Kolorocnik - Uporabnikovi prispevki [sl]

Vodenje kolesarske skupine

2013-06-20T19:24:17Z

Andrej Bandelj:

Vodenje kolesarske skupine je zanimiva, zahtevna in odgovorna naloga. Zahteva veliko znanja in smisla za delo z ljudmi, vodniku, ki je temu dorasel, pa lahko nudi obilo osebnega zadovoljstva in mu omogoča osebnostno rast. 

== Profil kolesarskega vodnika ==

=== Vodništvo – delo za druge ===

'''• Vodenje = Poslanstvo''' 

Za uspešno delo v vlogi vodnika moramo čutiti veselje do dela z ljudmi in spoštovanje do naravnega okolja. Le tako bodo udeleženci naših akcij zadovoljni, sami pa bomo občutili srečo in samozadovoljstvo. 

'''• Vodnik = Učitelj''' 

Vodenje skupine je izredno kompleksna in zahtevna naloga, zato vodnik potrebuje: - teoretično znanje iz različnih področij; - praktične izkušnje vožnje in dela s skupino; - smisel za posredovanje znanja; - povratne informacije za korekcijo svojih ravnanj in ravnanj udeležencev. 

'''• Vodnik = Vzgojitelj''' 

Udeleženci neprestano opazujejo vodnika in se zgledujejo po njem, zato si ne smemo privoščiti neprimernih ali škodljivih ravnanj: - kot vodniki predstavljamo vzor vedenja v naravnem okolju; - prepričujemo, navajamo in vzpodbujamo udeležence k pozitivnemu ravnanju; - preprečujemo negativno in nevarno vedenje; - izvajamo nadzor in opozarjamo; - pohvalimo in grajamo. Naše vedenje naj biti strpno in pozitivno ter raje pohvalimo kot grajamo. V primerih ravnanj, ki lahko predstavljajo nevarnost, pa ne sme biti kompromisov, '''takrat velja ukaz!''' 

=== Pripravljenost vodnika ===

Kot vodniki se pri svojem delu srečujemo z različnimi ljudmi, skupinami in situacijami. Udeleženci od nas pričakujejo odgovore na vprašanja vseh vrst, zato moramo biti nanje kar najbolje pripravljeni. Potrebno je stalno spremljanje novosti in utrjevanje znanja na področju psihologije in tehničnih področij. Še pomembneje je skrbeti za lastno telesno pripravljenost in bogat vsebinski vidik naših akcij (kulturna, zgodovinska, in okoljevarstvena komponenta).

• '''Psihološka pripravljenost:''' - stabilna in močna osebnost; - vzbujanje zaupanja (strokovnost, znanje, izkušnje); - vodniku mora delo s skupino pomeniti zadovoljstvo; - smisel za pridobivanje udeležencev; - pravilna predstavitev ture (biti mora privlačna in realna, da jo kdo ne podceni). • '''Telesna pripravljenost:''' - primerljiva ali višja od udeležencev; - posebej je pomembna v težjih okoliščinah; - pozitivno vpliva na zaupanje udeležencev; - fizične premoči nikoli ne razkazujemo. • '''Tehnična pripravljenost:''' - ustrezna osebna oprema; - urejeno in brezhibno kolo; - poznavanje opreme in tehnologije; • '''Vsebinska priprava:''' - tura mora udeležencem nuditi pričakovano telesno aktivnost; - biti mora poučna s tehničnega in kulturno-okoljskega stališča; - potrebno je ustvariti prijetno, sproščeno vzdušje na turi. 

=== Odgovornost vodnika ===

Formalno priznana usposobljenost je predpogoj, da lahko opravljamo vlogo vodnika. Pri vodenju skupine velja, da prevzamemo le vodenje tistih akcij, ki smo jim dorasli. Varnost skupine je na prvem mestu, zato v primeru težav ne tvegamo. Raje se odločimo za varnejšo možnost, predvsem pa nikdar ne zapuščamo skupine. Vodenje izvajamo le po poteh, dovoljenih za vožnjo. Pred turo in med njo preverimo pripravljenost udeležencev (psihično, telesno in tehnično). 

=== Naloge kolesarskega vodnika: ===

• skrb za varnost udeležencev; • skrb za dobro počutje in zadovoljstvo vodenih; • sposobnost prepoznavanja njihovih sposobnosti, želja in pričakovanj; • prilagajanje vodenja skupini pred in med turo (najšibkejši udeleženec); • zagotavljanje svetovanja in pomoči udeležencem; • ocenjevanje uspešnosti ture, opredelitev pozitivnih in negativnih delov; • nadgrajevanje osebnih izkušenj vodenja, samoizobraževanje; 

=== Definicija in tehnika vodenja ===

Spreminja se glede na pristop, skupino, sposobnosti in želje udeležencev. Skupini mladih ljudi pomeni vodenje predvsem ponujanje možnosti uživanja v novem, nepoznanem okolju; pri zreli skupini ljudi, ki želijo razviti svoje sposobnosti, pa bo vodenje postalo oblika izobraževanja. V večini primerov vodenje pomeni možnost aktivnega preživljanja prostega časa z dodano vrednostjo. 

=== Vodenje poznanih udeležencev (npr. za planinsko društvo) ===

Tovrstno vodenje zaznamuje lažje načrtovanje akcij zaradi poznanega okolja in večinoma znanih udeležencev. V teh primerih vemo, na koga se lahko zanesemo ter kdo lahko povzroča težave. Skupine kolesarjev so bolj homogene, zato je lažje oblikovati skupino z enakimi sposobnostmi. Vodenje v okviru društev je ponavadi zastavljeno celoletno in obsega program od lažjih do težjih tur z različnimi značilnostmi (eno- ali večdnevne ture, izleti doma in v tujini, kombinirane ture, maratoni ipd.). Prednost tovrstnega vodenja je tudi v urejenem zavarovanju vodnikov in kolesarjev v okviru članstva v Planinski zvezi Slovenije. 

=== Vodenje nepoznanih udeležencev (za agencije, TD, občine, krajevne skupnosti) ===

V zadnjem času postaja kolesarjenje vedno bolj priljubljen in moderen način aktivnega preživljanja prostega časa. Posledično se organiziranja različnih prireditev s kolesarsko tematiko loteva vse več najrazličnejših subjektov, ker pa običajno nimajo ne ustreznega znanja in kadrov, poiščejo pomoč pri kolesarskih klubih. Tu so še turistične agencije, ki prav tako prirejajo kolesarske dogodke predvsem za svoje goste (večinoma iz tujine), tako da nam kolesarskim vodnikom dela v bodoče prav gotovo ne bo zmanjkalo. Značilnosti vodenja v tem segmentu so v tem primeru nekoliko drugačne: • večinoma gre za nam nepoznane udeležence, tuje goste, lahko tudi otroke • skupina je nehomogena • potek ture je treba prilagajati glede na želje udeležencev in organizatorjev (predpriprava potencialnih tur nam je v veliko pomoč); • potrebno je urejeno zavarovanje s strani organizatorja; • tura se načrtuje in izvaja v stalnem stiku z organizatorjem, vodnik vodi po dogovoru 

== Načrtovanje, izvedba in analiza akcij ==

Vsako akcijo na področju vodništva sestavljajo tri ključne faze: priprava ture, vodenje skupine na turi ter analiza in vrednotenje opravljene ture. 

=== Načrt vodenja – priprava ture ===

• določitev področja in cilja (izhodišče doma ali drugje); • izbira poti glede na letni čas (sonce-senca, višine poleti, obmorski kraji pozimi); • preverjanje možnosti izvedbe na kartah in vodniški literaturi; • ogled terena: - prehodnost poti (zraščenost, zameti, podrto drevje, propad trase); - zapore (privatna zemljišča, gradbišča, gozdarska dela, tekmovanja in prireditve); - ugodnejša smer poteka, dejanska zahtevnost, variante (skrajšanje, podaljšanje) ali ločene podskupine lažja – težja; - dostopnost izhodišča za vozila, možnost parkiranja. • pridobitev informacij o naravnih in kulturnih zanimivostih na poti, posebnostih in zgodovinskih dejstvih; • logistika: - prevoz kolesarjev in koles na izhodišče in nazaj; - pred prijave zaradi dimenzioniranja kapacitet (prevoz, prehrana, prenočevanje); - spremstvo med turo (prevoz prtljage, hrane in pijače, tehnične opreme, pomoč ob - nezgodi, dokumentiranje); - način oskrbe (lastne zaloge, trgovine, gostišča);. • določitev termina za izvedbo akcije (letni čas, vremenske razmere), dan, ura in kraj odhoda –ugodno je stalno zbirališče; • priprava opisa in skice poteka kolesarske ture, časovni plan, višinski diagram; • opozorila: omejitve, dodatna oprema, svetilka, hrana, pijača; • zavarovanje (posebej za tujino); • ocena stroškov in pokritja: - prispevek udeležencev; - drugi viri financiranja (sponzorji, donatorji, lastna sredstva); • določitev dodatnih vodnikov in pomočnikov (po normativih); • določitev poti za spremljevalna vozila; • objava izleta (program PD, splet, mediji, SMS, osebna povabila); • naročila (najem) vozil, rezervacija prenočišča, dogovor glede obiska objektov; • sestanek udeležencev pred odhodom (po potrebi). 

=== Odločanje o opremi ===

Potrebno opremo za turo (osebno, vodniško, skupinsko) izberemo na osnovi: • tipa vožnje, trajanja ture, lokacije; • okolja, vremenskih razmer, razmer na poti.

'''Oprema udeleženca:''' tehnično brezhibno kolo, čelada, rokavice, očala, nahrbtnik, primerna oblačila in obutev, nepremočljiva vetrovka, hlače, hrana in pijača, osebna prva pomoč, rezervna zračnica, tlačilka, osnovno orodje 

'''Oprema vodnika:''' oprema udeleženca + radijska postaja, mobilni telefon, svetilka, piščalka, zemljevid, kompas, GPS, papir, pisalo, večji set prve pomoči

'''Oprema skupine: '''skupinska bivak vreča, hrana v primeru višje sile, megafon (za veliko skupino), večji set orodja, najnujnejši rezervni deli

Navedena je nujno potrebna oprema za vsako kategorijo, opreme je lahko več, kar pa pomeni večjo težo in težave pri transportu. Zato moramo za vsako turo posebej natančno razmisliti, kaj moramo obvezno imeti s seboj in kaj lahko pustimo doma. Če vozimo v skupini, nam lahko pomagajo prijatelji, sicer smo odvisni sami od sebe. Pri večdnevnih turah ali odpravah je spisek opreme obsežnejši, ker smo na akciji praviloma neodvisni, saj ni časa za iskanje podpore na neznanem terenu, posebej v tujini. Zaradi nepotrebne teže imejmo s seboj zgolj orodje, ki ga znamo uporabljati. 

== Vodenje skupine – izvedba izleta ==

Izlet se prične na zbirnem mestu, zato je potrebno tam temeljito opraviti potrebne aktivnosti, da kasneje ne bi nastopile težave. 

=== Na zbirnem mestu poteka: ===

• priprava seznama udeležencev; • informiranje udeležencev (razdelitev programa -opisa izleta); • preverjanje zdravstvenega stanja in zavarovanja; • preverjanje opreme udeležencev (in svoje!); • predstavitev vodnika in pomočnikov; • aktiviranje komunikacij: radijske postaje, mobilni telefoni, izmenjava številk (vodniki, vozniki); • osvežitev pravil obnašanja: vožnje na cesti, vožnja v skupini, vožnja po terenu; • obnova osnovnih tehnik vožnje, igre, če vodimo skupino otrok; • ogrevanje: gibalne vaje (če takoj zapeljemo v klanec) ali počasna vožnja po nezahtevnem terenu. 

=== Potek izleta ===

'''Zavedajmo se, da sta prioriteti na izletu varnost in dobro počutje vseh!''' Po opravljenih aktivnostih na zbirnem mestu in ogrevanju se odpravimo na pot. Z vožnjo pričnemo počasi, tudi začetni ritem naj bo umirjen in prilagojen manj pripravljenim, še posebej kadar se takoj začne klanec. Kasneje, ko smo dovolj ogreti, lahko ritem stopnjujemo glede na sposobnosti udeležencev. Ker smo kot vodniki običajno bolje kondicijsko pripravljeni od večine udeležencev, moramo biti še posebej pazljivi, saj je lahko naša »počasna« vožnja za nekoga veliko prehitra. Vztrajamo pri dosledni uporabi čelade in jo nosimo tudi pri vzponu, kar še posebej velja na zahtevnem terenu in prometnih cestah. Po zaključku vožnje ali po zelo zahtevnih daljših vzponih ne pozabimo še na vaje za raztezanje. 

=== Položaj vodnika v skupini ===

Poznamo tri osnovne položaje vodenja: • '''vodenje od spredaj''' (vodnik na čelu skupine) je priporočljivo v primerih: - zapletenega sledenja poti; - tveganj na poti (strmi spusti, ovire, nevarne situacije); - težje prepoznavnih točk ustavljanja; • '''vodenje od zadaj '''(vodnik zadnji v skupini): - jasna točka ustavljanja; - dolgi vzponi, ko se skupina raztrga; - ko imamo nehomogeno skupino in nam šibkejši udeleženci zaostajajo; - ko nastopijo tehnične težave ali neizkušenost in udeleženci rabijo strokovno pomoč. • '''vodja med skupino:''' - ko skupina obvladuje vožnjo; - ko pomoč ali svetovanje rabi nekdo iz sredine; - ko je potrebno spodbujanje k večji aktivnosti;

Priporočljivo je, da pomočnik kot zadnji (ali občasno prvi) v skupini pozna potek poti, zato je dobro, da v fazi priprave izleta vodnik in pomočnik ogled opravita skupaj. 

 

=== Točke ustavljanja ===

Točke ustavljanja morajo biti varne (npr. odmaknjene s prometne ceste) in enostavno prepoznavne, določimo pa jih: • pred velikimi križišči, da se skupina zbere za varno prečkanje; • pred nevarnimi odseki, občutno spremembo terena (nastavitev višine stola, nastavitev vzmetenja); • kjer lahko naletimo na slabšo vidljivost; • kadar hoče vodnik kaj razložiti, pokazati; (na tihi in mirni lokaciji, da lahko s skupino komuniciramo); • za preverjanje prisotnosti udeležencev; • ob vodnih virih (izviri, bencinski servisi, gostinski lokali, pokopališča) • za počitek in okrepčilo (počivališča, trgovine, gostilne, črpalke) • za opravljanje fizioloških potreb. 

=== Načini vožnje ===

Način vožnje prilagajamo vrsti poti: • urbano okolje – izbiramo razpoložljive kolesarske poti in manj prometne ceste; • odprte ceste - majhna skupina (pod 6) lahko vozi tesno skupaj skrajno desno in izkorišča zavetrje; • večjo skupino razdelimo na več manjših, ki vozijo z zamikom 100-200 m, da nas vozila lažje prehitevajo. Vozimo strogo po prometnih predpisih. • gozdne ceste, kolovozi - vožnja v skupini, hitrejše udeležence lahko spustimo naprej do dogovorjene točke ustavljanja (predvsem na dolgih vzponih). Če se skupina trga in je na poti več odcepov, zadnji član podskupine počaka prvega naslednje podskupine. Pri spustih in v nepreglednih ovinkih vozimo po desni strani vozišča in upoštevamo varnostno razdaljo (nasproti vozečih kolesarjev namreč ne slišimo); • dovoljene steze in planinske poti – vozimo v primernem razmaku, pazimo na pohodnike, ki imajo prednost in kolesarimo s primerno, podlagi prijazno tehniko vožnje.

'''Vedno kolesarimo s hitrostjo, ki zagotavlja varnost; primerno podlagi, znanju in opremi udeležencev.''' 

=== Komunikacija ===

Kolesarji morajo vedeti. kakšen odsek poti je pred njimi, saj jim to daje motivacijo in psihološko pripravo, obenem pa povečuje varnost vožnje. Potrebne informacije so odvisne od posameznih situacij in ponavadi vključujejo: • opis poti; • značilnosti terena; • smer v križišču; • nevarnosti in ovire na poti; • točke ustavljanja; • v kakšnem razmiku vozijo (npr. po stezi ali na spustih); • kaj bodo videli ob poti.

Pazimo, da udeležencem ne podamo preveč informacij naenkrat – zapomnili si bodo le dve ali tri. Če želimo preveriti, ali so razumeli in si zapomnili povedano, vprašamo posameznega člana skupine ali pa za vsako informacijo zadolžimo določeno osebo. Pomembne informacije je potrebno večkrat ponoviti. Pomembne so tudi informacije, ki se posredujejo med udeleženci, ko se na poti pojavi kakšna ovira, strm vzpon ali spust, prihajajoče vozilo, skupina se zaustavlja. Takšne informacije potujejo od enega do drugega (od prvega proti zadnjemu ali obratno) in vsebujejo eno samo jasno besedo npr. »MENJAJ«, »AVTO« ali "STOP«. 

=== Analiza in vrednotenje ture ===

Temeljita analiza poteka ture z udeleženci in pomočniki je zelo pomembna, žal pa se pogosto zanemarja. Pri še tako natančno načrtovani akciji se pogosto pojavijo pomanjkljivosti in nepredvidene težave, ki jih vodnik rešuje z lastno iznajdljivostjo, predvsem pa na podlagi izkušenj. Za izboljšanje naših ravnanj v bodoče je nujno potrebno ugotoviti, kako turo doživljajo udeleženci in naši pomočniki. Včasih so njihove ocene diametralno različne od naših. Posebej pomembno je torej: - pridobiti povratne informacije; - ugotoviti razmerje med pozitivnimi in negativnimi izkušnjami - analizirati kritične pripombe in na osnovi ugotovitev preprečiti napake v bodoče. 

== Nevarni in nepredvideni dogodki ==

Pri še tako skrbno pripravljeni in vodeni akciji se v praksi srečamo z nevarnimi in nepredvidljivimi okoliščinami, na katere pogosto nimamo vpliva. V urbanem okolju in na prometnih cestah smo kolesarji kot šibkejši prometni udeleženci še posebej ogroženi, zato je prva naloga vodnikov poskrbeti za največjo možno varnost udeležencev. Posebno nevarna so prečkanja cest, vključevanje v promet in zavijanje levo, ko nas ogrožajo tako vozila za nami kot tista, ki nam prihajajo nasproti. Postopki vodnika so odvisni od značaja prometne površine in velikosti skupine. Navodila morajo biti jasna in nedvoumna, udeleženci jih morajo brezpogojno spoštovati. Površine brez motornega prometa (kolovozi, steze) so že po naravi zahtevne za vožnjo, zato tudi tam na nas preži cela vrsta nevarnosti: zahtevni odseki (vzponi, spusti, prepadni robovi), ovire na poti (lese, ograje, podori, usadi, nanosi peska, podrto drevje, ostanki zametov), nenadne okvare, živali na poti, terenska vozila, vremenski dogodki (vročina, mraz, megla, neurje, poledica), izčrpanost, bolezen idr. 

=== Zahtevna prečkanja cest ===

Ravnanje vodnika je odvisno od velikosti skupine in hitrosti vozil. 

'''Urbana področja, ceste z majhno omejitvijo hitrosti:''' • zaustavitev skupine, da se zberejo vsi; • vodnik in pomočniki zavarujejo prehod; • ko vozila stojijo, na vodnikov znak čim hitreje prečkamo cesto; • čakajočim voznikom se zahvalimo za potrpljenje.

'''Odprte ceste in visoke hitrosti vozil:''' • defenzivna vožnja (vozila so močnejša od nas); • obvezna zaustavitev skupine pred prečkanjem ceste; • prečkanje posamezno ali v majhni skupini samo, ko je cesta prosta; • premiki samo na ukaz vodnika – absolutna disciplina. '''Če imamo spremljevalna vozila, jih lahko uporabimo kot ščit!''' 

=== Zdravstvene težave ===

Zdravstvene težave (poškodbe, bolezni) so okoliščine, ki nas pri kolesarski dejavnosti lahko presenetijo kadarkoli, običajno pa takrat, ko jih najmanj pričakujemo. Kot vodniki moramo biti na te neugodne dejavnike pripravljeni in ustrezno opremljeni. Običajno smo v takih trenutkih prepuščeni sami sebi, če pa imamo med udeleženci zdravstvenega delavca, je to velika prednost. Najpogosteje nas pestijo poškodbe, piki žuželk, ugrizi živali in različna bolezenska stanja. 

=== Najpogostejše poškodbe ===

Največ poškodb kolesarjev nastane kot posledica padcev, ki jih povzročimo sami ali pa postanemo žrtve drugih prometnih udeležencev. Lahko so to člani naše skupine ali neodgovorni vozniki motornih vozil. Marsikdaj pa nas na poti presenetijo nepričakovane ovire, ki jim nismo kos. Do padca nas najpogosteje pripelje: precenjevanje lastnih sposobnosti, prevelika hitrost; napake na kolesu, nepričakovane ovire, nedisciplina udeležencev, prekomerno uživanje alkohola ali zdravil in neupoštevanje prometnih pravil (kolesarji in vozniki motornih vozil). 

=== Ukrepanje ob nesreči ===

Najpomembnejši ukrepi si vedno sledijo v naštetem zaporedju: naprej zavarujemo kraj dogodka, nato nudimo prvo pomoč in v primeru hujših poškodb pokličemo reševalce. Slednjim podamo naslednje informacije: - lokacija s koordinatami in opis; - najlažji način za dostop; - število, starost, spol ponesrečencev; - vrsta in stopnja poškodbe; - kdaj se je zgodila nesreča; - število ostalih udeležencev in njihovo stanje; - druge pomembne informacije.

Pri tem pozornost namenimo tudi ostalim članom skupine in izdelamo načrt čim varnejše vrnitve vseh udeležencev. Ne pozabimo upoštevati vremenskih dejavnikov, ure in letnega časa. Nesreča je stresna situacija za vse udeležence in še posebej za vodnika, ki nosi odgovornost za varen potek akcije, zato je potrebno sprejeti vse ukrepe, da do nje ne pride. Ker pa je kolesarjenje posebej na zahtevnih poteh in v prometu objektivno nevarna dejavnost, je ne moremo povsem izključiti. Zato moramo biti vodniki na take dogodke še posebej pripravljeni, obvladati osnove prve pomoči in s seboj imeti potrebno opremo. Predvsem pa ostanimo mirni, naše ravnanje naj bo preudarno in odločno. 

Avtor prispevka: Aldo Rupel 

 

===== Viri in literatura:  =====

Literatura s področja vodenja kolesarske skupine: Rotovnik in ostali. 2005. Vodniški učbenik. Ljubljana: PZS. Rotovnik in sod. 2006. Planinska šola. Ljubljana: PZS. Priročnik OTC; Priročnik za usposabljanje kolesarskih vodnikov

Vodenje kolesarske skupine

2013-06-20T19:10:07Z

Andrej Bandelj:

Vodenje kolesarske skupine

2013-06-20T19:02:35Z

Andrej Bandelj:

Vodenje kolesarske skupine je zanimiva, zahtevna in odgovorna naloga. Zahteva veliko znanja in smisla za delo z ljudmi, vodniku, ki je temu dorasel, pa lahko nudi obilo osebnega zadovoljstva in mu omogoča osebnostno rast. 

== Profil kolesarskega vodnika ==

=== Vodništvo – delo za druge ===

'''• Vodenje = Poslanstvo''' 

Za uspešno delo v vlogi vodnika moramo čutiti veselje do dela z ljudmi in spoštovanje do naravnega okolja. Le tako bodo udeleženci naših akcij zadovoljni, sami pa bomo občutili srečo in samozadovoljstvo. 

'''• Vodnik = Učitelj''' 

Vodenje skupine je izredno kompleksna in zahtevna naloga, zato vodnik potrebuje: - teoretično znanje iz različnih področij; - praktične izkušnje vožnje in dela s skupino; - smisel za posredovanje znanja; - povratne informacije za korekcijo svojih ravnanj in ravnanj udeležencev. 

'''• Vodnik = Vzgojitelj''' 

Udeleženci neprestano opazujejo vodnika in se zgledujejo po njem, zato si ne smemo privoščiti neprimernih ali škodljivih ravnanj: - kot vodniki predstavljamo vzor vedenja v naravnem okolju; - prepričujemo, navajamo in vzpodbujamo udeležence k pozitivnemu ravnanju; - preprečujemo negativno in nevarno vedenje; - izvajamo nadzor in opozarjamo; - pohvalimo in grajamo. Naše vedenje naj biti strpno in pozitivno ter raje pohvalimo kot grajamo. V primerih ravnanj, ki lahko predstavljajo nevarnost, pa ne sme biti kompromisov, '''takrat velja ukaz!''' 

=== Pripravljenost vodnika ===

Kot vodniki se pri svojem delu srečujemo z različnimi ljudmi, skupinami in situacijami. Udeleženci od nas pričakujejo odgovore na vprašanja vseh vrst, zato moramo biti nanje kar najbolje pripravljeni. Potrebno je stalno spremljanje novosti in utrjevanje znanja na področju psihologije in tehničnih področij. Še pomembneje je skrbeti za lastno telesno pripravljenost in bogat vsebinski vidik naših akcij (kulturna, zgodovinska, in okoljevarstvena komponenta).

• '''Psihološka pripravljenost:''' - stabilna in močna osebnost; - vzbujanje zaupanja (strokovnost, znanje, izkušnje); - vodniku mora delo s skupino pomeniti zadovoljstvo; - smisel za pridobivanje udeležencev; - pravilna predstavitev ture (biti mora privlačna in realna, da jo kdo ne podceni). • '''Telesna pripravljenost:''' - primerljiva ali višja od udeležencev; - posebej je pomembna v težjih okoliščinah; - pozitivno vpliva na zaupanje udeležencev; - fizične premoči nikoli ne razkazujemo. • '''Tehnična pripravljenost:''' - ustrezna osebna oprema; - urejeno in brezhibno kolo; - poznavanje opreme in tehnologije; • '''Vsebinska priprava:''' - tura mora udeležencem nuditi pričakovano telesno aktivnost; - biti mora poučna s tehničnega in kulturno-okoljskega stališča; - potrebno je ustvariti prijetno, sproščeno vzdušje na turi. 

=== Odgovornost vodnika ===

Formalno priznana usposobljenost je predpogoj, da lahko opravljamo vlogo vodnika. Pri vodenju skupine velja, da prevzamemo le vodenje tistih akcij, ki smo jim dorasli. Varnost skupine je na prvem mestu, zato v primeru težav ne tvegamo. Raje se odločimo za varnejšo možnost, predvsem pa nikdar ne zapuščamo skupine. Vodenje izvajamo le po poteh, dovoljenih za vožnjo. Pred turo in med njo preverimo pripravljenost udeležencev (psihično, telesno in tehnično). 

=== Naloge kolesarskega vodnika: ===

• skrb za varnost udeležencev; • skrb za dobro počutje in zadovoljstvo vodenih; • sposobnost prepoznavanja njihovih sposobnosti, želja in pričakovanj; • prilagajanje vodenja skupini pred in med turo (najšibkejši udeleženec); • zagotavljanje svetovanja in pomoči udeležencem; • ocenjevanje uspešnosti ture, opredelitev pozitivnih in negativnih delov; • nadgrajevanje osebnih izkušenj vodenja, samoizobraževanje; 

=== Definicija in tehnika vodenja ===

Spreminja se glede na pristop, skupino, sposobnosti in želje udeležencev. Skupini mladih ljudi pomeni vodenje predvsem ponujanje možnosti uživanja v novem, nepoznanem okolju; pri zreli skupini ljudi, ki želijo razviti svoje sposobnosti, pa bo vodenje postalo oblika izobraževanja. V večini primerov vodenje pomeni možnost aktivnega preživljanja prostega časa z dodano vrednostjo. 

=== Vodenje poznanih udeležencev (npr. za planinsko društvo) ===

Tovrstno vodenje zaznamuje lažje načrtovanje akcij zaradi poznanega okolja in večinoma znanih udeležencev. V teh primerih vemo, na koga se lahko zanesemo ter kdo lahko povzroča težave. Skupine kolesarjev so bolj homogene, zato je lažje oblikovati skupino z enakimi sposobnostmi. Vodenje v okviru društev je ponavadi zastavljeno celoletno in obsega program od lažjih do težjih tur z različnimi značilnostmi (eno- ali večdnevne ture, izleti doma in v tujini, kombinirane ture, maratoni ipd.). Prednost tovrstnega vodenja je tudi v urejenem zavarovanju vodnikov in kolesarjev v okviru članstva v Planinski zvezi Slovenije. 

=== Vodenje nepoznanih udeležencev (za agencije, TD, občine, krajevne skupnosti) ===

V zadnjem času postaja kolesarjenje vedno bolj priljubljen in moderen način aktivnega preživljanja prostega časa. Posledično se organiziranja različnih prireditev s kolesarsko tematiko loteva vse več najrazličnejših subjektov, ker pa običajno nimajo ne ustreznega znanja in kadrov, poiščejo pomoč pri kolesarskih klubih. Tu so še turistične agencije, ki prav tako prirejajo kolesarske dogodke predvsem za svoje goste (večinoma iz tujine), tako da nam kolesarskim vodnikom dela v bodoče prav gotovo ne bo zmanjkalo. Značilnosti vodenja v tem segmentu so v tem primeru nekoliko drugačne: • večinoma gre za nam nepoznane udeležence, tuje goste, lahko tudi otroke • skupina je nehomogena • potek ture je treba prilagajati glede na želje udeležencev in organizatorjev (predpriprava potencialnih tur nam je v veliko pomoč); • potrebno je urejeno zavarovanje s strani organizatorja; • tura se načrtuje in izvaja v stalnem stiku z organizatorjem, vodnik vodi po dogovoru 

== Načrtovanje, izvedba in analiza akcij ==

Vsako akcijo na področju vodništva sestavljajo tri ključne faze: priprava ture, vodenje skupine na turi ter analiza in vrednotenje opravljene ture. 

=== Načrt vodenja – priprava ture ===

• določitev področja in cilja (izhodišče doma ali drugje); • izbira poti glede na letni čas (sonce-senca, višine poleti, obmorski kraji pozimi); • preverjanje možnosti izvedbe na kartah in vodniški literaturi; • ogled terena: - prehodnost poti (zraščenost, zameti, podrto drevje, propad trase); - zapore (privatna zemljišča, gradbišča, gozdarska dela, tekmovanja in prireditve); - ugodnejša smer poteka, dejanska zahtevnost, variante (skrajšanje, podaljšanje) ali ločene podskupine lažja – težja; - dostopnost izhodišča za vozila, možnost parkiranja. • pridobitev informacij o naravnih in kulturnih zanimivostih na poti, posebnostih in zgodovinskih dejstvih; • logistika: - prevoz kolesarjev in koles na izhodišče in nazaj; - pred prijave zaradi dimenzioniranja kapacitet (prevoz, prehrana, prenočevanje); - spremstvo med turo (prevoz prtljage, hrane in pijače, tehnične opreme, pomoč ob - nezgodi, dokumentiranje); - način oskrbe (lastne zaloge, trgovine, gostišča);. • določitev termina za izvedbo akcije (letni čas, vremenske razmere), dan, ura in kraj odhoda –ugodno je stalno zbirališče; • priprava opisa in skice poteka kolesarske ture, časovni plan, višinski diagram; • opozorila: omejitve, dodatna oprema, svetilka, hrana, pijača; • zavarovanje (posebej za tujino); • ocena stroškov in pokritja: - prispevek udeležencev; - drugi viri financiranja (sponzorji, donatorji, lastna sredstva); • določitev dodatnih vodnikov in pomočnikov (po normativih); • določitev poti za spremljevalna vozila; • objava izleta (program PD, splet, mediji, SMS, osebna povabila); • naročila (najem) vozil, rezervacija prenočišča, dogovor glede obiska objektov; • sestanek udeležencev pred odhodom (po potrebi). 

=== Odločanje o opremi ===

Potrebno opremo za turo (osebno, vodniško, skupinsko) izberemo na osnovi: • tipa vožnje, trajanja ture, lokacije; • okolja, vremenskih razmer, razmer na poti.

Navedena je nujno potrebna oprema za vsako kategorijo, opreme je lahko več, kar pa pomeni večjo težo in težave pri transportu. Zato moramo za vsako turo posebej natančno razmisliti, kaj moramo obvezno imeti s seboj in kaj lahko pustimo doma. Če vozimo v skupini, nam lahko pomagajo prijatelji, sicer smo odvisni sami od sebe. Pri večdnevnih turah ali odpravah je spisek opreme obsežnejši, ker smo na akciji praviloma neodvisni, saj ni časa za iskanje podpore na neznanem terenu, posebej v tujini. Zaradi nepotrebne teže imejmo s seboj zgolj orodje, ki ga znamo uporabljati. 

== Vodenje skupine – izvedba izleta ==

Izlet se prične na zbirnem mestu, zato je potrebno tam temeljito opraviti potrebne aktivnosti, da kasneje ne bi nastopile težave. 

=== Na zbirnem mestu poteka: ===

• priprava seznama udeležencev; • informiranje udeležencev (razdelitev programa -opisa izleta); • preverjanje zdravstvenega stanja in zavarovanja; • preverjanje opreme udeležencev (in svoje!); • predstavitev vodnika in pomočnikov; • aktiviranje komunikacij: radijske postaje, mobilni telefoni, izmenjava številk (vodniki, vozniki); • osvežitev pravil obnašanja: vožnje na cesti, vožnja v skupini, vožnja po terenu; • obnova osnovnih tehnik vožnje, igre, če vodimo skupino otrok; • ogrevanje: gibalne vaje (če takoj zapeljemo v klanec) ali počasna vožnja po nezahtevnem terenu. 

=== Potek izleta ===

'''Zavedajmo se, da sta prioriteti na izletu varnost in dobro počutje vseh!''' Po opravljenih aktivnostih na zbirnem mestu in ogrevanju se odpravimo na pot. Z vožnjo pričnemo počasi, tudi začetni ritem naj bo umirjen in prilagojen manj pripravljenim, še posebej kadar se takoj začne klanec. Kasneje, ko smo dovolj ogreti, lahko ritem stopnjujemo glede na sposobnosti udeležencev. Ker smo kot vodniki običajno bolje kondicijsko pripravljeni od večine udeležencev, moramo biti še posebej pazljivi, saj je lahko naša »počasna« vožnja za nekoga veliko prehitra. Vztrajamo pri dosledni uporabi čelade in jo nosimo tudi pri vzponu, kar še posebej velja na zahtevnem terenu in prometnih cestah. Po zaključku vožnje ali po zelo zahtevnih daljših vzponih ne pozabimo še na vaje za raztezanje. 

=== Položaj vodnika v skupini ===

Poznamo tri osnovne položaje vodenja: • '''vodenje od spredaj''' (vodnik na čelu skupine) je priporočljivo v primerih: - zapletenega sledenja poti; - tveganj na poti (strmi spusti, ovire, nevarne situacije); - težje prepoznavnih točk ustavljanja; • '''vodenje od zadaj '''(vodnik zadnji v skupini): - jasna točka ustavljanja; - dolgi vzponi, ko se skupina raztrga; - ko imamo nehomogeno skupino in nam šibkejši udeleženci zaostajajo; - ko nastopijo tehnične težave ali neizkušenost in udeleženci rabijo strokovno pomoč. • '''vodja med skupino:''' - ko skupina obvladuje vožnjo; - ko pomoč ali svetovanje rabi nekdo iz sredine; - ko je potrebno spodbujanje k večji aktivnosti;

Priporočljivo je, da pomočnik kot zadnji (ali občasno prvi) v skupini pozna potek poti, zato je dobro, da v fazi priprave izleta vodnik in pomočnik ogled opravita skupaj. 

 

=== Točke ustavljanja ===

Točke ustavljanja morajo biti varne (npr. odmaknjene s prometne ceste) in enostavno prepoznavne, določimo pa jih: • pred velikimi križišči, da se skupina zbere za varno prečkanje; • pred nevarnimi odseki, občutno spremembo terena (nastavitev višine stola, nastavitev vzmetenja); • kjer lahko naletimo na slabšo vidljivost; • kadar hoče vodnik kaj razložiti, pokazati; (na tihi in mirni lokaciji, da lahko s skupino komuniciramo); • za preverjanje prisotnosti udeležencev; • ob vodnih virih (izviri, bencinski servisi, gostinski lokali, pokopališča) • za počitek in okrepčilo (počivališča, trgovine, gostilne, črpalke) • za opravljanje fizioloških potreb. 

=== Načini vožnje ===

Način vožnje prilagajamo vrsti poti: • urbano okolje – izbiramo razpoložljive kolesarske poti in manj prometne ceste; • odprte ceste - majhna skupina (pod 6) lahko vozi tesno skupaj skrajno desno in izkorišča zavetrje; • večjo skupino razdelimo na več manjših, ki vozijo z zamikom 100-200 m, da nas vozila lažje prehitevajo. Vozimo strogo po prometnih predpisih. • gozdne ceste, kolovozi - vožnja v skupini, hitrejše udeležence lahko spustimo naprej do dogovorjene točke ustavljanja (predvsem na dolgih vzponih). Če se skupina trga in je na poti več odcepov, zadnji član podskupine počaka prvega naslednje podskupine. Pri spustih in v nepreglednih ovinkih vozimo po desni strani vozišča in upoštevamo varnostno razdaljo (nasproti vozečih kolesarjev namreč ne slišimo); • dovoljene steze in planinske poti – vozimo v primernem razmaku, pazimo na pohodnike, ki imajo prednost in kolesarimo s primerno, podlagi prijazno tehniko vožnje.

