobro pozna.
V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZELO ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred njenim imenom vgraviran trikotnik s klicajem.

Markirane poti

Poti, označene (zaznamenovane, zaznamovane, lisane, markirane) s Knafelčevo markacijo, so markirane planinske poti, ki jim pravimo kar »planinske poti«.
Markacija je vidno dvobarvno znamenje okrogle oblike in določene velikosti. Na planinskih poteh jih napravijo za to usposobljeni markacisti PZS.

Osnovni oznaki na planinski poti sta:
- Knafelčeva markacija, bela pika (s premerom 4–5 cm), ki jo obdaja rdeč kolobar (s premerom 8–10 cm) in
- usmerjevalna tabla – tabla v obliki smerokaza  (lesena ali kovinska), ki stoji na izhodiščih poti. Njena osnovna barva je rdeča, napis je bel. Na njej so napisani ime poti, čas hoje, smer poti, zahtevnost in PD, ki pot vzdržuje. Izdelane so po navadi ročno. Novejše so iz eloksirane aluminijaste pločevine rdeče barve, črke so vgravirane. Na eni taki tabli so lahko poti samo za eno smer, ker ima ena stranica obliko konice. Zahtevnost je označena s trikotnikom za zahtevno in trikotnikom s klicajem za zelo zahtevno pot pred njenim imenom. Napisana je tudi nadmorska višina mesta, na katerem tabla stoji.
Izjemne oznake na planinskih poteh so:
- ravne in lomljene črte (rdeče, debele 2–3 cm)
- markacija za Evropsko pešpot E6 in E7 (rumena pika, rdeč kolobar)
Dodatne oznake so:
- smerna puščica, narisana na deblo ali skalo (rdeča ali bela)
- napisi na deblih in skalah
- oznake veznih in krožnih poti, obhodnic (črke, številka 1 za SPP, …)
- smerokaz se uporablja na križiščih in odcepih poti, osnovna barva je rdeča, napis bel, lahko je pripisana zahtevnost poti.

Zimske markacije poznamo le ponekod. Postavijo jih zato, ker visok sneg pokrije običajne markacije. Zimske markacije so 4–5 m visoki kovinski drogovi, opremljeni s smernimi puščicami in rdeče obarvani . Puščice kažejo v smer postojanke.
Na vrhovih in določenih točkah poti so nameščene skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Večje so v kočah. Vpisujmo se redno in natančno, saj si bomo v primeru nesreče z vpisom morda rešili življenje. Podatki naj bodo točni in popolni. Za odtis žiga je priporočljivo nositi s seboj blazinico za žigosanje.
Ko hodimo po gozdu, opazimo na deblih in skalah oznake za ureditev enot gozda. To so vodoravne rdeče črte, debele 1,5–2 cm in dolge 15 cm. Lahko je ena, dve ali več črt. Ne smemo jih zamenjati z našimi oznakami.

Oznake na planinski poti (Foto: Božo Jordan)

Zakon o planinskih poteh

Leta 2002, ob mednarodnem letu gora, je bila v državni zbor vložena pobuda za zaščito Knafelčeve markacije oz. za poseben zakon o planinskih poteh. Usklajevanje je potekalo vse do 22. junija leta 2007, ko je bil zakon o planinskih poteh sprejet v državnem zboru Republike Slovenije. Objavljen je bil v Uradnem listu RS 10. 07. 2007. S sprejetjem tega zakona so bile Knafelčeva markacija in planinske poti tudi zakonsko urejene in zaščitene. Rabo planinskih oznak, vris in način prostorskega prikaza tras planinskih poti ter kategorizacijo podrobno urejajo posebni pravilniki zakona, izdani leta 2008.