'''Vedno kolesarimo s hitrostjo, ki zagotavlja varnost; primerno podlagi, znanju in opremi udeležencev.''' 

=== Komunikacija ===

Kolesarji morajo vedeti. kakšen odsek poti je pred njimi, saj jim to daje motivacijo in psihološko pripravo, obenem pa povečuje varnost vožnje. Potrebne informacije so odvisne od posameznih situacij in ponavadi vključujejo: • opis poti; • značilnosti terena; • smer v križišču; • nevarnosti in ovire na poti; • točke ustavljanja; • v kakšnem razmiku vozijo (npr. po stezi ali na spustih); • kaj bodo videli ob poti.

Pazimo, da udeležencem ne podamo preveč informacij naenkrat – zapomnili si bodo le dve ali tri. Če želimo preveriti, ali so razumeli in si zapomnili povedano, vprašamo posameznega člana skupine ali pa za vsako informacijo zadolžimo določeno osebo. Pomembne informacije je potrebno večkrat ponoviti. Pomembne so tudi informacije, ki se posredujejo med udeleženci, ko se na poti pojavi kakšna ovira, strm vzpon ali spust, prihajajoče vozilo, skupina se zaustavlja. Takšne informacije potujejo od enega do drugega (od prvega proti zadnjemu ali obratno) in vsebujejo eno samo jasno besedo npr. »MENJAJ«, »AVTO« ali "STOP«. 

=== Analiza in vrednotenje ture ===

Temeljita analiza poteka ture z udeleženci in pomočniki je zelo pomembna, žal pa se pogosto zanemarja. Pri še tako natančno načrtovani akciji se pogosto pojavijo pomanjkljivosti in nepredvidene težave, ki jih vodnik rešuje z lastno iznajdljivostjo, predvsem pa na podlagi izkušenj. Za izboljšanje naših ravnanj v bodoče je nujno potrebno ugotoviti, kako turo doživljajo udeleženci in naši pomočniki. Včasih so njihove ocene diametralno različne od naših. Posebej pomembno je torej: - pridobiti povratne informacije; - ugotoviti razmerje med pozitivnimi in negativnimi izkušnjami - analizirati kritične pripombe in na osnovi ugotovitev preprečiti napake v bodoče. 

== Nevarni in nepredvideni dogodki ==

Pri še tako skrbno pripravljeni in vodeni akciji se v praksi srečamo z nevarnimi in nepredvidljivimi okoliščinami, na katere pogosto nimamo vpliva. V urbanem okolju in na prometnih cestah smo kolesarji kot šibkejši prometni udeleženci še posebej ogroženi, zato je prva naloga vodnikov poskrbeti za največjo možno varnost udeležencev. Posebno nevarna so prečkanja cest, vključevanje v promet in zavijanje levo, ko nas ogrožajo tako vozila za nami kot tista, ki nam prihajajo nasproti. Postopki vodnika so odvisni od značaja prometne površine in velikosti skupine. Navodila morajo biti jasna in nedvoumna, udeleženci jih morajo brezpogojno spoštovati. Površine brez motornega prometa (kolovozi, steze) so že po naravi zahtevne za vožnjo, zato tudi tam na nas preži cela vrsta nevarnosti: zahtevni odseki (vzponi, spusti, prepadni robovi), ovire na poti (lese, ograje, podori, usadi, nanosi peska, podrto drevje, ostanki zametov), nenadne okvare, živali na poti, terenska vozila, vremenski dogodki (vročina, mraz, megla, neurje, poledica), izčrpanost, bolezen idr. 

=== Zahtevna prečkanja cest ===

Ravnanje vodnika je odvisno od velikosti skupine in hitrosti vozil. 

'''Urbana področja, ceste z majhno omejitvijo hitrosti:''' • zaustavitev skupine, da se zberejo vsi; • vodnik in pomočniki zavarujejo prehod; • ko vozila stojijo, na vodnikov znak čim hitreje prečkamo cesto; • čakajočim voznikom se zahvalimo za potrpljenje.

'''Odprte ceste in visoke hitrosti vozil:''' • defenzivna vožnja (vozila so močnejša od nas); • obvezna zaustavitev skupine pred prečkanjem ceste; • prečkanje posamezno ali v majhni skupini samo, ko je cesta prosta; • premiki samo na ukaz vodnika – absolutna disciplina. '''Če imamo spremljevalna vozila, jih lahko uporabimo kot ščit!''' 

=== Zdravstvene težave ===

Zdravstvene težave (poškodbe, bolezni) so okoliščine, ki nas pri kolesarski dejavnosti lahko presenetijo kadarkoli, običajno pa takrat, ko jih najmanj pričakujemo. Kot vodniki moramo biti na te neugodne dejavnike pripravljeni in ustrezno opremljeni. Običajno smo v takih trenutkih prepuščeni sami sebi, če pa imamo med udeleženci zdravstvenega delavca, je to velika prednost. Najpogosteje nas pestijo poškodbe, piki žuželk, ugrizi živali in različna bolezenska stanja. 

=== Najpogostejše poškodbe ===

Največ poškodb kolesarjev nastane kot posledica padcev, ki jih povzročimo sami ali pa postanemo žrtve drugih prometnih udeležencev. Lahko so to člani naše skupine ali neodgovorni vozniki motornih vozil. Marsikdaj pa nas na poti presenetijo nepričakovane ovire, ki jim nismo kos. Do padca nas najpogosteje pripelje: precenjevanje lastnih sposobnosti, prevelika hitrost; napake na kolesu, nepričakovane ovire, nedisciplina udeležencev, prekomerno uživanje alkohola ali zdravil in neupoštevanje prometnih pravil (kolesarji in vozniki motornih vozil). 

=== Ukrepanje ob nesreči ===

Najpomembnejši ukrepi si vedno sledijo v naštetem zaporedju: naprej zavarujemo kraj dogodka, nato nudimo prvo pomoč in v primeru hujših poškodb pokličemo reševalce. Slednjim podamo naslednje informacije: - lokacija s koordinatami in opis; - najlažji način za dostop; - število, starost, spol ponesrečencev; - vrsta in stopnja poškodbe; - kdaj se je zgodila nesreča; - število ostalih udeležencev in njihovo stanje; - druge pomembne informacije.

Pri tem pozornost namenimo tudi ostalim članom skupine in izdelamo načrt čim varnejše vrnitve vseh udeležencev. Ne pozabimo upoštevati vremenskih dejavnikov, ure in letnega časa. Nesreča je stresna situacija za vse udeležence in še posebej za vodnika, ki nosi odgovornost za varen potek akcije, zato je potrebno sprejeti vse ukrepe, da do nje ne pride. Ker pa je kolesarjenje posebej na zahtevnih poteh in v prometu objektivno nevarna dejavnost, je ne moremo povsem izključiti. Zato moramo biti vodniki na take dogodke še posebej pripravljeni, obvladati osnove prve pomoči in s seboj imeti potrebno opremo. Predvsem pa ostanimo mirni, naše ravnanje naj bo preudarno in odločno.

Vodenje kolesarske skupine

2013-06-20T18:59:50Z

Andrej Bandelj:

Vodenje kolesarske skupine je zanimiva, zahtevna in odgovorna naloga. Zahteva veliko znanja in smisla za delo z ljudmi, vodniku, ki je temu dorasel, pa lahko nudi obilo osebnega zadovoljstva in mu omogoča osebnostno rast. 

== Profil kolesarskega vodnika ==

=== Vodništvo – delo za druge ===

'''• Vodenje = Poslanstvo''' 

Za uspešno delo v vlogi vodnika moramo čutiti veselje do dela z ljudmi in spoštovanje do naravnega okolja. Le tako bodo udeleženci naših akcij zadovoljni, sami pa bomo občutili srečo in samozadovoljstvo. 

'''• Vodnik = Učitelj''' 

Vodenje skupine je izredno kompleksna in zahtevna naloga, zato vodnik potrebuje: - teoretično znanje iz različnih področij; - praktične izkušnje vožnje in dela s skupino; - smisel za posredovanje znanja; - povratne informacije za korekcijo svojih ravnanj in ravnanj udeležencev. 

'''• Vodnik = Vzgojitelj''' 

Udeleženci neprestano opazujejo vodnika in se zgledujejo po njem, zato si ne smemo privoščiti neprimernih ali škodljivih ravnanj: - kot vodniki predstavljamo vzor vedenja v naravnem okolju; - prepričujemo, navajamo in vzpodbujamo udeležence k pozitivnemu ravnanju; - preprečujemo negativno in nevarno vedenje; - izvajamo nadzor in opozarjamo; - pohvalimo in grajamo. Naše vedenje naj biti strpno in pozitivno ter raje pohvalimo kot grajamo. V primerih ravnanj, ki lahko predstavljajo nevarnost, pa ne sme biti kompromisov, '''takrat velja ukaz!''' 

=== Pripravljenost vodnika ===

Kot vodniki se pri svojem delu srečujemo z različnimi ljudmi, skupinami in situacijami. Udeleženci od nas pričakujejo odgovore na vprašanja vseh vrst, zato moramo biti nanje kar najbolje pripravljeni. Potrebno je stalno spremljanje novosti in utrjevanje znanja na področju psihologije in tehničnih področij. Še pomembneje je skrbeti za lastno telesno pripravljenost in bogat vsebinski vidik naših akcij (kulturna, zgodovinska, in okoljevarstvena komponenta).

• '''Psihološka pripravljenost:''' - stabilna in močna osebnost; - vzbujanje zaupanja (strokovnost, znanje, izkušnje); - vodniku mora delo s skupino pomeniti zadovoljstvo; - smisel za pridobivanje udeležencev; - pravilna predstavitev ture (biti mora privlačna in realna, da jo kdo ne podceni). • '''Telesna pripravljenost:''' - primerljiva ali višja od udeležencev; - posebej je pomembna v težjih okoliščinah; - pozitivno vpliva na zaupanje udeležencev; - fizične premoči nikoli ne razkazujemo. • '''Tehnična pripravljenost:''' - ustrezna osebna oprema; - urejeno in brezhibno kolo; - poznavanje opreme in tehnologije; • '''Vsebinska priprava:''' - tura mora udeležencem nuditi pričakovano telesno aktivnost; - biti mora poučna s tehničnega in kulturno-okoljskega stališča; - potrebno je ustvariti prijetno, sproščeno vzdušje na turi. 

=== Odgovornost vodnika ===

Formalno priznana usposobljenost je predpogoj, da lahko opravljamo vlogo vodnika. Pri vodenju skupine velja, da prevzamemo le vodenje tistih akcij, ki smo jim dorasli. Varnost skupine je na prvem mestu, zato v primeru težav ne tvegamo. Raje se odločimo za varnejšo možnost, predvsem pa nikdar ne zapuščamo skupine. Vodenje izvajamo le po poteh, dovoljenih za vožnjo. Pred turo in med njo preverimo pripravljenost udeležencev (psihično, telesno in tehnično). 

=== Naloge kolesarskega vodnika: ===

• skrb za varnost udeležencev; • skrb za dobro počutje in zadovoljstvo vodenih; • sposobnost prepoznavanja njihovih sposobnosti, želja in pričakovanj; • prilagajanje vodenja skupini pred in med turo (najšibkejši udeleženec); • zagotavljanje svetovanja in pomoči udeležencem; • ocenjevanje uspešnosti ture, opredelitev pozitivnih in negativnih delov; • nadgrajevanje osebnih izkušenj vodenja, samoizobraževanje; 

=== Definicija in tehnika vodenja ===

Spreminja se glede na pristop, skupino, sposobnosti in želje udeležencev. Skupini mladih ljudi pomeni vodenje predvsem ponujanje možnosti uživanja v novem, nepoznanem okolju; pri zreli skupini ljudi, ki želijo razviti svoje sposobnosti, pa bo vodenje postalo oblika izobraževanja. V večini primerov vodenje pomeni možnost aktivnega preživljanja prostega časa z dodano vrednostjo. 

=== Vodenje poznanih udeležencev (npr. za planinsko društvo) ===

Tovrstno vodenje zaznamuje lažje načrtovanje akcij zaradi poznanega okolja in večinoma znanih udeležencev. V teh primerih vemo, na koga se lahko zanesemo ter kdo lahko povzroča težave. Skupine kolesarjev so bolj homogene, zato je lažje oblikovati skupino z enakimi sposobnostmi. Vodenje v okviru društev je ponavadi zastavljeno celoletno in obsega program od lažjih do težjih tur z različnimi značilnostmi (eno- ali večdnevne ture, izleti doma in v tujini, kombinirane ture, maratoni ipd.). Prednost tovrstnega vodenja je tudi v urejenem zavarovanju vodnikov in kolesarjev v okviru članstva v Planinski zvezi Slovenije. 

=== Vodenje nepoznanih udeležencev (za agencije, TD, občine, krajevne skupnosti) ===

V zadnjem času postaja kolesarjenje vedno bolj priljubljen in moderen način aktivnega preživljanja prostega časa. Posledično se organiziranja različnih prireditev s kolesarsko tematiko loteva vse več najrazličnejših subjektov, ker pa običajno nimajo ne ustreznega znanja in kadrov, poiščejo pomoč pri kolesarskih klubih. Tu so še turistične agencije, ki prav tako prirejajo kolesarske dogodke predvsem za svoje goste (večinoma iz tujine), tako da nam kolesarskim vodnikom dela v bodoče prav gotovo ne bo zmanjkalo. Značilnosti vodenja v tem segmentu so v tem primeru nekoliko drugačne: • večinoma gre za nam nepoznane udeležence, tuje goste, lahko tudi otroke • skupina je nehomogena • potek ture je treba prilagajati glede na želje udeležencev in organizatorjev (predpriprava potencialnih tur nam je v veliko pomoč); • potrebno je urejeno zavarovanje s strani organizatorja; • tura se načrtuje in izvaja v stalnem stiku z organizatorjem, vodnik vodi po dogovoru 

== Načrtovanje, izvedba in analiza akcij ==

Vsako akcijo na področju vodništva sestavljajo tri ključne faze: priprava ture, vodenje skupine na turi ter analiza in vrednotenje opravljene ture. 

=== Načrt vodenja – priprava ture ===

• določitev področja in cilja (izhodišče doma ali drugje); • izbira poti glede na letni čas (sonce-senca, višine poleti, obmorski kraji pozimi); • preverjanje možnosti izvedbe na kartah in vodniški literaturi; • ogled terena: - prehodnost poti (zraščenost, zameti, podrto drevje, propad trase); - zapore (privatna zemljišča, gradbišča, gozdarska dela, tekmovanja in prireditve); - ugodnejša smer poteka, dejanska zahtevnost, variante (skrajšanje, podaljšanje) ali ločene podskupine lažja – težja; - dostopnost izhodišča za vozila, možnost parkiranja. • pridobitev informacij o naravnih in kulturnih zanimivostih na poti, posebnostih in zgodovinskih dejstvih; • logistika: - prevoz kolesarjev in koles na izhodišče in nazaj; - pred prijave zaradi dimenzioniranja kapacitet (prevoz, prehrana, prenočevanje); - spremstvo med turo (prevoz prtljage, hrane in pijače, tehnične opreme, pomoč ob - nezgodi, dokumentiranje); - način oskrbe (lastne zaloge, trgovine, gostišča);. • določitev termina za izvedbo akcije (letni čas, vremenske razmere), dan, ura in kraj odhoda –ugodno je stalno zbirališče; • priprava opisa in skice poteka kolesarske ture, časovni plan, višinski diagram; • opozorila: omejitve, dodatna oprema, svetilka, hrana, pijača; • zavarovanje (posebej za tujino); • ocena stroškov in pokritja: - prispevek udeležencev; - drugi viri financiranja (sponzorji, donatorji, lastna sredstva); • določitev dodatnih vodnikov in pomočnikov (po normativih); • določitev poti za spremljevalna vozila; • objava izleta (program PD, splet, mediji, SMS, osebna povabila); • naročila (najem) vozil, rezervacija prenočišča, dogovor glede obiska objektov; • sestanek udeležencev pred odhodom (po potrebi). 

=== Odločanje o opremi ===

Potrebno opremo za turo (osebno, vodniško, skupinsko) izberemo na osnovi: • tipa vožnje, trajanja ture, lokacije; • okolja, vremenskih razmer, razmer na poti.

Navedena je nujno potrebna oprema za vsako kategorijo, opreme je lahko več, kar pa pomeni večjo težo in težave pri transportu. Zato moramo za vsako turo posebej natančno razmisliti, kaj moramo obvezno imeti s seboj in kaj lahko pustimo doma. Če vozimo v skupini, nam lahko pomagajo prijatelji, sicer smo odvisni sami od sebe. Pri večdnevnih turah ali odpravah je spisek opreme obsežnejši, ker smo na akciji praviloma neodvisni, saj ni časa za iskanje podpore na neznanem terenu, posebej v tujini. Zaradi nepotrebne teže imejmo s seboj zgolj orodje, ki ga znamo uporabljati. 

== Vodenje skupine – izvedba izleta ==

Izlet se prične na zbirnem mestu, zato je potrebno tam temeljito opraviti potrebne aktivnosti, da kasneje ne bi nastopile težave. 

=== Na zbirnem mestu poteka: ===

• priprava seznama udeležencev; • informiranje udeležencev (razdelitev programa -opisa izleta); • preverjanje zdravstvenega stanja in zavarovanja; • preverjanje opreme udeležencev (in svoje!); • predstavitev vodnika in pomočnikov; • aktiviranje komunikacij: radijske postaje, mobilni telefoni, izmenjava številk (vodniki, vozniki); • osvežitev pravil obnašanja: vožnje na cesti, vožnja v skupini, vožnja po terenu; • obnova osnovnih tehnik vožnje, igre, če vodimo skupino otrok; • ogrevanje: gibalne vaje (če takoj zapeljemo v klanec) ali počasna vožnja po nezahtevnem terenu. 

=== Potek izleta ===

'''Zavedajmo se, da sta prioriteti na izletu varnost in dobro počutje vseh!''' Po opravljenih aktivnostih na zbirnem mestu in ogrevanju se odpravimo na pot. Z vožnjo pričnemo počasi, tudi začetni ritem naj bo umirjen in prilagojen manj pripravljenim, še posebej kadar se takoj začne klanec. Kasneje, ko smo dovolj ogreti, lahko ritem stopnjujemo glede na sposobnosti udeležencev. Ker smo kot vodniki običajno bolje kondicijsko pripravljeni od večine udeležencev, moramo biti še posebej pazljivi, saj je lahko naša »počasna« vožnja za nekoga veliko prehitra. Vztrajamo pri dosledni uporabi čelade in jo nosimo tudi pri vzponu, kar še posebej velja na zahtevnem terenu in prometnih cestah. Po zaključku vožnje ali po zelo zahtevnih daljših vzponih ne pozabimo še na vaje za raztezanje. 

=== Položaj vodnika v skupini ===

Poznamo tri osnovne položaje vodenja: • '''vodenje od spredaj''' (vodnik na čelu skupine) je priporočljivo v primerih: - zapletenega sledenja poti; - tveganj na poti (strmi spusti, ovire, nevarne situacije); - težje prepoznavnih točk ustavljanja; • '''vodenje od zadaj '''(vodnik zadnji v skupini): - jasna točka ustavljanja; - dolgi vzponi, ko se skupina raztrga; - ko imamo nehomogeno skupino in nam šibkejši udeleženci zaostajajo; - ko nastopijo tehnične težave ali neizkušenost in udeleženci rabijo strokovno pomoč. • '''vodja med skupino:''' - ko skupina obvladuje vožnjo; - ko pomoč ali svetovanje rabi nekdo iz sredine; - ko je potrebno spodbujanje k večji aktivnosti;

Priporočljivo je, da pomočnik kot zadnji (ali občasno prvi) v skupini pozna potek poti, zato je dobro, da v fazi priprave izleta vodnik in pomočnik ogled opravita skupaj. 

 

=== Točke ustavljanja ===

Točke ustavljanja morajo biti varne (npr. odmaknjene s prometne ceste) in enostavno prepoznavne, določimo pa jih: • pred velikimi križišči, da se skupina zbere za varno prečkanje; • pred nevarnimi odseki, občutno spremembo terena (nastavitev višine stola, nastavitev vzmetenja); • kjer lahko naletimo na slabšo vidljivost; • kadar hoče vodnik kaj razložiti, pokazati; (na tihi in mirni lokaciji, da lahko s skupino komuniciramo); • za preverjanje prisotnosti udeležencev; • ob vodnih virih (izviri, bencinski servisi, gostinski lokali, pokopališča) • za počitek in okrepčilo (počivališča, trgovine, gostilne, črpalke) • za opravljanje fizioloških potreb. 

=== Načini vožnje ===

Način vožnje prilagajamo vrsti poti: • urbano okolje – izbiramo razpoložljive kolesarske poti in manj prometne ceste; • odprte ceste - majhna skupina (pod 6) lahko vozi tesno skupaj skrajno desno in izkorišča zavetrje; • večjo skupino razdelimo na več manjših, ki vozijo z zamikom 100-200 m, da nas vozila lažje prehitevajo. Vozimo strogo po prometnih predpisih. • gozdne ceste, kolovozi - vožnja v skupini, hitrejše udeležence lahko spustimo naprej do dogovorjene točke ustavljanja (predvsem na dolgih vzponih). Če se skupina trga in je na poti več odcepov, zadnji član podskupine počaka prvega naslednje podskupine. Pri spustih in v nepreglednih ovinkih vozimo po desni strani vozišča in upoštevamo varnostno razdaljo (nasproti vozečih kolesarjev namreč ne slišimo); • dovoljene steze in planinske poti – vozimo v primernem razmaku, pazimo na pohodnike, ki imajo prednost in kolesarimo s primerno, podlagi prijazno tehniko vožnje.

'''Vedno kolesarimo s hitrostjo, ki zagotavlja varnost; primerno podlagi, znanju in opremi udeležencev.''' 

=== Komunikacija ===

Kolesarji morajo vedeti. kakšen odsek poti je pred njimi, saj jim to daje motivacijo in psihološko pripravo, obenem pa povečuje varnost vožnje. Potrebne informacije so odvisne od posameznih situacij in ponavadi vključujejo: • opis poti; • značilnosti terena; • smer v križišču; • nevarnosti in ovire na poti; • točke ustavljanja; • v kakšnem razmiku vozijo (npr. po stezi ali na spustih); • kaj bodo videli ob poti.

Pazimo, da udeležencem ne podamo preveč informacij naenkrat – zapomnili si bodo le dve ali tri. Če želimo preveriti, ali so razumeli in si zapomnili povedano, vprašamo posameznega člana skupine ali pa za vsako informacijo zadolžimo določeno osebo. Pomembne informacije je potrebno večkrat ponoviti. Pomembne so tudi informacije, ki se posredujejo med udeleženci, ko se na poti pojavi kakšna ovira, strm vzpon ali spust, prihajajoče vozilo, skupina se zaustavlja. Takšne informacije potujejo od enega do drugega (od prvega proti zadnjemu ali obratno) in vsebujejo eno samo jasno besedo npr. »MENJAJ«, »AVTO« ali "STOP«. 

=== Analiza in vrednotenje ture ===

Temeljita analiza poteka ture z udeleženci in pomočniki je zelo pomembna, žal pa se pogosto zanemarja. Pri še tako natančno načrtovani akciji se pogosto pojavijo pomanjkljivosti in nepredvidene težave, ki jih vodnik rešuje z lastno iznajdljivostjo, predvsem pa na podlagi izkušenj. Za izboljšanje naših ravnanj v bodoče je nujno potrebno ugotoviti, kako turo doživljajo udeleženci in naši pomočniki. Včasih so njihove ocene diametralno različne od naših. Posebej pomembno je torej: - pridobiti povratne informacije; - ugotoviti razmerje med pozitivnimi in negativnimi izkušnjami - analizirati kritične pripombe in na osnovi ugotovitev preprečiti napake v bodoče. 

== Nevarni in nepredvideni dogodki ==

Pri še tako skrbno pripravljeni in vodeni akciji se v praksi srečamo z nevarnimi in nepredvidljivimi okoliščinami, na katere pogosto nimamo vpliva. V urbanem okolju in na prometnih cestah smo kolesarji kot šibkejši prometni udeleženci še posebej ogroženi, zato je prva naloga vodnikov poskrbeti za največjo možno varnost udeležencev. Posebno nevarna so prečkanja cest, vključevanje v promet in zavijanje levo, ko nas ogrožajo tako vozila za nami kot tista, ki nam prihajajo nasproti. Postopki vodnika so odvisni od značaja prometne površine in velikosti skupine. Navodila morajo biti jasna in nedvoumna, udeleženci jih morajo brezpogojno spoštovati. Površine brez motornega prometa (kolovozi, steze) so že po naravi zahtevne za vožnjo, zato tudi tam na nas preži cela vrsta nevarnosti: zahtevni odseki (vzponi, spusti, prepadni robovi), ovire na poti (lese, ograje, podori, usadi, nanosi peska, podrto drevje, ostanki zametov), nenadne okvare, živali na poti, terenska vozila, vremenski dogodki (vročina, mraz, megla, neurje, poledica), izčrpanost, bolezen idr. 

=== Zahtevna prečkanja cest ===

Ravnanje vodnika je odvisno od velikosti skupine in hitrosti vozil. 

'''Urbana področja, ceste z majhno omejitvijo hitrosti:''' • zaustavitev skupine, da se zberejo vsi; • vodnik in pomočniki zavarujejo prehod; • ko vozila stojijo, na vodnikov znak čim hitreje prečkamo cesto; • čakajočim voznikom se zahvalimo za potrpljenje.

'''Odprte ceste in visoke hitrosti vozil:''' • defenzivna vožnja (vozila so močnejša od nas); • obvezna zaustavitev skupine pred prečkanjem ceste; • prečkanje posamezno ali v majhni skupini samo, ko je cesta prosta; • premiki samo na ukaz vodnika – absolutna disciplina. '''Če imamo spremljevalna vozila, jih lahko uporabimo kot ščit!''' 

=== Zdravstvene težave ===

Zdravstvene težave (poškodbe, bolezni) so okoliščine, ki nas pri kolesarski dejavnosti lahko presenetijo kadarkoli, običajno pa takrat, ko jih najmanj pričakujemo. Kot vodniki moramo biti na te neugodne dejavnike pripravljeni in ustrezno opremljeni. Običajno smo v takih trenutkih prepuščeni sami sebi, če pa imamo med udeleženci zdravstvenega delavca, je to velika prednost. Najpogosteje nas pestijo poškodbe, piki žuželk, ugrizi živali in različna bolezenska stanja. 

=== Najpogostejše poškodbe ===

Največ poškodb kolesarjev nastane kot posledica padcev, ki jih povzročimo sami ali pa postanemo žrtve drugih prometnih udeležencev. Lahko so to člani naše skupine ali neodgovorni vozniki motornih vozil. Marsikdaj pa nas na poti presenetijo nepričakovane ovire, ki jim nismo kos. Do padca nas najpogosteje pripelje: precenjevanje lastnih sposobnosti, prevelika hitrost; napake na kolesu, nepričakovane ovire, nedisciplina udeležencev, prekomerno uživanje alkohola ali zdravil in neupoštevanje prometnih pravil (kolesarji in vozniki motornih vozil). 

=== Ukrepanje ob nesreči ===

Najpomembnejši ukrepi si vedno sledijo v naštetem zaporedju: naprej zavarujemo kraj dogodka, nato nudimo prvo pomoč in v primeru hujših poškodb pokličemo reševalce. Slednjim podamo naslednje informacije: - lokacija s koordinatami in opis; - najlažji način za dostop; - število, starost, spol ponesrečencev; - vrsta in stopnja poškodbe; - kdaj se je zgodila nesreča; - število ostalih udeležencev in njihovo stanje; - druge pomembne informacije.

Pri tem pozornost namenimo tudi ostalim članom skupine in izdelamo načrt čim varnejše vrnitve vseh udeležencev. Ne pozabimo upoštevati vremenskih dejavnikov, ure in letnega časa. Nesreča je stresna situacija za vse udeležence in še posebej za vodnika, ki nosi odgovornost za varen potek akcije, zato je potrebno sprejeti vse ukrepe, da do nje ne pride. Ker pa je kolesarjenje posebej na zahtevnih poteh in v prometu objektivno nevarna dejavnost, je ne moremo povsem izključiti. Zato moramo biti vodniki na take dogodke še posebej pripravljeni, obvladati osnove prve pomoči in s seboj imeti potrebno opremo. Predvsem pa ostanimo mirni, naše ravnanje naj bo preudarno in odločno. 

=== ===

=== ===

=== ===

=== ===

Vodenje kolesarske skupine

2013-06-20T18:49:50Z

Andrej Bandelj:

Vodenje kolesarske skupine je zanimiva, zahtevna in odgovorna naloga. Zahteva veliko znanja in smisla za delo z ljudmi, vodniku, ki je temu dorasel, pa lahko nudi obilo osebnega zadovoljstva in mu omogoča osebnostno rast. 

== Profil kolesarskega vodnika ==

=== Vodništvo – delo za druge ===

'''• Vodenje = Poslanstvo''' 

Za uspešno delo v vlogi vodnika moramo čutiti veselje do dela z ljudmi in spoštovanje do naravnega okolja. Le tako bodo udeleženci naših akcij zadovoljni, sami pa bomo občutili srečo in samozadovoljstvo. 

'''• Vodnik = Učitelj''' 

Vodenje skupine je izredno kompleksna in zahtevna naloga, zato vodnik potrebuje: - teoretično znanje iz različnih področij; - praktične izkušnje vožnje in dela s skupino; - smisel za posredovanje znanja; - povratne informacije za korekcijo svojih ravnanj in ravnanj udeležencev. 

'''• Vodnik = Vzgojitelj''' 

Udeleženci neprestano opazujejo vodnika in se zgledujejo po njem, zato si ne smemo privoščiti neprimernih ali škodljivih ravnanj: - kot vodniki predstavljamo vzor vedenja v naravnem okolju; - prepričujemo, navajamo in vzpodbujamo udeležence k pozitivnemu ravnanju; - preprečujemo negativno in nevarno vedenje; - izvajamo nadzor in opozarjamo; - pohvalimo in grajamo. Naše vedenje naj biti strpno in pozitivno ter raje pohvalimo kot grajamo. V primerih ravnanj, ki lahko predstavljajo nevarnost, pa ne sme biti kompromisov, '''takrat velja ukaz!''' 

=== Pripravljenost vodnika ===

Kot vodniki se pri svojem delu srečujemo z različnimi ljudmi, skupinami in situacijami. Udeleženci od nas pričakujejo odgovore na vprašanja vseh vrst, zato moramo biti nanje kar najbolje pripravljeni. Potrebno je stalno spremljanje novosti in utrjevanje znanja na področju psihologije in tehničnih področij. Še pomembneje je skrbeti za lastno telesno pripravljenost in bogat vsebinski vidik naših akcij (kulturna, zgodovinska, in okoljevarstvena komponenta).

• '''Psihološka pripravljenost:''' - stabilna in močna osebnost; - vzbujanje zaupanja (strokovnost, znanje, izkušnje); - vodniku mora delo s skupino pomeniti zadovoljstvo; - smisel za pridobivanje udeležencev; - pravilna predstavitev ture (biti mora privlačna in realna, da jo kdo ne podceni). • '''Telesna pripravljenost:''' - primerljiva ali višja od udeležencev; - posebej je pomembna v težjih okoliščinah; - pozitivno vpliva na zaupanje udeležencev; - fizične premoči nikoli ne razkazujemo. • '''Tehnična pripravljenost:''' - ustrezna osebna oprema; - urejeno in brezhibno kolo; - poznavanje opreme in tehnologije; • '''Vsebinska priprava:''' - tura mora udeležencem nuditi pričakovano telesno aktivnost; - biti mora poučna s tehničnega in kulturno-okoljskega stališča; - potrebno je ustvariti prijetno, sproščeno vzdušje na turi. 

=== Odgovornost vodnika ===

Formalno priznana usposobljenost je predpogoj, da lahko opravljamo vlogo vodnika. Pri vodenju skupine velja, da prevzamemo le vodenje tistih akcij, ki smo jim dorasli. Varnost skupine je na prvem mestu, zato v primeru težav ne tvegamo. Raje se odločimo za varnejšo možnost, predvsem pa nikdar ne zapuščamo skupine. Vodenje izvajamo le po poteh, dovoljenih za vožnjo. Pred turo in med njo preverimo pripravljenost udeležencev (psihično, telesno in tehnično). 

=== Naloge kolesarskega vodnika: ===

• skrb za varnost udeležencev; • skrb za dobro počutje in zadovoljstvo vodenih; • sposobnost prepoznavanja njihovih sposobnosti, želja in pričakovanj; • prilagajanje vodenja skupini pred in med turo (najšibkejši udeleženec); • zagotavljanje svetovanja in pomoči udeležencem; • ocenjevanje uspešnosti ture, opredelitev pozitivnih in negativnih delov; • nadgrajevanje osebnih izkušenj vodenja, samoizobraževanje; 

=== Definicija in tehnika vodenja ===

Spreminja se glede na pristop, skupino, sposobnosti in želje udeležencev. Skupini mladih ljudi pomeni vodenje predvsem ponujanje možnosti uživanja v novem, nepoznanem okolju; pri zreli skupini ljudi, ki želijo razviti svoje sposobnosti, pa bo vodenje postalo oblika izobraževanja. V večini primerov vodenje pomeni možnost aktivnega preživljanja prostega časa z dodano vrednostjo. 

=== Vodenje poznanih udeležencev (npr. za planinsko društvo) ===

Tovrstno vodenje zaznamuje lažje načrtovanje akcij zaradi poznanega okolja in večinoma znanih udeležencev. V teh primerih vemo, na koga se lahko zanesemo ter kdo lahko povzroča težave. Skupine kolesarjev so bolj homogene, zato je lažje oblikovati skupino z enakimi sposobnostmi. Vodenje v okviru društev je ponavadi zastavljeno celoletno in obsega program od lažjih do težjih tur z različnimi značilnostmi (eno- ali večdnevne ture, izleti doma in v tujini, kombinirane ture, maratoni ipd.). Prednost tovrstnega vodenja je tudi v urejenem zavarovanju vodnikov in kolesarjev v okviru članstva v Planinski zvezi Slovenije. 

=== Vodenje nepoznanih udeležencev (za agencije, TD, občine, krajevne skupnosti) ===

V zadnjem času postaja kolesarjenje vedno bolj priljubljen in moderen način aktivnega preživljanja prostega časa. Posledično se organiziranja različnih prireditev s kolesarsko tematiko loteva vse več najrazličnejših subjektov, ker pa običajno nimajo ne ustreznega znanja in kadrov, poiščejo pomoč pri kolesarskih klubih. Tu so še turistične agencije, ki prav tako prirejajo kolesarske dogodke predvsem za svoje goste (večinoma iz tujine), tako da nam kolesarskim vodnikom dela v bodoče prav gotovo ne bo zmanjkalo. Značilnosti vodenja v tem segmentu so v tem primeru nekoliko drugačne: • večinoma gre za nam nepoznane udeležence, tuje goste, lahko tudi otroke • skupina je nehomogena • potek ture je treba prilagajati glede na želje udeležencev in organizatorjev (predpriprava potencialnih tur nam je v veliko pomoč); • potrebno je urejeno zavarovanje s strani organizatorja; • tura se načrtuje in izvaja v stalnem stiku z organizatorjem, vodnik vodi po dogovoru 

== Načrtovanje, izvedba in analiza akcij ==

Vsako akcijo na področju vodništva sestavljajo tri ključne faze: priprava ture, vodenje skupine na turi ter analiza in vrednotenje opravljene ture. 

=== Načrt vodenja – priprava ture ===

• določitev področja in cilja (izhodišče doma ali drugje); • izbira poti glede na letni čas (sonce-senca, višine poleti, obmorski kraji pozimi); • preverjanje možnosti izvedbe na kartah in vodniški literaturi; • ogled terena: - prehodnost poti (zraščenost, zameti, podrto drevje, propad trase); - zapore (privatna zemljišča, gradbišča, gozdarska dela, tekmovanja in prireditve); - ugodnejša smer poteka, dejanska zahtevnost, variante (skrajšanje, podaljšanje) ali ločene podskupine lažja – težja; - dostopnost izhodišča za vozila, možnost parkiranja. • pridobitev informacij o naravnih in kulturnih zanimivostih na poti, posebnostih in zgodovinskih dejstvih; • logistika: - prevoz kolesarjev in koles na izhodišče in nazaj; - pred prijave zaradi dimenzioniranja kapacitet (prevoz, prehrana, prenočevanje); - spremstvo med turo (prevoz prtljage, hrane in pijače, tehnične opreme, pomoč ob - nezgodi, dokumentiranje); - način oskrbe (lastne zaloge, trgovine, gostišča);. • določitev termina za izvedbo akcije (letni čas, vremenske razmere), dan, ura in kraj odhoda –ugodno je stalno zbirališče; • priprava opisa in skice poteka kolesarske ture, časovni plan, višinski diagram; • opozorila: omejitve, dodatna oprema, svetilka, hrana, pijača; • zavarovanje (posebej za tujino); • ocena stroškov in pokritja: - prispevek udeležencev; - drugi viri financiranja (sponzorji, donatorji, lastna sredstva); • določitev dodatnih vodnikov in pomočnikov (po normativih); • določitev poti za spremljevalna vozila; • objava izleta (program PD, splet, mediji, SMS, osebna povabila); • naročila (najem) vozil, rezervacija prenočišča, dogovor glede obiska objektov; • sestanek udeležencev pred odhodom (po potrebi). 

=== Odločanje o opremi ===

Potrebno opremo za turo (osebno, vodniško, skupinsko) izberemo na osnovi: • tipa vožnje, trajanja ture, lokacije; • okolja, vremenskih razmer, razmer na poti.

Navedena je nujno potrebna oprema za vsako kategorijo, opreme je lahko več, kar pa pomeni večjo težo in težave pri transportu. Zato moramo za vsako turo posebej natančno razmisliti, kaj moramo obvezno imeti s seboj in kaj lahko pustimo doma. Če vozimo v skupini, nam lahko pomagajo prijatelji, sicer smo odvisni sami od sebe. Pri večdnevnih turah ali odpravah je spisek opreme obsežnejši, ker smo na akciji praviloma neodvisni, saj ni časa za iskanje podpore na neznanem terenu, posebej v tujini. Zaradi nepotrebne teže imejmo s seboj zgolj orodje, ki ga znamo uporabljati. 

== Vodenje skupine – izvedba izleta ==

Izlet se prične na zbirnem mestu, zato je potrebno tam temeljito opraviti potrebne aktivnosti, da kasneje ne bi nastopile težave. 

=== Na zbirnem mestu poteka: ===

• priprava seznama udeležencev; • informiranje udeležencev (razdelitev programa -opisa izleta); • preverjanje zdravstvenega stanja in zavarovanja; • preverjanje opreme udeležencev (in svoje!); • predstavitev vodnika in pomočnikov; • aktiviranje komunikacij: radijske postaje, mobilni telefoni, izmenjava številk (vodniki, vozniki); • osvežitev pravil obnašanja: vožnje na cesti, vožnja v skupini, vožnja po terenu; • obnova osnovnih tehnik vožnje, igre, če vodimo skupino otrok; • ogrevanje: gibalne vaje (če takoj zapeljemo v klanec) ali počasna vožnja po nezahtevnem terenu. 

=== Potek izleta ===

'''Zavedajmo se, da sta prioriteti na izletu varnost in dobro počutje vseh!''' Po opravljenih aktivnostih na zbirnem mestu in ogrevanju se odpravimo na pot. Z vožnjo pričnemo počasi, tudi začetni ritem naj bo umirjen in prilagojen manj pripravljenim, še posebej kadar se takoj začne klanec. Kasneje, ko smo dovolj ogreti, lahko ritem stopnjujemo glede na sposobnosti udeležencev. Ker smo kot vodniki običajno bolje kondicijsko pripravljeni od večine udeležencev, moramo biti še posebej pazljivi, saj je lahko naša »počasna« vožnja za nekoga veliko prehitra. Vztrajamo pri dosledni uporabi čelade in jo nosimo tudi pri vzponu, kar še posebej velja na zahtevnem terenu in prometnih cestah. Po zaključku vožnje ali po zelo zahtevnih daljših vzponih ne pozabimo še na vaje za raztezanje. 

=== Položaj vodnika v skupini ===

Poznamo tri osnovne položaje vodenja: • '''vodenje od spredaj''' (vodnik na čelu skupine) je priporočljivo v primerih: - zapletenega sledenja poti; - tveganj na poti (strmi spusti, ovire, nevarne situacije); - težje prepoznavnih točk ustavljanja; • '''vodenje od zadaj '''(vodnik zadnji v skupini): - jasna točka ustavljanja; - dolgi vzponi, ko se skupina raztrga; - ko imamo nehomogeno skupino in nam šibkejši udeleženci zaostajajo; - ko nastopijo tehnične težave ali neizkušenost in udeleženci rabijo strokovno pomoč. • '''vodja med skupino:''' - ko skupina obvladuje vožnjo; - ko pomoč ali svetovanje rabi nekdo iz sredine; - ko je potrebno spodbujanje k večji aktivnosti;

Priporočljivo je, da pomočnik kot zadnji (ali občasno prvi) v skupini pozna potek poti, zato je dobro, da v fazi priprave izleta vodnik in pomočnik ogled opravita skupaj. 

 

=== Točke ustavljanja ===

Točke ustavljanja morajo biti varne (npr. odmaknjene s prometne ceste) in enostavno prepoznavne, določimo pa jih: • pred velikimi križišči, da se skupina zbere za varno prečkanje; • pred nevarnimi odseki, občutno spremembo terena (nastavitev višine stola, nastavitev vzmetenja); • kjer lahko naletimo na slabšo vidljivost; • kadar hoče vodnik kaj razložiti, pokazati; (na tihi in mirni lokaciji, da lahko s skupino komuniciramo); • za preverjanje prisotnosti udeležencev; • ob vodnih virih (izviri, bencinski servisi, gostinski lokali, pokopališča) • za počitek in okrepčilo (počivališča, trgovine, gostilne, črpalke) • za opravljanje fizioloških potreb. 

=== Načini vožnje ===

Način vožnje prilagajamo vrsti poti: • urbano okolje – izbiramo razpoložljive kolesarske poti in manj prometne ceste; • odprte ceste - majhna skupina (pod 6) lahko vozi tesno skupaj skrajno desno in izkorišča zavetrje; • večjo skupino razdelimo na več manjših, ki vozijo z zamikom 100-200 m, da nas vozila lažje prehitevajo. Vozimo strogo po prometnih predpisih. • gozdne ceste, kolovozi - vožnja v skupini, hitrejše udeležence lahko spustimo naprej do dogovorjene točke ustavljanja (predvsem na dolgih vzponih). Če se skupina trga in je na poti več odcepov, zadnji član podskupine počaka prvega naslednje podskupine. Pri spustih in v nepreglednih ovinkih vozimo po desni strani vozišča in upoštevamo varnostno razdaljo (nasproti vozečih kolesarjev namreč ne slišimo); • dovoljene steze in planinske poti – vozimo v primernem razmaku, pazimo na pohodnike, ki imajo prednost in kolesarimo s primerno, podlagi prijazno tehniko vožnje.

'''Vedno kolesarimo s hitrostjo, ki zagotavlja varnost; primerno podlagi, znanju in opremi udeležencev.''' 

=== Komunikacija ===

Kolesarji morajo vedeti. kakšen odsek poti je pred njimi, saj jim to daje motivacijo in psihološko pripravo, obenem pa povečuje varnost vožnje. Potrebne informacije so odvisne od posameznih situacij in ponavadi vključujejo: • opis poti; • značilnosti terena; • smer v križišču; • nevarnosti in ovire na poti; • točke ustavljanja; • v kakšnem razmiku vozijo (npr. po stezi ali na spustih); • kaj bodo videli ob poti.

Pazimo, da udeležencem ne podamo preveč informacij naenkrat – zapomnili si bodo le dve ali tri. Če želimo preveriti, ali so razumeli in si zapomnili povedano, vprašamo posameznega člana skupine ali pa za vsako informacijo zadolžimo določeno osebo. Pomembne informacije je potrebno večkrat ponoviti. Pomembne so tudi informacije, ki se posredujejo med udeleženci, ko se na poti pojavi kakšna ovira, strm vzpon ali spust, prihajajoče vozilo, skupina se zaustavlja. Takšne informacije potujejo od enega do drugega (od prvega proti zadnjemu ali obratno) in vsebujejo eno samo jasno besedo npr. »MENJAJ«, »AVTO« ali "STOP«. 

=== ===

=== ===

Vodenje kolesarske skupine

2013-06-20T18:36:40Z

Andrej Bandelj:

Vodenje kolesarske skupine

2013-06-20T18:20:25Z

Andrej Bandelj:

Vodenje kolesarske skupine

2013-06-20T18:17:32Z

Andrej Bandelj:

Vodenje kolesarske skupine

2013-06-20T18:10:02Z

Andrej Bandelj: Nova stran z vsebino: Vodenje kolesarske skupine je zanimiva, zahtevna in odgovorna naloga. Zahteva veliko znanja in smisla za delo z ljudmi, vodniku, ki je temu dorasel, pa lahko nudi obilo osebneg...

Pogovor:Osnove vremena

2013-05-29T12:57:04Z

Andrej Bandelj: je prestavil(-a) Pogovor:Osnove vremena na Osnove vremena

#PREUSMERITEV [[Osnove vremena]]

Osnove vremena

2013-05-29T12:57:04Z

Andrej Bandelj: je prestavil(-a) Pogovor:Osnove vremena na Osnove vremena

Vreme je celotno trenutno dogajanje v ozračju nad krajem, pokrajino. Opišemo ga z vremenskimi pojavi in spremenljivkami. To so temperatura, pritisk, veter, vlažnost zraka, količina padavin, sončno obsevanje in stanje tal. Z izrazom podnebje označimo povprečno vreme nad nekim krajem, območjem. Opišemo povprečne vrednosti vremenskih spremenljivk v izbranem večletnem obdobju ter njihovo spremenljivost, hkrati pa tudi običajne vremenske pojave in njihovo pogostost. Spremenljivost vremena v daljšem obdobju opišemo s tem, kakšne so bile najmanjše in največje vrednosti vremenskih spremenljivk in kako pogosto so se posamezne vrednosti pojavljale. Povprečja, najmanjše in največje vrednosti izračunamo najprej za posamezne mesece in nato povemo, kako se vreme nad nekim krajem spreminja čez leto. Namesto izraza podnebje se v zadnjem času tudi v Sloveniji vse pogosteje uporablja izraz klima. 

Zemljo obdaja plast zraka, ki sega od zemeljske površine pa do višine kakih 100 km. To je ozračje (atmosfera). V primerjavi z velikostjo Zemlje (polmer okrog 6400 km), je plast ozračja zelo tanka. Zrak je mešanica plinov, njegova gostota z višino pada. Vremenski pojavi so le v tanki plasti ozračja – troposferi – debeli okoli 11 km. Nad ekvatorjem sega do 17 km, nad polarnimi območji pa le do 9 km. Zrak v troposferi pretežno sestavljajo plini: dušik, kisik in argon. Razen tega so v zraku še plini, s spremenljivo količino: vodna para, ogljikov dioksid, ozon in onesnažila (žveplov dioksid, dušikov dioksid …). Poleg plinov je v troposferi tudi voda v tekočem (kapljice) in trdnem stanju (kristalčki) v oblakih in megli ter drobni trdni delci – aerosol (prah, pelod, dim).

Vreme se na Zemlji ves čas spreminja. Nanj vplivajo vesoljski in zemeljski dejavniki (razporeditev kopnega in oceanov, relief ...). Sonce je glavni vir energije. Zaradi kroženja Zemlje okoli Sonca in zaradi njenega vrtenja okoli svoje nagnjene osi, prejmejo posamezni deli zemeljskega površja različno količino energije. Polarni predeli je dobijo veliko manj kot tisti ob ekvatorju, od tod sledijo razlike v temperaturah. Zelo preporsto povedano: razlike v temperaturi zraka povzročijo razlike v zračnem pritisku, to pa sproži premikanje zraka – veter. Ker se ozračje vrti skupaj z Zemljo, nanj delujejo še druge sile, ki tudi vplivajo na veter. V območju zmernih geografskih širin prevladujejo splošni zahodni vetrovi. Zato v Slovenijo vreme ponavadi »prihaja« od jugozahoda, zahoda ali severozahoda. V pasu zmernih geografskih širin nastajajo velike pritiskove tvorbe cikloni (območja nizkega zračnega pritiska) in anticikloni (območja visokega zračnega pritiska).

Slovenija je geografsko in podnebno raznolika. Ločimo štiri osnovne tipe podnebja: v severovzhodni Sloveniji je zmerno kontinentalno subpanonsko, v osrednji Sloveniji v nižjih legah subalpsko, v hribovitem svetu pa gorsko, zahodno od Alpsko-Dinarske pregrade, na Primorskem in Goriškem pa je sredozemsko podnebje. [[Image:Klimadiagramlj.JPG|thumb|center|Klimadiagram za Portorož (sredozemsko podnebje).]][[Image:Klimadportorož.JPG|thumb|center|Klimadiagram za Ljubljano (subalpsko podnebje).]][[Image:Klimadms.JPG|thumb|center|Klimadiagram za Mursko Soboto (zmerno kontinentalno subpanonsko podnebje).]][[Image:Klimadkred.JPG|thumb|center|Klimadiagram za Kredarico (gorsko podnebje).]] 

= Značilnosti vremena =

Osnovna značilnost vremena je njegova spremenljivost. V poleti se vreme spreminja izraziteje kot pozimi. Vreme je pogosto dolgo enako (na primer v obdobjih poletnega vročega vremena), potem pa se v kratkem času močno spremeni. Gore so znane po tem, da se vreme tam spreminja še hitreje kot nad ravninami in ob morju. Povsod po svetu potekajo redna opazovanja vremena na meteoroloških opazovalnih postajah. Vrednosti vremenskih spremenljivk merijo z merilnimi insrumenti, pojave pa opazujejo za to izurjeni opazovalci. 

= Vremenske spremenljivke =

== Temperatura zraka ==

Temperatura zraka izraža toplotno stanje ozračja. Merimo jo s termometri, 2 m nad površino tal v zasenčenem in zračnem prostoru bele vremenske hišice, postavljene na ravnem travnatem terenu. Temperatura zraka ima svoj dnevni in letni hod (Slika 1 in 2). Ob lepem vremenu je najnižja temperatura zraka tik pred sončnim vzhodom, najvišja pa eno do dve uri po sončnem poldnevu. Popoldne, zvečer in ponoči temperatura pada. Na potek temperature bistveno vplivajo vremenski pojavi (npr. padavine, megla, oblaki). Ob oblačnih dneh so temperaturne spremembe čez dan zelo majhne. 

Temperatura zraka v povprečju pada z nadmorsko višino za 6,5 stopinj na 1000 m, ob vetrovnem jasnem vremenu pa tudi za 10 stopinj na 1000 m. Včasih je temperatura zraka z višino stalna ali celo narašča. Temu pravimo temperaturni obrat – inverzija. Tedaj je v gorah topleje kot v dolini in v dolinah se zadržujejo t. i. jezera hladnega zraka z meglo ali nizko oblačnostjo. 

[[Image:Dnevnihkred.JPG|thumb|center|Dnevni hodi temperature zraka pri jasnem in oblačnem vremenu, pozimi in poleti (Kredarica).]][[Image:Dnevnihlj.JPG|thumb|center|Dnevni hodi temperature zraka pri jasnem in oblačnem vremenu, pozimi in poleti (Ljubljana).]]

[[Image:Inverzija.JPG|thumb|center|Inverzija. (Foto: Tomaž Vrhovec)]]

== Zračni pritisk ==

Z višino zračni pritisk (tlak) pada, in sicer približno za 1 mbar na 10 metrov. V nižinah je normalni zračni pritisk približno 1000 mbar, na 1500 m okoli 850 mbar, na 3000 m pa 700 mbar. To pomeni, da je na 3000 m 30 % zraka manj kot v nižinah, kar ima posledice za fiziologijo in storilnost. Na zmanjšan zračni pritisk v visokih gorah se je treba postopno prilagoditi (aklimatizacija). Prehitre spremembe nadmorske višine so nevarne, zaradi zmanjšane količine zraka telo in možgani ne delujejo dobro. Zmanjša se učinkovitost, pojavijo se glavoboli, zboimo lahko za višinsko boleznijo. Spremembe pritiska z višino lahko izkoristimo tudi za približno določanje višine. Višinomer je barometer, ki preračuna pritisk v višino. Ker se pritisk razen z višino spreminja še z vremenom, je treba višinomer na znanih višinskih točkah (na vrhovih, pri kočah) umerjati. Če se na znani točki višina čez čas poveča, to pomeni, da je pritisk padel in da se bliža ciklon.Ko se vzpenjamo na goro, v naši okolici zračni pritisk pada. Hkrati pa se spreminja tudi zaradi vremenskih dejavnikov. Območja nizkega zračnega pritiska (cikloni) so povezana z oblačnim, vetrovnim in deževnim vremenom, območja visokega zračnega pritiska (anticikloni) pa z jasnino, šibkimi vetrovi in meglo po kotlinah. Razlike v pritisku med cikloni in anticikloni so okoli 20 mbar, to ustreza višinski razliki 200 metrov. Pritisk se spreminja tudi zaradi plimovanja ozračja čez dan. Te spremembe so majhne, kakšen milibar, in ustrezajo višinski spremembi do 10 metrov. 

== Veter ==

Veter je gibanje zraka. Opišemo s smerjo, iz katere piha, in hitrostjo. Splošni vetrovi pihajo vzdolž izobar – črt enakega pritiska. Ob gorah vetrovi spremenijo smer in se pospešijo. Veter najmočneje piha na sedlih in na grebenih. Vetrovne lege spoznamo po tem, da so tam veje dreves usmerjene v isto smer. Na zavetrni strani grebenov se pojavljajo vrtinci. Čim večje je gorstvo, bolj vpliva na hitrost in smer vetra. 

Če je vreme jasno in brez splošnih vetrov, potem se ob gorah pojavijo pobočni in dolinski vetrovi. Podnevi ob sončnem vremenu zaradi temperaturnih razlik pihajo pobočni vetrovi po pobočjih in dolinah navzgor (vzgornik), saj se prisojna pobočja segrejejo in se zrak začne dvigati, na njegovo mesto pa pridere zrak iz dolin. Ponoči pihajo vetrovi po pobočjih in po dolinah navzdol. Hladen zrak polzi po pobočjih in se steka v dolinah. Nočni vetrovi so posebno izraziti pozimi (dolge noči), dnevni pa poleti (močno sonce). 

Fen je veter, ki piha prek gorovja. Na privetrni strani gorovja je oblačno, baza (spodnji rob) oblaka je nizko, tam tudi dežuje ali sneži. Na zavetrni strani gorovja se veter spušča po pobočju, se segreva in suši. Zato je v dolinah pod gorami toplo. V Alpah se fen pojavi kot južni veter na Bavarskem, Tirolskem in v Švici, če dežuje na južni strani Alp. Pri nas pa se fen pojavi kot severozahodni veter, če so padavine na severni strani Alp. 

Tudi burja je veter, ki piha prek gorske pregrade. To je zelo hladen zrak, ki se preliva prek grebenov in potem pada po pobočjih proti dolini. Pri nas je burja pogosta jeseni in pozimi na planotah Notranjske in Primorske, najmočnejša pa je na Vipavskem in na Krasu. 

== Vlažnost zraka ==

V zraku je vedno primešane nekaj vodne pare – nevidnega plina, ki mu včasih rečemo tudi vodni hlapi. V zrak pride z izhlapevanjem vode z zemeljskega površja. Največja možna količina vodne pare v zraku – nasičena vlaga – je omejena in odvisna od temperature zraka. Čim višja je temperatura, večja je nasičena vlaga. Pri 30 oC je v zraku lahko petkrat več vodne pare kot pri 0 oC. Zrak, ki ga izdihavamo iz pljuč, je nasičen z vodno paro.

Če temperatura zraka pada, se zrak lahko ohladi do temperature rosišča. Tedaj se začne iz zraka izločati (utekočinjati ali odlagati) vodna para. Pri tej temperaturi nastanejo rosa, slana, ivje, megla in oblaki. Za fiziološke procese (ohlajanje, potenje, občutek mraza) je pomembna relativna vlaga, razmerje med dejansko vlažnostjo zraka in nasičeno vlažnostjo. Izražamo jo v odstotkih. Če je zrak stoodstotno vlažen, potem vanj ne more izhlapeti nič več vode. V suhem zraku je izhlapevanje močno. Če se tedaj potimo, se bomo učinkovito hladili. Relativna vlaga določa tudi hitrost sušenja mokrega perila. Nekateri cvetovi se odpirajo pri nizki vlagi in zapirajo pri visoki (npr. bodeča neža). Visoka relativna vlažnost je vnaprejšen znak poslabšanja vremena, saj oblaki in padavine nastanejo zaradi utekočinjenja vodne pare. 

== Količina padavin ==

Na meteoroloških postajah merijo količino tekočih padavin (dež), višino na novo zapadlega snega in skupno višino snežne odeje. Za meritev količine padavin uporabljajo dežemere. Izražamo jo v milimetrih. 1 mm padavin pomeni, da je na površino 1 m2 padlo 1 l dežja. Višino snežne odeje izražamo v centimetrih. Količina padavin povečini narašča z nadmorsko višino, v gorah je padavin več na privetrnih pobočjih. V goratem zahodnem delu Slovenije pade tudi do 4000 mm padavin na leto, medtem ko severovzhodna Slovenija prejme le okoli 800 mm padavin. 

= Vremenski pojavi =

== Oblačnost in stopnje oblačnosti ==

Oblak sestavljajo množice drobcenih vodnih kapljic ali ledenih kristalčkov. Te kapljice so manjše kot 0,001 mm in zato padajo skozi zrak počasi (1 dm/uro), tako da se nam zdi, da v zraku mirujejo. Hkrati so tako majhne, da posameznih ne vidimo – če jih je veliko, je zrak zamegljen. Oblaki nastajajo zaradi dviganja zraka. Pri dviganju se zrak hladi, ko se shladi do temperature rosišča, se v njem začne utekočinjati vodna para in nastanejo kapljice. Če je temperatura nizko pod lediščem, nastanejo ledeni kristali. V visokih delih ozračja je vedno mraz, najvišji oblaki so vedno iz ledenih kristalov. 

Oblaki so različnih oblik: so vlaknasti, slojasti, kopasti ali raztrgani. Oblika je odvisna od hitrosti dviganja zraka in od vetra. Veter nosi oblake s seboj, hkrati pa jih zaradi striženja tudi trga. Slojasti oblaki – stratusi – so razpotegnjeni v posamezni plasti ozračja in so v vodoravni smeri zelo razsežni. Nekateri so iz posameznih oblačnih kopic. Pravi kopasti oblaki – kumulusi – so v navpični smeri razsežnejši kot v vodoravni in zrastejo do 10 kilometrov visoko. Raztrgani oblaki – fraktusi – so posledica močnih vetrov in njihovega striženja. Visoki ledeni oblaki so v obliki vlaken in peresc – cirusi. 

Oblake razdelimo po višini na nizke (od 0 do 2000 m), srednje (2000–5000 m) in visoke (nad 5000 m). Nizki slojasti oblaki so stratusi, le nekoliko manj pogosti pa so stratokumulusi, sestavljeni iz množice nizkih kopic. Srednji oblaki so altokumulusi – ti so sestavljeni iz množice manjših kopic (ovce na nebu) ali pa altostratusi, če so enakomerna siva koprena, ki tako zastira sonce, da lahko gledamo vanj. Visoki oblaki so cirusi, če so v obliki peres, in cirokumulusi, če je po nebu razprostrta množica drobnih kosmov (»ovčke«) ali cirostratusi, če nebo prekriva le tanka koprena, ki komajda zakrije sonce. Padavinski oblaki – iz njih enakomerno dežuje ali sneži – so nimbostratusi, ki sežejo iz plasti nizkih oblakov med srednje in so enakomerno sivi. V navpični smeri se razvijajo kumulusi (kopice podobne cvetači), ko pa vrh takega oblaka dvigne do plasti visokih oblakov, se razleze v pahljačasto nakovalo. Takšnemu oblaku rečemo kumulonimbus in iz njega dežuje ali sneži ob plohi ali nevihti. 

[[Image:Nizkioblaki.JPG|thumb|center|Nizki oblaki nimbostratusi in stratokumulusi nad poplavljenim Ljubljanskim barjem. (Foto: Tomaž Vrhovec)]][[Image:Visokioblaki.JPG|thumb|center|Visoki oblaki cirusi nad Komno. )Foto: Tomaž Vrhovec)]][[Image:Kumulus.JPG|thumb|center|Kumulus, oblak vertikalnega razvoja. (Foto: Tomaž Vrhovec)]]

== Vremenski pojavi ob lepem vremenu ==

Če se želimo o vremenu resno pogovarjati, ne zadošča, da ga opišemo kot »lepo« ali »slabo«. Večina ljudi ima za »lepo« jasno in sončno vreme. A tudi tedaj se v ozračju dogajajo nekateri zanimivi pojavi. Zaradi ohlajanja tal v jasnih in brezvetrnih nočeh se na tleh utekočini vodna para v obliki rose oziroma slane, če so temperature pod lediščem. Na drevju se na enak način kot slana izloči mehko ivje.

Ob »lepem« vremenu je ozračje pogosto motno zaradi zaprašenosti z delci. Na nebu v visokih oblakih včasih vidimo mavričen kolobar okoli sonca (halo) ali spreminjajoče se barve (irizacija). Zjutraj in zvečer je nebo rdeče, trajanje zarje in zore je odvisno od tega, kako daleč za obzorjem so naslednji oblaki. Če je zrak pri tleh zelo vroč, se nam zdi, da je v daljavi cesta mokra – vidimo zrcalno sliko neba, ki se ji reče fata morgana. 

== Megle ==

Najpogosteje megla nastane pri tleh ponoči. Če je jasno, se od hladnih tal ohladi plast zraka nad tlemi. Pri tleh se izloči rosa, nato se začne v zraku nad tlemi vodna para utekočinjati v drobcene kapljice. Tako kot v oblakih so posamezne meglene kapljice za nas nevidne in lebdijo v zraku. Če je teren razgiban, se v kotlinah naberejo debelejše plasti meglenega hladnega zraka. Megla lahko nastane tudi tedaj, če rahel veter prižene topel in vlažen zrak nad hladno podlago – to je dovedena (advekcijska) megla – in je pogosta pozimi ob morju. Megla se pojavi tudi, če nad vlažno podlago pride hladen zrak: puhteča megla nad toplimi rekami in jezeri, podobno je zamegljeno ob dežju. V gorah imamo občutek, da smo v megli, kadar so vrhovi v oblakih. Ko smo v oblaku, ne moremo ločiti ali gre za oblak ali meglo, oboje zmanjšuje vidnost in je iz drobcenih kapljic. Če veter žene meglo ali oblak, se oblačne kapljice zaletavajo ob predmete. Pri nizkih temperaturah tako na privetrni strani predmetov nastaja ivje, če pa je topleje, se na iglicah izloča meglena moča in se osipa s krošenj. 

== Padavinski pojavi ==

Ločimo tekoče in trdne padavine. Padavine priletijo iz oblakov. Tekoče padavine so pršenje (kapljice, manjše od 1 mm) in dež z večjimi kapljami (največ do 10 mm). Večje so kaplje, hitreje letijo skozi zrak. Če so kaplje podhlajene, potem ob dotiku s hladnimi tlemi ali predmeti zmrznejo – nastane požled (žled) ali poledica.

Trdne padavine so zelo raznovrstne. Najbolj običajen je sneg, sestavljen iz šesterooglatih snežink. Bliže je temperatura ledišču, večje so snežinke in tem bolj se lepijo v kosme. Pri nizkih temperaturah je intenzivnost sneženja majhna, tedaj so kristali drobni. Babje pšeno so okrogla bela zrnca, snežinke obdane z ivjem. Sodra so ledena zrnca, obdana z vodo, nastaja pa v nevihtnem oblaku. Če je nevihtni oblak zelo visok, lahko v njem nastanejo tudi debela ledena zrna toče. 

Ploha je kratkotrajen naliv iz kopastega oblaka. Pred njo in po njej je vreme razmeroma lepo. (So tudi snežne ali sodraste plohe.) Nevihta je izrazit naliv, piha močen veter, bliska se in grmi. Ob nevihti lahko pada tudi toča, pozimi pa sneg. Ob plohah in nevihtah se zrak pogosto ohladi. Kje natančno mesto bo nastala ploha ali nevihta, je precej naključno, tako da se na eni gori ploha lahko vsuje, na drugi strani doline pa ob spremenljivi oblačnosti ves čas sije sonce. Strela nastane ob razelektritvah ozračja. Večina strel se izmenja med deli oblaka, nekatere strele pa zadenejo tudi v tla. Posebno pogosto strela zadene gore, saj te sežejo v oblake. Najpogosteje udarja v izrazite vrhove in grebene. Plohe in nevihte lahko približno napovemo, če opazujemo razvoj kopastih oblakov. Čim hitreje rastejo oblaki, tem verjetneje je, da bo nastala nevihta ali vsaj ploha. Pomembno je, kdaj v dnevu začno nastajati in se razvijati kopasti oblaki. Če je to že zgodaj dopoldne, je večja verjetnost, da bo prišlo do nevihte. 

Pozimi v gorah pogosto opazimo posebne vremenske pojave, povezane s prenašanjem snega. Če veter nosi sneg nizko nad tlemi, je to nizki živi sneg, če ga dvigne visoko v zrak, je to visoki živi sneg – vejavica. Takrat se že iz dolin vidi, da v gorah divja vihar, saj so na zavetrni strani gora prave snežene zastave. 

== Občutek mraza in vročine ==

Naše občutenje mraza ali vročine je odvisno od energijskega ravnovesja telesa. Prejmemo energijo sončnega sevanja in sevanja okolice; s tem se telo greje, hkrati pa naše telo tudi samo seva dolgovalovno sevanje v okolico in se s tem ohlaja. Z vetrom v okolici telo izgublja energijo s konvekcijo toplote. Ob stiku površine telesa z drugo toplejšo ali hladnejšo površino telo dobiva ali izgublja energijo s prevajanjem toplote (odvisno od izolativnosti obleke in obutve). Telo se ogreva s produkcijo energije (metabolizem, fizično gibanje), ohlaja pa se še s potenjem in dihanjem – oboje hladi telo z izhlapevanjem vode. Človeško telo si prizadeva ohraniti stalno temperaturo okoli 37 stopinj. Pri občutku vročine je poleg temperature zraka pomembna še relativna vlažnost. Pri isti temperaturi zraka vročino veliko bolj občutimo kot obremenjujočo, če je zračna vlažnost visoka. Pri nizkih temperaturah se zelo pozna vpliv vetra, ki povečuje ohlajanje telesa, imamo občutek večjega mraza. V nekaterih deželah popisujejo vpliv vetra na občutek mraza z navajanjem znižanih temperatur (wind chill temperature). Tudi pri nizkih temperaturah je izhlapevanje pomembno; v mokre roke ali pod mokro majico nas zebe. 

= Razlike v značilnostih vremena med ravninskim svetom in gorami =

V gorah se vreme spreminja hitreje kot v dolini. Oblaki se hitro zgrnejo in tudi razjasni se hitro. Vremenske spremembe so v gorah izrazitejše: dežuje in sneži močneje, vetrovi so hitrejši in sunkovitejši. V gorah je pogosteje oblačno kot v dolini. Tudi nevihte so v gorah spomladi in poleti številčnejše kot v dolinah in strela udarja pogosteje. V gorah se pojavljajo lokalni pobočni in dolinski vetrovi, v kotlinah pa nastajajo izrazita jezera hladnega zraka (ledenice, toplotni obrati). 

Spremembe vremena v gorah čutimo izraziteje, saj smo ponavadi sredi dogajanja (pogosto smo v gorah sredi oblaka), hkrati pa aktivnosti v gorah potekajo na prostem, tako da nas pred vremenskimi vplivi ne ščitijo zidovi. Z višino postajajo vremenska stanja vse bolj izjemna: če v dolini piha, po gorah divja vihar, če v dolini dela veter zamete, so vrhovi gora zaviti v visoki živi sneg. Oblačne kape se pojavijo, ko proti gorovju piha veter in se mora tam dvigniti. Če se oblačna kapa spušča proti dolini, priteka vse bolj vlažen zrak in to je znamenje poslabšanja vremena. Če se spodnji rob oblačne kape dviga, to pomeni, da se bo vreme izboljšalo. Ob prisojnih pobočjih gora se v toplem delu leta vsak dan dopoldne začno nastajati kopasti oblaki, vrhovi se zavijejo vanje, pozneje se pojavijo še plohe in nevihte. Oblika vrha oblačne kape nam lahko pomaga napovedovati vreme za uro ali dve vnaprej. Če se vrh kape hitro dviga, to napoveduje skorajšnjo ploho ali nevihto. Če je vrh oblačne kape nizek in gladek, je to znak močnih vetrov okoli vrha gore. Če je kapa potlačena in morda oblačna kapa morda sploh ne seže do vrha gore, to kaže na stabilno ozračje; neviht ne bo. 

[[Image:Trdoivje.JPG|thumb|center|Trdo ivje, primrznjene podhlajene kapljice iz megle ali oblaka na privetrni strani drevesa. (Foto: Tomaž Vrhovec)]]

= Vremenska napoved =

== Kako nastane vremenska napoved ==

Vremenska napoved nastane na podlagi meritev vremena in izračunov. Meteorologi vedo, kako so vremenske spremenljivke povezane med seboj. Vremenska napoved se hkrati računa za zelo velika območja na Zemlji, saj so vremenski pojavi razsežni in ne poznajo državnih meja. Rezultat računa so polja meteoroloških spremenljivk, ki jih narišejo kot vremenske karte. Te potem meteorologi razložijo in za posamezne pokrajine napišejo vremensko napoved. 

[[Image:Kopasti.JPG|thumb|center|Kopasti oblaki nastajajo na prisojnih pobočjih Pršivca nad Bohinjskim jezerom. (Foto: Tomaž Vrhovec)]]

== Kaj vremenska napoved napoveduje ==

Meteorologi napovedujejo vreme za cele pokrajine (npr. zahodna Slovenija, osrednja Slovenija, Primorska...). Vremenski razvoj napovedujejo na kakih 6 ur natančno (dopoldne, popoldne, ponoči...). Napovedujejo vremenske pojave, oblačnost ter temperaturo zraka. Če je potrebno, napovejo tudi posebne pojave (višino, do katere bo snežilo, burjo, poledico, izjemno močne padavine). Vremenska napoved ima tudi opis pritiskovih tvorb v ozračju nad celinami – to je vremenska slika. Najbolj natančna je vremenska napoved za prva dva dni, za naslednja dva pa so le približni obeti. Z zanesljivostjo vremenske napovedi je podobno: za prve dni je boljša kot za poznejše. 

== Posebne napovedi za gorski svet ==

Meteorološke službe za gore pripravljajo posebno vremensko napoved. Ponavadi velja za dan vnaprej. Razen razvoja vremena, pri katerem so seveda poudarjene posebnosti vremena v gorah, podajajo tudi temperature na različnih nadmorskih višinah, pri nas za 1500 in 2500 metrov, drugod po Alpah pa tudi za višje. Pozimi pripravljajo še poročila o stanju snežne odeje (koliko je snega, kje se začne, kako se predira..) ter opozorila o morebitnem proženju snežnih plazov v gorah. Pri vseh gorskih napovedih pa se moramo zavedati, da napovedi niso napisane za vsako goro posebej, ampak veljajo za cele gorske skupine. Upoštevati je treba tudi vpliv slučajnosti. 

===== Viri in literatura: =====

Prispevek prenešen iz: ''Vrhovec, T., Kastelec, D., 2011: Vremenoslovje. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str. ''

''Parker, S., T. Vrhovec, 1995: Vreme, Murska Sobota, Pomurska založba, 39 str. Petkovšek Z., Trontelj M., 1996: Pogledi na vreme, DZS, 139 str. Reynolds R., 2004: Vremenski vodnik, Ljubljana, Tehniška založba Slovenije, 192 str ''

Osnove vremena

2013-05-29T12:35:23Z

Andrej Bandelj:

Osnove vremena

2013-05-20T11:28:39Z

Andrej Bandelj:

Osnove vremena

2013-05-20T11:22:12Z

Andrej Bandelj:

Vreme je celotno trenutno dogajanje v ozračju nad krajem, pokrajino. Opišemo ga z vremenskimi pojavi in spremenljivkami. To so temperatura, pritisk, veter, vlažnost zraka, količina padavin, sončno obsevanje in stanje tal. Z izrazom podnebje označimo povprečno vreme nad nekim krajem, območjem. Opišemo povprečne vrednosti vremenskih spremenljivk v izbranem večletnem obdobju ter njihovo spremenljivost, hkrati pa tudi običajne vremenske pojave in njihovo pogostost. Spremenljivost vremena v daljšem obdobju opišemo s tem, kakšne so bile najmanjše in največje vrednosti vremenskih spremenljivk in kako pogosto so se posamezne vrednosti pojavljale. Povprečja, najmanjše in največje vrednosti izračunamo najprej za posamezne mesece in nato povemo, kako se vreme nad nekim krajem spreminja čez leto. Namesto izraza podnebje se v zadnjem času tudi v Sloveniji vse pogosteje uporablja izraz klima. 

Zemljo obdaja plast zraka, ki sega od zemeljske površine pa do višine kakih 100 km. To je ozračje (atmosfera). V primerjavi z velikostjo Zemlje (polmer okrog 6400 km), je plast ozračja zelo tanka. Zrak je mešanica plinov, njegova gostota z višino pada. Vremenski pojavi so le v tanki plasti ozračja – troposferi – debeli okoli 11 km. Nad ekvatorjem sega do 17 km, nad polarnimi območji pa le do 9 km. Zrak v troposferi pretežno sestavljajo plini: dušik, kisik in argon. Razen tega so v zraku še plini, s spremenljivo količino: vodna para, ogljikov dioksid, ozon in onesnažila (žveplov dioksid, dušikov dioksid …). Poleg plinov je v troposferi tudi voda v tekočem (kapljice) in trdnem stanju (kristalčki) v oblakih in megli ter drobni trdni delci – aerosol (prah, pelod, dim).

Vreme se na Zemlji ves čas spreminja. Nanj vplivajo vesoljski in zemeljski dejavniki (razporeditev kopnega in oceanov, relief ...). Sonce je glavni vir energije. Zaradi kroženja Zemlje okoli Sonca in zaradi njenega vrtenja okoli svoje nagnjene osi, prejmejo posamezni deli zemeljskega površja različno količino energije. Polarni predeli je dobijo veliko manj kot tisti ob ekvatorju, od tod sledijo razlike v temperaturah. Zelo preporsto povedano: razlike v temperaturi zraka povzročijo razlike v zračnem pritisku, to pa sproži premikanje zraka – veter. Ker se ozračje vrti skupaj z Zemljo, nanj delujejo še druge sile, ki tudi vplivajo na veter. V območju zmernih geografskih širin prevladujejo splošni zahodni vetrovi. Zato v Slovenijo vreme ponavadi »prihaja« od jugozahoda, zahoda ali severozahoda. V pasu zmernih geografskih širin nastajajo velike pritiskove tvorbe cikloni (območja nizkega zračnega pritiska) in anticikloni (območja visokega zračnega pritiska).

Slovenija je geografsko in podnebno raznolika. Ločimo štiri osnovne tipe podnebja: v severovzhodni Sloveniji je zmerno kontinentalno subpanonsko, v osrednji Sloveniji v nižjih legah subalpsko, v hribovitem svetu pa gorsko, zahodno od Alpsko-Dinarske pregrade, na Primorskem in Goriškem pa je sredozemsko podnebje. [[Image:Klimadiagramlj.JPG|thumb|center|Klimadiagram za Portorož (sredozemsko podnebje).]][[Image:Klimadportorož.JPG|thumb|center|Klimadiagram za Ljubljano (subalpsko podnebje).]][[Image:Klimadms.JPG|thumb|center|Klimadiagram za Mursko Soboto (zmerno kontinentalno subpanonsko podnebje).]][[Image:Klimadkred.JPG|thumb|center|Klimadiagram za Kredarico (gorsko podnebje).]] 

= Značilnosti vremena =

Osnovna značilnost vremena je njegova spremenljivost. V poleti se vreme spreminja izraziteje kot pozimi. Vreme je pogosto dolgo enako (na primer v obdobjih poletnega vročega vremena), potem pa se v kratkem času močno spremeni. Gore so znane po tem, da se vreme tam spreminja še hitreje kot nad ravninami in ob morju. Povsod po svetu potekajo redna opazovanja vremena na meteoroloških opazovalnih postajah. Vrednosti vremenskih spremenljivk merijo z merilnimi insrumenti, pojave pa opazujejo za to izurjeni opazovalci. 

= Vremenske spremenljivke =

== Temperatura zraka ==

Temperatura zraka izraža toplotno stanje ozračja. Merimo jo s termometri, 2 m nad površino tal v zasenčenem in zračnem prostoru bele vremenske hišice, postavljene na ravnem travnatem terenu. Temperatura zraka ima svoj dnevni in letni hod (Slika 1 in 2). Ob lepem vremenu je najnižja temperatura zraka tik pred sončnim vzhodom, najvišja pa eno do dve uri po sončnem poldnevu. Popoldne, zvečer in ponoči temperatura pada. Na potek temperature bistveno vplivajo vremenski pojavi (npr. padavine, megla, oblaki). Ob oblačnih dneh so temperaturne spremembe čez dan zelo majhne. 

Temperatura zraka v povprečju pada z nadmorsko višino za 6,5 stopinj na 1000 m, ob vetrovnem jasnem vremenu pa tudi za 10 stopinj na 1000 m. Včasih je temperatura zraka z višino stalna ali celo narašča. Temu pravimo temperaturni obrat – inverzija. Tedaj je v gorah topleje kot v dolini in v dolinah se zadržujejo t. i. jezera hladnega zraka z meglo ali nizko oblačnostjo. 

[[Image:Dnevnihkred.JPG|thumb|center|Dnevni hodi temperature zraka pri jasnem in oblačnem vremenu, pozimi in poleti (Kredarica).]][[Image:Dnevnihlj.JPG|thumb|center|Dnevni hodi temperature zraka pri jasnem in oblačnem vremenu, pozimi in poleti (Ljubljana).]]

== Zračni pritisk ==

Z višino zračni pritisk (tlak) pada, in sicer približno za 1 mbar na 10 metrov. V nižinah je normalni zračni pritisk približno 1000 mbar, na 1500 m okoli 850 mbar, na 3000 m pa 700 mbar. To pomeni, da je na 3000 m 30 % zraka manj kot v nižinah, kar ima posledice za fiziologijo in storilnost. Na zmanjšan zračni pritisk v visokih gorah se je treba postopno prilagoditi (aklimatizacija). Prehitre spremembe nadmorske višine so nevarne, zaradi zmanjšane količine zraka telo in možgani ne delujejo dobro. Zmanjša se učinkovitost, pojavijo se glavoboli, zboimo lahko za višinsko boleznijo. Spremembe pritiska z višino lahko izkoristimo tudi za približno določanje višine. Višinomer je barometer, ki preračuna pritisk v višino. Ker se pritisk razen z višino spreminja še z vremenom, je treba višinomer na znanih višinskih točkah (na vrhovih, pri kočah) umerjati. Če se na znani točki višina čez čas poveča, to pomeni, da je pritisk padel in da se bliža ciklon.Ko se vzpenjamo na goro, v naši okolici zračni pritisk pada. Hkrati pa se spreminja tudi zaradi vremenskih dejavnikov. Območja nizkega zračnega pritiska (cikloni) so povezana z oblačnim, vetrovnim in deževnim vremenom, območja visokega zračnega pritiska (anticikloni) pa z jasnino, šibkimi vetrovi in meglo po kotlinah. Razlike v pritisku med cikloni in anticikloni so okoli 20 mbar, to ustreza višinski razliki 200 metrov. Pritisk se spreminja tudi zaradi plimovanja ozračja čez dan. Te spremembe so majhne, kakšen milibar, in ustrezajo višinski spremembi do 10 metrov. 

== Veter ==

Veter je gibanje zraka. Opišemo s smerjo, iz katere piha, in hitrostjo. Splošni vetrovi pihajo vzdolž izobar – črt enakega pritiska. Ob gorah vetrovi spremenijo smer in se pospešijo. Veter najmočneje piha na sedlih in na grebenih. Vetrovne lege spoznamo po tem, da so tam veje dreves usmerjene v isto smer. Na zavetrni strani grebenov se pojavljajo vrtinci. Čim večje je gorstvo, bolj vpliva na hitrost in smer vetra. 

Če je vreme jasno in brez splošnih vetrov, potem se ob gorah pojavijo pobočni in dolinski vetrovi. Podnevi ob sončnem vremenu zaradi temperaturnih razlik pihajo pobočni vetrovi po pobočjih in dolinah navzgor (vzgornik), saj se prisojna pobočja segrejejo in se zrak začne dvigati, na njegovo mesto pa pridere zrak iz dolin. Ponoči pihajo vetrovi po pobočjih in po dolinah navzdol. Hladen zrak polzi po pobočjih in se steka v dolinah. Nočni vetrovi so posebno izraziti pozimi (dolge noči), dnevni pa poleti (močno sonce). 

Fen je veter, ki piha prek gorovja. Na privetrni strani gorovja je oblačno, baza (spodnji rob) oblaka je nizko, tam tudi dežuje ali sneži. Na zavetrni strani gorovja se veter spušča po pobočju, se segreva in suši. Zato je v dolinah pod gorami toplo. V Alpah se fen pojavi kot južni veter na Bavarskem, Tirolskem in v Švici, če dežuje na južni strani Alp. Pri nas pa se fen pojavi kot severozahodni veter, če so padavine na severni strani Alp. 

Tudi burja je veter, ki piha prek gorske pregrade. To je zelo hladen zrak, ki se preliva prek grebenov in potem pada po pobočjih proti dolini. Pri nas je burja pogosta jeseni in pozimi na planotah Notranjske in Primorske, najmočnejša pa je na Vipavskem in na Krasu. 

== Vlažnost zraka ==

V zraku je vedno primešane nekaj vodne pare – nevidnega plina, ki mu včasih rečemo tudi vodni hlapi. V zrak pride z izhlapevanjem vode z zemeljskega površja. Največja možna količina vodne pare v zraku – nasičena vlaga – je omejena in odvisna od temperature zraka. Čim višja je temperatura, večja je nasičena vlaga. Pri 30 oC je v zraku lahko petkrat več vodne pare kot pri 0 oC. Zrak, ki ga izdihavamo iz pljuč, je nasičen z vodno paro.

Če temperatura zraka pada, se zrak lahko ohladi do temperature rosišča. Tedaj se začne iz zraka izločati (utekočinjati ali odlagati) vodna para. Pri tej temperaturi nastanejo rosa, slana, ivje, megla in oblaki. Za fiziološke procese (ohlajanje, potenje, občutek mraza) je pomembna relativna vlaga, razmerje med dejansko vlažnostjo zraka in nasičeno vlažnostjo. Izražamo jo v odstotkih. Če je zrak stoodstotno vlažen, potem vanj ne more izhlapeti nič več vode. V suhem zraku je izhlapevanje močno. Če se tedaj potimo, se bomo učinkovito hladili. Relativna vlaga določa tudi hitrost sušenja mokrega perila. Nekateri cvetovi se odpirajo pri nizki vlagi in zapirajo pri visoki (npr. bodeča neža). Visoka relativna vlažnost je vnaprejšen znak poslabšanja vremena, saj oblaki in padavine nastanejo zaradi utekočinjenja vodne pare. 

== Količina padavin ==

Na meteoroloških postajah merijo količino tekočih padavin (dež), višino na novo zapadlega snega in skupno višino snežne odeje. Za meritev količine padavin uporabljajo dežemere. Izražamo jo v milimetrih. 1 mm padavin pomeni, da je na površino 1 m2 padlo 1 l dežja. Višino snežne odeje izražamo v centimetrih. Količina padavin povečini narašča z nadmorsko višino, v gorah je padavin več na privetrnih pobočjih. V goratem zahodnem delu Slovenije pade tudi do 4000 mm padavin na leto, medtem ko severovzhodna Slovenija prejme le okoli 800 mm padavin. 

= Vremenski pojavi =

== Oblačnost in stopnje oblačnosti ==

Oblak sestavljajo množice drobcenih vodnih kapljic ali ledenih kristalčkov. Te kapljice so manjše kot 0,001 mm in zato padajo skozi zrak počasi (1 dm/uro), tako da se nam zdi, da v zraku mirujejo. Hkrati so tako majhne, da posameznih ne vidimo – če jih je veliko, je zrak zamegljen. Oblaki nastajajo zaradi dviganja zraka. Pri dviganju se zrak hladi, ko se shladi do temperature rosišča, se v njem začne utekočinjati vodna para in nastanejo kapljice. Če je temperatura nizko pod lediščem, nastanejo ledeni kristali. V visokih delih ozračja je vedno mraz, najvišji oblaki so vedno iz ledenih kristalov. 

Oblaki so različnih oblik: so vlaknasti, slojasti, kopasti ali raztrgani. Oblika je odvisna od hitrosti dviganja zraka in od vetra. Veter nosi oblake s seboj, hkrati pa jih zaradi striženja tudi trga. Slojasti oblaki – stratusi – so razpotegnjeni v posamezni plasti ozračja in so v vodoravni smeri zelo razsežni. Nekateri so iz posameznih oblačnih kopic. Pravi kopasti oblaki – kumulusi – so v navpični smeri razsežnejši kot v vodoravni in zrastejo do 10 kilometrov visoko. Raztrgani oblaki – fraktusi – so posledica močnih vetrov in njihovega striženja. Visoki ledeni oblaki so v obliki vlaken in peresc – cirusi. 

Oblake razdelimo po višini na nizke (od 0 do 2000 m), srednje (2000–5000 m) in visoke (nad 5000 m). Nizki slojasti oblaki so stratusi, le nekoliko manj pogosti pa so stratokumulusi, sestavljeni iz množice nizkih kopic. Srednji oblaki so altokumulusi – ti so sestavljeni iz množice manjših kopic (ovce na nebu) ali pa altostratusi, če so enakomerna siva koprena, ki tako zastira sonce, da lahko gledamo vanj. Visoki oblaki so cirusi, če so v obliki peres, in cirokumulusi, če je po nebu razprostrta množica drobnih kosmov (»ovčke«) ali cirostratusi, če nebo prekriva le tanka koprena, ki komajda zakrije sonce. Padavinski oblaki – iz njih enakomerno dežuje ali sneži – so nimbostratusi, ki sežejo iz plasti nizkih oblakov med srednje in so enakomerno sivi. V navpični smeri se razvijajo kumulusi (kopice podobne cvetači), ko pa vrh takega oblaka dvigne do plasti visokih oblakov, se razleze v pahljačasto nakovalo. Takšnemu oblaku rečemo kumulonimbus in iz njega dežuje ali sneži ob plohi ali nevihti. 

== Vremenski pojavi ob lepem vremenu ==

Če se želimo o vremenu resno pogovarjati, ne zadošča, da ga opišemo kot »lepo« ali »slabo«. Večina ljudi ima za »lepo« jasno in sončno vreme. A tudi tedaj se v ozračju dogajajo nekateri zanimivi pojavi. Zaradi ohlajanja tal v jasnih in brezvetrnih nočeh se na tleh utekočini vodna para v obliki rose oziroma slane, če so temperature pod lediščem. Na drevju se na enak način kot slana izloči mehko ivje.

Ob »lepem« vremenu je ozračje pogosto motno zaradi zaprašenosti z delci. Na nebu v visokih oblakih včasih vidimo mavričen kolobar okoli sonca (halo) ali spreminjajoče se barve (irizacija). Zjutraj in zvečer je nebo rdeče, trajanje zarje in zore je odvisno od tega, kako daleč za obzorjem so naslednji oblaki. Če je zrak pri tleh zelo vroč, se nam zdi, da je v daljavi cesta mokra – vidimo zrcalno sliko neba, ki se ji reče fata morgana. 

== Megle ==

Najpogosteje megla nastane pri tleh ponoči. Če je jasno, se od hladnih tal ohladi plast zraka nad tlemi. Pri tleh se izloči rosa, nato se začne v zraku nad tlemi vodna para utekočinjati v drobcene kapljice. Tako kot v oblakih so posamezne meglene kapljice za nas nevidne in lebdijo v zraku. Če je teren razgiban, se v kotlinah naberejo debelejše plasti meglenega hladnega zraka. Megla lahko nastane tudi tedaj, če rahel veter prižene topel in vlažen zrak nad hladno podlago – to je dovedena (advekcijska) megla – in je pogosta pozimi ob morju. Megla se pojavi tudi, če nad vlažno podlago pride hladen zrak: puhteča megla nad toplimi rekami in jezeri, podobno je zamegljeno ob dežju. V gorah imamo občutek, da smo v megli, kadar so vrhovi v oblakih. Ko smo v oblaku, ne moremo ločiti ali gre za oblak ali meglo, oboje zmanjšuje vidnost in je iz drobcenih kapljic. Če veter žene meglo ali oblak, se oblačne kapljice zaletavajo ob predmete. Pri nizkih temperaturah tako na privetrni strani predmetov nastaja ivje, če pa je topleje, se na iglicah izloča meglena moča in se osipa s krošenj. 

== Padavinski pojavi ==

Ločimo tekoče in trdne padavine. Padavine priletijo iz oblakov. Tekoče padavine so pršenje (kapljice, manjše od 1 mm) in dež z večjimi kapljami (največ do 10 mm). Večje so kaplje, hitreje letijo skozi zrak. Če so kaplje podhlajene, potem ob dotiku s hladnimi tlemi ali predmeti zmrznejo – nastane požled (žled) ali poledica.

Trdne padavine so zelo raznovrstne. Najbolj običajen je sneg, sestavljen iz šesterooglatih snežink. Bliže je temperatura ledišču, večje so snežinke in tem bolj se lepijo v kosme. Pri nizkih temperaturah je intenzivnost sneženja majhna, tedaj so kristali drobni. Babje pšeno so okrogla bela zrnca, snežinke obdane z ivjem. Sodra so ledena zrnca, obdana z vodo, nastaja pa v nevihtnem oblaku. Če je nevihtni oblak zelo visok, lahko v njem nastanejo tudi debela ledena zrna toče. 

Ploha je kratkotrajen naliv iz kopastega oblaka. Pred njo in po njej je vreme razmeroma lepo. (So tudi snežne ali sodraste plohe.) Nevihta je izrazit naliv, piha močen veter, bliska se in grmi. Ob nevihti lahko pada tudi toča, pozimi pa sneg. Ob plohah in nevihtah se zrak pogosto ohladi. Kje natančno mesto bo nastala ploha ali nevihta, je precej naključno, tako da se na eni gori ploha lahko vsuje, na drugi strani doline pa ob spremenljivi oblačnosti ves čas sije sonce. Strela nastane ob razelektritvah ozračja. Večina strel se izmenja med deli oblaka, nekatere strele pa zadenejo tudi v tla. Posebno pogosto strela zadene gore, saj te sežejo v oblake. Najpogosteje udarja v izrazite vrhove in grebene. Plohe in nevihte lahko približno napovemo, če opazujemo razvoj kopastih oblakov. Čim hitreje rastejo oblaki, tem verjetneje je, da bo nastala nevihta ali vsaj ploha. Pomembno je, kdaj v dnevu začno nastajati in se razvijati kopasti oblaki. Če je to že zgodaj dopoldne, je večja verjetnost, da bo prišlo do nevihte. 

Pozimi v gorah pogosto opazimo posebne vremenske pojave, povezane s prenašanjem snega. Če veter nosi sneg nizko nad tlemi, je to nizki živi sneg, če ga dvigne visoko v zrak, je to visoki živi sneg – vejavica. Takrat se že iz dolin vidi, da v gorah divja vihar, saj so na zavetrni strani gora prave snežene zastave. 

== Občutek mraza in vročine ==

Naše občutenje mraza ali vročine je odvisno od energijskega ravnovesja telesa. Prejmemo energijo sončnega sevanja in sevanja okolice; s tem se telo greje, hkrati pa naše telo tudi samo seva dolgovalovno sevanje v okolico in se s tem ohlaja. Z vetrom v okolici telo izgublja energijo s konvekcijo toplote. Ob stiku površine telesa z drugo toplejšo ali hladnejšo površino telo dobiva ali izgublja energijo s prevajanjem toplote (odvisno od izolativnosti obleke in obutve). Telo se ogreva s produkcijo energije (metabolizem, fizično gibanje), ohlaja pa se še s potenjem in dihanjem – oboje hladi telo z izhlapevanjem vode. Človeško telo si prizadeva ohraniti stalno temperaturo okoli 37 stopinj. Pri občutku vročine je poleg temperature zraka pomembna še relativna vlažnost. Pri isti temperaturi zraka vročino veliko bolj občutimo kot obremenjujočo, če je zračna vlažnost visoka. Pri nizkih temperaturah se zelo pozna vpliv vetra, ki povečuje ohlajanje telesa, imamo občutek večjega mraza. V nekaterih deželah popisujejo vpliv vetra na občutek mraza z navajanjem znižanih temperatur (wind chill temperature). Tudi pri nizkih temperaturah je izhlapevanje pomembno; v mokre roke ali pod mokro majico nas zebe. 

= Razlike v značilnostih vremena med ravninskim svetom in gorami =

V gorah se vreme spreminja hitreje kot v dolini. Oblaki se hitro zgrnejo in tudi razjasni se hitro. Vremenske spremembe so v gorah izrazitejše: dežuje in sneži močneje, vetrovi so hitrejši in sunkovitejši. V gorah je pogosteje oblačno kot v dolini. Tudi nevihte so v gorah spomladi in poleti številčnejše kot v dolinah in strela udarja pogosteje. V gorah se pojavljajo lokalni pobočni in dolinski vetrovi, v kotlinah pa nastajajo izrazita jezera hladnega zraka (ledenice, toplotni obrati). 

Spremembe vremena v gorah čutimo izraziteje, saj smo ponavadi sredi dogajanja (pogosto smo v gorah sredi oblaka), hkrati pa aktivnosti v gorah potekajo na prostem, tako da nas pred vremenskimi vplivi ne ščitijo zidovi. Z višino postajajo vremenska stanja vse bolj izjemna: če v dolini piha, po gorah divja vihar, če v dolini dela veter zamete, so vrhovi gora zaviti v visoki živi sneg. Oblačne kape se pojavijo, ko proti gorovju piha veter in se mora tam dvigniti. Če se oblačna kapa spušča proti dolini, priteka vse bolj vlažen zrak in to je znamenje poslabšanja vremena. Če se spodnji rob oblačne kape dviga, to pomeni, da se bo vreme izboljšalo. Ob prisojnih pobočjih gora se v toplem delu leta vsak dan dopoldne začno nastajati kopasti oblaki, vrhovi se zavijejo vanje, pozneje se pojavijo še plohe in nevihte. Oblika vrha oblačne kape nam lahko pomaga napovedovati vreme za uro ali dve vnaprej. Če se vrh kape hitro dviga, to napoveduje skorajšnjo ploho ali nevihto. Če je vrh oblačne kape nizek in gladek, je to znak močnih vetrov okoli vrha gore. Če je kapa potlačena in morda oblačna kapa morda sploh ne seže do vrha gore, to kaže na stabilno ozračje; neviht ne bo. 

= Vremenska napoved =

== Kako nastane vremenska napoved ==

Vremenska napoved nastane na podlagi meritev vremena in izračunov. Meteorologi vedo, kako so vremenske spremenljivke povezane med seboj. Vremenska napoved se hkrati računa za zelo velika območja na Zemlji, saj so vremenski pojavi razsežni in ne poznajo državnih meja. Rezultat računa so polja meteoroloških spremenljivk, ki jih narišejo kot vremenske karte. Te potem meteorologi razložijo in za posamezne pokrajine napišejo vremensko napoved. 

== Kaj vremenska napoved napoveduje ==

Meteorologi napovedujejo vreme za cele pokrajine (npr. zahodna Slovenija, osrednja Slovenija, Primorska...). Vremenski razvoj napovedujejo na kakih 6 ur natančno (dopoldne, popoldne, ponoči...). Napovedujejo vremenske pojave, oblačnost ter temperaturo zraka. Če je potrebno, napovejo tudi posebne pojave (višino, do katere bo snežilo, burjo, poledico, izjemno močne padavine). Vremenska napoved ima tudi opis pritiskovih tvorb v ozračju nad celinami – to je vremenska slika. Najbolj natančna je vremenska napoved za prva dva dni, za naslednja dva pa so le približni obeti. Z zanesljivostjo vremenske napovedi je podobno: za prve dni je boljša kot za poznejše. 

== Posebne napovedi za gorski svet ==

Meteorološke službe za gore pripravljajo posebno vremensko napoved. Ponavadi velja za dan vnaprej. Razen razvoja vremena, pri katerem so seveda poudarjene posebnosti vremena v gorah, podajajo tudi temperature na različnih nadmorskih višinah, pri nas za 1500 in 2500 metrov, drugod po Alpah pa tudi za višje. Pozimi pripravljajo še poročila o stanju snežne odeje (koliko je snega, kje se začne, kako se predira..) ter opozorila o morebitnem proženju snežnih plazov v gorah. Pri vseh gorskih napovedih pa se moramo zavedati, da napovedi niso napisane za vsako goro posebej, ampak veljajo za cele gorske skupine. Upoštevati je treba tudi vpliv slučajnosti. 

===== Viri in literatura: =====

Prispevek prenešen iz: ''Vrhovec, T., Kastelec, D., 2011: Vremenoslovje. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str. ''

''Parker, S., T. Vrhovec, 1995: Vreme, Murska Sobota, Pomurska založba, 39 str. Petkovšek Z., Trontelj M., 1996: Pogledi na vreme, DZS, 139 str. Reynolds R., 2004: Vremenski vodnik, Ljubljana, Tehniška založba Slovenije, 192 str ''

Osnove vremena

2013-05-20T11:12:42Z

Andrej Bandelj:

[[Image:Klimadiagramlj.JPG|thumb|center|Klimadiagram za Portorož (sredozemsko podnebje)]][[Image:Klimadportorož.JPG|thumb|center|Klimadiagram za Ljubljano (subalpsko podnebje)]][[Image:Klimadms.JPG|thumb|center|Klimadiagram za Mursko Soboto (zmerno kontinentalno subpanonsko podnebje)]][[Image:Klimadkred.JPG|thumb|center|Klimadiagram za Kredarico (gorsko podnebje)]]Vreme je celotno trenutno dogajanje v ozračju nad krajem, pokrajino. Opišemo ga z vremenskimi pojavi in spremenljivkami. To so temperatura, pritisk, veter, vlažnost zraka, količina padavin, sončno obsevanje in stanje tal. Z izrazom podnebje označimo povprečno vreme nad nekim krajem, območjem. Opišemo povprečne vrednosti vremenskih spremenljivk v izbranem večletnem obdobju ter njihovo spremenljivost, hkrati pa tudi običajne vremenske pojave in njihovo pogostost. Spremenljivost vremena v daljšem obdobju opišemo s tem, kakšne so bile najmanjše in največje vrednosti vremenskih spremenljivk in kako pogosto so se posamezne vrednosti pojavljale. Povprečja, najmanjše in največje vrednosti izračunamo najprej za posamezne mesece in nato povemo, kako se vreme nad nekim krajem spreminja čez leto. Namesto izraza podnebje se v zadnjem času tudi v Sloveniji vse pogosteje uporablja izraz klima. 

Zemljo obdaja plast zraka, ki sega od zemeljske površine pa do višine kakih 100 km. To je ozračje (atmosfera). V primerjavi z velikostjo Zemlje (polmer okrog 6400 km), je plast ozračja zelo tanka. Zrak je mešanica plinov, njegova gostota z višino pada. Vremenski pojavi so le v tanki plasti ozračja – troposferi – debeli okoli 11 km. Nad ekvatorjem sega do 17 km, nad polarnimi območji pa le do 9 km. Zrak v troposferi pretežno sestavljajo plini: dušik, kisik in argon. Razen tega so v zraku še plini, s spremenljivo količino: vodna para, ogljikov dioksid, ozon in onesnažila (žveplov dioksid, dušikov dioksid …). Poleg plinov je v troposferi tudi voda v tekočem (kapljice) in trdnem stanju (kristalčki) v oblakih in megli ter drobni trdni delci – aerosol (prah, pelod, dim).

Vreme se na Zemlji ves čas spreminja. Nanj vplivajo vesoljski in zemeljski dejavniki (razporeditev kopnega in oceanov, relief ...). Sonce je glavni vir energije. Zaradi kroženja Zemlje okoli Sonca in zaradi njenega vrtenja okoli svoje nagnjene osi, prejmejo posamezni deli zemeljskega površja različno količino energije. Polarni predeli je dobijo veliko manj kot tisti ob ekvatorju, od tod sledijo razlike v temperaturah. Zelo preporsto povedano: razlike v temperaturi zraka povzročijo razlike v zračnem pritisku, to pa sproži premikanje zraka – veter. Ker se ozračje vrti skupaj z Zemljo, nanj delujejo še druge sile, ki tudi vplivajo na veter. V območju zmernih geografskih širin prevladujejo splošni zahodni vetrovi. Zato v Slovenijo vreme ponavadi »prihaja« od jugozahoda, zahoda ali severozahoda. V pasu zmernih geografskih širin nastajajo velike pritiskove tvorbe cikloni (območja nizkega zračnega pritiska) in anticikloni (območja visokega zračnega pritiska).

Slovenija je geografsko in podnebno raznolika. Ločimo štiri osnovne tipe podnebja: v severovzhodni Sloveniji je zmerno kontinentalno subpanonsko, v osrednji Sloveniji v nižjih legah subalpsko, v hribovitem svetu pa gorsko, zahodno od Alpsko-Dinarske pregrade, na Primorskem in Goriškem pa je sredozemsko podnebje. 

= Značilnosti vremena =

Osnovna značilnost vremena je njegova spremenljivost. V poleti se vreme spreminja izraziteje kot pozimi. Vreme je pogosto dolgo enako (na primer v obdobjih poletnega vročega vremena), potem pa se v kratkem času močno spremeni. Gore so znane po tem, da se vreme tam spreminja še hitreje kot nad ravninami in ob morju. Povsod po svetu potekajo redna opazovanja vremena na meteoroloških opazovalnih postajah. Vrednosti vremenskih spremenljivk merijo z merilnimi insrumenti, pojave pa opazujejo za to izurjeni opazovalci. 

= Vremenske spremenljivke =

== Temperatura zraka ==

Temperatura zraka izraža toplotno stanje ozračja. Merimo jo s termometri, 2 m nad površino tal v zasenčenem in zračnem prostoru bele vremenske hišice, postavljene na ravnem travnatem terenu. Temperatura zraka ima svoj dnevni in letni hod (Slika 1 in 2). Ob lepem vremenu je najnižja temperatura zraka tik pred sončnim vzhodom, najvišja pa eno do dve uri po sončnem poldnevu. Popoldne, zvečer in ponoči temperatura pada. Na potek temperature bistveno vplivajo vremenski pojavi (npr. padavine, megla, oblaki). Ob oblačnih dneh so temperaturne spremembe čez dan zelo majhne. 

Temperatura zraka v povprečju pada z nadmorsko višino za 6,5 stopinj na 1000 m, ob vetrovnem jasnem vremenu pa tudi za 10 stopinj na 1000 m. Včasih je temperatura zraka z višino stalna ali celo narašča. Temu pravimo temperaturni obrat – inverzija. Tedaj je v gorah topleje kot v dolini in v dolinah se zadržujejo t. i. jezera hladnega zraka z meglo ali nizko oblačnostjo. 

== Zračni pritisk ==

Z višino zračni pritisk (tlak) pada, in sicer približno za 1 mbar na 10 metrov. V nižinah je normalni zračni pritisk približno 1000 mbar, na 1500 m okoli 850 mbar, na 3000 m pa 700 mbar. To pomeni, da je na 3000 m 30 % zraka manj kot v nižinah, kar ima posledice za fiziologijo in storilnost. Na zmanjšan zračni pritisk v visokih gorah se je treba postopno prilagoditi (aklimatizacija). Prehitre spremembe nadmorske višine so nevarne, zaradi zmanjšane količine zraka telo in možgani ne delujejo dobro. Zmanjša se učinkovitost, pojavijo se glavoboli, zboimo lahko za višinsko boleznijo. Spremembe pritiska z višino lahko izkoristimo tudi za približno določanje višine. Višinomer je barometer, ki preračuna pritisk v višino. Ker se pritisk razen z višino spreminja še z vremenom, je treba višinomer na znanih višinskih točkah (na vrhovih, pri kočah) umerjati. Če se na znani točki višina čez čas poveča, to pomeni, da je pritisk padel in da se bliža ciklon.Ko se vzpenjamo na goro, v naši okolici zračni pritisk pada. Hkrati pa se spreminja tudi zaradi vremenskih dejavnikov. Območja nizkega zračnega pritiska (cikloni) so povezana z oblačnim, vetrovnim in deževnim vremenom, območja visokega zračnega pritiska (anticikloni) pa z jasnino, šibkimi vetrovi in meglo po kotlinah. Razlike v pritisku med cikloni in anticikloni so okoli 20 mbar, to ustreza višinski razliki 200 metrov. Pritisk se spreminja tudi zaradi plimovanja ozračja čez dan. Te spremembe so majhne, kakšen milibar, in ustrezajo višinski spremembi do 10 metrov. 

== Veter ==

Veter je gibanje zraka. Opišemo s smerjo, iz katere piha, in hitrostjo. Splošni vetrovi pihajo vzdolž izobar – črt enakega pritiska. Ob gorah vetrovi spremenijo smer in se pospešijo. Veter najmočneje piha na sedlih in na grebenih. Vetrovne lege spoznamo po tem, da so tam veje dreves usmerjene v isto smer. Na zavetrni strani grebenov se pojavljajo vrtinci. Čim večje je gorstvo, bolj vpliva na hitrost in smer vetra. 

Če je vreme jasno in brez splošnih vetrov, potem se ob gorah pojavijo pobočni in dolinski vetrovi. Podnevi ob sončnem vremenu zaradi temperaturnih razlik pihajo pobočni vetrovi po pobočjih in dolinah navzgor (vzgornik), saj se prisojna pobočja segrejejo in se zrak začne dvigati, na njegovo mesto pa pridere zrak iz dolin. Ponoči pihajo vetrovi po pobočjih in po dolinah navzdol. Hladen zrak polzi po pobočjih in se steka v dolinah. Nočni vetrovi so posebno izraziti pozimi (dolge noči), dnevni pa poleti (močno sonce). 

Fen je veter, ki piha prek gorovja. Na privetrni strani gorovja je oblačno, baza (spodnji rob) oblaka je nizko, tam tudi dežuje ali sneži. Na zavetrni strani gorovja se veter spušča po pobočju, se segreva in suši. Zato je v dolinah pod gorami toplo. V Alpah se fen pojavi kot južni veter na Bavarskem, Tirolskem in v Švici, če dežuje na južni strani Alp. Pri nas pa se fen pojavi kot severozahodni veter, če so padavine na severni strani Alp. 

Tudi burja je veter, ki piha prek gorske pregrade. To je zelo hladen zrak, ki se preliva prek grebenov in potem pada po pobočjih proti dolini. Pri nas je burja pogosta jeseni in pozimi na planotah Notranjske in Primorske, najmočnejša pa je na Vipavskem in na Krasu. 

== Vlažnost zraka ==

V zraku je vedno primešane nekaj vodne pare – nevidnega plina, ki mu včasih rečemo tudi vodni hlapi. V zrak pride z izhlapevanjem vode z zemeljskega površja. Največja možna količina vodne pare v zraku – nasičena vlaga – je omejena in odvisna od temperature zraka. Čim višja je temperatura, večja je nasičena vlaga. Pri 30 oC je v zraku lahko petkrat več vodne pare kot pri 0 oC. Zrak, ki ga izdihavamo iz pljuč, je nasičen z vodno paro.

Če temperatura zraka pada, se zrak lahko ohladi do temperature rosišča. Tedaj se začne iz zraka izločati (utekočinjati ali odlagati) vodna para. Pri tej temperaturi nastanejo rosa, slana, ivje, megla in oblaki. Za fiziološke procese (ohlajanje, potenje, občutek mraza) je pomembna relativna vlaga, razmerje med dejansko vlažnostjo zraka in nasičeno vlažnostjo. Izražamo jo v odstotkih. Če je zrak stoodstotno vlažen, potem vanj ne more izhlapeti nič več vode. V suhem zraku je izhlapevanje močno. Če se tedaj potimo, se bomo učinkovito hladili. Relativna vlaga določa tudi hitrost sušenja mokrega perila. Nekateri cvetovi se odpirajo pri nizki vlagi in zapirajo pri visoki (npr. bodeča neža). Visoka relativna vlažnost je vnaprejšen znak poslabšanja vremena, saj oblaki in padavine nastanejo zaradi utekočinjenja vodne pare. 

== Količina padavin ==

Na meteoroloških postajah merijo količino tekočih padavin (dež), višino na novo zapadlega snega in skupno višino snežne odeje. Za meritev količine padavin uporabljajo dežemere. Izražamo jo v milimetrih. 1 mm padavin pomeni, da je na površino 1 m2 padlo 1 l dežja. Višino snežne odeje izražamo v centimetrih. Količina padavin povečini narašča z nadmorsko višino, v gorah je padavin več na privetrnih pobočjih. V goratem zahodnem delu Slovenije pade tudi do 4000 mm padavin na leto, medtem ko severovzhodna Slovenija prejme le okoli 800 mm padavin. 

= Vremenski pojavi =

== Oblačnost in stopnje oblačnosti ==

Oblak sestavljajo množice drobcenih vodnih kapljic ali ledenih kristalčkov. Te kapljice so manjše kot 0,001 mm in zato padajo skozi zrak počasi (1 dm/uro), tako da se nam zdi, da v zraku mirujejo. Hkrati so tako majhne, da posameznih ne vidimo – če jih je veliko, je zrak zamegljen. Oblaki nastajajo zaradi dviganja zraka. Pri dviganju se zrak hladi, ko se shladi do temperature rosišča, se v njem začne utekočinjati vodna para in nastanejo kapljice. Če je temperatura nizko pod lediščem, nastanejo ledeni kristali. V visokih delih ozračja je vedno mraz, najvišji oblaki so vedno iz ledenih kristalov. 

Oblaki so različnih oblik: so vlaknasti, slojasti, kopasti ali raztrgani. Oblika je odvisna od hitrosti dviganja zraka in od vetra. Veter nosi oblake s seboj, hkrati pa jih zaradi striženja tudi trga. Slojasti oblaki – stratusi – so razpotegnjeni v posamezni plasti ozračja in so v vodoravni smeri zelo razsežni. Nekateri so iz posameznih oblačnih kopic. Pravi kopasti oblaki – kumulusi – so v navpični smeri razsežnejši kot v vodoravni in zrastejo do 10 kilometrov visoko. Raztrgani oblaki – fraktusi – so posledica močnih vetrov in njihovega striženja. Visoki ledeni oblaki so v obliki vlaken in peresc – cirusi. 

Oblake razdelimo po višini na nizke (od 0 do 2000 m), srednje (2000–5000 m) in visoke (nad 5000 m). Nizki slojasti oblaki so stratusi, le nekoliko manj pogosti pa so stratokumulusi, sestavljeni iz množice nizkih kopic. Srednji oblaki so altokumulusi – ti so sestavljeni iz množice manjših kopic (ovce na nebu) ali pa altostratusi, če so enakomerna siva koprena, ki tako zastira sonce, da lahko gledamo vanj. Visoki oblaki so cirusi, če so v obliki peres, in cirokumulusi, če je po nebu razprostrta množica drobnih kosmov (»ovčke«) ali cirostratusi, če nebo prekriva le tanka koprena, ki komajda zakrije sonce. Padavinski oblaki – iz njih enakomerno dežuje ali sneži – so nimbostratusi, ki sežejo iz plasti nizkih oblakov med srednje in so enakomerno sivi. V navpični smeri se razvijajo kumulusi (kopice podobne cvetači), ko pa vrh takega oblaka dvigne do plasti visokih oblakov, se razleze v pahljačasto nakovalo. Takšnemu oblaku rečemo kumulonimbus in iz njega dežuje ali sneži ob plohi ali nevihti. 

== Vremenski pojavi ob lepem vremenu ==

Če se želimo o vremenu resno pogovarjati, ne zadošča, da ga opišemo kot »lepo« ali »slabo«. Večina ljudi ima za »lepo« jasno in sončno vreme. A tudi tedaj se v ozračju dogajajo nekateri zanimivi pojavi. Zaradi ohlajanja tal v jasnih in brezvetrnih nočeh se na tleh utekočini vodna para v obliki rose oziroma slane, če so temperature pod lediščem. Na drevju se na enak način kot slana izloči mehko ivje.

Ob »lepem« vremenu je ozračje pogosto motno zaradi zaprašenosti z delci. Na nebu v visokih oblakih včasih vidimo mavričen kolobar okoli sonca (halo) ali spreminjajoče se barve (irizacija). Zjutraj in zvečer je nebo rdeče, trajanje zarje in zore je odvisno od tega, kako daleč za obzorjem so naslednji oblaki. Če je zrak pri tleh zelo vroč, se nam zdi, da je v daljavi cesta mokra – vidimo zrcalno sliko neba, ki se ji reče fata morgana. 

== Megle ==

Najpogosteje megla nastane pri tleh ponoči. Če je jasno, se od hladnih tal ohladi plast zraka nad tlemi. Pri tleh se izloči rosa, nato se začne v zraku nad tlemi vodna para utekočinjati v drobcene kapljice. Tako kot v oblakih so posamezne meglene kapljice za nas nevidne in lebdijo v zraku. Če je teren razgiban, se v kotlinah naberejo debelejše plasti meglenega hladnega zraka. Megla lahko nastane tudi tedaj, če rahel veter prižene topel in vlažen zrak nad hladno podlago – to je dovedena (advekcijska) megla – in je pogosta pozimi ob morju. Megla se pojavi tudi, če nad vlažno podlago pride hladen zrak: puhteča megla nad toplimi rekami in jezeri, podobno je zamegljeno ob dežju. V gorah imamo občutek, da smo v megli, kadar so vrhovi v oblakih. Ko smo v oblaku, ne moremo ločiti ali gre za oblak ali meglo, oboje zmanjšuje vidnost in je iz drobcenih kapljic. Če veter žene meglo ali oblak, se oblačne kapljice zaletavajo ob predmete. Pri nizkih temperaturah tako na privetrni strani predmetov nastaja ivje, če pa je topleje, se na iglicah izloča meglena moča in se osipa s krošenj. 

== Padavinski pojavi ==

Ločimo tekoče in trdne padavine. Padavine priletijo iz oblakov. Tekoče padavine so pršenje (kapljice, manjše od 1 mm) in dež z večjimi kapljami (največ do 10 mm). Večje so kaplje, hitreje letijo skozi zrak. Če so kaplje podhlajene, potem ob dotiku s hladnimi tlemi ali predmeti zmrznejo – nastane požled (žled) ali poledica.

Trdne padavine so zelo raznovrstne. Najbolj običajen je sneg, sestavljen iz šesterooglatih snežink. Bliže je temperatura ledišču, večje so snežinke in tem bolj se lepijo v kosme. Pri nizkih temperaturah je intenzivnost sneženja majhna, tedaj so kristali drobni. Babje pšeno so okrogla bela zrnca, snežinke obdane z ivjem. Sodra so ledena zrnca, obdana z vodo, nastaja pa v nevihtnem oblaku. Če je nevihtni oblak zelo visok, lahko v njem nastanejo tudi debela ledena zrna toče. 

Ploha je kratkotrajen naliv iz kopastega oblaka. Pred njo in po njej je vreme razmeroma lepo. (So tudi snežne ali sodraste plohe.) Nevihta je izrazit naliv, piha močen veter, bliska se in grmi. Ob nevihti lahko pada tudi toča, pozimi pa sneg. Ob plohah in nevihtah se zrak pogosto ohladi. Kje natančno mesto bo nastala ploha ali nevihta, je precej naključno, tako da se na eni gori ploha lahko vsuje, na drugi strani doline pa ob spremenljivi oblačnosti ves čas sije sonce. Strela nastane ob razelektritvah ozračja. Večina strel se izmenja med deli oblaka, nekatere strele pa zadenejo tudi v tla. Posebno pogosto strela zadene gore, saj te sežejo v oblake. Najpogosteje udarja v izrazite vrhove in grebene. Plohe in nevihte lahko približno napovemo, če opazujemo razvoj kopastih oblakov. Čim hitreje rastejo oblaki, tem verjetneje je, da bo nastala nevihta ali vsaj ploha. Pomembno je, kdaj v dnevu začno nastajati in se razvijati kopasti oblaki. Če je to že zgodaj dopoldne, je večja verjetnost, da bo prišlo do nevihte. 

Pozimi v gorah pogosto opazimo posebne vremenske pojave, povezane s prenašanjem snega. Če veter nosi sneg nizko nad tlemi, je to nizki živi sneg, če ga dvigne visoko v zrak, je to visoki živi sneg – vejavica. Takrat se že iz dolin vidi, da v gorah divja vihar, saj so na zavetrni strani gora prave snežene zastave. 

== Občutek mraza in vročine ==

Naše občutenje mraza ali vročine je odvisno od energijskega ravnovesja telesa. Prejmemo energijo sončnega sevanja in sevanja okolice; s tem se telo greje, hkrati pa naše telo tudi samo seva dolgovalovno sevanje v okolico in se s tem ohlaja. Z vetrom v okolici telo izgublja energijo s konvekcijo toplote. Ob stiku površine telesa z drugo toplejšo ali hladnejšo površino telo dobiva ali izgublja energijo s prevajanjem toplote (odvisno od izolativnosti obleke in obutve). Telo se ogreva s produkcijo energije (metabolizem, fizično gibanje), ohlaja pa se še s potenjem in dihanjem – oboje hladi telo z izhlapevanjem vode. Človeško telo si prizadeva ohraniti stalno temperaturo okoli 37 stopinj. Pri občutku vročine je poleg temperature zraka pomembna še relativna vlažnost. Pri isti temperaturi zraka vročino veliko bolj občutimo kot obremenjujočo, če je zračna vlažnost visoka. Pri nizkih temperaturah se zelo pozna vpliv vetra, ki povečuje ohlajanje telesa, imamo občutek večjega mraza. V nekaterih deželah popisujejo vpliv vetra na občutek mraza z navajanjem znižanih temperatur (wind chill temperature). Tudi pri nizkih temperaturah je izhlapevanje pomembno; v mokre roke ali pod mokro majico nas zebe. 

= Razlike v značilnostih vremena med ravninskim svetom in gorami =

V gorah se vreme spreminja hitreje kot v dolini. Oblaki se hitro zgrnejo in tudi razjasni se hitro. Vremenske spremembe so v gorah izrazitejše: dežuje in sneži močneje, vetrovi so hitrejši in sunkovitejši. V gorah je pogosteje oblačno kot v dolini. Tudi nevihte so v gorah spomladi in poleti številčnejše kot v dolinah in strela udarja pogosteje. V gorah se pojavljajo lokalni pobočni in dolinski vetrovi, v kotlinah pa nastajajo izrazita jezera hladnega zraka (ledenice, toplotni obrati). 

Spremembe vremena v gorah čutimo izraziteje, saj smo ponavadi sredi dogajanja (pogosto smo v gorah sredi oblaka), hkrati pa aktivnosti v gorah potekajo na prostem, tako da nas pred vremenskimi vplivi ne ščitijo zidovi. Z višino postajajo vremenska stanja vse bolj izjemna: če v dolini piha, po gorah divja vihar, če v dolini dela veter zamete, so vrhovi gora zaviti v visoki živi sneg. Oblačne kape se pojavijo, ko proti gorovju piha veter in se mora tam dvigniti. Če se oblačna kapa spušča proti dolini, priteka vse bolj vlažen zrak in to je znamenje poslabšanja vremena. Če se spodnji rob oblačne kape dviga, to pomeni, da se bo vreme izboljšalo. Ob prisojnih pobočjih gora se v toplem delu leta vsak dan dopoldne začno nastajati kopasti oblaki, vrhovi se zavijejo vanje, pozneje se pojavijo še plohe in nevihte. Oblika vrha oblačne kape nam lahko pomaga napovedovati vreme za uro ali dve vnaprej. Če se vrh kape hitro dviga, to napoveduje skorajšnjo ploho ali nevihto. Če je vrh oblačne kape nizek in gladek, je to znak močnih vetrov okoli vrha gore. Če je kapa potlačena in morda oblačna kapa morda sploh ne seže do vrha gore, to kaže na stabilno ozračje; neviht ne bo. 

= Vremenska napoved =

== Kako nastane vremenska napoved ==

Vremenska napoved nastane na podlagi meritev vremena in izračunov. Meteorologi vedo, kako so vremenske spremenljivke povezane med seboj. Vremenska napoved se hkrati računa za zelo velika območja na Zemlji, saj so vremenski pojavi razsežni in ne poznajo državnih meja. Rezultat računa so polja meteoroloških spremenljivk, ki jih narišejo kot vremenske karte. Te potem meteorologi razložijo in za posamezne pokrajine napišejo vremensko napoved. 

== Kaj vremenska napoved napoveduje ==

Meteorologi napovedujejo vreme za cele pokrajine (npr. zahodna Slovenija, osrednja Slovenija, Primorska...). Vremenski razvoj napovedujejo na kakih 6 ur natančno (dopoldne, popoldne, ponoči...). Napovedujejo vremenske pojave, oblačnost ter temperaturo zraka. Če je potrebno, napovejo tudi posebne pojave (višino, do katere bo snežilo, burjo, poledico, izjemno močne padavine). Vremenska napoved ima tudi opis pritiskovih tvorb v ozračju nad celinami – to je vremenska slika. Najbolj natančna je vremenska napoved za prva dva dni, za naslednja dva pa so le približni obeti. Z zanesljivostjo vremenske napovedi je podobno: za prve dni je boljša kot za poznejše. 

== Posebne napovedi za gorski svet ==

Meteorološke službe za gore pripravljajo posebno vremensko napoved. Ponavadi velja za dan vnaprej. Razen razvoja vremena, pri katerem so seveda poudarjene posebnosti vremena v gorah, podajajo tudi temperature na različnih nadmorskih višinah, pri nas za 1500 in 2500 metrov, drugod po Alpah pa tudi za višje. Pozimi pripravljajo še poročila o stanju snežne odeje (koliko je snega, kje se začne, kako se predira..) ter opozorila o morebitnem proženju snežnih plazov v gorah. Pri vseh gorskih napovedih pa se moramo zavedati, da napovedi niso napisane za vsako goro posebej, ampak veljajo za cele gorske skupine. Upoštevati je treba tudi vpliv slučajnosti. 

===== Viri in literatura: =====

Prispevek prenešen iz: ''Vrhovec, T., Kastelec, D., 2011: Vremenoslovje. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str. ''

''Parker, S., T. Vrhovec, 1995: Vreme, Murska Sobota, Pomurska založba, 39 str. Petkovšek Z., Trontelj M., 1996: Pogledi na vreme, DZS, 139 str. Reynolds R., 2004: Vremenski vodnik, Ljubljana, Tehniška založba Slovenije, 192 str ''

Slika:Kopasti.JPG

2013-05-20T11:08:02Z

Andrej Bandelj:

Slika:Trdoivje.JPG

2013-05-20T11:07:47Z

Andrej Bandelj:

Slika:Kumulus.JPG

2013-05-20T11:07:22Z

Andrej Bandelj:

Slika:Visokioblaki.JPG

2013-05-20T11:06:54Z

Andrej Bandelj:

Slika:Nizkioblaki.JPG

2013-05-20T11:06:34Z

Andrej Bandelj:

Slika:Inverzija.JPG

2013-05-20T11:05:49Z

Andrej Bandelj:

Slika:Dnevnihlj.JPG

2013-05-20T11:05:24Z

Andrej Bandelj:

Slika:Dnevnihkred.JPG

2013-05-20T11:05:09Z

Andrej Bandelj:

Slika:Klimadkred.JPG

2013-05-20T11:04:44Z

Andrej Bandelj:

Slika:Klimadms.JPG

2013-05-20T11:04:25Z

Andrej Bandelj:

Slika:Klimadportorož.JPG

2013-05-20T11:04:08Z

Andrej Bandelj:

Slika:Klimadiagramlj.JPG

2013-05-20T11:03:37Z

Andrej Bandelj:

Planinske poti

2013-05-20T10:55:21Z

Andrej Bandelj:

Hoja v hribe je po označeni planinski poti in brezpotju, ki si jih vsak sam izbere glede na svoje znanje in fizične sposobnosti. Planinska pot je pri nas označena s knafelčevo markacijo, ki je okroglo dvobarvno znamenje – bela pika in rdeč kolobar.Na začetku planinske poti in razpotjih so nameščene predpisane smerne table. Planinska pot je določenih mestih opremljena s tehničnimi varovali (npr, klini, žične vrvi), ki omogočajo varen prehod zahtevnejših mest. Naše planinske poti so za kopne razmere glede na težavnost hoje razdeljene v tri kategorije: lahke, zahtevne in zelo zahtevne in na smernih tablah so ustrezne oznake. Opisi planinskih poti so v planinskih vodnikih in narisane na planinski karti, ki jih izdaja Planinska zveza Slovenije.

== Komunikacije ==

Človek že od nekdaj hodi v gore, zaradi preživetja. V prazgodovinski dobi je hodil tudi više v gore. Tudi pri nas imamo nekaj paleolitskih spomenikov, ki pričajo o tem (npr. Potočka zijalka na Olševi). Leta 218 pred našim štetjem je potekal Hanibalov vojaški pohod čez Pireneje in Alpe v Italijo, da bi osvojil Rim. Filip V. Makedonski se je leta 180 pred našim šteštjem povzpel na Musalo (2925 m, najvišji vrh Balkana) etjem, da bi ugotovil, ali se vidi od tam Jadransko in Egejsko morje. Rimski cesar Hadrijan je šel na Etno (3323 m) gledati sočni zahod (leta 132). Konec aprila leta 1336 se je znani pesnik in humanist Francesco Petrarca samo zaradi želje, da bi dosegel pomembno višino povzpel na Mont Ventoux (1912 m) v Provansi z bratom Gerardom. Nekateri to štejejo za začetek planinstva. Dan po njegovem rojstnem dnevu leta 2002 se je pripeljalo na vrh 162 kolesarjev Tour de France in množica gledalcev. Čez vrh sta speljani dve obhodnici št. 4 in 9 Grand Randonée (Velika obhodnica). Gore pa so bile tudi prebivališče bogov in to je za ljudi pomenilo oviro. Za osvajalci so sledili trgovci. Ti so pripomogli k temu, da so nekdanje pregrade postale most med narodi in različnimi kulturami. Čez Vršič je prej vodila le steza, danes je tam široka cesta. Eden zadnjih cestnih prelazov je Pavličev vrh, nekaj pa so jih znižali s predori (Ljubelj, Karavanke). Prve poti so v gorah naredili domačini (pastirji, lovci, gozdarji, oglarji, rudarji); še danes so znane in prehodne. Za hojo na hribe pa ostajajo steze, ki so danes nadelane in opremljene z varovali. Planinske poti pa so še posebej označene. Slovenska planinska organizacija je v dobrem stoletju nadelala in zavarovala ali pa le označila nekaj več kot tisoč planinskih poti v Sloveniji. Na območju alpskega sveta je 69 % vseh planinskih poti v Sloveniji, 19 % v dinarskem gorstvu, 10 % v panonskem in le 2 % v primorskem svetu. Iz tega lahko ugotovimo, da so vse slovenske pokrajine kljub različni primernosti pokrajine za planinarjenje opremljen s planinskimi potmi in kočami.

Komunikacije (prometnice) je skupni izraz za vse naravne danosti ali zgrajene objekte, ki rabijo za splošni promet na kopnem, vodah in zraku. Med komunikacije na kopnem sodijo: različne peš in vozne poti, ceste, železnice, žični prenosi sporočil. To so javne komunikacije, ki jih uporabljamo tudi planinci. Hojo delimo na: 1. hojo »po živem« (brezpotje) 2. hojo po utrtih stezah in poteh Po živem (brezpotju) hodimo po kopnem tam, kjer ni videti niti steze niti stopinje. Hoja po brezpotju je možna le tam, kjer s z njo ne dela škoda. Tam, kjer se že poznajo posamezne živalske ali človeške stopinje, sčasoma nastane stezica in nato steza. '''Pot '''je ozek pas zemljišča, ki je pripravljen za hojo ali vožnjo. Po nji se lahko hodi ali vozi. Planinci po nji hodimo. Beseda pot je ženskega spola, nekoč je bila v rabi tudi različica moškega spola in v množini celo srednjega. Stezi ali poti lahko dodamo prilastke: raven, globok, strm, zložen, položen, potrebljen, zarasel, zaraščen, grd, od dežja (poln luž in krnic), leden, spolzek, požlejen, suh, kamniten, samoten, kriv, pomoščen (položeni ploščati kamni), pobruncan (položena brunca – ne debela drevesna debla, pragi). Pot lahko pomeni del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega. Poznamo tele zveze: določiti, poiskati pot do vrha, koče, morja; puščice (markacije) so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid. Ta del ozemlja ali prostora lahko s prilastkom ločimo glede na namen ali cilj premikanja. Prilastek pove razdaljo, ki jo je treba preiti do cilja (več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal). Pot pomeni gibanje, premikanje iz enega kraja, mesta ali točke do druge z določenim namenom, ciljem (pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; pot nazaj; dnevnik poti). '''Javna pot, cesta''' (komunikacija) je pot, po kateri lahko po določilih zakona hodi ali vozi vsakdo.

'''Planinska pot''' je ozek pas zemljišča, po večini skalnat, označen ali neoznačen, zavarovan ali nezavarovan. Dovozne poti, vaške in poljske poti, gozdne poti ter druge krajevne poti, so JAVNE POTI. Javna cesta je prometna površina, ki je splošnega pomena za promet. Nekateri deli javnih poti in cest so tudi označeni s knafelčevo markacijo – to so markirane planinske poti. Markirajo jih planinska društva. Nekatere steze tudi vzdržujejo.

'''Planinska steza''', ki je posebej nadelana in označena s planinsko markacijo ter zavarovana, je javna pot kot podaljšek javnih poti in cest (komunikacij), je planinski objekt, namenjen planinski dejavnosti – izključno hoji. Te poti markirajo in vzdržujejo planinska društva, komisija za planinske poti pri PZS le usklajuje delo posameznih markacijskih odsekov ter pripravlja enotna izhodišča za vso Slovenijo. Planinske markacije, smerne table (in kažipoti) so oznake javnega pomena. Obiskovalci po teh poteh hodijo na svojo lastno odgovornost. Planinske steze imajo na določenih težjih mestih varovala (žične vrvi, kline). S tem je omogočeno samovarovanje planinca pri prečni in navpični hoji. Pojem '''"PLANINSKA POT"''' je naprej uporabljen za planinsko stezo kot planinski objekt, ki je javna pot, pa tudi za vse preostale planinsko markirane poti. Pot se razlikuje po kakovosti, širini, možnosti za hojo (steza, pot) in vožnjo (kolovoz, cesta). '''Steza '''je prva stopnja količkaj hodne poti, ni pa še pot. Steze, ki so opremljene s klini in žičnimi vrvmi, so zavarovane steze. Te zavarovane steze so varne le, če so ves čas tudi primerno vzdrževane. Steza je široka približno za dve vzporedni stopali (20–25 cm). '''Pot '''je že tako varna steza, da po njej ne hodita le človek in drobnica (koza, pes, ovca, mezeg), temveč brez nevarnosti tudi konj in krava. '''Kolovoz''', voznik, kolnik ali vozna pot je pot, po kateri se da voziti, ne samo samotež, temveč tudi z živino, vprego in traktorjem. Danes bi bilo treba te pojme razširiti, ker je prenekateri kolovoz že postal vozen za traktorje, pa tudi za avtomobile, tako po poljih kot po gozdovih, vendar so še vedno ozki in preprosti. Široki so bili kake tri zaporedna stopala (približno 1 m). '''Cesta '''je širša, načrtno speljana pot, z namerno in zavestno akcijo usposobljena in zgrajena površina, zlasti za promet z vozili. Površina ceste je lahko kamnita (prašna), tlakovana ali prevlečena s podlogo (asflat, ...). Vse te komunikacije so lahko tudi posebej označene ali markirane – markirana ali označena pot, vzdržujejo jih drugi, označujejo pa markacisti. 

== Kategorizacija planinskih poti ==

Komisija za planinske poti in Komisija Gorske reševalne službe Slovenije pri PZS sta na podlagi sklepov GO PZS z dne 17. maja 1986 sprejeli napotke za kategorizacijo planinskih poti. Popisi na terenu so bili opravljeni v letih od 1988 do 1990. Končana je bila 1991 in zapisano je, da zahtevne in zelo zahtevne poti niso primerne za sestope. Razprava o standardizaciji in ocenjevanju planinskih poti, posebno glede opremljenosti s klini in žičnimi vrvmi ter določanja težavnostnih stopenj, je potekala razprava na redni skupščini CAA leta 2004 v Aosti. Kategorizacija deli naše planinske poti glede na zahtevnost hoje le za kopne hribe v tri skupine: LAHKE, ZAHTEVNE in ZELO ZAHTEVNE. Zahtevne in zelo zahtevne poti imajo na smerni tabli napisano zahtevnost. Na planinskih kartah so kategorizirane poti različno narisane. Zato vedno preberi v legendi (ključu), kako je označeno na tvoji planinski karti to!

=== Lahka pot ===

je pot, pri kateri si pri hoji ni treba pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost in kondicijo. Opozorila na poti ni.

=== Zahtevna pot ===

vodi prek težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene planinčevi varnosti in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest. V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred imenom poti vgraviran '''trikotnik '''.

=== '''Zelo zahtevna pot''' ===

je tista pot, pri katerih je uporaba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest,kjer bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Na taki poti je pogosto poti potreben cepin, včasih celo dereze in čelado. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene planince. Za ljudi z vrtoglavico taka pot ni primerna. Priporočljivo je, da se nanjo odpravimo s planinskim vodnikom ali s kom, ki pot dobro pozna. V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZELO ZAHTEVNA POT. Na novih smernih tablah je pred imenom poti vgraviran '''trikotnik s klicajem'''. 

== Zgodovinski razvoj poti ==

Človek v prazgodovinski dobi (lovec, poljedelec in živinorejec), je začel naseljevati planinski svet (pašništvo, prve stalne gorske poti, nabiranje rož, kopanje rud). 

=== Označevanje (markiranje), nadelava planinskih poti ===

Nadelane in označene planinske poti so nastale komaj v minulem stoletju. Prvo nadelano pot na Slovenskem smo dobili leta 1853; zdravnik dr. Ernst Hilarius Frölich jo je dal zgraditi na svoje stroške in to po severnem pobočju Donačke gore. Znan je naš pristop na vrh Triglava leta 1778 (Matija KOS, Luka KOROŠEC, Štefan ROŽIČ in Lovrenc WILLOMITZER). Zaznamovali so z "možici". To je zametek zaznamovane poti na Slovenskem. Leta 1808 je bohinjski kaplan Jakob Dežman pisal Vodniku o prvi zamisli o nadelani turistični poti v Julijskih Alpah. Leta 1869 je na Žanovo pobudo vodnik Jože Škantar, po domače Šest, iz Srednje vasi nadelal pot z Ledin čez Stopce, tako da je na težjih mestih "popravil naravo". Z sinom sta leta 1871 nadelala dobro turistično pot čez Stopce. Leto '''1879 '''lahko štejemo za rojstno letnico prve markirane poti v naših Alpah. Na Frischaufovo pobudo je bil urejen dostop iz Bohinja čez Komarčo na Triglav. Nadelala in markirala sta jo Lovrenc Škantar – Šest in Richard Issler. Letos so jo temeljito obnovili, ker jo je prej poškodoval gozdni požar. 

=== Pota SPD – PZS ===

Leta 1922 je bila uvedena '''Knafelčeva markacija'''. Knafelc je svoja Navodila za markiranje potov je objavil v 7 številki PV 25. 7. 1922. Njegovo Navodilo za jednotno markiranje potov je izšlo 1924 kot drobna knjižica. Leta 1893 je planinske poti prevzelo pod svoje pokroviteljstvo SPD. Začeli so zaznamovati poti v visokogorju, sredogorju in nižinskih predelih. To je bila ena najpomembnejših nalog planinskega društva: POKAZATI LJUDEM POT V GORE. Že prvo leto obstoja SPD je bil ustanovljen markacijski odsek, ki so ga sestavljali večinoma piparji. Konec leta je bilo označenih 97 poti v ljubljanskem območju, bohinjskem kotu, Julijskih in Savinjskih Alpah. Naslednje leto je že bilo markiranih 175 poti. Leta 1906 je SPD izdalo »Seznamek markiranih potov«, ki so jih vzdrževali na desetih območjih in jih je bilo 464. Danes vodi KOMISIJA ZA PLANINSKE POTI PRI PZS (KPP) kataster z že kakimi 1440 planinskimi potmi. 

[[Image:Planinskepoti2.jpg|thumb|center|Markacije. Zgornja je Knafelčeva, spodnja za Evropsko pešpot. (Foto: Božo Jordan)]]

== Markirane poti ==

Poti, označene (zaznamenovane, zaznamovane, lisane, markirane) s knafelčevo markacijo, so markirane planinske poti, ki jim pravimo kar planinske poti. Markacija je vidno dvobarvno (ali tribarvno) znamenje okrogle oblike in določene velikosti. Na planinskih poteh jih napravijo usposobljeni markacisti PZS.

Osnovni oznaki na planinski poti sta: - knafelčeva markcija, bela pika (s premerom 4–5 cm), ki jo obdaja in rdeč kolobar (s premerom 8–10 cm) in - planinska smerna tabla pravokotne oblike (lesena ali kovinska), ki stoji na izhodiščih poti. Osnovna barva je rdeča, napis je bel. Na njej so napisani ime poti, čas hoje, smer poti (puščica), zahtevnost poti in PD, ki pot vzdržuje. Izdelane so navadno ročno. Novejše so iz eloksirane aluminijaste pločevine rdeče barve, črke so vgravirane. Na eni taki tabli so lahko poti samo za eno smer, ker ima ena stranica obliko konice. Zahtevnost poti je označena s trikotnikom za zahtevno pot in trikotnikom s klicajem za zelo zahtevno pot pred njenim imenom. Napisana je tudi nadmorska višina, ma kateri tabla stoji. Izjemne oznake na planinskih poteh so: - ravne in lomljene črte (rdeče, debele 2–3 cm) - mejna markacija (tribarvna; bela pika, rdeč kolobar in okoli njega še zelen kolobar) - markacija za pot E (rumena pika, rdeč kolobar) Dodatne oznake so: - smerna puščica, narisana na deblo ali skalo (rdeča ali bela) - napisi na deblih in skalah - oznake veznih in krožnih poti (črke, številka 1 za SPP, …) - smerokaz se uporablja na križiščih in odcepih poti, osnovna barva je rdeča, napis bel, lahko je pripisana zahtevnost poti.

'''Zimske markacije''' poznamo le ponekod. Postavijo jih zato, ker visok sneg pokrije običajne markacije. Zimske markacije so 4–5 m visoki kovinski drogovi, opremljeni s smernimi puščicami, obarvani rdeče. Puščice kažejo v smer postojanke. Na vrhovih in določenih točkah poti so nameščene skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Večje so v kočah. Vpisujmo se redno in natančno, saj si bomo v primeru nesreče z vpisom morda rešili življenje. Podatki naj bodo točni in popolni. Za odtis žiga je priporočljivo nositi s seboj blazinico za žigosanje. Ko hodimo po gozdu, opazimo na deblih in vraščenih skalah oznake za ureditev enot gozda. To so vodoravne rdeče črte, debele 1,5–2 cm in je dolg 15 cm, lahko sta ena, dve ali več. Ne smemo jih zamenjati z našimi oznakami. 

[[Image:Smerokaza.JPG|thumb|center|Smerokaza. (Foto: Božo Jordan)]]

== Obhodnice ==

Planinska obhodnica je planinska vezna, krožna ali točkovna pot, registrirana pri Komisiji za planinske poti PZS. Naše obhodnice potekajo le po ozemlju Slovenije, so odprte za javnost, pohod po njih ni časovno omejen in pohodnik po obhodu prejme priznanje. Obhodnice imajo svoja zapisana pravila. Obvezno imajo dnevnik poti, ki rabi za dokaz obhoda in pridobitev priznanja. Lahko imajo tudi svoj vodnik. Poznamo vezne poti, ki povezujejo določene predele in imajo svoj začetek in konec. Lahko so sklenjene in tem pravimo krožne poti. Oznake na teh poteh so knafelčeve markacije z dodatno oznako – črko, številko ali poseben simbol (npr. L – loška, M – mladinska, ki vodi okoli Ljubljane, S – Savinjska, XIV, …). Ta dodatna oznaka je načelno desno spodaj pod markacijo in manjša od nje. Na točkah imajo lahko posebne žige, kot določajo njihova pravila. Točkovne poti imajo izbrane le določene obvezne točke in nimajo posebnih oznak (npr. Solčavska pot). Prvo tako pot smo označili pri nas in po nas jih je prevzela še Evropa. Na zboru markacistov 21. 6. 1950 je prof. Ivan Šumljak (1899–1984) predlagal tako planinsko pot. Odprta je bila leta 1953. To je prva taka pot v Evropi. Danes se imenuje '''Slovenska planinska pot (SPP)''' in je posebej označena z dodatno oznako 1. Vodi od Maribora do Ankarana in zdaj 69 obveznih točk. Za uresničitev prvotne zamisli te poti imamo kot dopolnilo še točkovno pot s 35 točkami, imenovano Razširjena slovenska planinska pot. Obema je namenjen enak dnevnik poti, vodnika pa sta vodnik za SPP (1994) in vodnik za razširjeno SPP (1993). Po Sloveniji poteka tudi Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije. To je vezna pot od Gančanov do Slavnika, ima poseben dnevnik (nov, izšel leta 1997), žig, vodnik in posebno oznaka: rumeno piko, moder kolobar, posebne smerne tablice z emblemom in markacijo. Čez našo državo potekata tudi mednarodni poti. To sta Evropska pešpot E 6 (od Baltika do Jadrana) in E 7 (od Atlantika do Črnega morja). Imata posebne zahteve glede hoje, poseben dnevnik, žige ter izjemno oznako: rumena pika, rdeč kolobar. V mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgo alpsko obhodnico, imenovano Via Alpina, ki teče od Italije prek Slovenije, Avstrije, Nemčije, Lechtenstaijna, Francije, Švice in Monaka. Poleg teh so še turistične steze, sprehajalne steze kje v turističnih krajih, gozdne učne poti, poti po kulturni dediščini, čebelarska pot in druge.

[[Image:Oznake.JPG|thumb|center|Oznake za ureditev enot gozda. (Foto: Božo Jordan)]][[Image:Planinske_poti1.jpg|thumb|center|Točka vezne poti (skrinjica, žig) in smerna tabla. (Foto: Božo Jordan)]]

== Zakon o planinskih poteh ==

Leta 2002, ob mednarodnem letu gora, je bila v Državni zbor vložena pobuda za zaščito Knafelčeve markacije oz. za poseben zakon o planinskih poteh. Usklajevanje je potekalo vse do 22. junija leta 2007, ko je bil zakon o planinskih poteh sprejet in objavljen v Uradnem listu 10. 7. 2007. S sprejetjem tega zakona so bile Knafelčeva markacija, in planinske poti tudi zakonsko urejene in zaščitene. Rabo planinskih oznak, vris in način prostorskega prikaza tras planinskih poti ter kategorizacijo podrobno urejajo posebni pravilniki zakona, izdani leta 2008.

== Markacist ==

Oskrbovanje planinskih poti je ena temeljnih in bistvenih nalog PD, saj so dobre poti in markacije pogoj za varno hojo zlasti po gorskem svetu. Zavoljo tega zahteva na področju označenih planinskih poti vestnega človeka, ki z ljubeznijo in veseljem opravlja svoje delo. To je lepa in idealna naloga, hkrati pa praktična. Markacisti s svojo dejavnostjo pomagajo ljudem, da srečno dosežejo svoj cilj. Markacisti se za svoje delo usposabljajo po programu za markacista na tečajih, da potem lahko opravljajo zahtevna in odgovorna dela na planinskih poteh (označevanje, vzdrževanje, …). Po opravljenem tečaju z izpitom so dve leti pripravniki in po uspešno opravljenem pripravništvu dobijo naziv markacist PZS in oštevilčeno značko. Naslednja stopnja je inštruktor markacist. V PD so odseki za planinske poti, v MDO so odbori za planinske poti in pri UO PZS je Komisija za planinske poti. Najvišji organ je zbor markacistov, ki se po pravilu sestaja vsaki dve leti. Za svoje delo lahko markacist prejme Knafelčevo priznanje in diplomo. Markacisti se pri označevanju planinskih poti drže določenih pravil. Markacije so praviloma na desni strani poti v višini oči in tako so viden v smeri hoje. Posebno skrb se posveti križiščem in odcepom. Tu morata biti vidni dve zaporedni markaciji, čeprav sta morda blizu skupaj. Markacije za nasprotno smer so približno na polovici razdalje med dvema markacijama za smer hoje.Če se kdaj ozreš nazaj, vidiš markacijo na nasprotno smer. Razdalje med markacijami so od 50 m do 200 m, kar zavisi od površja in vidnosti poti. V stenah in skalovju so razdalje manjše, pri dobro vidni in sledni poti (uhojena steza, kolovoz) so razdalje večje, le na odcepi in križišča (posebno pri križanju obhodnic) morajo biti dobro označeni, da se tu ne zgreši prava pot. Markacisti na vrhovih ali drugih točkah obhodnic namestijo skrinjice. V njih je vpisna knjiga, v katero se skrbno vpiši in izpolni vse kolone. V skrinjici je tudi žig, ki si ga lahko odtisneš za spomin v planinski dnevnik (ne pozabi vzeti s seboj blazinico za žigosanje). 

===== Viri in literatura: =====

Prispevek prenesen iz: ''Jordan, B., Tomše, T., 2011: Planinske poti. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str. ''

''Jordan, B. … [et al.] (2002): Priročnik za markaciste, učbenik – gradivo za usposabljanje markacistov PZS. Ljubljana. Jordan, B. (1976 in 1977): Pregled slovenskih veznih poti – transverzal. Planinski vestnik, l. 76 in 77, str. 259 in 48. Ljubljana. Zahtevne in zelo zahtevne poti (1992): Planinski vestnik, l. 92, str. 301. Ljubljana ''

Slika:Oznake.JPG

2013-05-20T10:50:01Z

Andrej Bandelj:

Slika:Smerokaza.JPG

2013-05-20T10:49:42Z

Andrej Bandelj:

Nevarnosti v gorah

2013-05-20T10:46:49Z

Andrej Bandelj:

Lepota gora marsikoga tako prevzame, da se jim zapiše za vse življenje. Da bi v gorah uživali, se je dobro zavedati tudi nevarnosti, ki so s tem povezane. Najlažje se jim izognemo, če jih poznamo. Od nas samih, to je od našega znanja in izkušenj, je odvisno, ali bodo naši izleti v gore bolj ali manj tvegani. Znanje in izkušnje se seveda da dobiti; nekaj se naučimo sami, nekaj pa od bolj izkušenih ali na kakšnem tečaju oziroma šoli, in tako postopoma napredujemo.

Poznavanje in razumevanje nevarnosti nas vodi k seznanjanju z nevarnimi okoliščinami, potencialno nevarnimi dejanji in psihofizičnimi stanji, ki so v gorah lahko nevarna, ter izogibanju oz. zmanjševanju njihovega vpliva. Zavedati se moramo, da lahko prav sami največ naredimo za varno hojo v gore. Resda so zimske razmere drugačne od poletnih, a z vidika nevarnosti in preprečevanja njihovega vpliva ta razlika ni tako zelo pomembna. 

==== Kaj je nevarnost? ====

Nevarnost v gorah je splet danih dejavnikov, ki sprožijo naravne sile in njihove pojave, ki lahko privedejo do nesreče. Nevarnost je tudi vsako kritično stanje, ki ga povzročijo naravne sile, živali ali ljudje in ki nam preprečuje ali ovira načrtovan in pričakovano normalen potek izleta, vzpona, pohoda ali tabora. 

==== Kaj je nesreča? ====

Nesreča je nenadno stanje, ko se nam zaradi nepredvidenih dogodkov, neupoštevanja nevarnosti ali verige napačnih odločitev kaj zgodi in to bistveno vpliva na naše nadaljnje gibanje oz. potek izleta. Nevarnost je torej nevarna predvsem zato, ker se nam lahko kaj zgodi. Nesreča je lahko tudi končna posledica določene nevarnosti, vrste napačnih odločitev in dejanj, ki se med seboj dopolnjujejo, prepletajo in stopnjujejo. 

==== Naš odnos do nevarnosti ====

Sama nevarnost še ne pomeni nesreče, neupoštevanje nevarnosti pa jo lahko povzroči. Pomemben je torej naš odnos do nje in njena povezanost z nami. V gorah je lahko npr. velika nevarnost proženja snežnih plazov, a dokler nismo na kraju te nevarnosti, nima to na nas nobenega vpliva. Ko pa smo v območju vpliva nevarnosti, je od nas samih, našega odnosa in naših ukrepov odvisno, kako se bo končalo. Nevarnosti torej izvirajo bolj iz nas samih kot zunaj nas. Nevarnostim ne gre posmehovati niti jih podcenjevati, ker s tem škodimo sami sebi. 

==== Naša odgovornost za dejanja ====

Gibanje po gorah je naša zavestna dejavnost; to pomeni, da se sami odločimo, kdaj, kam in s kom bomo šli, kaj bomo počeli na poti in kako se bomo vedli. Zato se srečamo s posledicami svojega vedenja in odločitev ter nosimo tudi vso odgovornost zanje. 

== Kje so vzroki za nastanek nevarnosti? ==

Nevarnost lahko izvira iz narave same to je lahko naravno stanje, kot npr. poledenelo pobočje, ali naravni proces, kot npr. nastanek nevihte. Lahko izvira iz človeškega organizma, kot npr. utrujenost zaradi prezahtevnega vzpona ali telesna oslabelost zaradi bolezni, ki smo jo pravkar preboleli, ali kronične bolezni. Lahko izvira iz napačne človeške odločitve, kot je npr. začeti dolgo in zahtevno turo pri slabi vremenski napovedi ali vzeti premalo pijače na daljšo turo v vročem poletju. Lahko izvira iz napačnega človeškega ravnanja, kot npr. nositi cepin pripet na nahrbtnik tam, kjer bi ga morali uporabljati, ali uporabljati avtomatske dereze na čevljih z upogljivim podplatom. Lahko pa izvira tudi iz človekovega vpliva na okolje, kot je npr. plašenje divjadi nad nami. V tem je skrit tudi naš odnos do okolja, kajti zavedati se moramo, da smo v gorah le gostje in ne stalni prebivalci. Naše naravno okolje je naselje v dolini in ne bolj ali manj neokrnjena narava.

Vzroki nevarnosti tičijo tako rekoč povsod, vendar še najbolj v nas samih. Zato je tudi tako pomembno, da nevarnosti dobro poznamo, saj s svojim znanjem in izkušnjami občutno zmanjšamo vpliv posamezne nevarnosti.

Kot smo lahko spoznali, so nevarnosti raznovrstne in imajo več med seboj povezanih vzrokov in izvorov. Podobno je tudi z nesrečo; ta ima navadno več vzrokov, med katerimi je vsaj eden prevladujoč oz. ključen. 

== Najpogostejši vzroki nesreč ==

Analize nesreč, ki jih izvaja GRS, že vrsto let kažejo podobno sliko. Najpogostejši vzrok nesreč je padec, zatem nepoznavanje terena, zdrs in telesna nepripravljenost. Nato sledijo še preostali vzroki. Seveda jih moramo tudi ustrezno tolmačiti. Ni samo en vzrok pripeljal do nesreče; planinec je lahko padel zato, ker je bil slabo opremljen in telesno nepripravljen in mu je spodrsnilo na spolzki poti. Tudi padec si je treba primerno tolmačiti, saj obsega vse vrste padcev, od tistega, ko se spotakneš ob skalo na poti, pa do najhujših, ki se končajo pod steno. Vzroki za nesrečo so tako: neprimerna osebna oprema, telesna nepripravljenost, zdrs in padec. Čeprav se je po istih statistikah največ nesreč zgodilo na poteh, to ne pomeni, da so te same po sebi nevarne. To samo kaže, da se je največ ponesrečenih pač gibalo po poteh, to pa je popolnoma normalno. Pomembno je tudi spoznanje, da gibanje po označeni in zavarovani poti še ne pomeni popolne varnosti.

Kot zelo primerna in toplo priporočljiva literatura o nevarnostih je še vedno knjiga Pavleta Šegule Nevarnosti v gorah, ki je izšla leta 1976 pri planinski založbi PZS. Knjiga na zelo poljuden, slikovit in podroben način predstavi večino vrst nevarnosti ter ustrezne zaščitne ukrepe in jih osvetli z nekaterimi nesrečami, ki so se zgodile zaradi neupoštevanja posameznih nevarnosti. [[Image:Letrenutek.JPG|thumb|center|Le trenutek neprevidnosti in zanimivo razgledovanje po okolici se kaj lahko konča s padcem. Na zakraselih visokogorskih podih, kot so ti v okolici Rombona (2208 m), moramo biti pozorni tudi na številna brezna. (Foto: Miha Pavšek)]] 

== Vrste nevarnosti ==

Nevarnosti lahko najbolje spoznamo, če jih razvrstimo. Razdelimo jih lahko na več načinov. Najbolj običajni pogled nanje izhaja iz naše povezanosti z njimi – to je delitev na objektivne in subjektivne. Druga delitev izhaja iz njihove opaznosti; na ta način jih delimo na prikrite in očitne. Prikrite ali latentne nevarnosti ne opazimo takoj, niti je ne moremo vnaprej zanesljivo predvideti; ne da se je točno napovedati samo z opazovanjem in ob pomoči znanja, ki ga ima povprečen obiskovalec gora. Prikrita nevarnost se pokaže v določenih okoliščinah, ki to omogočijo. Takšen primer so npr. težave s srcem, ki se lahko nastopijo ob pretiranem telesnem naporu. Nasprotje tega je očitna ali dejanska nevarnost, ki ima povsem predvidljive vzroke in posledice. Takšen primer je npr. nevarnost zdrsa na mokrih travah na strmem pobočju, še posebno, če imamo slabo obutev. Tretja delitev izhaja iz letnega časa oz. sezone – to je delitev na nevarnosti, ki se pojavljajo v kopnih ali letnih razmerah, in nevarnosti, ki se pojavljajo v zimskih ali snežnih razmerah. Primer značilne poletne nevarnosti so npr. vročinske nevihte, značilna zimska nevarnost pa je npr. mraz v vseh svojih pojavnih oblikah.

Vsem oblikam nevarnosti je skupno, da v določenih razmerah lahko privedejo do nesreče, vendar to seveda ni vedno nujno. Sama nevarnost še ne pomeni nesreče, je pa lahko povod zanjo. Prav tako je vsem nevarnostim skupno, da jih lahko omejimo, če jih poznamo, vemo za njihove vzroke, posledice in način preprečevanja pojava nevarnosti oz. se pred njimi zaščitimo, če je mogoče. Zato je izredno pomembno, da nevarnosti kar se da dobro poznamo, da smo dobro telesno in duševno pripravljeni, da imamo dobro opremo, ki jo znamo tudi uporabljati, da poznamo teren, po katerem se gibljemo, ter ne nazadnje, da znamo oceniti tveganje.

Oglejmo si podrobneje objektivne in subjektivne nevarnosti. Objektivne nevarnosti so tiste, ki se zgodijo brez našega neposrednega vpliva. Strele, na primer, treskajo ne glede na našo navzočnost na hribu in neodvisno od nas. Subjektivne nevarnosti pa so povezane z našo neposredno udeležbo, pa naj bo ta zavedna ali nezavedna. Ena največjih subjektivnih nevarnosti je nepoznavanje nevarnosti in zato je prva sestavina zaščite prav poznavanje nevarnosti. Med nevarnostjo in nesrečo je vzročna povezava. To je vedno človek s svojimi odločitvami in dejanji, ki povzročijo nesrečo. 

[[Image:Todaje.JPG|thumb|center|To, da je pred nami nekdo že prečil plazovito pobočje nad Triglavskimi podi, nam še ne zagotavlja optimalne varnosti. Ukrepajmo pravočasno in čim bolj zmanjšajmo tveganje (posamičen prehod nevarnega odseka). (Foto: Miha Pavšek)]]

=== Objektivne nevarnosti ===

Objektivne nevarnosti pridejo brez naše neposredne udeležbe in nanje nimamo neposrednega vpliva. Izpostavljeni smo jim ves čas bivanja v naravi. Zato bi jih lahko delili tudi na tiste, ki nam grozijo v dolini, in tiste, ki prežijo na nas v gorskem svetu. Vseh objektivnih nevarnosti ne moremo omeniti, a med najopaznejše in najbolj znane štejemo skupino vremenskih nevarnosti. To so močna sončna svetloba, nepričakovane spremembe vremena, nevihta, strela, megla ter nizke ali visoke temperature. Vplivajo predvsem na naše počutje in zmožnost gibanja v danih okoliščinah. Zaščita pred njimi so ustrezna zaščitna sredstva (očala, oblačila), poznavanje srednjeročne vremenske napovedi, ter ustrezno ravnanje ob padavinah, nevihti, megli, vročini in mrazu. Druga skupina nevarnosti je posledica vremenskih, kot npr. ohlajevanje zaradi mokrote oz. vetra, spolzka pot, mokro listje in korenine na poti, mokre travnate vesine. Vplivajo predvsem na naše počutje (mraz, vročina) in izpostavljenost pri gibanju (zdrsi, padci). Zaščita so suha oblačila, ki jih lahko oblečemo, in preprečitev prevelike izgube toplote ter okoliščinam ustrezno ravnanje. Izgubo toplote preprečimo tudi z uporabo ustreznih oblačil in obutve (protivetrna oblačila, kakovostna obutev, ki ne premoči). Med zaščito v tej skupini sodi še obvladovanje gibanja v takšnih razmerah. Sledi skupina sezonskih nevarnosti. Pozimi so to kratek dan, dolga noč in nizke temperature, sneg in njegova preobrazba, snežni plazovi, opasti, led, požled, snežišča, krajne zevi in oteženo gibanje. Predvsem vplivajo na zmožnost (hitrost in težavnost gibanja, zdrsi, padci) in dolžino našega gibanja (utrujenost, krajše ture). Zaščita pred njimi so dobro poznavanje, ustrezna opremljenost (obleka, obutev, tehnična oprema), poznavanje lastnosti opreme in pravilne uporabe le te, poznavanje tehnike gibanja v takšnih razmerah. In na koncu so tu še padajoče kamenje, piki žuželk, ugrizi kač in srečanje z divjimi živalmi na izpostavljenih mestih). Zaščita sta uporaba raznih zaščitnih krem, ki odganjajo žuželke, in previdnost pri gibanju.

Omenjene nevarnosti se lahko pojavijo posamično, v zaporedju ali po več hkrati, navadno v kombinaciji s subjektivnimi. Poleg že omenjenih zaščitnih ukrepov za vse skupine objektivnih nevarnosti velja, da se jim laže izognemo z ustreznim ukrepanjem ali pa dobro pripravljenostjo nanje. Ustrezno ukrepanje lahko pomeni tudi prekinitev ture, ki vodi v preveč očitne nevarnosti. Lahko pa je tudi izbira varnejšega cilja, če je prvotni očitno preveč izpostavljen. Dobro poznavanje posamezne nevarnosti pomeni poznavanje njenih pojavnih oblik, vzrokov in posledic. Pomeni pa tudi dobro telesno in, to je še bolj pomembno, psihično pripravljenost, da lahko tudi ustrezno ukrepamo. 

[[Image:Grebensko.JPG|thumb|center|Grebensko prečenje (na sliki je skupina planincev med prečenjem Krnčice, 2142 m), je z vidika nevarnosti ena najzahtevnejših tur. Ob nenadni vremenski spremembi namreč takojšen sestop pogosto ni mogoč. Bo pobočna megla res vztrajala le pod grebenom, ali se bodo tudi planinci naenkrat znašli v njej? (Foto: Miha Pavšek)]]

=== Subjektivne nevarnosti ===

Subjektivne nevarnosti izhajajo torej iz nas samih. To pomeni, da nanje vplivamo sami s svojim znanjem ali neznanjem, osebno in tehnično opremljenostjo, sposobnostjo opazovanja, zaznavanja, presojanja in odločanja, zdravjem, telesno in psihično pripravljenostjo ter verjetno še s čim drugim. Subjektivnih nevarnosti je več kot objektivnih. Zgodijo se z našo zavestno ali nezavedno neposredno udeležbo, toda to ni pomembno. Pomembno oz. kritično je le, da se zgodijo. Te nevarnosti so: • '''Neprimerna priprava in izvedba ture''' (izbira in zahtevnost cilja, sopotniki, časovno načrtovanje, vremenske razmere), ki povečuje verjetnost nesreče; • '''neznanje in nepoznavanje nevarnosti,''' ki vpliva na našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in nato na ukrepanje. Zaščitni ukrep je pridobivanje znanja in izkušenj; • '''pomanjkljiva telesna pripravljenost''' (pomanjkanje telesne pripravljenosti, bolezenska stanja), ki vpliva na našo gibalno zmožnost. Zaščitni ukrep je dvig telesne pripravljenosti (splošne vzdržljivosti, moči, gibljivosti, ravnotežja in koordinacije) s primernimi telesnimi aktivnostmi in obiskovanjem gora; • '''pomanjkljiva psihična pripravljenost''' (strah, nepoznavanje poteka poti, neizkušenost, ambicioznost), ki vpliva na kakovost ocene nevarnosti, presojo ukrepov in izvajanje. Zaščitni ukrepi so dvig psihične pripravljenosti, nabiranje izkušenj in znanj, priprava na turo, spoznavanje poti …; • '''neobvladovanje tehnike gibanja''', zdrsi na poti in pobočjih, ki povečujejo verjetnost nastopa nesreče. Zaščitni ukrep je učenje pravilne tehnike gibanja, ustavljanja in preprečevanja zdrsov; • '''neprimerna obutev in obleka, osebna in tehnična oprema'''; vse to vpliva na počutje in povečuje verjetnost nesreče. Zaščitni ukrep je izbira ustrezne opreme, lahko tudi ob pomoči bolj izkušenih; • '''neobvladovanje uporabe tehnične opreme''' (nepoznavanje opreme in njenih lastnosti, neznanje in napačna uporaba opreme), ki vpliva na počutje in povečuje verjetnost nesreče. Zaščitni ukrep je spoznavanje lastnosti opreme in vaje z uporabo le-te ob pomoči bolj izkušenih; • '''neupoštevanje ali podcenjevanje objektivnih nevarnosti''' na turi, ki povečuje verjetnost nesreče; • '''nepoznavanje poti''', po kateri se gibljemo (izguba orientacije, prezahtevna mesta, podcenjevanje nevarnih mest); tudi to povečuje verjetnost nesreče. Zaščitna ukrepa sta pridobivanje znanj iz orientacije, krepitev orientacijskih veščin; • '''subjektivno dojemanje in vrednotenje nevarnih okoliščin''', ki vpliva na našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in prek tega na ukrepanje. Zaščitna ukrepa sta spoznavanje svojih občutkov in čim bolj realno dojemanje nevarnosti ob pomoči bolj izkušenih; • '''uživanje neprimerne in pokvarjene hrane oz. pijače, uživanje zdravil'''. Vpliva na naše počutje in zmožnost gibanja. Zaščitna ukrepa sta previdnost in razumnost pri uživanju hrane in pijače. • '''alkohol, tobak in mamila kot subjektivna nevarnost''', ki povečuje verjetnost nesreče in vpliva na našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in s tem na ukrepanje. Zaščitni ukrep je preprost – ne uživajte snovi, ki vam lahko škodijo; • '''neustrezno obnašanje''' sočasno z nevarnimi dogodki oz. okoliščinami, ki povečuje verjetnost nastopa nesreče. • '''veriga neprimernih odločitev''', ki vodijo v nesrečo.

[[Image:Pritelesni.JPG|thumb|center|Pri telesni pripravljenosti je zelo pomemben tudi pravočasen in ravno prav dolg počitek. Če nam dopušča čas, je poleti koristno tudi prezračevanje utrujenih stopal. (Foto: Miha Pavšek)]]

Tu velja vse, kar smo že povedali o preprečevanju subjektivnih nevarnosti. Poleg tega pa si pri vsaki skupini subjektivnih nevarnosti že glede nato, kako vpliva, lahko predstavljamo, kaj moramo storiti, da posamezna nevarnost ne bo imela prevelikega vpliva na nas. Pri spoznavanju nevarnosti je priporočljivo, da se udeležimo tečajev s to tematiko, nabiramo izkušnje pod nadzorom bolj izkušenih in prebiramo ustrezno strokovno literaturo. Sami, brez pomoči drugih, si žal ne bomo dovolj hitro pridobili potrebnega znanja in izkušenj.

V vsaki nesreči ti sreča lahko odpre vratca, da se izmuzneš. (M. de Cervantes).

'''Kot primer medsebojne povezanosti posameznih nevarnosti in ustreznih zaščitnih ukrepov si oglejmo nekatere nevarnosti, ki nam jih prinaša mraz. ''' • Nepričakovan prihod mraza nam lahko oteži izvedbo ture, če nanj nismo pripravljeni. • Manjša hitrost preobrazbe snega vpliva na nevarnost proženja snežnih plazov. Zaščitni ukrepi: spremljanje vremenske napovedi, odpoved ture, sprememba cilja ali upoštevanje razmer in uporaba ustrezne osebne in tehnične opreme. • Krajša življenjska doba baterij. Na mrazu imajo baterije občutno krajšo življenjsko dobo. To se kaže pri uporabi svetilk, komunikacijske opreme in lavinskih žoln. Zaščitni ukrepi: uporaba baterij, ki so odpornejše na mraz, rezervni vložki, shranjevanje opreme na toplem, poznavanje reagiranja opreme na mrazu, primerni načini uporabe (intervalna uporaba omogoča daljšo življenjsko dobo kot trajna).

Primeri subjektivnih nevarnosti zaradi mraza: • Zaradi več oblek oz. zaščitne opreme je gibanje oteženo. Zaščitni ukrepi: izbrati razmeram primerno obleko in zaščitno opremo ter turo prilagoditi omejitvam, ki jih določata. Na takšno obleko se je treba navaditi in jo spoznati v ekstremnih razmerah, npr. izvesti turo v mrazu, da bi spoznali sebe in opremo v takšnih okoliščinah; • subjektivno dojemanje in vrednotenje mraza; • zmanjšana sposobnost zaznavanja, odločanja in ukrepanja; Zaščitni ukrepi: z mrazom kot nevarnostjo se je treba seznaniti teoretično. Vaditi je treba v dejanskih razmerah in pod vodstvom izkušenih. Te subjektivne vzroke moramo poznati in se jih zavedati kot danih omejitev. Npr. na turi kaže opazovati vedenje posameznih udeležencev in poskušati pozitivno vplivati nanje. • Mraz nas hitreje izčrpa, uživanje hrane in pijače je oteženo, lahko nam tudi zmrzneja; v mrazu ne moremo uživati toliko hrane in pijače, kot bi bilo treba. Zaščitni ukrepi: hrana in pijača morata biti prilagojeni uživanju v ekstremnih razmerah. Primerne so npr. energetske ploščice; uživati jih moramo dovolj pogosto. • Nesreča v mrazu terja zahtevnejšo obravnavo; večja je možnost podhladitev, omrzlin, šoka … Zaščitni ukrepi: primerna zaščitna oprema, nabiranje izkušenj, npr. vaja zaustavitve krvavenja ali imobilizacije poškodovanega uda v mrazu. Iz omenjenega je razvidno, da mraz stopnjuje posamezne nevarnosti, poleg znanja pa je najpomembnejša osebna izkušnja, po možnosti pridobljena v nadzorovanih razmerah. Štejejo seveda tudi izkušnje, pridobljene v prisilnih razmerah, le cena pridobivanja je včasih lahko previsoka. 

[[Image:Velikobolj.JPG|thumb|center|Veliko bolj kot osončena so snežnim plazovom izpostavljena osenčena pobočja, na sliki pod viševnikom (2050 m). Preobrazba in s tem utrditev snežne odeje potekata na osojah precej bolj počasi. (Foto: Miha Pavšek)]][[Image:Leodnas.JPG|thumb|center|Le od nas samih je odvisno, kako bomo ravnali više (v ozadju je Veliki Mangart, 2679 m), kjer ni več "opozorilnih znamenj". Naša pot bo še naprej vijugava in polna nevarnosti. Vprašanje je le, katerim se lahko izognemo in katere lahko čim bolj zmanjšamo in se tako izognemo tudi morebitni nesreči. (Foto: Miha Pavšek)]]

=== Preprečevanje nevarnosti ===

Pri preprečevanju nevarnosti in nevarnih situacij je pomemben še naš način razmišljanja. Predlagamo t. i. preventivni način razmišljanja. Izhodišče je misel, da nevarnost sama po sebi še ne pomeni nesreče, neupoštevanje nevarnosti pa jo lahko povzroči. Zato moramo, ko se odpravljamo na območje, na katerem prežijo na nas nevarnosti, oceniti tveganje. Nenehno opazujemo pot, po kateri se gibljemo, okolico in svoje počutje. Na temelju teh opazovanj si izdelamo sliko o trenutnih nevarnostih, ki prežijo na nas, jih razvrstimo po verjetnosti ter ocenimo tveganje. Če je po našem mnenju preveliko, upoštevamo ukrepe, ki ga zmanjšujejo. Zamislimo si ukrep ali ukrepe, ki bi jih bilo pametno vpeljati, da bi zmanjšali učinek posamezne nevarnosti na nas. Še enkrat preverimo tako ocenjene nevarnosti in preventivne ukrepe neposredno okoli nas in vzdolž celotne poti ter se nato odločimo, kako naprej.

'''Pomembno je zavedanje, da lahko odnehamo, če menimo, da je tveganje preveliko, ali pa vpeljemo druge ukrepe, ki zmanjšajo tveganje.'''

Ocena tveganja je subjektivna. Obiskovalci gora ga ocenjujejo različno, ker so različne tudi njihove izkušnje, telesna in psihična pripravljenost ter dojemanje nevarnosti. Isti vzroki jih lahko vodijo k različnim ukrepom za zmanjšanje tveganja. To je morda na prvi pogled čudno, vendar ni nič novega. Če dobro premislimo, tako reagiramo tudi v svojem vsakdanjem življenju, ne da bi se tega zavedali. Spomnimo se samo npr. na prečkanje prometne ceste. Tudi tam glede na gostoto prometa (nevarnost) ocenjujemo tveganje in se odločamo, ali bomo prečkali cesto pri zeleni luči ali pa stekli prek dvojne črte. Podobno je tudi v gorah, le da je več vplivnih dejavnikov in so stvari nekoliko bolj zamotane. 

=== Ukrepanje ob nesreči ===

Če se zgodi nesreča, smo dolžni pomagati po svojih močeh. Včasih lahko naša pomoč ponesrečenim reši življenje; to še posebno velja pri zasutih v plazu, pri katerih je največja verjetnost preživetja v prvih 15 minutah. Več ko znamo, bolje bomo lahko pomagali. V primeru nesreče je treba storiti tole:

• '''zavarovati sebe in ponesrečenca pred možnostjo dodatne nezgode''' (npr. umik na najbližje varno mesto), • '''dati prvo pomoč in imobilizirati poškodbe''', • '''obvestiti GRS''' o nesreči s sporočilom, ki mora vsebovati naslednje podatke: '''KDO '''je ponesrečenec, '''KOLIKO '''je poškodovanih, '''KJE '''je bila nesreča, '''KDAJ '''se je zgodila, '''KAKŠNE '''so poškodbe in '''KDO '''je navzoč ob poškodbi. Pisno obvestilo posredujemo po GSM ali pa ga dve osebi odneseta do najbližje obveščevalne točke GRS (planinska koča, turistični objekt, gorska kmetija).

Ponesrečenca lahko izjemoma pustimo samega samo takrat, ko ne moremo obvestiti GRS in obenem upravičeno domnevamo, da dalj časa ne bo mimo nobenega, ki bi lahko odnesel sporočilo v dolino. Če je v bližini planinska pot ali je od kraja nesreče vidna planinska koča ali kakšno naselje, kličemo na pomoč takole: - s svetlobnimi znamenji (baterija, mahanje z živobarvnim kosom obleke, »zajček« z ogledalom ipd.) ali - z zvočnim signalom (klic, žvižg, udarec s kladivom ali kamnom) 6-krat na minuto v enakomernih presledkih. Eno minuto počakamo, nato spet signaliziramo 6-krat na minuto. Tako nadaljujemo po svoji oceni, vmes lahko tudi počivamo (sredi noči je malo verjetno, da bo kdo opazoval hribe).

Če sami opazimo omenjeni signal, poskusimo vzpostaviti govorni kontakt s krajem nesreče ali pa odgovorimo tako, da pošljemo svetlobni ali zvočni signal 3-krat na minuto. Po minuti presledka ponovimo. Ko je stik s krajem nesreče vzpostavljen, odhitimo do najbližje obveščevalne točke GRS.

Veliko reševalnih akcij poteka ob sodelovanju helikopterja, zato moramo poznati tudi način, kako pokazati posadki, ali potrebujemo pomoč ali ne. Če želimo, da helikopter pristane, stojimo z dvignjenimi rokami tako, da skupaj s telesom oblikujemo črko '''Y '''(yes), če pa pomoči ne potrebujemo, v stoječem položaju dvignemo desno roko, drugo pa imamo ob telesu tako, da oblikujemo črko '''N '''(no). 

===== Viri in literatura: =====

Prispevek prenešen iz: ''Metljak, D., 2011: Nevarnosti v gorah. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str. ''

''Pavšek, M. (2002): Snežni plazovi v Sloveniji: (geografske značilnosti in preventiva), (Geografija Slovenije, 6). 209 str., Ljubljana. Ljubljana. Šegula, P. (1978): Plazovi. Nevarnosti v gorah, str. 269–312. Ljubljana. Šegula,, P. (1986): Sneg, led, plazovi. 301 str. Ljubljana.''

Nevarnosti v gorah

2013-05-20T10:41:09Z

Andrej Bandelj:

Lepota gora marsikoga tako prevzame, da se jim zapiše za vse življenje. Da bi v gorah uživali, se je dobro zavedati tudi nevarnosti, ki so s tem povezane. Najlažje se jim izognemo, če jih poznamo. Od nas samih, to je od našega znanja in izkušenj, je odvisno, ali bodo naši izleti v gore bolj ali manj tvegani. Znanje in izkušnje se seveda da dobiti; nekaj se naučimo sami, nekaj pa od bolj izkušenih ali na kakšnem tečaju oziroma šoli, in tako postopoma napredujemo.

Poznavanje in razumevanje nevarnosti nas vodi k seznanjanju z nevarnimi okoliščinami, potencialno nevarnimi dejanji in psihofizičnimi stanji, ki so v gorah lahko nevarna, ter izogibanju oz. zmanjševanju njihovega vpliva. Zavedati se moramo, da lahko prav sami največ naredimo za varno hojo v gore. Resda so zimske razmere drugačne od poletnih, a z vidika nevarnosti in preprečevanja njihovega vpliva ta razlika ni tako zelo pomembna. 

==== Kaj je nevarnost? ====

Nevarnost v gorah je splet danih dejavnikov, ki sprožijo naravne sile in njihove pojave, ki lahko privedejo do nesreče. Nevarnost je tudi vsako kritično stanje, ki ga povzročijo naravne sile, živali ali ljudje in ki nam preprečuje ali ovira načrtovan in pričakovano normalen potek izleta, vzpona, pohoda ali tabora. 

==== Kaj je nesreča? ====

Nesreča je nenadno stanje, ko se nam zaradi nepredvidenih dogodkov, neupoštevanja nevarnosti ali verige napačnih odločitev kaj zgodi in to bistveno vpliva na naše nadaljnje gibanje oz. potek izleta. Nevarnost je torej nevarna predvsem zato, ker se nam lahko kaj zgodi. Nesreča je lahko tudi končna posledica določene nevarnosti, vrste napačnih odločitev in dejanj, ki se med seboj dopolnjujejo, prepletajo in stopnjujejo. 

==== Naš odnos do nevarnosti ====

Sama nevarnost še ne pomeni nesreče, neupoštevanje nevarnosti pa jo lahko povzroči. Pomemben je torej naš odnos do nje in njena povezanost z nami. V gorah je lahko npr. velika nevarnost proženja snežnih plazov, a dokler nismo na kraju te nevarnosti, nima to na nas nobenega vpliva. Ko pa smo v območju vpliva nevarnosti, je od nas samih, našega odnosa in naših ukrepov odvisno, kako se bo končalo. Nevarnosti torej izvirajo bolj iz nas samih kot zunaj nas. Nevarnostim ne gre posmehovati niti jih podcenjevati, ker s tem škodimo sami sebi. 

==== Naša odgovornost za dejanja ====

Gibanje po gorah je naša zavestna dejavnost; to pomeni, da se sami odločimo, kdaj, kam in s kom bomo šli, kaj bomo počeli na poti in kako se bomo vedli. Zato se srečamo s posledicami svojega vedenja in odločitev ter nosimo tudi vso odgovornost zanje. 

== Kje so vzroki za nastanek nevarnosti? ==

Nevarnost lahko izvira iz narave same to je lahko naravno stanje, kot npr. poledenelo pobočje, ali naravni proces, kot npr. nastanek nevihte. Lahko izvira iz človeškega organizma, kot npr. utrujenost zaradi prezahtevnega vzpona ali telesna oslabelost zaradi bolezni, ki smo jo pravkar preboleli, ali kronične bolezni. Lahko izvira iz napačne človeške odločitve, kot je npr. začeti dolgo in zahtevno turo pri slabi vremenski napovedi ali vzeti premalo pijače na daljšo turo v vročem poletju. Lahko izvira iz napačnega človeškega ravnanja, kot npr. nositi cepin pripet na nahrbtnik tam, kjer bi ga morali uporabljati, ali uporabljati avtomatske dereze na čevljih z upogljivim podplatom. Lahko pa izvira tudi iz človekovega vpliva na okolje, kot je npr. plašenje divjadi nad nami. V tem je skrit tudi naš odnos do okolja, kajti zavedati se moramo, da smo v gorah le gostje in ne stalni prebivalci. Naše naravno okolje je naselje v dolini in ne bolj ali manj neokrnjena narava.

Vzroki nevarnosti tičijo tako rekoč povsod, vendar še najbolj v nas samih. Zato je tudi tako pomembno, da nevarnosti dobro poznamo, saj s svojim znanjem in izkušnjami občutno zmanjšamo vpliv posamezne nevarnosti.

Kot smo lahko spoznali, so nevarnosti raznovrstne in imajo več med seboj povezanih vzrokov in izvorov. Podobno je tudi z nesrečo; ta ima navadno več vzrokov, med katerimi je vsaj eden prevladujoč oz. ključen. 

== Najpogostejši vzroki nesreč ==

Analize nesreč, ki jih izvaja GRS, že vrsto let kažejo podobno sliko. Najpogostejši vzrok nesreč je padec, zatem nepoznavanje terena, zdrs in telesna nepripravljenost. Nato sledijo še preostali vzroki. Seveda jih moramo tudi ustrezno tolmačiti. Ni samo en vzrok pripeljal do nesreče; planinec je lahko padel zato, ker je bil slabo opremljen in telesno nepripravljen in mu je spodrsnilo na spolzki poti. Tudi padec si je treba primerno tolmačiti, saj obsega vse vrste padcev, od tistega, ko se spotakneš ob skalo na poti, pa do najhujših, ki se končajo pod steno. Vzroki za nesrečo so tako: neprimerna osebna oprema, telesna nepripravljenost, zdrs in padec. Čeprav se je po istih statistikah največ nesreč zgodilo na poteh, to ne pomeni, da so te same po sebi nevarne. To samo kaže, da se je največ ponesrečenih pač gibalo po poteh, to pa je popolnoma normalno. Pomembno je tudi spoznanje, da gibanje po označeni in zavarovani poti še ne pomeni popolne varnosti.

Kot zelo primerna in toplo priporočljiva literatura o nevarnostih je še vedno knjiga Pavleta Šegule Nevarnosti v gorah, ki je izšla leta 1976 pri planinski založbi PZS. Knjiga na zelo poljuden, slikovit in podroben način predstavi večino vrst nevarnosti ter ustrezne zaščitne ukrepe in jih osvetli z nekaterimi nesrečami, ki so se zgodile zaradi neupoštevanja posameznih nevarnosti. [[Image:Letrenutek.JPG|thumb|center|Le trenutek neprevidnosti in zanimivo razgledovanje po okolici se kaj lahko konča s padcem. Na zakraselih visokogorskih podih, kot so ti v okolici Rombona (2208 m), moramo biti pozorni tudi na številna brezna. (Foto: Miha Pavšek)]] 

== Vrste nevarnosti ==

Nevarnosti lahko najbolje spoznamo, če jih razvrstimo. Razdelimo jih lahko na več načinov. Najbolj običajni pogled nanje izhaja iz naše povezanosti z njimi – to je delitev na objektivne in subjektivne. Druga delitev izhaja iz njihove opaznosti; na ta način jih delimo na prikrite in očitne. Prikrite ali latentne nevarnosti ne opazimo takoj, niti je ne moremo vnaprej zanesljivo predvideti; ne da se je točno napovedati samo z opazovanjem in ob pomoči znanja, ki ga ima povprečen obiskovalec gora. Prikrita nevarnost se pokaže v določenih okoliščinah, ki to omogočijo. Takšen primer so npr. težave s srcem, ki se lahko nastopijo ob pretiranem telesnem naporu. Nasprotje tega je očitna ali dejanska nevarnost, ki ima povsem predvidljive vzroke in posledice. Takšen primer je npr. nevarnost zdrsa na mokrih travah na strmem pobočju, še posebno, če imamo slabo obutev. Tretja delitev izhaja iz letnega časa oz. sezone – to je delitev na nevarnosti, ki se pojavljajo v kopnih ali letnih razmerah, in nevarnosti, ki se pojavljajo v zimskih ali snežnih razmerah. Primer značilne poletne nevarnosti so npr. vročinske nevihte, značilna zimska nevarnost pa je npr. mraz v vseh svojih pojavnih oblikah.

Vsem oblikam nevarnosti je skupno, da v določenih razmerah lahko privedejo do nesreče, vendar to seveda ni vedno nujno. Sama nevarnost še ne pomeni nesreče, je pa lahko povod zanjo. Prav tako je vsem nevarnostim skupno, da jih lahko omejimo, če jih poznamo, vemo za njihove vzroke, posledice in način preprečevanja pojava nevarnosti oz. se pred njimi zaščitimo, če je mogoče. Zato je izredno pomembno, da nevarnosti kar se da dobro poznamo, da smo dobro telesno in duševno pripravljeni, da imamo dobro opremo, ki jo znamo tudi uporabljati, da poznamo teren, po katerem se gibljemo, ter ne nazadnje, da znamo oceniti tveganje.

Oglejmo si podrobneje objektivne in subjektivne nevarnosti. Objektivne nevarnosti so tiste, ki se zgodijo brez našega neposrednega vpliva. Strele, na primer, treskajo ne glede na našo navzočnost na hribu in neodvisno od nas. Subjektivne nevarnosti pa so povezane z našo neposredno udeležbo, pa naj bo ta zavedna ali nezavedna. Ena največjih subjektivnih nevarnosti je nepoznavanje nevarnosti in zato je prva sestavina zaščite prav poznavanje nevarnosti. Med nevarnostjo in nesrečo je vzročna povezava. To je vedno človek s svojimi odločitvami in dejanji, ki povzročijo nesrečo. 

[[Image:Todaje.JPG|thumb|center|To, da je pred nami nekdo že prečil plazovito pobočje nad Triglavskimi podi, nam še ne zagotavlja optimalne varnosti. Ukrepajmo pravočasno in čim bolj zmanjšajmo tveganje (posamičen prehod nevarnega odseka). (Foto: Miha Pavšek)]]

=== Objektivne nevarnosti ===

Objektivne nevarnosti pridejo brez naše neposredne udeležbe in nanje nimamo neposrednega vpliva. Izpostavljeni smo jim ves čas bivanja v naravi. Zato bi jih lahko delili tudi na tiste, ki nam grozijo v dolini, in tiste, ki prežijo na nas v gorskem svetu. Vseh objektivnih nevarnosti ne moremo omeniti, a med najopaznejše in najbolj znane štejemo skupino vremenskih nevarnosti. To so močna sončna svetloba, nepričakovane spremembe vremena, nevihta, strela, megla ter nizke ali visoke temperature. Vplivajo predvsem na naše počutje in zmožnost gibanja v danih okoliščinah. Zaščita pred njimi so ustrezna zaščitna sredstva (očala, oblačila), poznavanje srednjeročne vremenske napovedi, ter ustrezno ravnanje ob padavinah, nevihti, megli, vročini in mrazu. Druga skupina nevarnosti je posledica vremenskih, kot npr. ohlajevanje zaradi mokrote oz. vetra, spolzka pot, mokro listje in korenine na poti, mokre travnate vesine. Vplivajo predvsem na naše počutje (mraz, vročina) in izpostavljenost pri gibanju (zdrsi, padci). Zaščita so suha oblačila, ki jih lahko oblečemo, in preprečitev prevelike izgube toplote ter okoliščinam ustrezno ravnanje. Izgubo toplote preprečimo tudi z uporabo ustreznih oblačil in obutve (protivetrna oblačila, kakovostna obutev, ki ne premoči). Med zaščito v tej skupini sodi še obvladovanje gibanja v takšnih razmerah. Sledi skupina sezonskih nevarnosti. Pozimi so to kratek dan, dolga noč in nizke temperature, sneg in njegova preobrazba, snežni plazovi, opasti, led, požled, snežišča, krajne zevi in oteženo gibanje. Predvsem vplivajo na zmožnost (hitrost in težavnost gibanja, zdrsi, padci) in dolžino našega gibanja (utrujenost, krajše ture). Zaščita pred njimi so dobro poznavanje, ustrezna opremljenost (obleka, obutev, tehnična oprema), poznavanje lastnosti opreme in pravilne uporabe le te, poznavanje tehnike gibanja v takšnih razmerah. In na koncu so tu še padajoče kamenje, piki žuželk, ugrizi kač in srečanje z divjimi živalmi na izpostavljenih mestih). Zaščita sta uporaba raznih zaščitnih krem, ki odganjajo žuželke, in previdnost pri gibanju.

Omenjene nevarnosti se lahko pojavijo posamično, v zaporedju ali po več hkrati, navadno v kombinaciji s subjektivnimi. Poleg že omenjenih zaščitnih ukrepov za vse skupine objektivnih nevarnosti velja, da se jim laže izognemo z ustreznim ukrepanjem ali pa dobro pripravljenostjo nanje. Ustrezno ukrepanje lahko pomeni tudi prekinitev ture, ki vodi v preveč očitne nevarnosti. Lahko pa je tudi izbira varnejšega cilja, če je prvotni očitno preveč izpostavljen. Dobro poznavanje posamezne nevarnosti pomeni poznavanje njenih pojavnih oblik, vzrokov in posledic. Pomeni pa tudi dobro telesno in, to je še bolj pomembno, psihično pripravljenost, da lahko tudi ustrezno ukrepamo. 

[[Image:Grebensko.JPG|thumb|center|Grebensko prečenje (na sliki je skupina planincev med prečenjem Krnčice, 2142 m), je z vidika nevarnosti ena najzahtevnejših tur. Ob nenadni vremenski spremembi namreč takojšen sestop pogosto ni mogoč. Bo pobočna megla res vztrajala le pod grebenom, ali se bodo tudi planinci naenkrat znašli v njej? (Foto: Miha Pavšek)]]

=== Subjektivne nevarnosti ===

Subjektivne nevarnosti izhajajo torej iz nas samih. To pomeni, da nanje vplivamo sami s svojim znanjem ali neznanjem, osebno in tehnično opremljenostjo, sposobnostjo opazovanja, zaznavanja, presojanja in odločanja, zdravjem, telesno in psihično pripravljenostjo ter verjetno še s čim drugim. Subjektivnih nevarnosti je več kot objektivnih. Zgodijo se z našo zavestno ali nezavedno neposredno udeležbo, toda to ni pomembno. Pomembno oz. kritično je le, da se zgodijo. Te nevarnosti so: • '''Neprimerna priprava in izvedba ture''' (izbira in zahtevnost cilja, sopotniki, časovno načrtovanje, vremenske razmere), ki povečuje verjetnost nesreče; • '''neznanje in nepoznavanje nevarnosti,''' ki vpliva na našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in nato na ukrepanje. Zaščitni ukrep je pridobivanje znanja in izkušenj; • '''pomanjkljiva telesna pripravljenost''' (pomanjkanje telesne pripravljenosti, bolezenska stanja), ki vpliva na našo gibalno zmožnost. Zaščitni ukrep je dvig telesne pripravljenosti (splošne vzdržljivosti, moči, gibljivosti, ravnotežja in koordinacije) s primernimi telesnimi aktivnostmi in obiskovanjem gora; • '''pomanjkljiva psihična pripravljenost''' (strah, nepoznavanje poteka poti, neizkušenost, ambicioznost), ki vpliva na kakovost ocene nevarnosti, presojo ukrepov in izvajanje. Zaščitni ukrepi so dvig psihične pripravljenosti, nabiranje izkušenj in znanj, priprava na turo, spoznavanje poti …; • '''neobvladovanje tehnike gibanja''', zdrsi na poti in pobočjih, ki povečujejo verjetnost nastopa nesreče. Zaščitni ukrep je učenje pravilne tehnike gibanja, ustavljanja in preprečevanja zdrsov; • '''neprimerna obutev in obleka, osebna in tehnična oprema'''; vse to vpliva na počutje in povečuje verjetnost nesreče. Zaščitni ukrep je izbira ustrezne opreme, lahko tudi ob pomoči bolj izkušenih; • '''neobvladovanje uporabe tehnične opreme''' (nepoznavanje opreme in njenih lastnosti, neznanje in napačna uporaba opreme), ki vpliva na počutje in povečuje verjetnost nesreče. Zaščitni ukrep je spoznavanje lastnosti opreme in vaje z uporabo le-te ob pomoči bolj izkušenih; • '''neupoštevanje ali podcenjevanje objektivnih nevarnosti''' na turi, ki povečuje verjetnost nesreče; • '''nepoznavanje poti''', po kateri se gibljemo (izguba orientacije, prezahtevna mesta, podcenjevanje nevarnih mest); tudi to povečuje verjetnost nesreče. Zaščitna ukrepa sta pridobivanje znanj iz orientacije, krepitev orientacijskih veščin; • '''subjektivno dojemanje in vrednotenje nevarnih okoliščin''', ki vpliva na našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in prek tega na ukrepanje. Zaščitna ukrepa sta spoznavanje svojih občutkov in čim bolj realno dojemanje nevarnosti ob pomoči bolj izkušenih; • '''uživanje neprimerne in pokvarjene hrane oz. pijače, uživanje zdravil'''. Vpliva na naše počutje in zmožnost gibanja. Zaščitna ukrepa sta previdnost in razumnost pri uživanju hrane in pijače. • '''alkohol, tobak in mamila kot subjektivna nevarnost''', ki povečuje verjetnost nesreče in vpliva na našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in s tem na ukrepanje. Zaščitni ukrep je preprost – ne uživajte snovi, ki vam lahko škodijo; • '''neustrezno obnašanje''' sočasno z nevarnimi dogodki oz. okoliščinami, ki povečuje verjetnost nastopa nesreče. • '''veriga neprimernih odločitev''', ki vodijo v nesrečo.

Tu velja vse, kar smo že povedali o preprečevanju subjektivnih nevarnosti. Poleg tega pa si pri vsaki skupini subjektivnih nevarnosti že glede nato, kako vpliva, lahko predstavljamo, kaj moramo storiti, da posamezna nevarnost ne bo imela prevelikega vpliva na nas. Pri spoznavanju nevarnosti je priporočljivo, da se udeležimo tečajev s to tematiko, nabiramo izkušnje pod nadzorom bolj izkušenih in prebiramo ustrezno strokovno literaturo. Sami, brez pomoči drugih, si žal ne bomo dovolj hitro pridobili potrebnega znanja in izkušenj.

V vsaki nesreči ti sreča lahko odpre vratca, da se izmuzneš. (M. de Cervantes).

'''Kot primer medsebojne povezanosti posameznih nevarnosti in ustreznih zaščitnih ukrepov si oglejmo nekatere nevarnosti, ki nam jih prinaša mraz. ''' • Nepričakovan prihod mraza nam lahko oteži izvedbo ture, če nanj nismo pripravljeni. • Manjša hitrost preobrazbe snega vpliva na nevarnost proženja snežnih plazov. Zaščitni ukrepi: spremljanje vremenske napovedi, odpoved ture, sprememba cilja ali upoštevanje razmer in uporaba ustrezne osebne in tehnične opreme. • Krajša življenjska doba baterij. Na mrazu imajo baterije občutno krajšo življenjsko dobo. To se kaže pri uporabi svetilk, komunikacijske opreme in lavinskih žoln. Zaščitni ukrepi: uporaba baterij, ki so odpornejše na mraz, rezervni vložki, shranjevanje opreme na toplem, poznavanje reagiranja opreme na mrazu, primerni načini uporabe (intervalna uporaba omogoča daljšo življenjsko dobo kot trajna).

Primeri subjektivnih nevarnosti zaradi mraza: • Zaradi več oblek oz. zaščitne opreme je gibanje oteženo. Zaščitni ukrepi: izbrati razmeram primerno obleko in zaščitno opremo ter turo prilagoditi omejitvam, ki jih določata. Na takšno obleko se je treba navaditi in jo spoznati v ekstremnih razmerah, npr. izvesti turo v mrazu, da bi spoznali sebe in opremo v takšnih okoliščinah; • subjektivno dojemanje in vrednotenje mraza; • zmanjšana sposobnost zaznavanja, odločanja in ukrepanja; Zaščitni ukrepi: z mrazom kot nevarnostjo se je treba seznaniti teoretično. Vaditi je treba v dejanskih razmerah in pod vodstvom izkušenih. Te subjektivne vzroke moramo poznati in se jih zavedati kot danih omejitev. Npr. na turi kaže opazovati vedenje posameznih udeležencev in poskušati pozitivno vplivati nanje. • Mraz nas hitreje izčrpa, uživanje hrane in pijače je oteženo, lahko nam tudi zmrzneja; v mrazu ne moremo uživati toliko hrane in pijače, kot bi bilo treba. Zaščitni ukrepi: hrana in pijača morata biti prilagojeni uživanju v ekstremnih razmerah. Primerne so npr. energetske ploščice; uživati jih moramo dovolj pogosto. • Nesreča v mrazu terja zahtevnejšo obravnavo; večja je možnost podhladitev, omrzlin, šoka … Zaščitni ukrepi: primerna zaščitna oprema, nabiranje izkušenj, npr. vaja zaustavitve krvavenja ali imobilizacije poškodovanega uda v mrazu. Iz omenjenega je razvidno, da mraz stopnjuje posamezne nevarnosti, poleg znanja pa je najpomembnejša osebna izkušnja, po možnosti pridobljena v nadzorovanih razmerah. Štejejo seveda tudi izkušnje, pridobljene v prisilnih razmerah, le cena pridobivanja je včasih lahko previsoka. 

=== Preprečevanje nevarnosti ===

Pri preprečevanju nevarnosti in nevarnih situacij je pomemben še naš način razmišljanja. Predlagamo t. i. preventivni način razmišljanja. Izhodišče je misel, da nevarnost sama po sebi še ne pomeni nesreče, neupoštevanje nevarnosti pa jo lahko povzroči. Zato moramo, ko se odpravljamo na območje, na katerem prežijo na nas nevarnosti, oceniti tveganje. Nenehno opazujemo pot, po kateri se gibljemo, okolico in svoje počutje. Na temelju teh opazovanj si izdelamo sliko o trenutnih nevarnostih, ki prežijo na nas, jih razvrstimo po verjetnosti ter ocenimo tveganje. Če je po našem mnenju preveliko, upoštevamo ukrepe, ki ga zmanjšujejo. Zamislimo si ukrep ali ukrepe, ki bi jih bilo pametno vpeljati, da bi zmanjšali učinek posamezne nevarnosti na nas. Še enkrat preverimo tako ocenjene nevarnosti in preventivne ukrepe neposredno okoli nas in vzdolž celotne poti ter se nato odločimo, kako naprej.

'''Pomembno je zavedanje, da lahko odnehamo, če menimo, da je tveganje preveliko, ali pa vpeljemo druge ukrepe, ki zmanjšajo tveganje.'''

Ocena tveganja je subjektivna. Obiskovalci gora ga ocenjujejo različno, ker so različne tudi njihove izkušnje, telesna in psihična pripravljenost ter dojemanje nevarnosti. Isti vzroki jih lahko vodijo k različnim ukrepom za zmanjšanje tveganja. To je morda na prvi pogled čudno, vendar ni nič novega. Če dobro premislimo, tako reagiramo tudi v svojem vsakdanjem življenju, ne da bi se tega zavedali. Spomnimo se samo npr. na prečkanje prometne ceste. Tudi tam glede na gostoto prometa (nevarnost) ocenjujemo tveganje in se odločamo, ali bomo prečkali cesto pri zeleni luči ali pa stekli prek dvojne črte. Podobno je tudi v gorah, le da je več vplivnih dejavnikov in so stvari nekoliko bolj zamotane. 

=== Ukrepanje ob nesreči ===

Če se zgodi nesreča, smo dolžni pomagati po svojih močeh. Včasih lahko naša pomoč ponesrečenim reši življenje; to še posebno velja pri zasutih v plazu, pri katerih je največja verjetnost preživetja v prvih 15 minutah. Več ko znamo, bolje bomo lahko pomagali. V primeru nesreče je treba storiti tole:

• '''zavarovati sebe in ponesrečenca pred možnostjo dodatne nezgode''' (npr. umik na najbližje varno mesto), • '''dati prvo pomoč in imobilizirati poškodbe''', • '''obvestiti GRS''' o nesreči s sporočilom, ki mora vsebovati naslednje podatke: '''KDO '''je ponesrečenec, '''KOLIKO '''je poškodovanih, '''KJE '''je bila nesreča, '''KDAJ '''se je zgodila, '''KAKŠNE '''so poškodbe in '''KDO '''je navzoč ob poškodbi. Pisno obvestilo posredujemo po GSM ali pa ga dve osebi odneseta do najbližje obveščevalne točke GRS (planinska koča, turistični objekt, gorska kmetija).

Ponesrečenca lahko izjemoma pustimo samega samo takrat, ko ne moremo obvestiti GRS in obenem upravičeno domnevamo, da dalj časa ne bo mimo nobenega, ki bi lahko odnesel sporočilo v dolino. Če je v bližini planinska pot ali je od kraja nesreče vidna planinska koča ali kakšno naselje, kličemo na pomoč takole: - s svetlobnimi znamenji (baterija, mahanje z živobarvnim kosom obleke, »zajček« z ogledalom ipd.) ali - z zvočnim signalom (klic, žvižg, udarec s kladivom ali kamnom) 6-krat na minuto v enakomernih presledkih. Eno minuto počakamo, nato spet signaliziramo 6-krat na minuto. Tako nadaljujemo po svoji oceni, vmes lahko tudi počivamo (sredi noči je malo verjetno, da bo kdo opazoval hribe).

Če sami opazimo omenjeni signal, poskusimo vzpostaviti govorni kontakt s krajem nesreče ali pa odgovorimo tako, da pošljemo svetlobni ali zvočni signal 3-krat na minuto. Po minuti presledka ponovimo. Ko je stik s krajem nesreče vzpostavljen, odhitimo do najbližje obveščevalne točke GRS.

Veliko reševalnih akcij poteka ob sodelovanju helikopterja, zato moramo poznati tudi način, kako pokazati posadki, ali potrebujemo pomoč ali ne. Če želimo, da helikopter pristane, stojimo z dvignjenimi rokami tako, da skupaj s telesom oblikujemo črko '''Y '''(yes), če pa pomoči ne potrebujemo, v stoječem položaju dvignemo desno roko, drugo pa imamo ob telesu tako, da oblikujemo črko '''N '''(no). 

===== Viri in literatura: =====

Prispevek prenešen iz: ''Metljak, D., 2011: Nevarnosti v gorah. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str. ''

''Pavšek, M. (2002): Snežni plazovi v Sloveniji: (geografske značilnosti in preventiva), (Geografija Slovenije, 6). 209 str., Ljubljana. Ljubljana. Šegula, P. (1978): Plazovi. Nevarnosti v gorah, str. 269–312. Ljubljana. Šegula,, P. (1986): Sneg, led, plazovi. 301 str. Ljubljana.''

Slika:Leodnas.JPG

2013-05-20T10:34:07Z

Andrej Bandelj:

Slika:Velikobolj.JPG

2013-05-20T10:33:42Z

Andrej Bandelj:

Slika:Pritelesni.JPG

2013-05-20T10:33:28Z

Andrej Bandelj:

Slika:Grebensko.JPG

2013-05-20T10:33:11Z

Andrej Bandelj:

Slika:Todaje.JPG

2013-05-20T10:32:54Z

Andrej Bandelj:

Slika:Letrenutek.JPG

2013-05-20T10:32:35Z

Andrej Bandelj:

Planinske vrednote

2013-05-20T10:28:55Z

Andrej Bandelj:

Planinstvo je v Sloveniji prehodilo podobno ali celo enako pot razvoja kot v preostalih Alpah. Sprva neformalna in pretežno gospodarska dejavnost je prerasla v organizirano dejavnost in predvsem prostočasno dejavnost. Podatki kažejo, da organiziranost v zadnjem desetletju močno izgublja veljavo, dejavnost sama pa se povečuje in sproščeno širi zunaj njenih okvirov.

Planinska organizacija je v stoletju organiziranega delovanja obiskovalcem gora (tako članom kot nečlanom) ponudila skupek navad in ravnanj, ki v gorskem okolju pomenijo odličnost in kakovost. Častni kodeks slovenskih planincev, dokument, ki je bil na Skupščini Planinske zveze Slovenije sprejet leta 1973, je postavil merila za presojo lastnega ravnanja in dosežkov. Ker je planinstvo tudi športna dejavnost, ni odveč pripomniti, da je bila planinska organizacija še nedavno edina športna organizacija v Sloveniji, ki je imela svoj kodeks, ga upoštevala, razvijala in živela v skladu z njim.

Za dojemanje planinstva ni pravil, so le številni domači in tuji zgledi. In primeri dobre prakse. Informacijska zgradba sveta je odprla možnosti za izmenjavo, plemenitenje in vraščanje posameznih uspelih rešitev na gorska tla vsake države. Samozavestno lahko trdimo, da naše – slovenske – rešitve in izoblikovane vrednote v ničemer ne zaostajajo. Ta samoniklost pa ni večna, ampak je vsakdan in z vsakim planinskim dejanjem na preizkušnji. Bodimo še naprej značilni in prepoznavni po odnosu do gora, tako doma kot v svetu. Zato aktivno oblikujmo in živimo planinske vrednote. 

== Poslanstvo planinstva ==

Gore so izjemen naraven ekosistem, gospodarski vir in življenjski prostor rastlin, živali in ljudi. Podoba gora kot kraljestva neomejene svobode je s trajnostnim razvojem in vzpostavljeno odgovornostjo posameznika presežen mit. Profesionalna pomoč pri ustvarjanju medijske podobe gora naj bo zato usmerjena v usposabljanje javnosti in ozaveščanje obiskovalcev glede vseh značilnosti gora in odgovornosti vsakega posameznika.

Obiskovalci gora se za stik z gorami odločijo zaradi najrazličnejših motivov. S svojim vsakokratnim ravnanjem podpirajo varstvo gorske narave in spodbujajo gorsko prebivalstvo pri doseganju trajnostnega razvoja. Prebivalci gora s svojim načinom življenja ohranjajo visokogorsko kulturno pokrajino in negujejo staro izročilo, zato jim namenjamo vso pozornost.

Osnovno znanje, veščine in navade si lahko pridobimo na organiziranih vodenih izletih, pohodih in turah, s sodelovanjem na planinskih šolah in tečajih, ki jih prirejajo planinska društva, in s samoizobraževanjem (učbeniki, priročniki, zemljevidi, revije, svetovni splet). Cilj različnih vrst usposabljanja je upoštevanje in ohranjanje naučenega v praksi. Informacije o poti zberemo iz vodnika in z zemljevida, o turi se pogovorimo z nekom, ki je pot pred kratkim že prehodil. Upoštevajmo kategorizacijo planinskih poti, opise v vodnikih, različne oznake na izhodiščih poti ter na planinskih zemljevidih, izogibajmo se bližnjic.

Gore so odprt prostor ne glede na socialne, narodnostne, rasne, spolne ali katere koli razlike med obiskovalci. Razlike premagujemo s solidarnostjo, tovariško pomočjo, medsebojnim razumevanjem in sodelovanjem. Gibanje v gorah ni samo telesna aktivnost. Je vir etičnih, estetskih, poučnih, raziskovalnih, kulturnih in duhovnih vrednot. Vsak obisk gora je zato nenadomestljiv prispevek k naši splošni izobrazbi, razgledanosti in osebni rasti.

V gorah delujejo intenzivni naravni procesi, zato sprejmimo tveganje in prevzemimo odgovornost. To pomeni skrb za svojo varnost in varnost preostalih obiskovalcev gora ter spoštovanje in upoštevanje nosilne sposobnosti narave. Obisk tujih gorstev vključuje celostno razumevanje tamkajšnje kulture in načina življenja.

Članstvo v planinski organizaciji je vrednota samo po sebi, prostovoljno delovanje pa izraz spoštovanja in poguma. Sprejmimo izziv, bodimo aktivni člani in uresničujmo svoje dolžnosti. Zavedajmo se medgeneracijske vzajemnosti, zlasti pa tega kdaj (v katerem življenjskem obdobju) je kdo poklican sprejemati posamezne naloge in odgovornost vodenja planinskih organizacij. 

[[Image:Življprva.JPG|thumb|center|Življenje v gorah je vir preživetja tamkajšnjih prebivalcev. (Foto: Mateja Peršolja)]]

== Spoznavanje in varstvo gorske narave ==

Gora je del pokrajine od vznožja prek pobočja do vrha – na vse strani neba enako. Spoznavajmo in varujmo gore, še posebej njihovo divjo naravo. Ob tem pa izhajajmo iz tega, da smo v naravi vedno samo njeni varuhi in učeči se ter opazujoči gostje. Vsak obiskovalec gora ima do njih prost dostop, meje svobodnega delovanja pa so določene z naravnimi danostmi in zakonitostmi. Kadar vemo za te omejitve se dosledno ravnajmo po njih. Če smo v dvomu, se v prid naravi prostovoljno odpovejmo nepremišljenemu ravnanju.

Spoštujmo pravico do tišine. Vznemirjenje živali je znamenje, da smo jim preblizu in da smo se dolžni umakniti. Prestrašenosti rastja seveda ne moremo opaziti, kljub temu pa ne usmerjajmo korakov na doslej nenačete poti. Ne onesnažujmo gora, vse smeti odnesimo s seboj v dolino. Če je le mogoče, uporabljajmo javni prevoz ali poskrbimo za polno zasedenost avtomobilov. Med hojo izklopimo mobilne telefone; namesto, da hodimo z lažnim občutkom njihove varnosti poskrbimo za kakovostno pripravo na turo. Najmlajšim približajmo naravo kot posebno vrednoto in jih učimo živeti v naravi in z njo. 

== Na planinski poti ==

Za planinstvo uporabljajmo obstoječe poti, saj usmerjajo obisk, izboljšujejo varnost, preprečujejo erozijo in ne povzročajo sporov z lastniki zemljišč. Gibanja se lotevajmo odgovorno, zato uravnotežimo svoje želje in cilje z znanjem, s sposobnostmi, pripravljenostjo in opremo. Doživljajsko vrednost gora dopolnjujejo pristnost, skromnost, tovarištvo, obzirnost, solidarnost in požrtvovalnost vseh obiskovalcev gora.

Pomembno je biti v naravi in z njo, zato je cilj pot in ne vrh za vsako ceno. Če se odpravljamo na pot v večji skupini, poskrbimo za stalni nadzor in štetje članov skupine. Različni člani skupine usklajujejo cilje in iščejo ravnovesje med možnostmi in sposobnostmi posameznikov. Cilj in vse dejavnosti na izletu je treba podrediti otrokom.

Na morebitnih tekmovanjih ravnamo športno, častno in o svojih dosežkih pošteno poročamo. Med seboj se pozdravljamo, pri srečanju na ozki stezi ali na izpostavljenem mestu se umakne spretnejši, močnejši ali mlajši.

[[Image:Življ.JPG|thumb|center|Odkrito prepoznavajmo probleme in poiščimo ustrezne rešitve. (Foto: Borut Peršolja)]]

Dejavnost prostovoljnega in gorskega vodništva opravljamo v skladu s predpisi in strokovno doktrino planinske organizacije. Najpomembnejši cilj vodenja je skrb za varnost vodenega, zase in za gorsko naravo. Večje vodene skupine je pametno razdeliti v več manjših in se do cilja odpraviti po različnih poteh. S tem izboljšamo varnost udeležencev in doživljajsko vrednost izleta ter zmanjšamo čezmerno obremenitev narave. [[Image:Zadovolj.JPG|thumb|center|Zadovoljstvo je plačilo za vloženi trud. (Foto: Borut Peršolja)]] 

== V planinski koči ==

Planinska koča je namenjena zavetju, počitku, prehranjevanju in planinskemu usposabljanju. Pri uporabi storitev ravnajmo tako, da dosegamo nižke pri porabi energije, vode, odpadkov, hrupa ... V koči bodimo obzirni do osebja in obiskovalcev in spoštujmo hišni red. Planinska koča ni prostor za pijančevanje, kajenje in hrup. V njej upravičeno pričakujemo domačnost, skromno zavetje in postrežbo, informacije o stanju poti, vremenski napovedi in posredovanje obvestila v primeru nesreče. V planinski koči se prehranjujmo, s seboj prineseno hrano omejimo na najmanjšo možno mero. S tem zmanjšujemo težo nahrbtnikov, z ustvarjenim prihodkom pa omogočamo vzdrževanje planinske koče. 

== Gorska nesreča ==

Držimo se pravila, da je vedno boljša preventiva in da je dobra priprava izleta ključni dejavnik varne vrnitve domov. V gorah izvajajmo dejavnosti, ki smo jim dorasli. Izkušnje drugih so najpomembnejši vir znanja in ustreznega ravnanja. Zato naj novinci poskrbijo za svoje planinsko usposabljanje, poiščejo naj nasvet pri bolj izkušenih, od planinskih društev pa upravičeno lahko pričakujejo, da spremlja proces njihove uvajalne dobe.

Izčrpanemu, ogroženemu ali poškodovanemu človeku smo po svojih najboljših močeh in znanju dolžni nesebično priskočiti na pomoč. S svojo pomočjo se ne hvalimo in ne iščemo plačila zanjo. Gibanje v gorah je v določenih primerih tvegano dejanje, zato se moramo zavedati morebitnih tragičnih posledic in jih tudi sprejeti. 

== Planinsko premoženje ==

Planinske organizacije razpolagajo s planinskim premoženjem, ki ga sestavljajo planinske poti in koče, in ga upravljajo. Del tega premoženja so tudi znanje, izkušnje in rezultati opravljenega (prostovoljnega) dela, katerega vir so posamezniki in posameznice, člani planinskih organizacij. Ustvarjeno premoženje je plod preteklega vlaganja, odrekanja, naprezanja, ustvarjalnosti in idej. Spoštovanje tega je obet za uspešno prihodnost. Planinsko premoženje upravljajmo kot najboljši gospodarji; to še posebno velja za premišljene in načrtovane posege v občutljivi gorski prostor. 

== Življenje v dolini ==

Planinstvo je lahko način življenja. Prizadevamo si dosegati cilje in opravljati poslanstvo planinskih organizacij. Za planinstvo veljajo splošna etična merila, ki pa so v gorah še bolj izbrušena in opazna. Stremimo za najboljšo prakso in se nikoli ne nehajmo učiti. Vsakdo izmed nas je dolžan opozoriti na neetično dejanje katerega koli obiskovalca gora. Varujmo zasebnost članstva glede osebnih podatkov.

Strokovno usposobljeni člani se ves čas usposabljajo, in ustvarjalno prispevajo k razvoju stroke in povečujejo ugled planinske dejavnosti. Starši, mentorji planinskih skupin in vodniki Planinske zveze Slovenije so otrokom, mladostnikom in mladim zgled za dosledno uresničevanje in doseganje planinskih vrednot. To pa je izjemno zahtevna naloga.

Nesporazume v planinskih organizacijah rešujmo v odkritem in enakopravnem dialogu v njih samih. Kadar moramo izbirati med interesi organizacije in osnovnimi načeli etike, dajemo prednost etičnim načelom in varstvu gorske narave. Poskrbimo za to, da bodo naši dobri zgledi opazni, zato o njih pišimo, govorimo, jih predstavljajmo, poročajmo o njih v medijih in na svetovnem spletu. 

[[Image:Pret.JPG|thumb|center|V preteklosti ustvarjeno premoženje. (Foto: Borut Peršolja)]]

 

===== Viri in literatura: =====

Prispevek prenešen iz: ''Peršolja, B., 2011: Planinske vrednote. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str. ''

''Častni kodeks slovenskih planincev, 2001. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana. Medmrežje: http://www.pzs.si/castni_kodeks.rtf (25. 3. 2004). Medja, K., Vrhovec, T. (2003): Tirolska deklaracija o najboljši praksi v gorskih športih. Planinski vestnik 4. Ljubljana. Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev, 2001. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana. Medmrežje: http://www.pzs.si/vodila.html (25. 3. 2004).''

Slika:Pret.JPG

2013-05-20T10:24:51Z

Andrej Bandelj:

Slika:Zadovolj.JPG

2013-05-20T10:24:37Z

Andrej Bandelj:

Slika:Življprva.JPG

2013-05-20T10:24:09Z

Andrej Bandelj:

Slika:Življ.JPG

2013-05-20T10:23:43Z

Andrej Bandelj:

Planinska organizacija

2013-05-20T10:23:00Z

Andrej Bandelj:

Pomen planinstva v slovenskem prostoru opredeljujejo tej dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (slovenski alpski svet obsega 42 % površja Slovenije), delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (ta je bil po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje v letu 2001 15,7 %), množičnost članstva (več kot 60.000 članov v letu 2003), razvejenost planinske organizacije (7000 km planinskih poti in več kot 160 planinskih koč in bivakov) in razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno človekovo gibanje, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov do vrhunskega alpinizma) in ne nazadnje cenovna sprejemljivost.

Obiskovanje gora se začne z nerodnim uvajanjem, sledijo dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča, lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj v organizaciji, ki ima stoletne izkušnje, sveže znanje in zavidljiv ugled. V Sloveniji se obiskovalci gora tradicionalno združujemo v planinskih društvih, ki jih je bilo v letu 2003 že 245 v podjetjih, številnih naseljih ter občinah. Zaradi celovitosti delovanja imenujemo planinska društva, ki so vključena v Planinsko zvezo Slovenije (v nadaljnjem besedilu: planinska zveza), s skupnim imenom planinska organizacija. Iskanje planinskih tovarišev in združevanje je zgodovinski pojav: tako so posamezni somišljeniki v sredini in ob koncu 19. stoletja stopili skupaj in na različnih koncih Evrope ustanovili prva planinska društva. Motivi obiskovanja so se odtlej spremenili skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi pa se spreminjajo tudi s starostjo in planinska organizacija jim z različnimi programi sledi tako, da se v slovenski prostor umešča kot nosilka športne, turistične, gospodarske, raziskovalne, humanitarne in kulturne dejavnosti, povezane z gorsko naravo. Poslanstvo slovenske planinske organizacije je strnjeno v sporočilu: '''planinstvo je lahko način življenja'''. 

[[Image:Knafelceva.JPG|thumb|center|Knafelčeva markacija. (Foto: Borut Peršolja)]]

 

== Postani članica, bodi član! ==

V sedanjem družbenem okolju je zagotovo najlaže biti nečlan – v najširšem pomenu te besede. Stopnja razvitosti in odprtosti družbe nam omogoča dostop do dobrin, kot so izobraževanje, zdravstvo, kultura in šport. Slovenski pravni red in praksa nam omogočata tudi prost dostop do gora. Tako so vsakomur – ne glede na članstvo v planinski organizaciji! – na voljo zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake, ki sestavljajo razvejeno planinsko omrežje. To velja tudi za nakopičeno planinsko znanje, veščine in izkušnje, uporabo vodniške in strokovne literature, zemljevidov in dejavnosti prostovoljnega in gorskega vodništva. Prav tako tudi dejavnost gorske reševalne službe ne pozna nobenih članskih omejitev, klicu v sili se gorski reševalci odzovejo brez zadržkov. Planinska organizacija kot posebno vrednoto in enega temeljev svojega delovanja razvija prostovoljno delo. To pomeni, da njeni člani in članice za svoje delo, znanje in porabljeni čas ne morejo zahtevati plačila, imajo pa pravico do nadomestila materialnih stroškov, povezanih z izvedbo programa, katerega obseg in višino določijo upravni odbori. Prostovoljstvo je za marsikaterega člana pomemben del življenjskega poslanstva in samouresničitve. 

Pomembna prednost organiziranega planinskega delovanja je urejen sistem prenosa in izmenjave znanja in izkušenj, zlasti s starejših in bolj izkušenih članov na mlajše in novince. Sobivanje različnih generacij in dejavnosti nam zagotavlja nemoteno delovanje ob spoštovanju nenapisanega medgeneracijskega dogovora o vlogi in pomenu posameznika za planinsko organizacijo. Tako se blažijo razvojne motivacijske krize aktivnih članov, ki so v posameznih življenjskih obdobjih vanjo vpeti različno učinkovito. Članstvo in z njim tesno povezana solidarnost pomenita odgovornost za sooblikovanje in izvajanje programa ter skrb za vzdrževanje planinskega omrežja in odgovorno vedenje posameznika do soljudi in gorske narave. V tej povezavi lahko to, da nečlan obiskuje gore razumemo kot svobodo posameznika, hkrati pa gre tudi za sebično rabo rezultatov prostovoljnega dela planinske organizacije. Zato med najpomembnejše društvene naloge in vsakokratne izzive sodi prav ohranjanje obstoječih in pridobivanje novih članov. Zadnje vsakomur prinaša dolžnost, da ravna v skladu s Častnim kodeksom slovenskih planincev. 

 

== Aktivno članstvo ==

Članski pogoji ne zapostavljajo nikogar – ne po starosti, ne po spolu, jeziku, veri, nacionalni ali socialni pripadnosti. Planinska članarina in z njo tesno povezana planinska izkaznica sta poleg samih gora edina stalna in neposredna vez planinske organizacije s posameznikom. Zato ima vsakoletni trenutek plačila članarine večji pomen, kot mu ga samoumevno in rutinsko pripisujemo. Članom je ponujenih več različnih kategorij članstva, ki se členijo glede na starost in obseg pravic in dolžnosti. Članarina A in B sta namenjeni odraslim, članarina Š študentom do 26. leta starosti (aktivni status dokazujejo z veljavno študentsko izkaznico) in mladim, ki so brez svojih lastnih dohodkov. Članarina S je namenjena srednješolcem, članarina O osnovnošolcem, članarina P pa predšolskim otrokom. V letu 2003 je bilo od skupaj 60.452 članov 2 % članov A, 63 % članov B, 30 % otrok, mladostnikov in mladih in 5 % podpornih članov. 

Za včlanitev zadošča izpolnjevanje določil Zakona o društvih, kar dokazujemo s podpisano pristopno izjavo. Za mlajše od 7. leta starosti podpiše pristopno izjavo njegov zakoniti zastopnik, od 7. leta do dopolnjenega mladoletnikovega 15. leta starosti pa mora zakoniti zastopnik otroka pred njegovim vstopom v društvo podati pisno soglasje. S podpisom potrjujemo, da poznamo pravice in obveznosti, ki izhajajo iz članstva v planinskem društvu, da smo seznanjeni z namenom delovanja in se bomo ravnali po določilih častnega kodeksa. Pravice in dolžnosti članov urejajo društvena pravila. Med dolžnosti sodita redno plačevanje članarine (posledica neizpolnjevanja te obveznosti je prenehanje članstva) in vestno izvrševanje zaupanih nalog. Pravice nas usmerjajo v aktivno članstvo, ki pride v polno veljavo zlasti v odsekih, saj tako sooblikujemo in soodločamo o uresničevanju programa in se s kandidaturami potegujemo za kakovostno vodenje planinske organizacije. Pasivne člane zanimajo članski popusti (pri prenočevanju v planinskih kočah doma in v tujini in nezgodnem zavarovanju) in komercialni popusti, ki se vsako leto spreminjajo. Posamezna planinska društva svojim članom namenjajo še strokovno svetovanje, izposojo knjižničnega gradiva in tehnične opreme, vodeno športno rekreacijo med tednom, društveno glasilo in razne dodatne popuste. 

Veliko članov je planinski organizaciji zapisanih celo življenje. Veterani imajo v njej posebno mesto (člani, ki imajo več kot sedemdeset let lahko uveljavljajo tudi znižano članarino), med njimi so deležni največjega spoštovanja častni člani, ki so si to priznanje zaslužili z izjemnim prispevkom na katerem koli področju planinskega delovanja. 

[[Image:Izkaznica.jpg|thumb|center|Izkaznica člana/članice planinske organizacije.]][[Image:Izkaznica2.jpg|thumb|center|Izkaznica člana/članice planinske organizacije.]]

== Planinsko društvo ==

Planinsko društvo deluje na krajevni ali občinski ravni in ima svoja pravila. Včlanjeno je v Planinsko zvezo Slovenije, ki pokriva območje vse države. Vmesno stopnjo povezovanja poznamo z imenom meddruštveni odbor. Za planinska društva velja, da planinsko dejavnost predvsem izvajamo in ob tem vzdržujemo planinsko omrežje, planinska zveza pa deluje kot strokovna organizacija, ki skrbi za razvoj planinstva in zagotavlja razmere za nemoteno delovanje društev. Planinska društva so pomembni inkubatorji idej ter učinkoviti prenašalci novih rešitev v prakso (spomnimo se akcije Smeti odnesimo s seboj v dolino). Posamezniki in posameznice, člani planinske organizacije, so vir njene moči, ki se kaže v znanju, izkušnjah in doseženih rezultatih. Društvo je prostovoljno združenje članic in članov, ki delujejo na vseh področjih planinstva (planinstvo, prostovoljno vodništvo, alpinizem, športno plezanje, planinske poti in koče, varstvo gorske narave, odprave v tuja gorstva, založništvo, informiranje in arhivska dejavnost), razvija številne oblike dejavnosti (izleti, pohodi, ture, tabori, alpinistični in športnoplezalni vzponi, turno smučanje, planinska orientacija, odprave v tuja gorstva, delovne akcije na planinskih poteh in pri koči), skrbi za organizirano obliko delovanja (družinsko planinstvo, planinske skupine, odseki), zastopanost različnih izsekov športa (šport otrok in mladih, športna rekreacija, kakovostni in vrhunski šport, šport ljudi s posebnimi potrebami) in izvajanje planinskih športnih panog (planinstvo, alpinizem, tekmovalno športno in ledno plezanje, turno smučanje in planinska orientacija).

Kakovostno naravnana društva namenjajo posebno pozornost planinskemu usposabljanju otrok, mladostnikov in mladih. Tako naj bi mladostniki ob koncu uvajalnega planinskega usposabljanja dosegli raven samostojnega varnejšega gibanja v gorah in odgovornega izvajanja dejavnosti. Zadnje se nanaša tako na uravnoteženost izbire cilja glede na znanje, izkušnje, opremo in telesno pripravljenost kot tudi na spoznavanje in varstvo gorske narave. Temeljna naloga vsakega društva je tudi usposabljanje strokovnih delavcev v športu na področju planinstva in ozaveščanje članstva glede varstva gorske narave. Statutarna določba iz leta 2001 pa določa, da razumevanje vloge planinske organizacije tesno povezujemo s civilno družbo; to pomeni, da si s svojim delovanjem prizadevamo tudi za blaginjo vse skupnosti. Nekatera planinska društva imajo tudi status društva, ki deluje v javnem interesu na področju športa. Navadno v planinskem društvu delujejo planinske skupine in odseki (alpinistični, gospodarski, markacijski, mladinski, propagandni, športnoplezalni, vodniški in odsek za varstvo gorske narave, lahko tudi z drugimi imeni – izletniški, odsek za poti ...). Cilj vsakega planinskega društva bi morala biti celovita planinska dejavnost, saj nam gore vse to omogočajo, širok razpon dejavnosti pa povečuje tudi privlačnost članstva.

Žal je celovitih društev malo, saj po večini opravljajo samo nekaj dejavnosti ali se ukvarjajo samo z izletništvom. Zato je tudi porazdelitev bremen pri vzdrževanju skupnega planinskega omrežja zelo neenakomerna (s kočami gospodari samo 40 % vseh društev, s potmi le 60 %). Tudi z mladimi se ukvarja komaj polovica društev, še vedno pa obstajajo društva, ki nimajo niti enega vodnika Planinske zveze Slovenije. Čeprav se je v zadnjih desetih letih število planinskih društev za četrtino povečalo, se je za prav toliko število članov zmanjšalo. Planinska organizacija zato napoveduje združevanje manjših društev in zaostrovanje vsebinskih pogojev za včlanitev v planinsko zvezo. Društva imajo po navadi svoje prostore in informacijsko pisarno, poleg običajnega poštnega naslova in oglasne deske pa jih ima vse več tudi svoj spletni naslov. Prepoznavnost društev povečujejo njihovi simboli (znak in prapor), glasilo in društvena priznanja. Pri izvajanju programa sodelujejo z vrtci, šolami in podjetji, s sosednjimi, sorodnimi (zlasti s taborniki in skavti) in pobratenimi društvi, z meddruštvenim odborom in planinsko zvezo ter organi občine, športne zveze, zavodi za šport. V delo teh organizacij se lahko na različnih ravneh kot planinski strokovnjaki vključujejo tudi posamezni člani društva.

Društvo financira izvedbo svojega programa s prispevki, zbranimi s članarino, vplačili udeležencev akcij, prijavami na javne razpise, donacijami in sponzorstvom. V desetletjih ustvarjeno društveno premoženje upravljamo po načelu dobrega gospodarja. To premoženje je nerazdelno in si ga člani društva v nobenem primeru ne morejo razdeliti, niti takrat, ko okoliščine privedejo do tega, da društvo preneha delovati. V okviru z zakonom določenih pogojev lahko planinsko društvo opravlja tudi pridobitno dejavnost (dejavnost planinskih koč, prodaja planinske opreme, strokovne literature ...), vendar ta dejavnost ne sme biti edino, s čimer se ukvarja. Organi upravljanja in odločanja v društvu so načelnik odseka, odbor odseka, upravni odbor in predsednik društva, častno sodišče, nadzorni odbor in občni zbor kot najvišji organ društva. Društvo zagotavlja javnost svojega delovanja z rednim obveščanjem in preglednim poročanjem. 

[[Image:Uspos.JPG|thumb|center|Usposabljanje je najboljša preventiva. (Foto: Borut Peršolja)]]

== Meddruštveni odbor ==

V dvanajstih meddruštvenih odborih planinska društva usklajujejo stališča glede sej najvišjih organov planinske zveze in izvajajo skupaj dogovorjene prireditve. Meddruštveni odbor praviloma sestavljajo po en predstavnik društva in izmed njih izvoljen predsednik, ki je po položaju član upravnega odbora planinske zveze. Nekatere komisije upravnega odbora planinske zveze so zaradi boljšega stika z odseki v meddruštvenih odborih vzpostavile odbore posameznih dejavnosti. Po vsebinski, organizacijski in finančni plati so meddruštveni odbori zelo različni, zato so deležni kritičnih ocen in predlogov. Največji meddruštveni odbor ima vključenih skoraj petdeset planinskih društev s skupaj več kot 9000 člani, najmanjši pa ima sedem društev z dobrimi 1400 člani. 

== Planinska zveza Slovenije ==

Planinska zveza Slovenije je zveza planinskih društev in ima svoj statut in pravilnike, ki urejajo posamezna področja delovanja. Sedež ima na Dvoržakovi ulici 9 v Ljubljani. Tam delujejo strokovna služba, ki jo vodi generalni sekretar, predsedstvo, komisije in odbori upravnega odbora. Leta 1999 je skupščina sprejela Vodila o delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev. Gre za dokument, ki je nastajal več let in s katerim je planinska organizacija opredelila svoj nadaljnji razvoj. Zveza financira svoje delovanje iz pobrane članarine članov planinskih društev in iz sredstev pridobljenih na javnih razpisih ministrstev, državnega proračuna in fundacij. V ustanavljanju je Slovenski planinski muzej. Znak Planinske zveze Slovenije je silhueta Jalovca, ki jo obkroža svetlo moder trak v obliki podkve na katerem je napisana letnica 1893, ko je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (Planinska zveza Slovenije je njegova naslednica). Zastava je svetlo modre barve z znakom, himna pa je prva kitica pesmi Oj Triglav, moj dom skladatelja Jakoba Aljaža in pesnika Matije Zemljiča Slavina. Najbolj znani neformalni simbol planinske organizacije je Aljažev stolp na vrhu Triglava, najbolj razširjeni pa Knafelčeva markacija. Planinska zveza ima svoja priznanja (častne znake treh stopenj, spominsko plaketo, svečano listino in častno članstvo), prav tako nekatere njene komisije (Mladinska komisija ima najvišje priznanje Mladina in gore, Komisija za planinske poti Knafelčevo diplomo, Komisija za gorsko reševalno službo pa naziv častni član), je pa tudi predlagateljica za najvišja državna priznanja, nagrade in odlikovanja. Zveza izdaja uradno glasilo Obvestila Planinske zveze Slovenije, kulturno, strokovno in znanstveno revijo Planinski vestnik (izhaja od leta 1895 in je najstarejša slovenska revija) in ureja svojo spletno stran na naslovu http://www.pzs.si/. Najvišji organ odločanja je skupščina Planinske zveze Slovenije, ki vsako leto oblikuje program dela, potrjuje poročila in vsake štiri leta voli tudi upravni odbor, predsednika in predsedstvo. Na čelu planinske organizacije se je v vsej njeni zgodovini zvrstilo enajst mož: Fran Orožen (1893–1908), Fran Tominšek (1908–31), Jože Pretner (1931–45), France Avčin (1945–46), Vlasto Kopač (1946–48), Fedor Košir (1948–65), Miha Potočnik (1965–79), Tomaž Banovec (1979–87), Marjan Oblak (1987–89), Andrej Brvar (1990–2001) in Franc Ekar (2001–). Upravni odbor vodi zvezo med dvema skupščinama, delo pa ima organizirano v komisijah. V letu 2004 so delovale Komisija za alpinizem, Komisija za gorsko reševalno službo, Gospodarska komisija, Mladinska komisija, Komisija za planinske poti, Komisija za športno plezanje, Komisija za varstvo gorske narave in Vodniška komisija, ki sestavljajo vsebinsko jedro. Te komisije imajo svoje samostojne zbore dejavnosti, njihova organiziranost sega vse do odsekov v planinskih društvih in usposabljajo planinske strokovne delavce. Na vsebinsko ožjih področjih delujejo Komisija za gorsko popotništvo, Komisija za mednarodne stike, Komisija za muzejsko dejavnost, Komisija za odprave v tuja gorstva, Komisija za tekmovalno turno smučanje, Komisija za vzgojo in izobraževanje in Planinska založba. V okviru planinske zveze deluje tudi Planinsko učno središče v Bavšici, ki je bilo ustanovljeno leta 1980, v novi zgradbi pa deluje od leta 1999. Namenjeno je planinskemu usposabljanju. Planinska zveza Slovenije je članica Mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA), Mednarodne komisije za reševanje v gorah (IKAR), Združenja planinskih organizacij alpskih držav (CAA) in Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (OKS). Iz nje je izšlo tudi poklicno Združenje gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS). Pomembno je tudi sodelovanje s slovenskimi planinskimi društvi v zamejstvu in po svetu. 

===== Viri in literatura: =====

Prispevek prenešen iz: ''Peršolja, B., 2011: Planinska organizacija. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str.'' 

''Statut Planinske zveze Slovenije. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana. Medmrežje: http://www.pzs.si/statut_pzs.rtf (25. 3. 2004). Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev, 2001. Ljubljana. Medmrežje: http://www.pzs.si/vodila.html (25. 3. 2004). Peršolja, B. (2000): Poročilo o izvrševanju sklepov Izredne skupščine Planinske zveze Slovenije z naslovom Vzgoja, izobraževanje in vloga mladih v planinski organizaciji. Obvestila Planinske zveze Slovenije, posebna številka, str. 54–86. Ljubljana.''

Slika:Uspos.JPG

2013-05-20T10:16:32Z

Andrej Bandelj:

Slika:Izkaznica.jpg

2013-05-20T10:16:11Z

Andrej Bandelj:

Slika:Izkaznica2.jpg

2013-05-20T10:15:47Z

Andrej Bandelj:

Slika:Knafelceva.JPG

2013-05-20T10:15:08Z

Andrej Bandelj:

Zgodovina planinstva

2013-05-20T10:12:16Z

Andrej Bandelj:

Človek je v različnih obdobjih zgodovine spreminjal svoj odnos do narave in gora. Dejstvo je, da so poti prek gora že dolgo iste, le cilji in nagibi tistih, ki se vzpenjajo nanje, so se spreminjali. Postavlja se vprašanje, zakaj so se ljudje sploh začeli vzpenjati na gore. Podobno vprašanje so postavili Edmondu Hillaryju, potem ko je z Norkayjem Tensingom osvojil najvišji vrh na svetu. Odgovoril je, da najbrš zato, ker so tu. To je verjetno osnovni razlog, da je človek zašel v gore. Ob preseljevanjih ljudstev, nomadskem načinu življenja, vojaških pohodih, trgovanju itn. so bile gore ovira, ki je bila slučajno »tu« in prek katere je bilo treba iti. [[Image:Zgodovinauvodna.JPG|thumb|center|Triglav (vir: Hacquet, B. 1778: Oryctographia Carniolica der Physikaliche Erdbeschreibung des Herzogtmus Kriain, Istrien und zum Theil der benachbarten Lander, knjiga 1. Leipzih)]] 

== Začetki obiskovanja gora ==

Človek se je sprva gora bal. Ni razumel naravnih pojavov, ki so bili v gorah intenzivnejši kot v dolinah. Gore je imel tudi za prebivališča bogov. Stari Grki so verjeli, da je Olimp (2917 m) prebivališče dvanajstih bogov z Zeusom na čelu. Iz verskih razlogov pa so se ljudje na gore tudi vzpenjali – npr. ameriški Indijanci, da bi molili bliže Velikemu duhu. Pozneje je v gorah iz verskih razlogov nastalo veliko svetišč in samostanov. Središčni položaj gore je razviden tudi iz številnih mitov in pripovedk, od ljudskega izročila do religioznih besedil. Najbolj znani gornik kamene dobe je Ötzi, pastir, ki je živel približno 3350–3100 let pr. n. št. Leta 1991 sta ga na ledeniku Similaun v Ötztalskih Alpah po naključju našla planinca. Najdbe orožja iz bronaste dobe pričajo o obiskih slovenskega visokogorja. Puščanje posameznih kosov orožja je verjetno povezano s kultnimi darovanji. Znanih je več antičnih visokogorskih postojank v Julijcih. Po večini ležijo na območjih, ki so bila zanimiva za nabiranje železove rude ali poletno pašo. Za postavitev postojank so bile najpomembnejše naravne danosti: lega na robu pašnikov, varnost pred snežnimi plazovi in hudourniki, pregled nad planino, dostopnost, osončenost in zavetrje. Človek se je v gore umikal tudi pred zavojevalci (tak primer je Ajdna, skalnat osamelec na pobočju Stola, 1046 m; naseljen je bil v pozni antiki), hkrati pa je iskal možnosti za preživetje. Odkrival je pašnike, začel loviti, oglariti, iskati rude in nabirati zdravilna zelišča. Prek gora so potekali preseljevanje ljudstev in vojaški pohodi. Najbolj znan je Hanibalov pohod s 30.000–50.000 možmi, 9000 konjeniki in 37 sloni prek Alp leta 218 pr. n. št. V rimskem času je bila v Alpah zgrajena množica cest, ki so jih pozneje s pridom uporabila barbarska ljudstva. Zaradi obrambe so v gorskem svetu nastajale utrdbe (npr. Veliki kitajski zid). Vse večji pomen so v srednjem veku zaradi trgovine imeli prelazi. Potovanja so bila povezana s številnimi nevarnostmi, od naravnih ujm do napadov domačinov. Zaradi pomoči romarjem, trgovcem in popotnikom so na prelazih ali ob poteh naje nastali številni hospici oz. zavetišča in pozneje gostišča s prenočišči. Eden takih hospicev je bila Jenkova kasarna na poti z Jezerskega proti Jezerskemu vrhu, ki stoji še danes. Med 13. in 15. stoletjem se je pri nas število prebivalcev in poti v gorskem svetu povečalo zaradi višinske kolonizacije, katere poglavitni vzrok je bilo pomanjkanje obdelovalnih zemljišč v dolinah in kotlinah. Omogočila je razvoj samotnih kmetij in zaselkov v vzpetem svetu. V poznem srednjem veku so nekateri izobraženci začeli zavračati mistični pogled na gore in so se tudi povzpeli na nekatere vrhove. Leta 1311 se je italijanski pesnik Dante Alighieri pozimi povzpel na 1500 m visoki Prato al Saglio v Apeninih; to je prvi zabeleženi zimski vzpon. Pesnik Francesco Petrarca se je leta 1336 povzpel na 1912 m visoki Mont Ventoux v provansalskih Alpah in navedel tudi motiv – željo, da bi dosegel pomembno višino. Zato Petrarca velja za prvega pravega gornika. Prišel je čas velikih odkritij in v 13. stoletju (1275–1292) sta brata Marco in Nicolo Polo prek Pamirja potovala h kitajskemu cesarju. Bila sta prva znana Evropejca, ki sta presegla višino Mont Blanca. Leta 1492, ko je Kolumb odkril Ameriko, se je po naročilu francoskega kralja Karla VIII. Antonie de Ville povzpel na Mont Aiguille (2097 m) v dauphinejskih Alpah. Za vzpon je uporabil vrvi, lestve in lesene zatiče, zato štejejo to dejanje za prvi plezalni vzpon. V obdobju razsvetljenstva je med izobraženci zorelo estetsko doživljanje gora. Omeniti velja Jeana Jacquesa Rousseauja in poziv »nazaj k naravi«, ki je obudil čustveno doživljanje narave. Leta 1760 je švicarski naravoslovec Horace Benedict de Saussure razpisal nagrado za tistega, ki bo prvi osvojil Mont Blanc. Šele 26 let pozneje (9. 8. 1786) sta na vrh prva stopila Jacques Balmat in Michel Paccard. V 18. stoletju ni bilo ne markiranih poti ne kart. Vsaka tura je terjala veliko časa in denarja, zato so npr. v Chamonix hodili po večini Angleži premožnejšega stanu. Vrhove se je takrat osvajalo v spremstvu vodnikov domačinov. Nekateri to obdobje osvajanja vrhov ob pomoči vodnikov (domačinov) imenujejo zlata doba gorništva. V 19. stoletju so moški visokega stanu hodili v gore v šolnih, fraku in cilindru, plezali pa so v jahalnih škornjih in ozkih jahalnih hlačah. Cepina niso poznali, pač pa so uporabljali sekire, kladiva itn. Za začetek klasične dobe alpinizma štejemo 15. 7. 1865, ko je Edvard Whymper skupaj z vodniki preplezal eno najzahtevnejših evropskih gora, Matterhorn. Leta 1874 je bil osvojen najvišji vrh Evrope Elbrus (5642 m), 1897 pa najvišji vrh obeh Amerik Aconcagua (6959 m). Za začetek modernega alpinizma štejemo obdobje med obema vojnama, ko so alpinisti začeli plezati v šesti težavnostni stopnji in so premagali t. i. zadnje probleme Alp: severno steno Matterhorna (1931), Grandes Jorassesa (1935) in Eigerja (1938). Po drugi svetovni vojni se je v najtežjih stenah Alp uveljavil zimski alpinizem. Leta 1950 je bil osvojen prvi osemtisočak – Anapurna I (8078 m), tri leta pozneje, 29. 5. 1953, pa sta Hillary in Tensing osvojila Mount Everest (8850 m), najvišji vrh sveta. Dobrih 30 let zatem (natančneje, 33) je Reinhold Messner prvi osvojil vseh 14 vrhov osemtisočakov. 

[[Image:TABELA.jpg|thumb|center|Nekateri mejniki v zgodovini planinstva in alpinizma doma in v svetu, omenjeni v besedilu]] 

=== Organizirano planinstvo ===

Organizirano planinsko delovanje se je začelo v drugi polovici 19. stoletja, ko so Britanci 1857 v Londonu ustanovili prvo planinsko organizacijo na svetu – Alpine Club. Na celini so bili prvi Avstrijci z Österreichischer Alpenverein (ÖAV) 1862. Naslednje leto sta sledili švicarska in italijanska organizacija, Club Alpin Suisse oziroma Schweizerischer Alpen Club (SAC) in Club Alpino Italiano (CAI). Leta 1869 je bil v Münchnu ustanovljen Deutscher Alpenverein (DAV), leta 1873 pa sta se avstrijska in nemška planinska organizacija združili v Deutscher und Österreichischer Alpenverein (DÖAV). Leto zatem sta bila ustanovljena Club Alpin Français (CAF) in Hrvatsko planinarsko društvo. Leta 1932 je bila v Chamonixu ustanovljena Mednarodna zveza planinskih organizacij (UIAA). Vanjo se je vključilo 18 držav, tudi Kraljevina Jugoslavija. Planinska zveza Slovenije je postala njena samostojna članica leta 1991. Danes ima združenje približno 100 članic iz nekaj manj kot 70 držav. 

== Razvoj planinstva na Slovenskem ==

Pred več kot 70.000 leti so se ledenodobni lovci ter nabiralci zelišč in sadov zatekali v jamo Potočka zijalka (1630 m) v Karavankah in Medvedovo jamo (1500 m) v Kamniško-Savinjskih Alpah. Prvi obiskovalci gora so bili še drvarji, iskalci rud in oglarji. Na vrhove so prvi splezali pastirji in lovci. Pri njihovih vzponih ni šlo za zavestno odkrivanje gorskega sveta, vzgibi pa tudi niso bili športne ali razvedrilne narave. Naše gore so začeli načrtno odkrivati šele naravoslovci v drugi polovici 18. stoletja, ki so ob pomoči pastirjev, lovcev in drugih domačinov začeli prodirati vedno više v gorski svet. Takrat, ko je Saussure raziskoval Mont Blanc, je pri nas raziskoval Baltazar Hacquet. Med drugim se je leta 1777 iz Srednje vasi v Bohinju prek planine Konjščice in Velega polja povzpel na Mali Triglav. Ta t. i. bohinjski pristop so čez leto dni uporabili prvopristopniki na Triglav. Pozneje je Hacquet kar trikrat stal na Triglavu. Njegov sodobnik je bil botanik Karel Zois, brat Žige Zoisa, ki je dal zgraditi zavetišče na Velem polju in v dolini Triglavskih jezer. Med prvopristopnike v Kamniško-Savinjskih Alpah štejemo botanika Antona Scopilija, ki je bil 1758 na Storžiču in 1759 na Grintovcu. Raziskovanje gora je finančno podpiral Žiga Zois, ki zaradi bolezni sam ni mogel obiskovati gora, je pa pri tem spodbujal druge. Leta 1795 je Zoisovo odpravo v Triglavsko pogorje vodil Valentin Vodnik. V spomin nanjo je napisal odo Veršàc, eno najlepših hvalnic našega gorskega sveta. Vrh Triglava je bil prvič dokumentirano dosežen 29. 8. 1778, ko so na vrhu stali štirje »srčni možje«: Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenz Willomitzer. Vrh je bil osvojen 8 let pred Mont Blancom in 22 let pred Grossglocknerjem (Velikim Klekom). Domačini so se na Triglav povzpeli na pobudo Žige Zoisa in začeli tradicijo gorenjskih in trentarskih gorskih vodnikov. Leta 1890 je trentarski gorski vodnik Ivan Berginc - Štrukelj prvi preplezal Severno steno Triglava. Tradicijo zanimanja in osvajanja gora pri slovenskih izobražencih je konec 18. stoletja začel eden pionirjev alpinizma v Vzhodnih Alpah, Valentin Stanič. Duhovnik, ki je opravil vrsto vzponov v naših in avstrijskih Alpah, je hodil v gore brez vodnika in se je plezanja loteval tudi pozimi. Štejemo ga za našega prvega zimskega alpinista, je pa tudi eden začetnikov moderne alpinistike v Evropi. Leta 1800 je prvi brez vodnika osvojil Veliki Klek (29. 7. 1800, le dan za prvopristopniki), leta 1801 severni vrh Watzmanna, leta 1808 pa je stal na Triglavu. 

[[Image:PIPARJI.JPG|thumb|center|Piparji. (Vir: Deržaj, M.: Planinski pozdrav)]][[Image:OROZNOVA_KOCA.JPG|thumb|center|Orožnova koča. (Vir: Deržaj, M.: Planinski pozdrav)]]

=== Organizirano planinstvo pred prvo svetovno vojno ===

Prvi poskus ustanovitve Slovenskega planinskega društva je bil leta 1872 v Srednji vasi v Bohinju. Kaplan Ivan Žan je dal pobudo za ustanovitev društva Triglavski prijatelji, vendar deželna vlada formalne ustanovitve društva ni dovolila. Leta 1874 je DÖAV v Ljubljani ustanovil kranjsko sekcijo, ki jo je prva leta vodil Ottmar Bamberg. Sekcije so nastale še v Beljaku, Gorici, Celju, Trstu in Mariboru. Pri ustanovitvi so sprva sodelovali tudi zavedni Slovenci. Po manjših mestih je deloval Österreichischer Turisten Club (ÖTC), ki je bil prijaznejši do Slovencev. Nekaj časa je bil njegov član tudi Jakob Aljaž. Klub je bil ustanovljen leta 1869 na Dunaju, najstarejša sekcija na slovenskem etničnem ozemlju pa je delovala od leta 1877 v Železni Kaplji. Začetno delovanje kranjske sekcije DÖAV je kmalu zamrlo, a so jo konec leta 1881 pod vodstvom Karla Dežmana obnovili. Društvo je postavljalo po kranjskih vrhovih nemške vpisne knjige, kažipote in planinske koče. Odločilno pobudo za ustanovitev Slovenskega planinskega društva so dali Planinski piparji, družba ljubljanskih planincev, ki so vedno s seboj nosili pipe, vžigalice in tobak. Vodil jih je Jožef Hauptman. V tistem obdobju je bil dejaven tudi Franc Kadilnik. Ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva je bil 27. 2. 1893 v gostilni pri Maliču v Ljubljani. Njegov prvi načelnik je postal Fran Orožen. Leta 1908 ga je nasledil Fran Tominšek, ki je na čelu organizacije ostal do 1931. Sledila je hitra graditev planinskih koč. Že v drugem letu delovanja so zgradili Orožnovo kočo na Črni prsti in Kocbekovo kočo na Molički planini pod Ojstrico. Obe sta bili poimenovani po možeh, ki sta bila najzaslužnejša za dograditev – Orožnova po načelniku SPD, Kocbekova pa po Franu Kocbeku, načelniku Savinjske podružnice SPD, ki je bil v Kamniško-Savinjskih Alpah to, kar je bil v Julijskih Alpah Jakob Aljaž. Sodeloval je z univerzitetnim profesorjem iz Gradca Johanessom Frischaufom, članom ÖTC, ki je tudi zaslužen za graditev poti in koč v Kamniško-Savinjskih Alpah. Jakob Aljaž, župnik v Dovjem, je dal leta 1895 na vrhu Triglava, ki ga je prej kupil od občine, postaviti majhen pločevinast stolp s slovenskim napisom. Istega leta je začel izhajati tudi Planinski vestnik. SPD je do prve svetovne vojne zgradil 37 planinskih postojank in zavetišč. Nekaj so jih kmalu odnesli plazovi. Leta 1913 je delovalo 24 podružnic s 3385 člani. Poleg planinskega vestnika je začela izhajati tudi druga planinska literatura, npr. leta 1894 prvi planinski vodnik – Vodnik za Savinske Alpe in najbližjo okolico, ki sta ga napisala Fran Kocbek in Miha Kos, leta 1903 pa še Savinske planine. Temelje tovrstni literaturi je postavil Rudolf Badjura, ki je napisal kar devet vodnikov; prvi, Na Triglav, je izšel leta 1913. Leta 1910 je Alojzij Knafelc, oče slovenske markacije, izdal prvi planinski zemljevid Julijske Alpe. Leta 1906 je SPD v Ljubljani organiziral prvi slovenski tečaj za gorske vodnike. 

[[Image:LOGO-SPD-2.JPG|thumb|center|Znak SPD. (Vir: Deržaj, M.: Planinski pozdrav)]][[Image:LOGO-SPD.JPG|thumb|center|Znak Turistovskega kluba Skale. (Vir: Deržaj, M.: Planinski pozdrav)]]

=== Planinstvo med obema vojnama ===

Julijske Alpe so bile v dveh letih in pol, kolikor je trajala soška fronta, verjetno najbolj množično obiskane (več kot 600.000 vojakov), a žal ne prostovoljno. V vojni je bilo veliko gorskih postojank opustošenih, nova meja pa je dobršen del Julijskih Alp in primorske hribe ter s tem planinske koče, eno koroško in deset primorskih podružnic SPD, odrezala od osrednje organizacije. Primorska je prišla pod Italijo in planinci so nadaljevali narodni boj, predvsem potem, ko so oblast leta 1922 prevzeli fašisti in je bilo v naslednjih letih razpuščenih več 100 slovenskih šol in društev. 16. 3. 1924 so na Poreznu na pobudo Zorka Jelinčica ustanovili ilegalni planinski klub Krpelj. 17. 1. 1926 je bil ustanovni občni zbor Zveze planinskih društev Kraljevine SHS (pozneje Jugoslavije) (ZPDJ) v Zagrebu. Predsednik je postal načelnik SPD Fran Tominšek. SPD je v skupni organizaciji ves čas ostal glavni pobudnik in organizator, zlasti po letu 1931, ko so za stalni sedež določili Ljubljano. Leta 1921 je Pavel Kunaver napisal prvi planinski priročnik Na planine! Deset let zatem (leta 1931) so na Triglavu posneli prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga. Leta 1933 je bil ustanovljen prvi Mladinski odsek. 

=== Razvoj alpinizma v prvi polovici 20. stoletja ===

Prvenstveni vzponi in premagovanje sten so bili v začetku 20. stoletja še vedno v domeni posameznikov. Najbolj znana sta bila Julius Kugy in Henrik Tuma. Kugy se je v spremstvu domačih vodnikov prvi povzpel na številne vrhove, v svojih knjigah pa je opozoril svet na Julijske Alpe in na domačega človeka. Hkrati je Julijske Alpe sistematično obiskoval Tuma, ki je preplezal vrsto plezalnih smeri, leta 1910 v spremstvu vodnika Jožeta Komaca - Pavra tudi Severno steno Triglava. Leta 1907 sta začela opravljati zimske vzpone in smučati Rudolf Badjura ter Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar, Ivan Michler in drugi, ki so si nadeli ime »Dren« (ime so si izbrali po čvrstem in prožnem drenu). Poleti 1911 so drenovci, leto za Tumo, vendar prvi brez vodnika, preplezali Severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska. Okrog novega leta 1912 so opravili prvi zimski vzpon na Triglav. S prvo svetovno vojno je Dren razpadel, toda kmalu po njegovem koncu se je ekstremno plezanje in smučanje med mladimi še bolj uveljavilo. Vodstvo SPD je gore približalo vse večjemu številu obiskovalcev in je zato imelo veliko opraviti z graditvijo in vzdrževanjem koč, nadelavo in markiranjem novih poti. V gorah se je dogajalo vse več nesreč in to je SPD nalagalo dodatno organizacijo reševanja (prvo gorsko reševalno postajo je na pobudo zdravnika Josipa Tičarja ustanovila podružnica SPD v Kranjski Gori 16. 6. 1912). Februarja 1921 je bil ustanovljen Turistovski klub Skala (TSK). Skala, ki je bila na začetku opozicija SPD, je svoje delovanje kmalu usmerila v vzgojo »turistov« in smučarjev, medtem ko naj bi SPD skrbel za gospodarsko plat obiska v gorah. Idejni vodja Skale je postal Henrik Tuma. Po letu 1931, ko so skalaši prispevali k pomladitvi osrednjega odbora SPD in je predsedstvo prevzel Josip Pretnar, je planinska organizacija prevzela tudi vzgojo plezalcev. Posebno filozofijo ekstremnega plezanja je v Skalo prinesel filozof Klement Jug, ki ga je načelo »kjer je volja, tam je pot« komaj 26-letnega pognalo v smrt. Nepremagljivih ovir ni bilo več, bili so le večji ali manjši plezalni »problemi«. Skalaši so hitro osvojili skoraj vse »zimske vrhove« in začeli premagovati »zimske stene«. Do druge svetovne vojne so v domačih stenah rešili večino največjih plezalskih problemov. Leta 1926 sta Mira Marko Debelakova in Stanko Tominšek preplezala direktno smer v Špiku; to je bilo najpomembnejše dejanje našega alpinizma v tistem obdobju. Vzpon Jože Čopa in Pavle Jesih po osrednjem stebru Triglavske stene 1945 pa je pomenil vrhunec predvojne plezalske generacije. 

=== Planinstvo po drugi svetovni vojni ===

Po drugi svetovni vojni je bilo ustanovljeno Planinsko društvo Slovenije, ki je bilo vključeno v Fizkulturno zvezo Slovenije. 6. 6. 1948 so ustanovili Planinsko zvezo Slovenije (PZS). Mesec dni zatem je bila v Beogradu ustanovljena še Planinska zveza Jugoslavije. Leta 1945 je bil obnovljen SPD v Trstu, sledila je ustanovitev SPD v Gorici in Beneški Sloveniji. Nekaj društev so ustanovili še izseljenci in zdomci v Švici in Nemčiji. Slovenci v Argentini so 1951 v Bariločah ustanovili svoj SPD, samostojna sekcija je nastala tudi v Buenos Airesu. Skoraj ves povojni čas je število članov naraščalo in je doseglo vrh 1989 s 114.207 člani. Sledil je vpad članstva in leta 2003 je bilo članov 60.452. Leta 1984 je v Mojstrani nastala Triglavska muzejska zbirka, naš prvi planinski muzej. 

=== Alpinizem po drugi svetovni vojni ===

Slovenske gore so postale prostor za trening, posebno pozimi (zimska ponovitev Čopovega stebra), cilj pa so postali velike alpske stene, Kavkaz, Andi in Himalaja. Naša prva himalajska odprava je šla leta 1960 na Trisul (7120 m). Glavnega vrha ni dosegla, je pa osvojila Trisul II (6690 m) in Trisul III (6270 m). Višino 8000 m so naši alpinisti prvič dosegli leta 1972 v južni steni Makaluja (8463 m), a so na tej višini žal morali odnehati. Je pa zato odprava na Makalu leta 1975 prinesla našemu alpinizmu svetovno slavo, saj je kar sedem članov odprave preplezalo južno steno in osvojilo vrh. Najvišji vrh sveta so naši alpinisti dosegli 13. 5. 1979, ko sta na vrhu stala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, dva dni za njima pa še Stane Belak. V Himalaji smo dosegli že vse osemtisočake. Doslej jih je največ (10) osvojil Viki Grošelj, ki se je poleg tega kot prvi Slovenec povzpel na vse najvišje vrhove kontinentov. Leta 1981 so se naši alpinisti spopadli z južno steno Lotseja (8561 m), t. i. problemom leta 2000 in jo skoraj preplezali. Steno je nato leta 1990 prvi preplezal Tomo Česen. Prav tako leta 1981 je tričlanska Belakova naveza preplezala južno steno Daulagirija (8167 m). Leta 1999 jo je nato sam preplezal Tomaž Humar. Naši alpinisti pa v Himalajo ne hodijo le osvajat vrhov (pomembnejših odprav slovenskih alpinistov v Himalajo je bilo do konca leta 2003 že 85), pač pa od leta 1979 tudi vsako leto poučujejo nepalske gorske vodnike v slovenski šoli za gorske vodnike v Manangu (Nepal). Konec sedemdesetih let 20. stoletja se je v Slovenijo iz ZDA razširilo športno plezanje. Po Sloveniji so začela nastajati urejena plezališča, t. i. plezalni vrtci. V isto obdobje segajo tudi začetki lednega plezanja. Leta 1979 je bil prvi preplezan slap Lucifer pri Gozd-Martuljku. Poleg tega se je v sedemdesetih letih pojavilo nekaj turnih smučarjev (začetki te dejavnosti segajo pri nas v konec 19. stoletja; leta 1927 se je s »Triglavskim smukom« začelo tekmovalno turno smučanje), ki so opravljali zahtevne spuste z gora (npr. leta 1973 prvi spust s Triglava). Sedanji vrhunec je slovensko ekstremno smučanje doživelo 7. 10. 2000, ko je Davo Karničar kot prvi na svetu uspel presmučati z vrha Everesta do baznega tabora, pozneje (do leta 2006) pa še prvemu smučati z najvišjih vrhov vseh celin. 

===== Viri in literatura: =====

Prispevek prenešen iz: ''Zorn, M., 2011: Zgodovina planinstva in alpinizma doma in v svetu. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str. ''

''Strojin, T. (1978): Oris zgodovine planinstva. Ljubljana. Stoletje v gorah, 1992. Ljubljana. Planinski zbornik: Ob 110-letnici Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije, 2003. Ljubljana.''

Slika:LOGO-SPD-2.JPG

2013-05-20T10:05:42Z

Andrej Bandelj:

Slika:LOGO-SPD.JPG

2013-05-20T10:05:25Z

Andrej Bandelj: