Osebna in tehnična oprema

2013-05-29T13:01:18Z

Joc53: je prestavil(-a) Osebna in tehnicna oprema na Osebna in tehnična oprema

Pri gorniški dejavnosti moramo vedno sprejemati odločitve, katero opremo bomo vzeli na turo. To ni lahko, je pa ključnega pomena za uspešno izvedbo ture. Odločitev je odvisna predvsem od tega, kam se odpravljamo, in od razmer, s katerimi se bomo srečali. Razvoj materialov in tehnike danes tudi na področju gorništva doživlja zelo dinamičen razvoj. Vsak dan prihajajo na trg novi materiali in oprema, ki omogočajo kakovostno in varno gibanje po gorskem svetu, zato bodo izdelki, opisani v tem poglavju, dokaj hitro zastareli. Naš osnovni namen je predstavitev opreme, ki jo potrebujemo za kakovostno in varno gibanje po gorskem svetu. 

== Osebna oprema ==

Človeško telo se lahko prilagaja manjšim odstopanjem v temperaturi. V toplejših razmerah se telo ohlaja s povečanim odvodom toplote v okolico (razširjene žile). V hladnejših razmerah se toplotna izmenjava zmanjša na najmanjšo možno raven, telo pa začne proizvajati več toplote z drgetanjem. Vsi ti procesi omogočajo, da telo ohranja optimalno delovno temperaturo (približno 37 °C). 

=== Oblačila ===

Kako se oblečemo za turo, je seveda odvisno od tega, kdaj in kam se odpravljamo. Ni vseeno, ali gremo na turo poleti ali pozimi in ni vseeno ali se odpravljamo v sredogorje ali v visokogorje. Z oblačenjem se predvsem zavarujemo pred vplivi slabega vremena ter poskušamo doseči optimalne razmere za našo aktivnost. Da bi jih dosegli, se oblačimo v več slojih. Z dodajanjem ali odvzemanjem posameznih slojev oblačil, glede na vremenske razmere, vzdržujemo ustrezno temperaturo telesa. Tehnologija in znanost v zadnjem času omogočata izdelavo posameznih slojev oblačil, ki uspešno zagotavljajo vrsto kombiniranih lastnosti, kot so izolativnost, zaščita pred vetrom in odpornost proti vodi.

'''Osnovna plast'''

Osnovno plast sestavljajo: spodnja majica (dolgi ali kratki rokavi), spodnje hlače (dolge ali kratke) in nogavice. Naloga osnovne plasti oziroma spodnjega perila je, da omogoča normalno funkcijo kože. Materiali, iz katerih je izdelana osnovna plast, morajo imeti predvsem te lastnosti: • dobro izolativnost, občutek toplote v hladnem in nasprotno • udobnost • sposobnost odvajanja znoja od kože, tako da ostane suha • občutek svežine • lahko pranje in sušenje

Osnovna plast mora ohraniti suho plast zraka okoli telesa in omogočiti čim lažji prehod znoja ven. Večji napori povzročijo, da se telo ogreje; na to se odzove tako, da se z znojenjem ohlaja. Zato je toliko pomembnejša lastnost osnovne plasti, da ohranja kožo suho z dobrim odvajanjem znoja na zunanje sloje oblačil. Na voljo imamo več vrst tkanin, ki na različne načine zagotavljajo podobne lastnosti. Med enoplastno tkane tkanine (lifa, odlo termic, trevira fleece,…) sodi blago, ki deluje na principu »las«. Osnovni material so sintetična vlakna. Drobni laski uravnavajo odmik in skrbijo za to, da se mokra tkanina ne lepi na kožo, s tem pa se ohranja mikroklima med kožo in vlakni. Znoj se s kapilarnim učinkom vlaken prevaja ven, tam izhlapi ali pa ga prevzamejo naslednji sloji in ga prevajajo naprej. Vlakna so vodoodporna in se ne glede na vmesne (mikro) vrzeli hitro sušijo. Značilnost dvoplastno tkanih tkanin (aquator, comforto, transtex, coolmax…) je, da lahko sestavljajo različne materiale. Proti koži obrnjena stran je sestavljena iz napetih, voluminozno obdelanih kemičnih vlaken, ki vlago prevajajo ven, zunanja plast pa je sestavljena iz vpojnih naravnih ali podobno delujočih sintetičnih vlaken. Poznamo tudi enoplastne ali dvoplastne tkanine kot sta dunova in thermax; stkane iz vlaken, ki delujejo po principu travne bilke ali votlega vlakna. Znoj potuje skozi luknjičaste prostore v ozračje ali v naslednje sloje obleke. Vlakno samo po sebi nima vpojnih sposobnosti, zato se ne namoči in daje občutek suhosti tudi na zunanji strani. Princip odvajanja vlage temelji na razliki med tlaki. Molekule znoja potujejo s področja ob koži, ki ima višjo temperaturo, gostoto in zato tudi tlak, na področje z nižjo temperaturo, gostoto in tlakom, torej navzven. Zaradi tega fizikalnega pojava nastanejo mikrovetrovi, ki zaradi gladkih zunanjih sten mikrovlaken laže potiskajo ven molekule znoja. '''Spodnje perilo''' je danes izdelano iz dovršenih krojev in sintetičnih materialov, ki ustvarjajo ob koži blagodejno mikroklimo. Naloga spodnjega perila je predvsem, da odstranjuje znoj s kože in ga prevaja ven, vpija in duši nezaželene vonjave, ne povzroča prevelikih motenj, ko je vroče, v hladnem vremenu pa ni mrzlo. '''Nogavice '''varujejo spodnji del noge pred mrazom, zlasti stopala in prste, ki so še posebno izpostavljeni in občutljivi. Naloga nogavic je uravnavanje mikroklime v neposredni bližini kože, ne glede na hladnejše ali toplejše razmere. Seveda pa imajo nogavice pomembno vlogo tudi kot zaščita pred žulji. Današnje funkcionalne nogavice so le ponekod dvoplastne oziroma oblazinjene in okrepljene. Pri izbiri moramo biti pozorni predvsem na to, kje in zakaj jih bomo potrebovali, saj bomo le s pravo izbiro nogavic dosegli najboljše razmere za noge. 

'''Srednja plast''' Srednjo plast sestavljajo jope, puloverji ter hlače. Naloga srednje plasti je enaka kot naloga osnovne, poleg tega pa mora imeti še to lastnost, da nas zavaruje pred vetrom. 

Na trgu je na voljo izredno velika izbira oblačil za srednjo plast. Idealno bi bilo, če bi lahko z majhno količino oblačil zadostili vsem vremenskim razmeram, ki jih srečujemo pri obiskovanju gora. To lahko delno dosežemo z raznimi dodatki k našim oblačilom, kot je na primer snemljiva kapuca, ki jo uporabljamo ob dežju, in razne zadrge za zračenje, s katerimi uravnavamo temperaturo v vetrovnem vremenu. Mnogo let so planinci pri svoji dejavnosti uporabljali volno, saj so izdelki iz nje dobri izolatorji zaradi velikega števila zračnih plasti. Vendar jo v zadnjem času zamenjujejo razni sintetični materiali, ki imajo še učinkovitejše lastnosti. Volna namreč vpije velike količine vode, tako da postanejo oblačila iz nje v mokroti izredno težka. Njena slaba stran je še, da se zelo počasi suši. Na izdelkih iz volne je tudi teže izdelati razne posebne dodatke, ki jih takšna oblačila potrebujejo. '''Jope in puloverji''' so danes po večini izdelani iz tako imenovanega flisa. Glede na veliko število proizvajalcev tega materiala poznamo veliko izpeljank. Zato moramo biti pri nakupu predvsem pozorni na posamezne lastnosti blaga in na ustrezno velikost. Niso namreč vsi flisi (windstoper ali windblock) primerni za oblačenje pod jakne iz power-texa, saj se lahko zgodi, da potem ne bodo delovali. Prepričati se moramo ali proizvajalec zagotavlja večslojni sestav. '''Hlače''' morajo biti lahke in udobne ter seveda dovolj prožne. Če že niso neprepustne za vodo, se morajo vsaj hitro sušiti. Kroj mora biti udoben in nas ne sme ovirati pri gibanju, izpostavljeni deli pa morajo biti okrepljeni predvsem zaradi toplotne izolacije. Hlače morajo zadržati toliko toplote, da lahko mišična vlakna delujejo brez motenj ali celo poškodb. Materiali, iz katerih so izdelane hlače, so različni; trenutno najbolj poznan material je schoeller, ki se imenuje po švicarskem proizvajalcu.

'''Zunanja plast''' Zunanjo plast sestavljajo vodoodporna jakna, zunanje hlače (vetrne hlače), gamaše, kapa, rokavice in protektorji. Zunanja plast zaščitne obleke mora dihati ter zaradi mehanske in toplotne neprepustnosti odbijati dolgotrajen močan dež ali ledeno mrzel veter. 

V zadnjem času na tem področju prevladujejo tako imenovane membrane PTFE (politetrafluoren) kot samostojna vmesna plast ali plast, ki je s posebnim postopkom zalepljena (zlaminirana) na kakšno drugo tkanino. Najbolj poznani tovrstni tkanini pri nas sta goreteks in simpateks, ki delujeta ob pomočji kot las tankih membran, ki se uporabljajo skupaj z zunanjo tkanino. Postopek izdelave oziroma obdelave se imenuje laminiranje; pri njem membrane umestijo na notranjo stran tkanine. Membrana goretex deluje na podlagi razlike med tlaki, ki se ustvari zaradi razlike med zunanjo in notranjo temperaturo. Pogoj, da sistem začne delovati, je, da mora imeti laminat vir toplote (človeka), ki ustvari višjo notranjo temperaturo od zunanje in s tem prej omenjeno razliko tlakov. Membrane imajo drobne pore (mikroporozne membrane), skozi katere uhajajo molekule vodne pare, vodne kaplje od zunaj pa ne morejo vdreti v notranjost. Membrana simpateks je brez por, prehod molekul vodne pare deluje na podlagi difuzije. Podobne rezultate se da doseči tudi z različnimi premazi, ki se jih nanese na zunanjo ali pa tudi na notranjo stran. '''Jakne '''so namenjene predvsem za popolno zaščito pred vetrom in mrazom, vendar morajo omogočati tudi dobro zračenje. Zato je poleg izbire pravega materiala toliko bolj pomembna kakovostna izdelava, predvsem šivov. Jakne morajo imeti dovolj žepov, vendar ne preveč, da nas ne ovirajo pri gibanju. Njihova pomembna dela sta tudi ovratnik in kapuca, s katerima zavarujemo glavo pred vetrom, dežjem in snegom. Da ohranimo lastnosti jakne, sta pomembna uporaba in vzdrževanje. Pri izbiri sredstev za vzdrževanje moramo upoštevati navodila proizvajalcev. '''Zunanje hlače''' so izdelane iz dvo- ali triplastnega dihajočega materiala. Poleg kroja, ki mora omogočati dobro zaščito (podaljšan životni del) ter lahko oblačenje (stranske zadrge) je pomembno tudi, da čim manj drsijo po snegu. '''Gamaše '''so namenjene za učinkovito zaščito spodnjega dela nog in posredno za zaščito notranjosti čevljev pred vlago in mokroto. Po večini so izdelane iz močnejših poliamidnih vlaken, kot sta kordura in goreteks. Zaščita z gamašami je trojna: varujejo pred vdorom snega v notranjost čevljev, zavirajo pretirano hlajenje nožnih mišic pri močnem, hladnem vetru, hkrati pa na so, če se čevlji dobro prilegajo in se vmes ne nabere sneg ali naredi tanka ledena skorja, še ena zaščitna toplotna plast. '''Rokavice in protektorji''' so nepogrešljiv del zimske opreme in se uporabljajo za toplotno in mehansko zaščito. Materiala, iz katerih so izdelane rokavice, sta flis in še vedno tudi volna. Na splošno rokavice po obliki delimo na: rokavice s prsti, rokavice z enim prstom in rokavice, ki ne pokrivajo prstov. Materiali, iz katerih so izdelani protektorji, so enaki kot pri jaknah in zunanjih hlačah. Uporabljajo se za zaščito rok in rokavic iz flisa ali volne pred zunanjo vlago in vetrom, hkrati pa pomenijo še eno toplotno plast več. Tudi materiali iz katerih so izdelane '''kape''', so se v zadnjem času spremenili. Volno, ki je še nedavno prevladovala, je v veliki meri zamenjal flis. Kape morajo biti udobne, prožne in ne smejo imobilizirati glave, omogočati morajo dihanje zgornjega dela glave in ustvariti ustrezno mikroklimo na lasišču. Ob hudem mrazu in vetru lahko glavo zavarujemo tudi s tanko podkapo (rabeljska kapa), na katero namestimo kapo, včasih pa še kapuco, ki je sestavni del jakne. Tako je zaščita triplastna in res učinkovita. 

=== Obutev ===

Osnovna naloga obuval je zavarovati stopala pred vlago, mrazom, ostrimi delci in poškodbami, zato je izbira čevljev glede na namen izredno pomembna. Obutev moramo torej izbirati glede na letni čas, razmere, vrsto terena in dejavnost. Materiali, iz katerih so lahko izdelane lupine čevljev, so različni in se razlikujejo predvsem po zunanji odpornosti na poškodbe, premočljivosti in toplotni izolaciji. Najbolj poznani materiali so: poliamidi (kordura), armidna plastika, goreteks, simpateks, usnje in plastika (dvojni čevelj). Podplate lahko v glavnem razdelimo na dve skupini: tradicionalne rebraste podplate (vibram), ki so priljubljeni pri alpinistih, in integrirane podplate, ki prevladujejo pri pohodnikih in izletnikih. Ti dokaj dobro blažijo škodljivo delovanje različnih oblik terenskih detajlov in popravljajo vsiljeno nepravilno mehaniko spodnjega dela noge. To omogočajo čepki raznih oblik in nagibov, majhni žlebički in torzijski vložki. 

Tako lahko obutev v grobem razdelimo na tri vrste, in sicer na: • izletniške čevlje • pohodniške čevlje • plezalne čevlje

Osnovne zahteve, ki jih mora izpolnjevati dober čevelj, so: • ohranjanje suhih nog glede na notranjo in zunanjo vlago • učinkovita izolacija toplote 

Čevelj se mora nogi dobro prilagajati in ji dati dober oprijem ter podporo. '''Izletniški čevelj''' naj bo lahek in naj ima integriran gumijast podplat, lupina pa naj bo po možnosti izdelana iz enega kosa. Lahko je izdelana iz goreteksa, simpateksa, najlona s korduro ali iz naravnega usnja. '''Pohodniški čevelj''' je težji in nekoliko višji, tako da se dobro oprijema gležnja. Priporočljiv je podplat vibram, dobrodošli so tudi utori za avtomatske dereze. Priporočljivo je, da ima zamenljive vložke z antibakterijskimi in antimikotičnimi lastnostmi, ki prevajajo vlago. Lupina je prav tako iz enega kosa in je izdelana iz gladkega kevlarja, vodoodpornega nubuka ali vodoodpornega usnja (Endura). '''Plezalne čevlje''' glede na namen ločimo na: lahke plezalne čevlje, težje plezalne čevlje in dvojne plastične čevlje. Podplati so po navadi iz srednje trde vibram gume, medtem ko je lupina v večini primerov iz visokokakovostnega naravnega usnja. Dobri čevlji naj bi bili nepremočljivi vsaj 24 ur. Dvojni plastični čevlji se uporabljajo za ekstremne razmere v snegu. Njihova velika prednost je plastična školjka, neobčutljiva na zunanjo vlago, vendar so togi in manj prilagodljivi za nogo. Hoja v njih ni naravna, združljivost notranjega čevlja s plastično školjko pa ni najboljša – to se občuti predvsem pri hoji in plezanju z derezami. Premočeno obutev sušimo ob zmerni toploti ter nato posušeno premažemo z ustrezno kremo oziroma razpršilom. 

== Tehnična oprema ==

=== Nahrbtnik ===

Nahrbtnik je osnovna oprema vsakega gornika. Z njim prenašamo vso potrebno opremo, ki jo potrebujemo na turi in jo imamo vedno pri sebi. Nahrbtnike ločimo po velikosti in obliki. Ti sta odvisni od namena uporabe oziroma zahtevnosti ture, nekateri so primernejši za plezanje in smučanje, drugi za večdnevno hojo, tretji le za enodnevno izletništvo. Po velikosti jih razvrščamo glede na prostornino v litrih. Najpogostejše so tele velikosti: • enodnevne ture: 30 l • dvodnevne ture: 40–45 l • večdnevne ture (z bivakiranjem): 60 l • za trekinge in odprave: 65 l Večina nahrbtnikov omogoča povečanje prostornine s podaljšanjem in s tem večjo uporabnost nahrbtnika v različne namene. Povečevanje velikosti nahrbtnika je omejeno predvsem z vidika možnosti uravnavanja težišča nahrbtnika. Tako strokovnjaki priporočajo povečanje prostornine do 20 %, največ do 30 %. Pri nahrbtnikih, ki so namenjeni ožjemu namenu uporabe, pa se lahko prostornina poveča tudi od 50 % do 95 %. Pri razvoju oblik nahrbtnikov so veliko pozornost namenili namenu uporabe in ergonomičnosti. Oblika nahrbtnika je namreč zelo pomembna, saj mora omogočati čim manj utrudljivo in za zdravje škodljivo prenašanje, zato so posamezni modeli nahrbtnikov za moške in za ženske različno anatomsko oblikovani. S svojo obliko morajo omogočati: • hitro in pravilno zlaganje opreme • hiter dostop do posameznih delov opreme • sprotno prilagajanje težišča nahrbtnika glede na občasne spremembe vsebine Optimalno lego in pravilno namestitev na hrbet dosežemo z uravnalnimi sistemi, na nosilnem delu nahrbtnika. Ti sistemi se od proizvajalca do proizvajalca razlikujejo, saj je bilo doslej patentiranih več kot 30 različnih sistemov uravnavanja težišča, ki so zvezno ali stopenjsko nastavljivi s temi deli nahrbtnika: • uravnalcem lege naramnic (1) • prečnim prsnim pasom (2) • uravnalcem dolžine naramnic (3) • bočno oporo (4) • uravnalcem bočne opore 

Z razvojem so bile dosežene večja varnost, učinkovitost in preprostost rabe nahrbtnika. To pomeni manj utrudljivo in naporno nošnjo, odpravljanje za zdravje škodljivih dejavnikov ter lahko in priročno uporabo posameznih delov tudi med nošnjo. Seveda pa sam nahrbtnik ne bo rešil vseh težav, če ne bomo upoštevali nekaj zakonitosti in pravil pri zlaganju opreme v nahrbtnik. Včasih tu zaidemo v nasprotje glede na čas in zakonitosti pravilnega zlaganja in nenehno spreminjajoče se potrebe po posameznih delih opreme na turi, odvisne od okoliščin in razmer. Vseeno pa je dobro upoštevati pravila pravilnega zlaganja glede na težo opreme in obliko nahrbtnika.

Materiali iz katerih so izdelani nahrbtniki, se približujejo tem idealnim lastnostim: • do kože prijazni materiali • neprepustnost za vodo • robustnost in odpornost proti obrabi Vrhunski proizvajalci pri izdelavi posebej ločijo materiale za telo nahrbtnika, materiale za hrbtišče, materiale za dno in včasih tudi materiale za pokrov. Od posameznih delov nahrbtnika pričakujemo različne lastnosti, saj so izpostavljeni različnim razmeram. Tako mora na primer hrbtni del nahrbtnika poleg neprepustnosti omogočati dobro zračenje in hitro sušenje. Vodno neprepustnost materiala lahko dosežemo z različnimi kombinacijami tkanja blaga ter z raznimi premazi. Materiali temeljijo predvsem na poliamidni in poliestrski osnovi. Znani materiali, ki se trenutno uporabljajo za izdelavo nahrbtnikov, so: cordura 700, spectra, balistic, dynatec XT, deuter-duratex in druge. Pri nakupu nahrbtnika moramo biti pozorni na tele lastnosti: • udobnost (naramnice in hrbtišče) • pritrjevanje različnih delov opreme (cepini, smuči) • stabilnost (možnost nastavitve naramnic, prečnega prsnega pasu in bočne oprti glede na vsebino in težo nahrbtnika) • razbremenitve (prenos obremenitve z ramen ob pomoči bočne opore na boke, oblika hrbtišča) • prezračevanje hrbtnega dela (oblika, materiali) • ergonomičnost v praksi (preprosta in lahka uporaba nahrbtnika tudi v rokavicah in v temi) 

=== Samovarovalni sestav ===

Samovarovalni sestav je sestavljen iz: • plezalnega pasu • plezalne čelade • samovarovalnega kompleta • zaščitnih rokavic (priporočljivo) 

'''Plezalni pas '''je nepogrešljiv del opreme pri gibanju po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh. Plezalne pasove po konstrukciji delimo na dve vrsti, in sicer na: • enodelni plezalni pas • dvodelni plezalni pas Izbira je odvisna predvsem od namena uporabe (pohodništvo, plezanje). Od plezalnega pasu pričakujemo udobnost, čim manjše oviranje pri gibanju, majhno težo in hitro nastavljivost, zato moramo biti pri izbiri in nakupu previdni in ga po možnosti preizkusiti, preden ga kupimo. Ustreznost plezalnega pasu najlaže preverimo z globljimi upogibi telesa, različnimi hitrostmi hoje, krajšimi poskoki in nekajminutnim visenjem. S tem ugotovimo, ali se nam pas lepo prilega, ali nas kje tišči oziroma, ali se v njem udobno počutimo. Pri izbiri velikosti moramo upoštevati tudi to, če ga bomo uporabljali pozimi. '''Plezalna čelada''' je obvezen sestavni del tehnične opreme vsakega gornika. Varuje glavo pred padajočim kamenjem, ki ga lahko sproži človek, žival, voda, veter, pred udarci ob padcu in pred zadevanjem v ovire nad nami. Lobanjo ščiti pred zlomom s tem, da energijo udarca razširi na vso površino. Tako energijo sunka sprejme in hkrati ublaži. Da lahko čelada opravi svojo funkcijo prerazporeditve energije, mora biti pravilno nameščena. S pritrdilnimi trakovi in nastavitvijo velikosti si jo namestimo na glavo tako, da je ne moremo potisniti ne naprej ne nazaj, niti v levo niti v desno. Seveda pa čelada ne sme biti preveč zadrgnjena, saj nas potem tišči in ovira pravilno prekrvavitev. Čelada je sestavljena iz treh delov: • lupine • navzkrižnih pasov z mrežo ali penasto snovjo znotraj čelade • trakov za pritrditev (v obliki črke Y) Imeti mora tudi dobro zračenje skozi luknjice in reže v lupini; te naj bodo čim više. Večina čelad ima tudi pritrdilno mesto za čelno svetilko ali zaščitna očala. '''Samovarovalni komplet '''uporabljamo pri napredovanju po zahtevnih in zelo zahtevnih zavarovanih poteh, na katerih so v steno nameščeni razni tehnični pripomočki, kot so klini, skobe in jeklenice. Ob padcu nam omogoča varnejše dinamično zaustavljanje. Ločimo dva osnovna samovarovalna sistema: izvedbo V in Y. Delovanje in uporaba sistema V: • pri uporabi sistema V je vsakokrat vpet v jeklenico samo en krak vrvi • če sta v jeklenico vpeta oba kraka vrvi, ni dinamičnega zaustavljanja • ob padcu je vponka šibki člen varovanja; lahko se prelomi zaradi sunkovitega upogiba, ki zmanjša varnost sistema V Delovanje in uporaba sistema Y: • pri uporabi sistema Y sta v jeklenico ves čas gibanja ob jeklenici vpeta oba kraka vrvi; tako je ob padcu varnost večja • v navpično jeklenico vpnemo eno vponko od spodaj, drugo od zgoraj • v vodoravno jeklenico vpnemo obe vponki od spodaj • težav, ki so naštete pri uporabi sistema V, se rešimo z uporabo sistema Y

 Samovarovalni komplet si lahko sestavimo tudi sami iz dveh ustreznih pomožnih vrvic, varovalne ploščice in dveh vponk s samodejnim zapiralom. Slabost takega sistema je, da je zaradi vozlov in slabšega prileganja ploskev v primerjavi s tovarniško izdelanim sistemom (sešite zanke) do 40 % oslabljen. '''Rokavice '''za gibanje ob jeklenicah po zahtevnih in zelo zahtevnih zavarovanih poteh so narejene iz elastičnega materiala za dobro prileganje roki in imajo okrepljen dlanski del. Lahko imajo prste ali pa tudi ne. Varujejo pred poškodbami dlani, ki lahko nastanejo zaradi načetih jeklenic in drugih vzrokov. 

=== Cepin ===

Cepin je v kombinaciji z derezami najpomembnejši del opreme za varnejšo hojo v zasnežene gore. Uporabljamo ga za samovarovanje, varovanje ter napredovanje v zasneženih strminah in po ledenikih. Z njim lahko zadržimo padec ali zdrs. Uporabljamo ga lahko pri izdelavi sidrišč v snegu, z njim izsekamo stopinje ali prijem oziroma izkopljemo udobnejše stojišče ali varovališče. Posamezni deli cepina so: • glava • ratišče • zapestna zanka • konica Pri izbiri cepina moramo vedeti, za kaj ga bomo uporabljali: predvsem za hojo v snežnih razmerah ali za plezanje v ledu in zaledenelih slapovih? Pri pohodniškem cepinu je najpomembnejša dolžina. Najlaže jo izberemo tako, da cepin držimo ob telesu, konica na spodnjem delu ratišča naj se dotika tal. Pri izkušenih gornikih je lahko ta dolžina za 3 do 5 cm krajša, vsekakor pa naj cepin ne bi bil krajši od razdalje med zapestjem in pazduho. Glava cepina ima dva dela; okel, ki je rahlo zakrivljen in na koncu nazobčan, ter lopatico, ki je prav tako rahlo ukrivljena. Ratišča so danes izdelana iz aluminijevih ali titanovih zlitin ter v spodnjem delu lahko prevlečena s karbonizirano gumo ali mehkejšo maso poliestra ali polietilena. Pohodniški cepini imajo praviloma ravna in ploščata ratišča. Z zapestno zanko si cepin z zaponko pritrdimo na zapestje in s tem preprečimo, da bi nam cepin iztrgalo iz roke, če bi se z njim zaustavljali Konice pri pohodniških cepinih so različne, omogočati pa morajo oporo pri napredovanju po strmem snežišču. 

=== Dereze ===

Dereze so edina primerna tehnična priprava za varno gibanje in napredovanje po trdem snegu ali ledu. Za pohodništvo so primernejše poltoge dereze z dvanajstimi zobmi. Imeti morajo možnost preproste nastavitve dolžine derez; dolžina je pravšnja, ko je zadnji par zob na koncu podplata čevlja, sprednji pa sega kake 3 cm prek sprednjega dela čevlja. Dereze s trakovi so po dolžini pravilno nastavljene takrat, ko že same stojijo na podplatu brez pomoči trakov. Dereze lahko pritrdimo na čevlje na več načinov, z enim ali več trakovi (neopren, najlon, perlon) in z vzmetno petno vezjo (avtomatske dereze). Obe možnosti navezovanja derez imata prednosti in pomanjkljivosti. Navezava s trakovi: • da se jih navezati na čevelj s togim podplatom ali z mehkejšim podplatom • navezovanje v mrazu, vetru in temi je oteženo • navezovanje je zamudno • trakovi se pogosto poškodujejo • za pravilno namestitev je potrebno precej vaje, da sta obe derezi enakomerno pritrjeni Nameščanje avtomatskih derez: • je veliko hitrejše od navezovanja s trakovi • dereze so manj stabilne pri dolgotrajnejšem sestopanju po trdi plazovini • namestiti se jih da le na čevlje s togim podplatom, ki morajo imeti spredaj in zadaj posebno oblikovane utore za nameščanje derez • višina petne vezi naj bo nastavljiva • na petnem delu vezi je nameščen tudi trak z zaponko, ob pomoči katerega pričvrstimo petno vez, hkrati pa ima vlogo varovalnega traku, ki prepreči izgubo ob morebitnem snemanju dereze Za preprečevanje nabiranja snega na obeh vrstah derez (cokla) lahko dodatno nabavimo še plastične ali gumijaste ploščice, ki preprečujejo nabiranje snega na derezah. 

Ob nakupu derez imejmo s seboj tudi čevlje, na katerih jih bomo uporabljali. Pred turo si dereze vedno naravnajmo in jih pripravimo doma. Med nošnjo v nahrbtniku jih zaščitimo z zaščitnimi gumijastimi kapicami in jih spravimo v debelejšo vrečo iz gosto tkanega platna, da ne poškodujemo druge opreme. 

=== Pohodne palice ===

Pohodne palice so naši vedno pogostejši spremljevalci v gore. Z njimi si občutno povečamo stabilnost in ravnotežje, zmanjšamo obremenitve občutljivih kolenskih sklepov in hrbtenice ker povečamo aerobno razgibavanje vsega telesa – predvsem se krepijo mišice rok in ramenskega obroča, prav tako pa je zaradi razširjenega prsnega koša dihanje globlje in učinkovitejše. Palice so podobne smučarskim, le da so sestavljene iz več členov (običajno iz treh), da jih lahko po uporabi zložimo. Zložene palice so tako lahko dolge samo 50 cm in jih brez težav pospravimo v nahrbtnik. Ročaji so anatomsko oblikovani (različno za moške in ženske) ter so lahko glede na simetralo stebla ukrivljeni za 8° oziroma 15°. Ročaji so iz nedrsečega izolacijskega materiala (najboljša je zmes plute in gume), ki pozimi ne ohlaja dlani, poleti pa preprečuje prehitro znojenje. Nekatere palice imajo tudi blažilnike tresljajev, ki jih lahko po potrebi izklopimo ali vklopimo. Velikost zapestnih zank uravnavamo na zgornjem delu ročaja; široke morajo biti najmanj 2 cm, da se dobro prilegajo zapestju, ne smejo pa biti premehke ali oblazinjene. Zaželeni so materiali, ki dobro prevajajo znoj in pozimi ne zmrzujejo. Steblo palice je izdelano iz aluminijevih zlitin, saj morajo biti stabilne in trdne, da lahko prenesejo vse obremenitve. Nekatere pohodniške palice lahko v nekaj sekundah spremenimo v plazovne sonde. Krpljica preprečuje, da bi se palica ugreznila v sneg, poleti pa, da bi se zagozdila v manjše razpoke. Dobro je, če palica omogoča preprosto menjavo krpljic, saj so poleti primernejše manjše krpljice, pozimi pa večje in bolj gibljive, da se prilagajajo snežni podlagi in s tem izboljšajo prijem. Konice palic so iz trdih kovin, ki so bolj odporne proti obrabi. Zaželeno je, da je možno konice zamenjati, saj se konice za kopne razmere razlikujejo od konic za snežne razmere. Slaba stran zložljivih pohodnih palic so bili vezni stožčasti členi, ki so pod večjimi obremenitvami popustili in so se palice sesedle. To se je v zadnjem obdobju močno izboljšalo, saj novejši vezni členi prenesejo tudi trikrat večje obremenitve. 

== Ostala oprema ==

Poleg osnovne in tehnične opreme, ki je bila navedena v prejšnjih poglavjih, je še kar nekaj opreme, ki naj bi jo redno imeli v nahrbtniku, delno odvisno od kopnih oziroma snežnih razmer, vendar ne glede na to, na kako zahtevno turo se odpravimo. 

=== Čelna svetilka ===

Ob pomoči čelne svetilke v temi poskušamo čim bolj razločno razpoznati svojo bližnjo okolico. Njena prednost je, da jo lahko namestimo na glavo ter imamo obe roki prosti; tako je naše gibanje hitrejše in varnejše. Čelne svetilke se razlikujejo glede na vrsto svetilnega telesa (navadna žarnica, halogenska žarnica in dioda LED) ter glede na namestitev vira energije – ta je lahko spredaj na čelu, zadaj ali ločeno (spravimo ga lahko v notranji žep oblačil). Zaželeno je, da na čelni svetilki uravnavamo žariščno razdaljo ter po potrebi spreminjamo kot svetlobnega stožca. 

=== Prva pomoč ===

Prva pomoč je del opreme, ki je vedno v nahrbtniku ne glede na zahtevnost ture. Vsebino prve pomoči je težko predpisati, saj je odvisna od več dejavnikov, vsekakor pa naj bodo v njej: zaščitna folija, obliži, trikotne rute, povoji, sterilne gaze, škarjice in tablete proti bolečinam. 

=== Zemljevid ===

V gorah se pogosto srečamo z neznanim svetom in brezpotjem, še posebno v zimskem času. Takrat si težko predstavljamo nadaljevanje poti brez dobre karte, kompasa in višinomera. Tudi če se pred odhodom v neznano dobro pripravimo, se lahko tura zaradi nepredvidljivih dogodkov (tema, megla) korenito spremeni. Z dobro topografsko karto in kompasom imamo tudi v takšnih razmerah dobre možnosti za rešitev iz nastalega položaja, zato sta karta in kompas nerazdružljiva dela opreme, ki vedno sodita v nahrbtnik. 

=== Kompas ===

Kompas je naprava, s katero se orientiramo v neznanem terenu. Z njim določamo smeri neba, smer hoje po karti in na terenu ter stojišče na karti in na terenu. Danes kompasi niso samo naprave z magnetno iglo, ampak imajo še dodatne funkcije (višinomer, merilnik naklona), v zadnjem času pa so na voljo tudi digitalni kompasi in sistem GPS. 

=== Plazovna lopata, žolna in sonda ===

Plazovna lopata, žolna in sonda skupaj sestavljajo reševalni pribor(komplet), ki je nepogrešljiv del opreme na vsaki snežni turi. '''Plazovna žolna''' je majhen radijski oddajnik in sprejemnik hkrati, ki ima omejen doseg delovanja in dela samo na določeni frekvenci 457 kHz. Kadar je v vlogi sprejemnika, pretvarja sprejete elektromagnetne valove v zvočne in svetlobne signale, katerih moč je odvisna od bližine oddajnika, to je druge žolne, ki je skupaj s ponesrečenim pod plazom. Nekaj bolj znanih proizvajalcev plazovnih žoln: Ortovox, Baryvox, Pieps in Mammut. '''Plazovna lopata''' je nepogrešljiva pri izkopavanju zasutega. Z njo zasutega izkopljemo veliko hitreje kot z golimi rokami. Prav tako je nepogrešljiva za izdelavo snežne luknje ali igluja v primeru bivakiranja. Izdelana je iz aluminijastih zlitin ali okrepljene plastike. '''Plazovna sonda''' je zložljiva palica za sondiranje oziroma prebadanje plazovine. Ob iskanju zasutega s plazovno sondo določimo in preverimo kraj zasutega, ki smo ga določili s plazovno žolno. 

== Vzdrževanje opreme ==

Za optimalno uporabo je pomembno tudi ustrezno vzdrževanje opreme. Le s pravilnim vzdrževanjem bo oprema rabila svojemu namenu in dala od sebe tisto, kar pričakujemo. Predvsem moramo upoštevati navodila proizvajalcev, kajti le tako vzdrževana oprema nam bo dobro služila vso svojo življenjsko dobo. Posebno pozorni moramo biti na mehanske poškodbe, ki jih lahko povzročimo z drugo opremo. Opreme ne sušimo in ne shranjujemo v neposredni bližini virov toplote (peči) in na soncu. Pri uporabi opreme, s katero izboljšamo varnost, moramo biti pozorni tudi na predvideno življenjsko dobo, ki jo določi proizvajalec. Po tem obdobju oprema ni več 100 % zanesljiva in je ne smemo več uporabljati. 

== Seznam opreme ==

Opremo, ki jo mora imeti gornik na turi na sebi in v nahrbtniku, je težko predpisati in določiti. V pomoč pri pripravi potrebne opreme in kot opomnik je naveden seznam osnovne opreme za enodnevno lahko turo v kopnih razmerah, za enodnevno zahtevno ali zelo zahtevno turo v kopnih razmerah in za enodnevno lahko snežno turo. Obseg opreme se nekoliko poveča, če imamo namen prespati v planinski koči ali celo preživeti noč na prostem. '''Enodnevna lahka tura v kopnih razmerah:''' • obleka: spodnja majica s kratkimi rokavi, kratke spodnje hlače, primerne nogavice, dolge pohodniške hlače, jopa ali pulover, jakna, kapa in rokavice ter rezervna obleka (spodnje perilo, tanjša jopa ali pulover, nogavice) • obutev: izletniški čevlji • ostala oprema: nahrbtnik (30 l), pohodniške palice, prva pomoč, čelna svetilka, zaščitna očala in krema za sončenje, zemljevid, kompas, vrečka za smeti ter času hoje primerna količina malice in brezalkoholne pijače '''Enodnevna zahtevna ali zelo zahtevna tura v kopnih razmerah: ''' • obleka: spodnja majica s kratkimi rokavi, kratke spodnje hlače, primerne nogavice, dolge pohodniške hlače, jopa ali pulover, jakna, kapa in rokavice ter rezervna obleka (spodnje perilo, tanjša jopa ali pulover, dolge pohodniške hlače, nogavice) • obutev: pohodniški čevlji • tehnična oprema: samovarovalni sestav (čelada, plezalni pas, samovarovalni komplet in rokavice) • ostala oprema: nahrbtnik (40–45 l), pohodniške palice, prva pomoč, čelna svetilka, zaščitna očala in krema za sončenje, zemljevid, kompas, vrečka za smeti ter času hoje primerna količina malice in brezalkoholne pijače '''Enodnevna lahka snežna tura:''' • obleka: spodnja majica z dolgimi rokavi, dolge spodnje hlače, primerne nogavice, dolge pohodniške hlače, jopa ali pulover, vetrne hlače in jakna, gamaše, kapa, rokavice iz flisa ali volne, protektorji, rezervna obleka (spodnje perilo, tanjša jopa ali pulover, dolge pohodniške hlače, nogavice in rokavice) • obutev: pohodniški ali plastični čevlji • tehnična oprema: cepin in dereze • ostala oprema: nahrbtnik (40–45 l), pohodniške palice, plazovna žolna, lopata in sonda, prva pomoč, čelna svetilka, zaščitna očala in krema za sončenje, zemljevid in kompas, vrečka za smeti ter času hoje primerna količina malice in brezalkoholne pijače, po možnosti tople

Ljubitelji fotografije seveda na nobeno turo ne bodo pozabili vzeti s seboj fotoaparata. Tudi prenosni telefon sodi v nahrbtnik – za nujne klice in v skrajnem primeru za klic v sili. 

===== Viri in literatura: =====

Prispevek prenešen iz: ''Kadiš, F., 2011: Osebna in tehnična oprema. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str. ''

''Mlač, B. 1999: Oprema za gore in stene. Ljubljana''

Snezni plazovi

2013-05-29T13:01:04Z

Joc53: je prestavil(-a) Snezni plazovi na Snežni plazovi

#PREUSMERITEV [[Snežni plazovi]]

Snežni plazovi

2013-05-29T13:01:04Z

Joc53: je prestavil(-a) Snezni plazovi na Snežni plazovi

»Največji in najneizprosnejši sovražnik planincev je vse uničujoči snežni plaz. Nasproti njegovi strašni sili je človek brez moči. Zato mora planinec biti dobro poučen o plazovih, vedeti mora, kako nastajajo, kdaj in kje. Dosedaj so še največ žrtev na zimskih turah zahtevali plazovi.« S temi besedami je v prvem slovenskem gorniškem priročniku (Na planine,1921) snežne plazove opisal Pavel Kunaver (1889–1988), pionir gorništva in plodoviti planinski pisec. Snežni plaz se lahko sproži na vsakem zasneženem in dovolj strmem površju. V Sloveniji zahtevajo med vsemi naravnimi nesrečami največ smrtnih žrtev prav snežni plazovi (»bela smrt«), in sicer povprečno 1–2 žrtvi na leto, v snežnih zimah tudi več. Nekdaj so bili med žrtvami predvsem domačini, danes pa obiskovalci hribov.

Mnogim nesrečam bi se bilo moč izogniti z nekaj več znanja in tako, da bi se žrtve v času nesreče sploh zavedale nevarnosti. Pri ocenjevanju vsakokratnih lavinskih razmer (s pridevnikom lavinski označujemo vse, kar je povezano s snežnimi plazovi) je nenadomestljiv »občutek za sneg«, ki ga lahko ob ustreznem znanju izpopolnimo le z izkušnjami.

To pa še ne pomeni, da ne morejo v belih radostih uživati tudi začetniki brez izkušenj. Lahko, vendar le, če se prej poučijo o vsem potrebnem in upoštevajo temeljna načela varstva pred snežnimi plazovi (lavinske preventive). 

==== Lahko se zgodi tudi meni ====

Sprejetje tega dejstva je prvi in temeljni korak za izboljšanje lavinske samozaščite. Seveda ne pomeni, da vas plazovina ne more zasuti, pa čeprav ste dober poznavalec ali celo strokovnjak za snežne plazove. Ena izmed njihovih najbolj neugodnih značilnosti je prav njihova velika prostorska in časovna spremenljivost.

Nesreča nikoli ne počiva. Najbolj udari takrat, kadar je dolgo ni in nanjo pozabimo! (spletne strani Uprave RS za zaščito in reševanje) 

== Kaj je snežni plaz ==

Z napredovanjem zime, po vsakem sneženju, se nalagajo posamezne plasti snežne odeje. Vsaka ima različne fizikalne lastnosti in snežni plaz se sproži takrat, ko zdrsne ena plast nad drugo (vrhnji plaz) ali pa vse plasti snežne odeje do podlage (talni plaz). Če ni pri tem nobene škode ali žrtev, gre za naravni pojav, del snežne erozije. V nasprotnem primeru pa govorimo o naravni nesreči. Po dogovoru gre za plaz takrat, ko se snežna gmota premakne vsaj za 50 m, sicer imamo opravka s plazičem ali osipom.

Glede na navzočnost vode v plazovini ločimo plazove suhega in mokrega snega. Razlikujemo še plazove nesprijetega snega, ki se začnejo s točkasto napoko ter se na poti navzdol vse bolj širijo, in plazove sprijetega snega (kložaste, ti so pri nas najpogostejši). Pri njih se loči od zasneženega pobočja večja, ponavadi čvrsteje sprijeta gmota snega. Po načinu gibanja poznamo počasnejše tekoče in hitrejše pršne plazove. Ti so zaradi velikih hitrosti po obsegu med največjimi. Za preventivo je pomembno tudi, na katerem izmed značilnih območij snežnega plazu (območje proženja, gibanja in odlaganja) smo ob sprožitvi ter kako je z gozdom. Pravo prizorišče snežnih plazov se začne na gozdni meji, še več pa jih je nad njo. Seveda pa tudi v gozdu nismo povsem varni, še posebno na njegovem zgornjem robu in v grapah.

Ne glede na velikost in značilnosti velja, da je pomemben vsak zdrs snega, ki lahko potegne za seboj človeka. Pogosto ni treba prav veliko, da se to tudi v resnici zgodi, saj je prostorninska gostota snega od približno 50 kg/m3 za pršič pa vse do več kot 400 kg/m3 za uležan moker sneg ali pa spomladanski srenec. Najpogosteje sprožimo plaz sami, in sicer tako, da smo ob nepravem času na nepravem kraju. Redkeje pa imamo pri lavinskih nesrečah opravka s spontanim proženjem zaradi novega snega, sonca, odjuge, potresa ipd. 

=== Vreme ===

Vreme je eden najpomembnejših dejavnikov, ki odločajo o tem, kje se lahko pojavljajo snežni plazovi. Od vremena v času snežnih razmer je odvisna preobrazba snežne odeje. Seznaniti se moramo z obema pomenoma, ki jih ima pri tem vreme.

V Sloveniji pripravlja opozorila pred nevarnostjo snežnih plazov po evropski petstopenjski lestvici Služba za sneg in plazove Agencije RS za okolje (ARSO). Tako imenovano Poročilo o stanju snežne odeje je v tujini bolj znano kot lavinski bilten. Informacije o nevarnosti plazov dobimo prek medijev, spleta, telefonskih odzivnikov in mobilnikov. S spremljanjem razvoja zime (»snežni« podatki, temperatura zraka, hitrost in smer vetra ter tip vremena) imamo stalen vpogled v zimske nevarnosti.

Pri napovedanem močnem jugozahodniku dan ali dva pred večjim poslabšanjem vremena lahko, če so pobočja že zasnežena, sklepamo, da bodo nevarnejše odvetrne lege (SV pobočja), na katerih bo napihan sneg (odvisno od velikosti, naklona in snežnih razmer na privetrju ter trajanju in moči vetra). Taka območja so namreč med najbolj zahrbtnimi in ponavadi smo prav sami oz. skupina gornikov dovolj, da se krhko ravnovesje sil v snežni odeji poruši. Povrh vsega pa sta tudi preobrazba snežne odeje in s tem povečanje njene trdnosti tam počasnejša kot istovrstni procesi na prisojnih pobočjih. 

=== Snežna odeja ===

Plasti snežne odeje nam odkrivajo zgodovino dotedanje zime, to lahko vidimo že na robu ceste ali poti. O novem snegu govorimo vse dotlej, dokler lahko v vrhnji plasti snežne odeje še prepoznamo prvotne snežne kristale (za meteorologe je to sneg, ki je padel v zadnjih 24 urah). Prav tako iščemo v okoliškem vidnem polju sledove snežnih plazov, njihove ostanke in območja z novim ali napihanim snegom, ki opozarjajo na nevarnost proženja plazov. Morebitna plazovita območja spoznamo že na daleč, še laže pa ob vzpenjanju. Natančno opazovanje nadaljujemo tudi med turo; pri tem ugotavljamo globino vdiranja (čevlja, palic, smuči), navzočnost opasti, proženje majhnih klož in druge naravne sledi. Te nam pomagajo pri prepoznavanju vetrnih vzorcev in s tem območij s kložami. Prav vsako »sumljivo« pobočje pa zahteva presojo z vidika tveganja. 

=== Opasti in klože ===

Opasti in klože so med najpogostejšimi vzroki za sprožitev snežnega plazu in so pogosto druga poleg druge. Opast (snežna streha) je napihan, nabit sneg, ki sega s privetrne strani grebena ali slemena previsno nad njegovo odvetrno stran. Kloža pa je zaradi vetra rahlo do zelo trdno sprijet sneg. Ločimo trdo (ob splazitvi se razlomi na več blokov) in mehko kložo, ki se v plazu hitro razpusti.

Na splošno se moramo izogibati pobočjem, nad katerimi visijo opasti: - med snežnim metežem (padavine in veter) in vejavico (vetrni transport snega s površine snežne odeje); - vsaj do nekaj dni po obeh že omenjenih pojavih; - ob hudi odjugi oz. nenadnem (hitrem) dvigu temperature zraka.

Praviloma se izogibamo območij z opastmi in kložami ali pobočij v njihovi vpadnici. Pri obeh vrstah snega moramo vedeti kje, kako in zakaj nastane ena ali več napok, ki so posledica porušitve ravnovesja sil v snežni odeji. Pomembno je še zavedanje, da smo pri tovrstnih snežnih plazovih ob sprožitvi tako rekoč naenkrat sredi plazu in so možnosti za pobeg s plazovine precej manjše, kakor če zdrsijo snežne gmote nad nami. 

=== Površje ===

Glede na naravne razmere so slovenske Alpe relativno manj ugodne za proženje snežnih plazov. K temu pripomorejo predvsem velika zakraselost površja, velik delež gozda ter prisoj in sorazmerno kratka zglajena ter neporaščena ali delno poraščena pobočja. Zbiralnike snežnih gmot, med njimi so predvsem krnice, grape, korita, žlebovi, doli ipd., namreč marsikje prekinjajo številni skoki in zavoji, ki delujejo kot naravni zaviralci moči ter omejevalci količine snega v plazu. Z izkušnjami, znanjem, preudarnostjo in kančkom sreče se lahko pri nas povečini izognemo lavinskim nesrečam. 

=== Naklon površja ===

Največ plazov se sproži na pobočjih z naklonom med 30° (redko 25°) in 45°. Ko je plazovina že v gibanju, se lahko premika tudi po položnejšem svetu ali pa se celo vzpne v nasprotno pobočje. Spodnja meja naklona ustreza strmini pobočij pod ostenji (pogosto so to melišča, tudi znana plazišča) oziroma se začnemo v tako strmem svetu vzpenjati v ključih. 

=== Hrapavost podlage in drsna ploskev plazu ===

Na splošno ločimo snežno in kopno podlago plazu. Pri snežni imamo opravka s spodaj ležečo, tršo plastjo v snežni odeji (vrhnji plaz), za kopno podlago pa velja, da bolj je gladka, neporaščena in brez ovir oz. sidrišč (večje skale, grbine, ruševje, drevesa, štori, ...), ki preprečujejo zdrs snežnih gmot ter niže je rastje, bolj so taka pobočja izpostavljena plazenju (talni plaz). Tovrstna plazovita območja so predvsem slabo poraščene strmali, planinski travniki in pašniki, pa tudi istovrstna, niže ležeča kmetijska zemljišča na območjih s stalno poselitvijo. Slabo oporo (trenje!) snegu na strmini dajejo tudi gladke in vzporedno s pobočjem nagnjene skalne plošče, nizko grmičevje (npr. brusničevje, borovničevje), grmovje (ruševje) in melišča. Za vse primere ovir velja, da je plazenje možno takoj potem, ko jih prekrije dovolj debela snežna odeja, morebitna poznejša drsna ploskev. Na meliščih zadošča za to že od 10 do 20 cm debela snežna odeja. Tudi v gozdu nismo povsem varni pred plazovi, še posebno, če jih omogočajo oblike površja. Slabše je v listnatem (v iglastem obleži znaten del snega na vejah), v katerem imamo gladko podlago (odpadlo mokro listje), snega pa ni veliko manj kot na sosednjem negozdnatem območju. 

=== Prerez pobočja ===

Pri podolžnem prerezu pobočij so zaradi same razporeditve sil v snežni odeji za plazenje bolj izpostavljena dolga, enakomerno strma in izbočena pobočja, v nasprotju z vbočenimi. Plazovi se spontano sprožijo prav na najbolj izboklem delu pobočja, kjer se pojavi napoka; še toliko bolj, če se poruši ravnovesje sil v snežni odeji zaradi zunanje motnje (prečenje pešca ali smučarja). 

=== Razčlenjenost in oblike površja ===

Pri prečnem prerezu pobočij moramo biti še posebno pozorni na razčlenjenost in oblike površja. Za proženje in gibanje plazovine so primernejše vbokle (grapa, žleb, ozebnik, konta, dolek, dol, dolina, ...). Manj primerne so izbokle oblike (sleme, greben, rebro, raz, rob, gredina, ...), kar lahko koristno uporabimo tudi pri načrtovanju poteka poti. Za obseg snežnih plazov so oblike površja še posebno pomembne. Pri omejeni plaznici ima vplivno območje plazu sorazmerno dobro vidno (grapa, neporaščeno ali slabo poraščeno površje, …), pri neomejeni pa je taka razmejitev veliko težja, včasih celo nemogoča, saj so tovrstni snežni plazovi različni tako po obsegu (obliki) kot tudi po številu (melišča, obsežne travnate strmali, …).

Kadar so lavinske razmere naklonjene proženju snežnih plazov, je vzpenjanje prek robov in stranskih slemen ter gredin varnejše, kot pa prek odprtih in strmih pobočij ali žlebov z obsežnim zaledjem. Pred plazovi so varni zložnejši grebeni in slemena, pri plezanju pa skalnate rebri, police ter kamniti stebri. 

=== Izpostavljenost pobočij vetru in soncu ===

Po obilnem sneženju ali vejavici se moramo občutno dlje izogibati zavetrnim pobočjem, saj je na njih precej več snega kot na privetrnih straneh. Območja z napihanim snegom je v naravi marsikdaj težko prepoznati, zato si moramo pri tem pomagati z drugimi znamenji (opasti, zastrugi, …). Ta nam kažejo smer vetra ob nastajanju zadnjih, vrhnjih plasti snežne odeje. Na privetrju je vselej več trdih in s tem nosilnih plasti.

Z vidika osončenosti pobočij velja, da so snežnim plazovom bolj izpostavljene osoje, saj poteka tam preobrazba snežne odeje počasneje kakor v prisojah. V našem delu Alp je zaradi velikega deleža pobočij z JZ, J in JV lego veliko plazov tudi v prisojah. Vendar je tam na splošno manj nevarnosti za plazove, za kar poskrbijo naravni preventivni dejavniki, med njimi takojšnja splazitev, hitrejša preobrazba snežne odeje, manj snega in drugi. V tem pogledu je pomembna ugotovitev, da segajo gozd in posamezna drevesa na osojah više, kot pa v prisojah. 

== Preizkus stabilnosti snežne odeje ==

Takšni preizkusi so le ena izmed sestavin pri pripravi celovite ocene o nevarnosti proženja snežnih plazov na določenem območju in s tem stopnje tveganja za lavinsko ogroženost na turi. Med najbolj priročnimi in najpogostejšimi pri nas je preizkus po norveški metodi (slika 15), to je s snežno klado trapezaste oblike. Trapez izdelamo že na varnem kraju, na katerem so razmere (naklon pobočja in njegova usmerjenost glede na strani neba ali ekspozicija, višina snega, podlaga plazu, višina rastja in delež poraščenosti, ...) domnevno enake ali vsaj podobne tistim na »sumljivem« pobočju.

Najprej si ogledamo prerez snežne odeje. Z lopato (standardna širina lavinske lopate je 20 cm) odkopljemo v navpični smeri oz. v smeri sile teže meter široko in po možnosti enako globoko čelno stranico. Odkopano čelno stranico nato z roko očistimo in zgladimo ter si ogledamo vsaj debelino in trdnost vsake izmed sestavnih plasti. Pri ugotavljanju te si pomagamo s preprosto 5-stopenjsko trdnostno lestvico (pest, dlan, prst, pisalo in noževa konica). Pri tem sondiramo s prstom od vrhnje plasti navzdol. Še posebno pozorni moramo biti na: - sosednje plasti različne trdnosti (tiste, pri katerih je razlika v okviru trdnostne lestvice dve ali več stopenj); - zelo rahle plasti (tiste, v katere brez težav prodremo s pestjo); - plasti, iz katerih kaplja oz. curlja voda, kadar stiskamo sneg v kepo; - morebitne plasti ledu oz. na ledeno skorjo v snežni odeji; - plasti babjega pšena, sodre in še posebno globinskega sreža delujejo podobno kot kroglični ležaji, zato so vir za motnje (nestabilnosti) v snežni odeji (zdrsnejo plasti nad njimi); - plasti, v katerih se snežna zrna še niso sprijela oz. trdneje povezala (pri snežnih kristalih še lahko prepoznamo njihovo prvotno zgradbo); - zračne žepe, posledico mehanskih in toplotnih procesov.

Vsak izmed dejavnikov je lahko vir za oslabitev ravnovesja sil v snežni odeji, zaradi katerih ta še miruje na pobočju. Pred samim preizkusom plazovitosti moramo odstraniti vrhnji novi sneg, nato pa z lopato zasekamo stranice trapeza. Čelno (sprednjo; širina je 4 lopate) in zadnjo (1 lopata) pravokotno glede na naklon pobočja, obe stranski (3 lopate) pa navpično. Klade ni treba odkopati do kopne podlage, temveč le do prve trše, nosilne plasti v snežni odeji.

Ob spontanem zdrsu zgornje plasti je očitno, da sta plasti zelo slabo povezani, nevarnost proženja plazov je zato velika. Nato lopato preklopimo in jo zasadimo v špranjo zadnje stranice. Z vse močnejšim potegom za držalo postopno obremenjujemo vsaj dve plasti hkrati. Močneje moramo potegniti za zdrs trapezaste klade, manjša je nevarnost proženja plazov in nasprotno. Nato nadaljujemo izrezovanje klade s poglabljanjem v vsako »sumljivo« plast snežne odeje posebej, vse do nosilne plasti oz. kopne podlage.

Sčasoma, po številnih prerezih snežne odeje in preizkusih njene trdnosti, si vsak sam izoblikuje svoj »občutek za sneg« oz. za oceno stabilnosti posameznih plasti. Sekanje stopinj, utiranje smučine, zabadanje cepina ob prečenju strmega pobočja, pripravljanje sidrišča idr., vse to so priložnosti, ki nam omogočajo hiter vpogled v zgornje plasti snežne odeje in preverjanje njihove stabilnosti. Prav preprosti in hitri postopki nam omogočijo, da pozneje spoznamo tudi nekatere bolj zapletene metode za ocenjevanje nevarnosti proženja snežnih plazov. Rezultati takšnih preizkusov pa veljajo le za primerljiva pobočja z enakimi značilnostmi. Opazovane razmere je moč nadgraditi s poznavanjem krajevnih značilnosti in s predvidevanjem razmer više zgoraj. Običajno so tam slabše razmere. Ob tem je vedno pametno oceniti nevarnost proženja snežnih plazov oz. tveganje pri nadaljevanju poti.

 '''ŠEST NAJPOMEMBNEJŠIH DEJAVNIKOV ZA PREVERJANJE NEVARNOSTI PROŽENJA SNEŽNIH PLAZOV NA TURI (»lavinska šestica«)'''

1. Ostanki pred kratkim sproženih snežnih plazov na sosednjih pobočjih ali celo na pobočju, ki ga nameravamo prečiti (preusmeritev poteka vzpona, izbira drugega cilja, sestop). 2. Na novo zapadli sneg. Že pri intenzivnosti padavin 3 cm/h – toliko snega pade ob zmernem sneženju (v Sloveniji so lahko urni maksimumi med 5 in 10 cm!) – se lahko lavinske razmere v kratkem času močno poslabšajo. Več kot 30 cm novega snega že pomeni oviro pri napredovanju in vsaj za stopnjo povečano lavinsko ogroženost. Večina snežnih plazov se sproži že med sneženjem in vejavico ali kmalu zatem, ko prenehata. 3. Kloža na poledeneli ali kateri koli drugi plasti snežne odeje, ne glede na morebitne dejavnike, ki so povečali njeno stabilnost (npr. odjuga). 4. Nepovezanost posameznih plasti snežne odeje (pomagajmo si s prerezom in preizkusom stabilnosti snežne odeje), najpogosteje zaradi vrste snega (babje pšeno, sodra, globinski srež) ali pa velikih zračnih žepov. 5. Nenadna in močna otoplitev. »Toplejši« je sneg, še posebno, ko se mu temperatura dviga proti 0 ºC, večja je nevarnost proženja snežnih plazov, četudi na zunaj še ni znakov odjuge. 6. Nelagoden občutek. Kadar se »tresejo hlače« tudi prekaljenim gornikom, vsekakor ne moremo mimo tega. Z izkušnjami in znanjem si postopoma izoblikujemo svoj lastni »občutek za sneg«. 

== Prečenje plazovitega območja ==

Snežna odeja se lahko spreminja na kratke razdalje, celo na nekaj metrov. Tudi zato je prepoznavanje in določanje domnevno plazovitega območja izredno nezanesljivo. Izjema so seveda že znani plazovi na pobočju, prek katerega vodi tudi naša pot. Včasih se jim morda lahko izognemo z nadomestno različico poti, v nekaterih primerih pa se je najbolje vrniti. Večina ljudi (skoraj 90 %), ki so bili vključeni v nesreče s snežnimi plazovi, je sprožila plaz sama. Zato moramo v zvezi s povečano lavinsko ogroženostjo upoštevati tale zelo pomembna dejstva: - samohodstvo po plazovitem svetu je pogosto »kopanje svoje lastne jame«; - smučarji so bolj ogroženi kot pohodniki, saj s smučmi presekajo snežno odejo bolj zvezno kot s čevlji zaradi teže in načina udiranja; - vzpon ali spust naravnost je varnejši kot pa vzpenjanje in spuščanje v ključih; - posamično prečenje »sumljivega« območja ali prečenje v povečani varnostni razdalji zmanjšuje nevarnost proženja plazov; pri posamičnem morajo drugi udeleženci ture skrbno opazovati napredujočega; - pred nameravanim prečenjem je bolje odpeti vse (varnostni pasovi in trakovi), kar nas lahko ob morebitnem zajetju vleče globlje v plazovino, si zapeti oblačila nekoliko tesneje ter si zavarovati glavo in obraz (kapa, šal, ovratnik); - uporabljajmo varovanje (gibanje v navezi), če to omogočajo naravne razmere (sidrišče); - vedno pomislimo, kakšne bodo posledice, če nas zajame plaz (zdrs, zasutje, teren v vpadnici plazu, ...) in skrbno pretehtajmo, ali je tveganje še sprejemljivo. - '''vsi obiskovalci plazovitih območij bi morali imeti s seboj na turi:''' - '''lavinsko žolno''', posebno oddajno sprejemno napravo, ki jo na izhodišču ture vklopimo na oddajanje (pri iskanju zasutega pa na sprejem); - '''lavinsko sondo''', teleskopsko palico za iskanje zasutega in - '''lavinsko lopato''', to je lopato, prirejeno za opravljanje prereza in preizkusa stabilnosti snežne odeje, reševanje, bivakiranje in prvo pomoč (opornica).

Vsak od priporočenih lavinskih pripomočkov močno skrajša čas iskanja zasutega in povečuje verjetnost za njegovo preživetje. Tudi če z žolno ali sondo zelo hitro najdemo zasutega, nam to ne pomaga prav veliko, če ga nimamo s čim odkopati!

'''Za vso našteto opremo velja, da jo moramo znati tudi pravilno uporabljati oz. vaja dela mojstra!''' 

== Ko nas zajame plazovina ==

V večini primerov odpovejo vsi samoobrambni mehanizmi. Premikanje v gibajoči se plazovini je zaradi velikih sil, ki delujejo na telo, bolj ali manj »glas vpijočega v puščavi«. Vseeno pa je tu nekaj koristnih napotkov: - poskušajmo preprečiti, da bi nas odneslo (oprimemo se ovire, zapičimo cepin, …); če smo na območju proženja, nas bo morda plazovina le obšla; - poskušajmo priti čim bolj na rob plazu (tek oz. spust pod kotom 45° glede na smer plazu), še preden nas doseže plazovina ali odskočimo nad odlomno napoko, še preden sneg pod nami zdrsne navzdol; - vpijmo, da bomo pritegnili poglede drugih, neogroženih udeležencev ture, saj bodo tako laže spremljali naš položaj v plazovini in si natančneje zapomnili točko izginotja; - odvrzimo vso opremo (nahrbtnik, smuči, palice, cepin, ...), ki bi nas ovirala pri gibanju v plazu; - včasih pomagajo tudi plavalni gibi ali pa kotaljenje (kakor deblo), skušamo priti čim bolj na rob plazu; - tik pred zaustavitvijo plazu se poskusimo dvigniti proti površju (ali si vsaj narediti prostor za dihanje pred obrazom), po zaustavitvi se to po navadi ne da več; - storimo vse, kar lahko, da bi se obdržali na površju ali čim bližje površja; če ne drugega, potisnimo skozi sneg na površje vsaj roko – to nam bo ob plitvem zasutju omogočalo dihanje do prihoda reševalcev. 

=== V plazovini ===

Najpogosteje ne moremo nič več storiti, pa vendarle ne gre obupati: - vsaj z eno, še bolje pa z obema rokama si zaščitimo obraz; poskušajmo očistiti in vzpostaviti dihalne poti (pred obrazom poskušamo napraviti dihalno luknjo), - poskušajmo si zagotoviti prostor okrog pljuč za dihanje z globokim vdihom in zadrževanjem izdiha; - panično vedenje in vpitje (iskalce slišimo, oni pa nas ne) nam bo pobralo dragoceno energijo, zato ostanimo čim bolj mirni in prisebni ter jo hranimo za prihod tovarišev, ki nas zagotovo že iščejo. 

=== Reševanje iz plazu ===

Za nesreče v snežnem plazu velja, da je odločilna tovariška pomoč, to je pomoč drugih, nepoškodovanih oz. nezasutih udeležencev ture. Prav je, da čim prej sprožimo organizirano reševalno akcijo (GRS), vendar pa moramo zasutega do njihovega prihoda iskati sami. Najpomembnejših je namreč prvih 30 minut po nesreči! Tovariška pomoč oz. takojšnje iskanje zasutega je največ, kar lahko storijo drugi udeleženci ture za povečanje njegovih možnosti za preživetje v plazovini.

Če smo priča nesreči v snežnem plazu, bodimo pozorni na to: - ves čas skrbno opazujmo zajetega in si skušajmo zapomniti, kje je vstopil na plazovito območje, kraj izginotja ter kraj, kjer smo ga nazadnje videli na površju (pozneje obe točki označimo); - pred začetkom iskanja preverimo, koliko možnosti je, da se bo sprožil še kakšen plaz (več plazov ima lahko isti iztek oz. območje odlaganja!); - sledi hiter pregled površja plazovine: - najprej iščemo vidna znamenja zasutega (nahrbtnik, palica, kapa, ...); pustimo jih na kraju najdbe oz. ta mesta označimo, saj so to najpomembnejše oporne točke za reševanje; - nato pozorno poslušamo – z nekaj sreče bomo morda celo slišali njegov glas; - iščemo ga z lavinsko žolno; ko opredelimo ožje območje, s finim sondiranjem določimo še natančno mesto zasutega (pri tem sonde ne izvlečemo!) in ga odkopljemo z lavinsko lopato; - sledi sondiranje na krajih, kjer je največja verjetnost, da bi ga našli, - nato je na vrsti sistematično iskanje z lavinsko sondo; če te nimamo, poskušamo s cepinom, smučarsko palico (krpljico snamemo), smučko, delom veje, ...; - pokličemo na pomoč GRS (mobilnik, številka 112) ali pošljemo (vsaj dva udeleženca ture) po najbližjo pomoč; - nadaljujemo iskanje vse do prihoda reševalcev; - zapomnimo si, da smo soudeleženci zasutega najpomembnejši za njegovo preživetje. V snežnem plazu preživi prvih 10–15 minut še približno 80–90 % zasutih, pozneje pa krivulja preživetja zelo hitro upada. Vendar med iskanjem ne smemo prehitro obupati, saj še dolgo ne bo dosegla ničle. 

'''PRIPRAVI SE NA NAJSLABŠE – NAČRTUJ ZA NAJBOLJŠE!!!''' 

'''IZOBRAŽEVANJE''' - priložnostna predavanja na zimskih akcijah (planinske in alpinistične šole, interni tečaji in izpopolnjevanje iz gibanja v gorah v snežnih razmerah, tedni turnega smučanja, ... organizator: PD in/ali njihovi odseki, MK PZS, spremljanje Obvestil PZS in planinskih spletišč); - Dnevi varstva pred snežnimi plazovi (vsakoletna javna izobraževalna akcija v zimskem času, organizator: GRS; javni razpis) - tečaj za minerje snežnih plazov (občasno; organizator: Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje; objavljen razpis in pogoji za udeležbo)

'''INFORMACIJE O SNEŽNIH PLAZOVIH IN RAZMERAH V SLOVENIJI''' - Poročilo o stanju snežne odeje (v ponedeljek, sredo in petek) in drugi podatki o snežni odeji Teletekst TVS: Poročilo o stanju snežne odeje – stran 169/podstrani 3–5 Splet: Spletne strani Agencije RS za okolje (http://www.arso.gov.si) - Opis in napoved snežnih razmer (Poročilo o stanju snežne odeje) - Razmere v gorah, ogroženost zaradi snežnih plazov - Višina snežne odeje - Podatki z lavinskih postaj - Vremenska napoved in podatki: Teletekst TVS: Vremenska napoved (stran 161), bionapoved in napoved UV indeksa – stran 162/podstrani Višinski podatki (temperatura, veter, vlaga) – stran 165/podstrani 4–6 Vremenski podatki za Slovenijo - stran 163/podstrani

Splet: Spletne strani Agencije RS za okolje (http://www.arso.gov.si) - Vremenska napoved v besedi in v sliki ter za Julijske Alpe - Računska napoved višinskih vrednosti (temperatura, veter, vlaga) - Produkti modela Aladin/SI (oblačnost in padavine, veter na približno 800 in 1500 m) - Vreme po Sloveniji - Podatki z avtomatskih postaj - Pogovor z dežurnim meteorologom – prognostikom: telefonski številki 090 71 30 ali 090 93 41 30 (tudi z mobilnega omrežja), cena 186,55 SIT/min

- Drugo: Teletekst TVS: Smučišča – stran 388/podstrani Sonce in dolžina dneva, luna – stran 637/podstrani Splet: Planinska zveza Slovenije (Razmere v gorah) (http://www.pzs.si/pzs/diskusije.nsf/Razmere) Turni kluba Gora (Razmere) (http://www.turni-klub-gora.si/~frances/razmere.html) Gore-ljudje.net (Diskusije/Razmere) (http://www.gore-ljudje.net/) Razmere na slovenskih smučiščih (vreme, višina snežne odeje, slika – »živo«) (http://www.smucisca.7-s.si/) WAP: Napoved za Julijske Alpe (http://www.sp.uni-lj.si/bojan, podmeniji WAP/Vreme Julijci/Danes-Jutri) 

===== Viri in literatura:  =====

Prispevek prenešen iz: ''Pavšek, M., 2011: Snežni plazovi. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str. ''

''Pavšek, M. (2002): Snežni plazovi v Sloveniji: (geografske značilnosti in preventiva), (Geografija Slovenije, 6). 209 str., Ljubljana. Ljubljana. Šegula, P. (1978): Plazovi. Nevarnosti v gorah, str. 269–312. Ljubljana. Šegula,, P. (1986): Sneg, led, plazovi. 301 str. Ljubljana.''

Nacrtovanje ture

2013-05-29T13:00:50Z

Joc53: je prestavil(-a) Nacrtovanje ture na Načrtovanje ture

#PREUSMERITEV [[Načrtovanje ture]]

Načrtovanje ture

2013-05-29T13:00:50Z

Joc53: je prestavil(-a) Nacrtovanje ture na Načrtovanje ture

Na vsako turo se moramo pripraviti, pa naj gre za večdnevno planinarjenje ali le poldnevni izlet v bližnjo okolico, poleti ali pozimi. Na pomembnost dobre priprave zgovorno kaže rek: Dobra priprava je že polovica izleta! Za uspešnost ture je torej dobra priprava nujna. Površnost in podcenjevanje se pogosto grdo maščujeta. Slabe izkušnje izkoristimo za vestno načrtovanje prihodnjih tur. Največ se naučimo na svojih lastnih napakah, čeprav je ta šola lahko zelo draga. Vsake ture se moramo lotiti previdno, ne smemo je ne podcenjevati niti pretirano precenjevati. Za turo moramo pripraviti dober načrt. Ne smemo pozabiti, da nas mora tura primerno razgibati, da se moramo na njej kaj novega naučiti, da se moramo prijetno počutiti, se po možnosti še od srca nasmejati in vzbuditi notranjo radost. Načrtujmo tako, da nas bo pot vodila mimo naravnih, kulturnih in zgodovinskih zanimivosti. V nahrbtniku nam ne smeta manjkati kaka pesmarica in velik zavitek dobre volje. 

== Psihična priprava ==

Prvi del psihične priprave je, da se ture veselimo in jo težko pričakujemo. Ker tura poteka v naravi, nas lahko preseneti kak dogodek, ki ga nismo vajeni ali pa ga sploh še nikoli nismo doživeli. Zato se pripravljamo postopno. Začnemo z lažjimi in krajšimi turami v ugodnih vremenskih razmerah. Najbolj pametno je, da se vključimo v planinsko skupino, ki redno zahaja v gore pod vodstvom strokovno usposobljenega vodnika. Tako počasi odkrivamo nam doslej neznane okoliščine in se nanje navajamo. V nam neznanih razmerah se moramo znati opazovati, kako se odzivata naše telo in duša. Tako se bomo laže odločali za cilje. Vedeti moramo, ali imamo za določeno turo že dovolj znanja in izkušenj, da bomo sami reševali nastale probleme. Vedeti moramo, da pri tem ne smemo izgubiti glave. Pri psihični pripravi je pomembno tudi to, da verujemo in zaupamo v svoje sposobnosti. To naj ne bo lažna samozavest, temveč tisto samozaupanje, ki temelji na že prej pridobljenih lastnih izkušnjah in splošni praksi. Ta vera vase nam pogosto da moči, da določene stvari res izpeljemo do konca. K psihični pripravljenosti prištevamo še izkušnje, ki smo si jih že nabrali na predhodnih turah. Pridobivali smo si jih na organiziranih turah ali v družbi s prijatelji. Spoznavamo predvsem to, da nas v nenačrtovanih razmerah ne sme izdati strah, da moramo najprej razmisliti in šele nato pravilno ukrepati. Tehnika gibanja po različno zahtevnih poteh je dokaj raznovrstna. Med hojo se dvigamo in spuščamo, za pomoč so nam lahko le pohodniške palice. Na tehnično zahtevnih in zelo zahtevnih poteh je pomembno, da si znamo pomagati z varovali in napredovali, nameščenimi za lažje premagovanje vzponov in spustov. Pomembno je, da znamo krotiti vrtoglavico. Zlasti pomembno je poznavanje in prepoznavanje nevarnosti na sami turi. Če smo preživeli več nevarnih situacij, uspešneje se jim bomo izogibali in laže jih bomo premagovali. Veliko preglavic nam povzročita nagla sprememba vremena, divjad, ki proži kamenje, in še marsikaj. Dokaj veliko nevarnost v gorah pomeni kar človek sam sebi ali drugemu. V nekaterih razmerah moramo dobro poznati osnove orientacije. So ture, ko nam to znanje skoraj ni potrebno. Pot je dobro označena in vremenske razmere odlične. Če tega ni, moramo dobro poznati načine orientiranja. Pomembno je predvsem to, da znanje, ki smo si ga pridobili z branjem raznih priročnikov, poučnih člankov in potopisov ter na turah v organiziranih skupinah ali tečajih, znamo in zmoremo samostojno uporabiti, ko se za to pokaže potreba. Vse pridobljeno znanje moramo znati prilagajati razmeram, saj si okoliščine niso nikoli enake, temveč le podobne. Če nas kljub resnemu razmišljanju in tehtanju tura ne vleče, če imamo same slabe informacije o njej in slab občutek, je bolje, da misel na tako turo opustimo ali pa se zanjo odločimo v okviru planinske skupine. Na turah po zahtevnih poteh je treba računati z večjo zahtevnostjo in večjo nevarnostjo. Vse to terja boljšo psihično pripravljenost in veliko več izkušenj. Hoja v gore v zimskem času postaja vse bolj priljubljena. Treba je računati, da se tedaj srečamo z drugačnimi okoliščinami. Teoretično moramo poznati vse nevarnosti mraza in nevarnosti snežne odeje. Vsi vemo za snežne plazove, vendar je pogosto nevarnejša poledenela pot. Če smo pravi zapečkarji in nas že ob misli na mraz pošteno strese, začnimo hoditi v zasneženi svet postopno. Naj bo prva tura dolga le kaki dve uri, pa še to v lepem vremenu. Če nam bo ugajalo, če bomo imeli več prijetnih občutkov kot neprijetnih, potem se odpravimo tudi na celodnevno turo. Hoja v gore s turnimi smučmi zahteva dodatne psihične priprave. Ni dovolj, da znamo spretno vijugati po urejenih smučiščih, treba je spoznati še vrsto nevarnosti in pa uporabo ustrezne dodatne opreme. Prvič se odpravimo na kratko in nezahtevno turno smuko in se tako preizkusimo, kako nam uspeva, ko smo obteženi z nahrbtnikom. Če bomo uživali v novem elementu, potem lahko načrtujemo daljše in zahtevnejše turne smuke. 

== Telesna priprava ==

Drugi del so telesne priprave. Vsak človek je telesno pripravljen za določena opravila. Za planinarjenje je zelo pomembno, da zlahka zdržimo nekaj ur hoje na dan po razgibanem terenu. Znano je še, da hoja po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh zahteva ne le močne noge temveč tudi močne roke. Tudi tura v zasneženo naravo zahteva veliko več telesnega napora in izkušenosti kot hoja v kopnem. Če tega ne zmoremo, je treba telesno pripravljenost izboljšati predvsem zato, da bomo varnejši, da se bomo na turi dobro počutili, da bomo uživali. Če se nam dozdeva, da ture ne bomo zmogli, ker nismo sposobni pešačiti več kot dve uri, misel na šesturno turo raje opustimo. Začnimo telesne priprave in se ture lotimo pozneje. 

== Tehnična priprava ==

K tej šteje predvsem primerna oprema; za različne izlete je lahko dokaj različna. Osnovni osebni opremi moramo posvetiti kar nekaj pozornosti. Na turi se prav gotovo ne bomo dobro počutili, če bomo mokri in premraženi ali pa nam bo neznansko vroče. Tem neprijetnostim in nevarnostim se izognemo s primernimi oblačili. Še bolj pomembno je, da imamo na nogah primerno in uhojeno obutev. Pred vsako turo moramo premisliti, kaj bomo oblekli in kaj bomo vzeli s seboj. Kakšno tehnično opremo potrebujemo in koliko, je odvisno predvsem od letnega časa in zahtevnosti poti, po kateri bomo hodili. Ni dovolj, da imamo sodobno opremo, če je ne znamo pravilno uporabljati. Tega se je preprosto treba naučiti na kakšnem tečaju. Potem je treba pridobljeno znanje utrjevati. Ko se odpravljamo na turo, moramo kak dan prej vso tehnično opremo skrbno pregledati in ugotoviti njeno brezhibnost. Če ugotovimo, da nam kaj manjka ali ni več neoporečna, si tak kos opreme nabavimo ali si izposodimo. Takšen izposojeni del opreme prilagodimo svojim potrebam že doma. Ni dovolj, da opremo nosimo s seboj v nahrbtniku, pomembno je, da jo znamo o pravem času in na pravem kraju pravilno uporabiti. Nevarno je, če ne uporabljamo določenih kosov tehnične opreme, čeprav jih nosimo s seboj. Žal ni malo primerov, ko so planinci nosili v nahrbtniku dereze in cepin, pa se jim jih ni zdelo vredno uporabiti za nekaj metrov poledenele poti. Posledica je bil zdrs s tragičnim koncem. Pri turnosmučarskih izletih se moramo dodobra spoznati z nekoliko drugačno opremo, kot smo je vajeni pri alpskem smučanju ali teku na smučeh. Najbolje je, da se udeležimo kakšnega tečaja ali pa na začetku hodimo na turno smuko v organizirani skupini. Nepopolno opremljen in neizkušen pohodnik ne sodi na turo v gore. 

== Organizacijska priprava ==

=== Izbira cilja ===

Cilj si lahko izberemo ob prebiranju literature, vodnikov in planinskih kart. Danes dobimo veliko opisov posameznih tur v vodnikih, ki jih izdajajo posamezne založbe, ideje za ture prinašajo tudi tedniki. Pogosto se odločimo tudi na podlagi pripovedovanja prijateljev in znancev, ki so ta cilj že dosegli. Na osnovi teh podatkov moramo razmisliti, ali bomo turi kos, ali smo dovolj telesno pripravljeni in ali smo si že na prejšnjih turah nabrali dovolj planinskih izkušenj. Ko smo se odločili za cilj, se moramo odločiti tudi, kdaj bi šli na turo. Za uspešnost ture je zelo pomembna izbira letnega časa, saj moramo upoštevati dolžino svetlega dela dneva, toploto in mraz, moč sončnih žarkov ter odprtost in zasedenost planinskih postojank. Zelo pomembna je tudi ura dneva, ko se odpravimo na pot. Svetlost dneva se navadno odraža tudi na temperaturi. Občutek mraza in občutek vročine sta pomembna za prijetno izvedbo ture. Tega občutka nam ne dajejo le nizke temperature, temveč tudi veter, ki je lahko celo v poletnih mesecih sila neprijeten. Tudi občutek vročine ni odvisen le od temperature, temveč tudi od brezvetrja in vlažnosti v zraku. Zato skušamo načrtovati turo tako, da opravimo napornejši del v zgodnjih jutranjih urah, ko sonce še ne pripeka ali pa načrtujemo vzpon po poti, ki vodi po osojnih pobočjih. Pri izbiri cilja igra včasih odločilno vlogo tudi odprtost planinskih postojank, ki so ob poti ali na cilju. Preveriti moramo, kdaj je planinska postojanka odprta in kakšno oskrbo daje. Pozimi je večina planinskih postojank zaprta. V takem primeru bomo morali nositi s seboj vso potrebno hrano in pijačo ter še kak dodaten kos toplih oblačil. Načrtovali bomo enodnevne ture ali pa prenočevali v zimskih sobah. Tudi v tem primeru moramo vedeti, kje se dobi ključ in ali so odprte ter v kakšnem stanju jih bomo dobili. Zasedenost planinskih postojank je pogosto pomemben podatek. Ob koncih tedna, še posebno, če je ugodna vremenska napoved, je v gorah veliko planincev. Nerodno je, če nismo pripravljeni na prezasedenost. Treba je zbrati tudi informacije o odprtosti planinskih postojank. 

=== Izbira sopotnikov na turi ===

Ko smo načrtovali vse, kar je v zvezi s ciljem, je pomembno razmisliti, kdo se nam bo na turi pridružil. Razmišljati moramo predvsem o tem, ali bo sopotnikom naš cilj ugajal in ali bodo pot zmogli. Turo je treba predstaviti realno in v celoti. Kam nas bo vodila pot, kako zahtevna je in kako dolgo bomo hodili? Prav je, da povemo, kaj bomo lepega videli in doživeli. Pri izbiri sopotnikov na turi moramo biti pozorni tudi na njihovo psihično in telesno pripravljenost in še posebno na to, ali imajo potrebno opremo. Če jih naš cilj ne zanima, jih ne silimo, naj gredo z nami, saj nam lahko vse pokvarijo z nerganjem in slabo voljo. Prav tako imamo lahko hude težave s sopotniki, ki imajo sicer voljo in željo, da bi šli z nami, a je njihova telesna pripravljenost prešibka za dosego našega cilja. Idealno je, da je skupina enotna. Takrat so naše želje usklajene in hitrost gibanja bo skoraj taka, kot smo načrtovali. Vedeti moramo, da se je treba v skupini prilagajati drugim, četudi smo na načrtovano turo povabili zgolj prijatelje. V takem primeru bomo skupini nekakšni neformalni vodje in bodo preostali od nas nehote pričakovali tudi reševanje raznih neprijetnih situacij. Če so naši sopotniki otroci, morda celo predšolski, potem moramo cilj zamenjati s potjo. Takrat ni pomembno, da cilj dosežemo. Pomembno je, da hodimo. Načrtujmo kratke poti, ki naj ne bi trajale več kot dve uri normalne hoje za ves dan. Nikoli ne smemo otrok siliti k hoji v gore, zlasti ne na zahtevne in dolge poti. Pogosto to počno ambiciozni starši ali sorodniki. Če otroci sami kažejo zanimanje za hojo v gore, jim to omogočimo, a bodimo previdni, da ture ne bodo prezahtevne, tako glede dolžine poti kot glede tehnične zahtevnosti. Torej naj gredo odrasli z otroki in ne otroci z odraslimi. Če smo bolj samotarske narave in nam je na turi lepše, če smo sami, moramo število prijateljev skrčiti na čim manjše število. Najprijetneje je hoditi v skupinici dveh ali treh. To je nekako dovolj, da si v nepredvidenih situacijah pomagamo. Kolikor ne moremo dobiti nobenega od prijateljev za družbo na načrtovani turi, se nameri odpovejmo ali pa se odločimo, da bomo šli sami. V tem primeru se moramo zavedati, da bomo morali sami reševati vse zagate. Če je to pot, na kateri pričakujemo v času naše ture še druge planince, lahko nekoliko računamo na njihovo pomoč. Če pa je pot do našega cilja tehnično zahtevna in na njej ne bi srečali žive duše, je morda bolje, da zamisel opustimo in jo prestavimo na kdaj drugič. Na turne smuke se naj ne bi nikoli odpravljali sami, tudi če smo izkušeni in dobro psihično in telesno pripravljeni. Zavedati se moramo, da je samohodstvo za nekatere zelo lepa oblika udejstvovanja, a po drugi strani zelo nevarna. 

=== Izbira poti ===

Znati moramo izbrati pravo pot do izbranega cilja. Na večino vrhov naših gora vodita vsaj dve različni poti. Navadno je ena zahtevnejša kot druga in skoraj vedno vodita iz različnih smeri. Če imamo možnost izbire med dvema potema, ki vodita na isti vrh, potem skušamo ubirati pri vzponu bolj strme poti, pri spustu pa bolj položne. Pri izbiri poti je dobro, da vnaprej vemo, kakšna pot nas čaka. Razlika je, ali hodimo po udobni, mehki stezici ali se vzpenjamo po neprijetnem, polzečem grušču. Ni vedno nujno, da uporabljamo za pot le planinsko označene poti. V naših pogorjih je polno drugih poti, ki niso kakor koli označene. To so predvsem lovske stezice v visokogorju in udobni kolovozi ter gozdne ceste v sredogorju. Če gremo na neoznačene poti, moramo dobro poznati vse elemente orientacije, imeti s seboj vse potrebne tehnične pripomočke in jih znati uporabljati. Hoja po zahtevni poti nekaterim ne dela nobenih preglavic, nekateri pa se vzpenjajo ob varovalih in napredovalih razmeroma počasi in zelo previdno, tudi če niso vrtoglavi. Tako je treba za hojo po takih poteh načrtovati nekoliko daljši čas. Vedeti moramo še, da hoja v globokem snegu ali po poledeneli poti čas lahko podvoji. Pripraviti si moramo načrt, kje in kdaj bodo postanki, kako dolgi bodo ter čemu bodo namenjeni. Ti prostori naj bodo skrbno izbrani zlasti glede na varnost. Postanki naj ne bodo prepogosti. Prvi daljši postanek naj bi bil po kakšnih 2 urah zložne hoje. Postanek na cilju naj bo daljši ne le zato, da opravimo nujne potrebe; na cilju pustimo, da nam poje duša, da nam vriska srce, da se otroško veselimo. Nekaj rezervnega časa je treba dodati za nepredvidene dogodke. Predvideti je treba tudi kakšen rezervni cilj ali pa rezervno pot, ko moramo zaradi vremenskih razmer kar najhitreje opustiti turo in se vrniti v planinsko postojanko ali celo v dolino. Ko izbiramo pot, moramo pomisliti tudi, kaj bomo storili, če pot izgubimo. Vedno se moramo vrniti na kraj, na katerem smo nazadnje točno vedeli, kje smo. Če ne bomo našli nobenih oznak in nimamo pri roki nobenih priprav za določitev naše nadaljnje poti, se vrnimo tja, od koder smo prišli. 

=== Načrt prevoza in način oskrbe ===

Določiti je treba začetek in konec naše pešpoti ter posebno, kako se bomo do teh točk pripeljali in odpeljali. Pripeljemo se lahko z javnim prevoznim sredstvom, posebnim naročenim prevozom ali osebnimi avtomobili. Če uporabljamo javni prevoz, moramo temeljito preveriti vozne rede, tako za odhod kot za prihod. Tudi za posebni naročeni prevoz se je treba točno dogovoriti, kdaj in kam, pa tudi od kod in kdaj, če je konec poti kje drugje. Ob načrtovanju ture moramo razmisliti tudi o načinu oskrbe s hrano. Najbolj neodvisni smo takrat, ko nosimo vse v svojem lastnem nahrbtniku. To delamo običajno takrat, ko nas načrtovana pot ne vodi mimo planinskih postojank ali drugih gostinskih objektov. Najpreprosteje je, da se prehranjujemo v planinskih postojankah. Tako je naš nahrbtnik precej lažji, mi pa jemo zdravo kuhano hrano. Če se odpravljamo na večdnevno turo, je načrtovanje, kje in kako se bomo oskrbovali, še bolj zahtevno. V gore zahaja vedno več ljudi, ki uživajo vegetarijansko hrano, bodisi zaradi svojega prepričanja ali po nasvetu zdravnika. Po večini se da dogovoriti za kak obrok brezmesne hrane, vendar ne vedno in ne povsod. 

=== Rezervacija prenočišč ===

Če odhajamo na večdnevno turo, moramo razmisliti o prenočevanju. Kje bomo spali in kako? Običajno načrtujemo turo tako, da vodi pot mimo planinskih postojank. Takrat se tudi odločimo, kje bi prenočevali. Čim prej rezervirajmo prenočišče za toliko oseb, kolikor realno računamo, da nas bo šlo na pot. Včasih nas od ture odvrne vremenska napoved, ki je za planinarjenje neugodna. V takšnem primeru sporočimo oskrbniku, da nas ne bo. Kolikor nas pot vodi mimo bivakov in načrtujemo prenočevanje v njih, moramo imeti s seboj ustrezno opremo – spalno vrečo, hrano, pribor za kuhanje in še kaj. 

=== Načrt stroškov ===

Pri načrtovanju ne smemo pozabiti napraviti načrta stroškov. Ti so lahko minimalni, če nam je izhodišče pešpoti dom in gremo le na poldnevni izlet. Povsem drugače je, če se odpravljamo z vso družino na daljše planinarjenje. Pozanimajmo se za cene vozovnic v javnem prometu. Stroški prehrane so tudi ena izmed postavk v našem stroškovniku. Kolikšna bo, je odvisno od naših prehranjevalnih navad in potreb. Če se odpravljamo na večdnevno planinarjenje po gorah, moramo vedeti, koliko nas bo stalo prenočevanje. Če načrtujemo pot, ki nas vodi mimo kulturnih in zgodovinskih zanimivosti, je dobro vedeti, ali so ogledi brezplačni oziroma kakšna je cena. Na ture je bolje nositi gotovino kot kreditne ali plačilne kartice. V planinskih postojankah pogosto ne sprejemajo kakršnih koli kartic. Obstaja tudi nevarnost, da kartico izgubimo. To nam lahko povzroči neprimerno več sitnosti in stroškov, kot če izgubimo denarnico z nekaj gotovine. 

=== Seznam opreme ===

Že večkrat smo omenili opremo. Ni vedno enaka. Razlikuje se glede na dolžino naše ture, zahtevnost in letni čas. Najbolje je, da imamo pripravljene tri različne sezname za potrebno opremo in kadar se odpravljamo na turo, le vzamemo pravega v roke in tako zložimo v nahrbtnik pravo opremo. Ne glede na to, kam in za koliko časa se odpravljamo, moramo vedno imeti v nahrbtniku: prvo pomoč, nekaj hrane in pijače za rezervo, ustrezno geografsko karto, čelno svetilko ter nekaj toplih oblačil. Nikoli ne smemo pozabiti na razne dokumente – osebno izkaznico, planinsko člansko izkaznico in drugo. Glede na letni čas si izberemo obutev in oblačila. Če bo naša tura večdnevna, bomo potrebovali nekaj več oblačil in dodatni pribor za osebno higieno. Ne smemo pozabiti na ekološko rjuho ali lažjo spalno vrečo. Če redno jemljemo zdravila, jih ne smemo pozabiti vzeti s seboj. Pozimi moramo dodati več kosov toplih oblačil. Če se odpravljamo na zahtevne in zelo zahtevne poti, je nujna tudi tehnična oprema. Precej več tehnične opreme moramo vzeti, če odhajamo na turno smuko Priporočljivo je, da imamo narejen tudi spisek tehnične opreme. Pri izbiri opreme moramo upoštevati tudi to, da nas pretežak nahrbtnik močno ovira pri gibanju, tudi če smo telesno dobro pripravljeni. Najti je treba nekakšen kompromis med količino opreme in težo ter velikostjo nahrbtnika, ki jo še obvladujemo. 

=== Aktivnosti pred odhodom ===

Ko se bliža čas odhoda, moramo vse, kar smo pred časom načrtovali, preveriti. V mislih znova prehodimo celotno pot. Zadnje dni vestno spremljajmo vremensko napoved za določen predel. Pozimi moramo spremljati vreme tudi za nazaj, kajti le tako bomo lahko predvideli, kakšne snežne razmere nas čakajo. Če je vremenska napoved skrajno neugodna, je bolje, da misel na turo opustimo ali pa se odločimo za rezervno različico, ki ustreza trenutnim vremenskim in drugim razmeram. Lahko si ogledamo kak muzej, podzemeljsko jamo, naravni park in podobno. 

== Obrazec načrta ==

Za lažje načrtovanje ture sledi predlog obrazca, v katerega pred turo vnesemo nekatere podatke, nujno potrebne za izvedbo ture.

Cilj ture: Datum ture: Čas trajanja ture: Sopotniki na turi: Kratek opis poti: Potrebna oprema – osebna: Potrebna oprema – tehnična: Način prevoza: 

== Izvedba ture in zaključki ==

V večini primerov bo tura potekala skoraj tako, kot smo predvideli. Med njo bomo določali primerno hitrost hoje, na razpotjih pazili na pravo pot, se ustavljali na razglediščih in navezovali stike z drugimi obiskovalci narave. Zgodilo se bo verjetno tudi kaj, česar pri še tako skrbnem načrtovanju nismo mogli predvideti. Pomembno je, da smo se reševanja novih razmer lotili pravilno. Če smo morali turo iz kakršnih koli vzrokov prekiniti, ne imejmo slabega občutka. Cilj ture ni osvojitev vrha, temveč varna vrnitev domov. Ko se vračamo ali smo se že vrnili s ture, je dobro narediti nekakšen pregled dogajanj na turi. V mislih preletimo celoten potek. Skušajmo ugotoviti napake, ki smo jih naredili že pri načrtovanju ali pa pri reševanju neugodnih situacij. Kljub storjeni napaki morda nismo doživeli nezgode, a so bile dane možnosti, da bi se to lahko zgodilo. Včasih že čisto majhna napakica prevesi splet mnogih neugodnih dogodkov v pravo katastrofo in seveda nasprotno. Z na videz majhno pravilno potezo rešimo še tako neugoden položaj. Morda je dobro, da si take analize, ki smo jih naredili sami ali skupaj s prijatelji, ki so bili z nami na turi, zapišemo.

'''Za konec še primer iz moje beležnice:''' Bilo je v decembru leta 1996. Prav želela sem si na sneg, saj sem bila naveličana vzponov po vulkanskem pepelu. Odločila sem za turo na Kranjsko reber, moj priljubljeni cilj. Tja zahajam že vrsto let in vsako leto večkrat, zlasti pozimi. Torej cilj dobro poznam. Pri meteorologih sem se pozanimala, kako je kaj s snežno odejo. Povedali so mi, da je na tej nadmorski višini pričakovati od 15 do 25 cm novega snega. Na podlagi tega podatka sem se odločila vzeti na turo plastične planinske čevlje. Tudi vse preostalo sem imela s seboj, od toplega čaja v termovki, prve pomoči in nekaj energetskih ploščic do toplih oblačil in oblačil za zaščito pred vetrom. Nahrbtnik je bil kar solidno naložen. Odpeljala sem se v dobri veri, da sem naredila vse za uspešno in lepo turo. Na svoje veliko razočaranje sem na Črnivcu ugotovila, da mi je nekdo med mojo daljšo odsotnostjo iz prtljažnika vzel pohodniške palice, cepin in dereze. Te tri kose tehnične opreme navadno vozim vso zimo s seboj. Glede na podatek o snežnih razmerah sem nameravala vzeti na turo le pohodniške palice. Po dobro znani mi poti sem tako odšla brez palic. Kar šlo je. Po kakih 20 minutah hoje je sicer zasnežena pot postala ledena. Očitno je pred nekaj dnevi padal dež in na zamrznjenem snegu se je napravila čvrsta ledena skorja. Nekaj časa sem vztrajala in se vzpenjala ob poti, oprijemala sem se za debla in k sreči kmalu prišla na območje, na katerem ni bilo več ledu ampak pomrznjen sneg. Hoja je postala prijetna in kaj kmalu sem stopila na vrh, na katerem je bilo kakšnih 10 cm pršiča. Vse se je lesketalo kot v pravljici, bil je čudovit sončen dan, razgled pa je segal tja do Snežnika. Srce mi je kar prepevalo od sreče. Veselje mi je nekoliko skalila misel, da bo vrnitev v tistem ledenem delu vse prej kot prijetna. Kar trikrat sem nadzorovano padla, se drsala po zadnji plati in zavirala z orokavičenimi rokami. Znano je, da je tekstil na ledu kar dobra zavora. Končno je bilo ledu konec. V kaki veliki nevarnosti sicer nisem bila, saj je pobočje poraščeno z gozdom in ni strmo. Ko sem prišla do avta, sem razmišljala, kaj sem naredila narobe pri pripravi te ture. Psihične priprave so bile v celoti opravljene: želja, bogate zimske izkušnje ter odlično poznavanje poti. Dobila sem celo podatek o debelini snežne odeje. Meteorologi mi ledenega dežja niso omenjali, ker za padavine na tako majhnem območju morda niti vedeli niso. Moja telesna pripravljenost je bila zelo dobra, saj sem se prav tedaj vrnila iz Mehike, v kateri smo osvajali vrhove, višje od 4000 m. Zataknilo se je pri tehnični pripravi. Nisem preverila, ali je potrebna oprema v avtu. Morda bi morala opustiti misel na turo, ko sem videla, da nimam pohodniških palic, toda tega nisem storila. Tudi marsikateri drug planinec ne bi. Nekateri tako ali tako hodijo brez pohodniških palic. Pri sami izvedbi sem ravnala po svoji presoji, upoštevajoč svoje izkušnje in dobro poznavanje poti. Če bi bili z menoj sopotniki, ki niso kos podobnim razmeram, bi se prav gotovo obrnili in se podali na Kranjsko reber kdaj drugič. Gore ostajajo in nas čakajo, le priti moramo o pravem času in pravilno pripravljeni. 

===== Viri in literatura: =====

Prispevek prenešen iz: ''Koželj Stepic, M., 2011: Priprava na turo. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str. ''

''Bele, J.(2000): Proti vrhovom, Ljubljana Mlač, B.(2003): Oprema, Ljubljana Vodniki založbe PZS, Ljubljana''

MediaWiki:Sidebar

2013-05-29T13:00:32Z

Joc53:

Gorska resevalna sluzba

2013-05-29T12:59:29Z

Joc53: je prestavil(-a) Gorska resevalna sluzba na Gorska reševalna služba

#PREUSMERITEV [[Gorska reševalna služba]]

Gorska reševalna služba

2013-05-29T12:59:29Z

2012-05-15T20:50:47Z

Joc53:

== Nastavitve kolesa ==

 Verjetno si vsakdo od nas pred vožnjo avtomobila prilagodi nastavitve sedeža, ogledal in volanskega obroča. Zavedamo se pomembnosti in prednosti, ki jih nudi pravilna nastavitev. Pri kolesu je zgodba enaka.

Tri ključne točke, sedež, pedala in krmilo so naš edini stik s kolesom. Tudi ostala področja zahtevajo pozornost pri nastavitvah, saj je le tako vožnja varna in udobna, predvsem pa zabavna. Neustrezna nastavitev in prilagoditev kolesa pomeni približno nekaj takega, kot če nosimo dve številki preveliko obutev. Saj gre, vendar kolesarjenje v tem primeru ne nudi zadostne mere udobja in užitka, poleg tega pa si z nepravilnimi nastavitvami lahko povzročimo poškodbe.

 

=== Sedež ===

S pomočjo vodne tehtnice ga naravnamo v vodoravni položaj, ki je izhodišče za nadaljnje nastavitve. Če nam bolj odgovarja, lahko kasneje konico sedeža malenkost dvignemo oz. spustimo, vendar ne več kot nekaj milimetrov. Začetno višino sedeža zelo enostavno določimo s pomočjo iztegnjene noge, pri čemer peto postavimo na pedal. Pri tem smo pozorni, da je v kolenu minimalen kót, noga namreč ne sme biti popolnoma iztegnjena. Nastavitev je izhodiščna točka, kasneje višino sedeža minimalno prilagodimo glede na naše potrebe. Pomemben je tudi položaj »naprej-nazaj« na sedežu; določimo ga s pomočjo pravokotnice iz pogačice na os pedala (pri tem si lahko pomagamo s svinčnico in pomočjo druge osebe).

[[Image:Tehnika Slika01a.jpg|thumb|center|400px]] [[Image:Tehnika Slika01b.jpg|thumb|center|400px]]

 

=== Pedala ===

Če vozimo pedala z mehanizmom vpenjanja (npr. Shimano SPD), ploščice oz. blokeje (angl. cleats) poravnamo s kostjo palca na nogi in jih nastavimo skladno z linijo vzdolž čevlja. Pri uporabi ravnih

oz. »flat« pedal je položaj stopala pri poganjanju enak kot v prejšnjem primeru, medtem ko pri vožnji navzdol zaradi večje kontaktne površine stojimo na pedalih z najširšim delom čevlja.

 

=== Krmilo ===

Višina krmila lahko določamo glede na sedež, pri čemer je idealna nastavitev odvisna od posameznika in stila vožnje. Okvirne smernice za višino krmila so: 

*Krmilo nižje kot sedež: ko je prioriteta vožnja v klanec ali lovljenje številk (vožnja na čas, nabiranje kilometrine, višine …).
*Krmilo v liniji s sedežem: je neke vrste kompromis, še posebno takrat, kadar želimo nekoliko več udobja. Bolj vzravnan položaj je prijaznejši na daljših vožnjah.
*Krmilo višje kot sedež: vzravnan položaj omogoča kar najbolj udobno vožnjo, na položnejših terenih in ne prestrmih spustih se tako počutimo varnejše. Vendar pozor: pretirano visoko krmilo za navzdol ni zaželeno,

saj pomakne težo previsoko in preveč nazaj, kar poslabša naše ravnotežje in oprijem sprednjega kolesa.

 

=== Zavorne in prestavne ročke ===

Naklon zavornih ročk nastavimo pod enakim kotom, kot z rokami držimo krmilo. Taka nastavitev je najbolj ergonomična in tudi varnejša. Zavorne ročke pomaknemo proti notranjosti krmila in s tem olajšamo

zaviranje: prijem ročice povsem na zunanjem robu pomeni več zavorne moči in manj utrujenosti prstov. Kadar je mogoče, pri zaviranju uporabljamo zgolj en prst (najpogosteje kazalec), ostali prsti medtem oklepajo

krmilo. Razlog je zopet v povečani varnosti in kontroli krmila med vožnjo. Sodobne disk zavore so s svojo močjo idealne za enoprstno zaviranje, medtem ko se dvoprstnega zaviranja ponavadi poslužujemo pri

obročnih zavorah (V-zavore, »cantilever« ipd.). Omenimo še, da je varno ustavljanje ponavadi pomembnejše od prestavljanja, zato ima nastavitev zavornih ročk prednost pred nastavitvijo prestavnih

ročk. [[Image:Tehnika Slika02a.jpg|thumb|center|400px]] [[Image:Tehnika Slika02b.jpg|thumb|center|400px]]

=== Vzmetenje ===

Velika večina današnjih gorskih koles je opremljenih z vzmetenjem, na področju katerega pa iz različnih razlogov pogosto prihaja do pomanjkljivih nastavitev. Težko si je predstavljati pomembnost optimalne

nastavitve, dokler sami ne izkusimo razlike v vožnji med površno in pravilno nastavljenim vzmetenjem. Naj omenimo dve najpomembnejši funkciji, ki jih najdemo praktično na vseh modelih vzmetenih vilic oz. zadnjih

amortizerjev: 1. Trdota vzmeti oz. tlak v zračni komori je prva in najpomembnejša nastavitev, saj s tem prilagodimo vzmetenje na svojo težo. Pri zračnih vilicah oz. amortizerjih trdoto določamo s pomočjo

pritiska v glavni oz. pozitivni zračni komori. Kadar imamo opravka z vilicami oz. amortizerji z vijačno vzmetjo, trdoto uravnavamo z izbiro vzmeti ustrezne trdote oz. koeficienta. Trdoto določimo s pomočjo

poseda vzmetenja (angl. sag). To označuje posed pri statični obremenitvi kolesa – torej naš običajni položaj na kolesu. Velja poudariti, da posed zadnjega amortizerja praviloma merimo sede, posed sprednjih vilic pa

stoje, saj pridejo vilice do izraza predvsem na spustih, kjer ponavadi stojimo; zaradi tega enak položaj uporabimo tudi pri nastavitvah. Trdota vzmeti v veliki meri določa, kdaj je vzmetenje optimalno nastavljeno:

takrat, ko porabimo ves razpoložljiv hod, ne da bi vilice oz. amortizer grobo »zabili« do konca. Okvirne vrednosti poseda so določene s strani proizvajalcev za vsak model oz. kolo posebej. Običajno

znašajo od 15 do 25 odstotkov celotnega hoda pri XC kolesih, pri modelih z več hoda pa od 25 do 35 odstotkov. Za natančnejše podatke vzemite v roke uporabniški priročnik.

2. Po nastavitvi trdote se posvetimo hitrosti vračanja (angl. rebound), ki je ključnega pomena za kar najboljšo sledenje neravninam na terenu. Brez kakovostnega in predvsem pravilno nastavljenega povratka

vzmetenju ne damo možnosti, da bi ustrezno blažilo neravnine. Pri osnovni nastavitvi vzmet opravi natanko 1 nihaj in se zatem umiri (preneha nihati). Izhodišče za to je test, kjer zapeljemo z roba pločnika in

opazujemo vzmetenje. Pred tem povratek nastavimo na najvišjo hitrost (najbolj odprta oz. hitra nastavitev) in postopoma povečujemo intenzivnost nastavitve (torej upočasnjujemo hitrost vračanja). Opazujemo

nihanje kolesa in zaključimo, ko po obremenitvi napravi natanko 1 nihaj. Nastavitev poteka ločeno za sprednje in zadnje vzmetenje. »Pločnik test« je zgolj izhodiščna nastavitev, kasneje hitrost povratka

prilagodimo na terenu.

Da povzamemo: ob nakupu novega kolesa si vzemite nekaj časa in dodobra preučite priložene uporabniške priročnike za vzmetenje. V njih so omenjene funkcije podrobno opisane, skupaj z razlago vseh mogočih

gumbov za nastavljanje hitrosti povratka (ang. rebound), hitrosti stiskanja (ang. compression) ter različnih sistemov za spreminjanje hoda in preprečevanje zibanja. Nato se odpravite na dobro poznano teren in

nastavitve preizkusite v praksi. V tem primeru bo kolo resnično delovalo tako, kot je treba. Ker gre pri vzmetenju za široko in precej kompleksno področje, smo se zgolj dotaknili najpomembnejših detajlov. Za več

informacij predlagamo obisk specializirane kolesarske trgovine oz. branje strokovne kolesarske literature. Poleg uporabniških priročnikov proizvajalcev priporočamo tudi knjige, kot npr. Gorazd Stražišar: [http://www.doria.si/knjigarna/q/artikel/2343 ''Sem kolesar. Gorski  kolesar''] in Brian Lopes, Lee McCormack:''[http://www.leelikesbikes.com/mastering_mountain_bike_skills_2nd_edition Mastering Mountain Bike Skills]'''. '''''

 

=== Plašči ===

Tako kot pri avtomobilu so tudi na kolesu plašči naš edini stik s podlago, zato jim posvetimo dovolj pozornosti. Predvsem ne varčujmo pri nakupu, saj je to ena najboljših nadgradenj opreme. Gume naj bodo

ohranjene in s primernim profilom glede na naš stil vožnje, prav tako je važen ustrezen tlak. Slednji je pogosto previsok, kar občutno poslabša stik s podlago. Plašči se v tem primeru zaradi previsokega tlaka ne

morejo prilagajati neravninam, temveč odskakujejo po terenu v stilu žogice za namizni tenis. Če med turo ne želimo vaditi krpanja zračnic, tudi izjemno nizek tlak ni zaželen, saj sicer pride do predrtja zračnice. Ta ne

zmore kljubovati neravninam ter jo stisne med oviro in obroč (t. i. »snakebite«). Na tlak vpliva precej dejavnikov, od našega stila vožnje in terena do debeline sten plaščev, zato je za optimalne vrednosti

potrebno nekaj eksperimentiranja.

 

=== Prestave ===

Kakor hitro se znajdemo na izzivalnih klancih, nas zanima predvsem nižji oz. lažji del prestavnega sklopa. Razmerje najlažje prestave določata sprednji najmanjši zobnik in zadnji največji zobnik na kaseti. Izraženo v

številkah najpogosteje najdemo sprednje zobnike z 22 oz. 24 zobci in zadnje kasete z največjim verižnikom 32, 34 ali 36 zobcev. Obstaja preprosta in učinkovita nadgradnja najlažje oz. v kolesarskem

žargonu »prve« prestave: montaža posebnega zobnika z 20 zobci podjetja [http://www.mountain-goat.de/ Mountain Goat]. To izboljša prestavno razmerje za 10 oz. 20 odstotkov, kar pomeni prav

tolikšno pridobitev moči. Zobnik z 20 zobci najbolj pride do izraza na posebej strmih ali dolgih vzponih, kjer hitro občutimo lahkotnost premagovanja strmine. Vožnja je lažja, predvsem pa manj utrudljiva, saj ni

potrebno poganjati na vso moč. 

 

== Tehnika vožnje na vzponih ==

 Vožnja v klanec prej ali slej dvigne sprednji del kolesa, zato se za ohranjanje težišča v centru pomikamo v smeri naprej. Na vzponih najpogosteje sedimo na sedežu, v teh primerih za prenos teže pokrčimo roke v

komolcih in pomaknemo trup naprej oz. nižje. V primeru vožnje stoje se prav tako pomaknemo v smeri naprej, pri čemer naše težišče ohranjamo navpično nad gonilnim ležajem in uravnoteženo stojimo na pedalih. V

obeh primerih hitro začutimo, kdaj je naše telo pomaknjeno preveč naprej (pritisk na rokah, zdrs zadnjega kolesa) ali preveč nazaj (vlečenje z rokami, sprednje kolo pleše in ne drži smeri). [[Image:Tehnika Slika04.jpg|thumb|center|400px]]

=== Dolgi in položni vzponi ===

Na tovrstnih klancih se običajno srečujemo z manj zahtevno podlago. Pri tem smo pozorni na enakomerno poganjanje in udoben položaj, pogled naprej pa izkoristimo za opazovanje okolice in skupine, ali pa

preprosto uživamo v razgledih. Kadar gre za daljši vzpon ali celodnevne vožnje, nam koristi: Občasno vstajanje s sedeža, kar razbremeni nekatere mišice in našo zadnjo plat. Ker stoje bolj obremenjujemo naše

telo, to počnemo v kratkih intervalih. 

*Menjavanje položaja rok in drže telesa »naprej-nazaj« na sedežu; s tem pri poganjanju aktiviramo različne mišične skupine.
*Uporaba lažjih prenosov, s čimer ohranjamo moč za zahtevnejše odseke.
*Enakomeren tempo, saj smo z nenadnimi spremembami ritma oz. intervali hitreje utrujeni. 

 

 Na kratkih in izjemno strmih odsekih poleg moči potrebujemo še dobro tehniko vožnje in izbiro optimalne linije. Potrebno je vzdrževati dinamično ravnotežje med oprijemom zadnjega kolesa in zadostno mero

teže na sprednjem kolesu, da ohranjamo želeno smer vožnje. Položaj telesa je v tem primeru: 

*pomaknjen na sedežu naprej oz. sede na konici sedeža (še vedno je težišče v centru),
*gornji del telesa je nizek in približan krmilu, komolci pokrčeni in spuščeni nizko,
*s komolci in mišicami trebušnega dela pritiskamo navzdol in na krmilo, da preprečimo dvigovanje sprednjega kolesa.

Spodnji sliki prikazujeta tehniko vzpenjanja po izjemno strmi podlagi z naklonom 50 %. [[Image:Tehnika Slika05.jpg|thumb|center|400px]] [[Image:Tehnika Slika06.jpg|thumb|center|400px]]

=== Navzgor po tehnično zahtevnem terenu ===

Kadar je podlaga izjemno drsljiva oz. ponuja neravnine v obliki korenin in skal, je smiselno izbrati nekoliko težjo (višjo) prestavo. To je seveda pogojeno z razmerami na terenu in našo telesno pripravljenostjo, vendar

pa višja prestava pomeni več hitrosti, s pomočjo katere se lažje vzpnemo čez ovire. Izbira težjega prenosa na gruščnati podlagi pomeni tudi kasnejši zdrs zadnjega kolesa, dodatno pa nam prehitro vrtenje pedal na

tehnično zahtevnih odsekih poslabša ravnotežje. Potrebno pa je poudariti, da: 

*težja prestava zahteva več moči v primerjavi z lažjimi prenosi,tovrstna vožnja zlasti na daljših odsekih zahteva ustrezno telesno pripravljenost,
*lahko uporabimo tudi lažje prestave in dodatno izboljšujemo ravnotežje; vaje za ravnotežje so običajno zabavnejše kot kondicijski treningi, pridobljena sposobnost ravnotežja pa »traja« dlje kot

kondicija. 

*lahko uporabimo tudi lažje prestave in dodatno izboljšujemo ravnotežje; vaje za ravnotežje so običajno zabavnejše kot kondicijski treningi, pridobljena sposobnost ravnotežja pa »traja« dlje kot

kondicija. Kadar ne gre drugače ali je teren preprosto pretežak za vožnjo, lahko kolo naložimo na hrbet, kot prikazuje slika. Na zahtevnem ali težje prehodnem terenu je to eden najlažjih načinov »vzpenjanja«,

saj nas bistveno manj utrudi kot porivanje ali dvigovanje kolesa čez ovire. 

 

Kadar ne gre drugače ali je teren preprosto pretežak za vožnjo, lahko kolo naložimo na hrbet, kot prikazuje slika. Na zahtevnem ali težje prehodnem terenu je to eden najlažjih načinov »vzpenjanja«, saj nas

bistveno manj utrudi kot porivanje ali dvigovanje kolesa čez ovire. [[Image:Tehnika Slika07.jpg|thumb|center|400px]]

== Tehnika vožnje na spustih ==

=== Učinkovito zaviranje ===

Zaviranje predstavlja eno temeljnih veščin kolesarstva tako na cesti kot izven njih. Da je potrebno hitrost prilagoditi razmeram, nam je znano že iz cestno prometnih predpisov, v naravnem okolju in na poteh pa

veljajo podobni dogovori. Zato si vedno prizadevamo za varno zaviranje namesto nenadnega ustavljanja, zlasti pa upočasnimo pred ovinki in težjimi odseki poti. Nadzor nad kolesom je ključnega pomena na

zahtevnejšem terenu, kjer raje peljemo nekoliko počasneje, a z več kontrole. Nenazadnje je varna, kontrolirana vožnja tudi eden od temeljev sožitja na večnamenskih poteh, kjer si prostor delimo z ostalimi

uporabniki.

Položaj telesa in potek učinkovitega zaviranja: sedaj že vemo, da izhajamo iz aktivnega položaja telesa. Postopoma in vse močneje stiskamo zavorne ročice, istočasno pa težišče (zlasti boke) intenzivno pomaknemo

nazaj in nizko. Pete stopal obrnemo navzdol in vso težo usmerimo v pedala. V tem trenutku že močno zaviramo, teža je na pedalih, dlani imamo lahkotne. S tem kolesu omogočimo najučinkovitejši pritisk na podlago,

posledično pa boljši oprijem in krajšo zavorno pot. Na koncu zaviranja postopoma popuščamo zavorne ročice in se s telesom vrnemo v izhodiščno, nevtralno držo (Lopes, McCormack 2010).

 [[Image:Tehnika Slika08.jpg|thumb|center|400px]]

Pri izvedbi zaviranja pazimo, da je kolo čim bolj pravokotno na podlago, saj je tako večja površina plašča v stiku s tlemi. Pri nagnjenem kolesu med zaviranjem namreč prej pride do zdrsa. Osredotočimo se na

postopno doziranje zavorne moči, nenadno močno stiskanje zavornih ročk je najkrajša pot izključno do zdrsa ali blokiranih koles. Nežno doziranje zavorne moči je še toliko pomembneje, kadar imamo opravka z: 

*drsečo in spolzko podlago (grušč, pesek, listje …),
*mokrimi koreninami in skalami,
*blatom, kotalečim se kamenjem, snegom ipd. 

 

Zaviramo v kratkih in intenzivnih intervalih. Izogibamo se daljšim, neprekinjenim stiskanjem zavornih ročk, razen če je imeti utrujene dlani in pregrete zavore naš cilj. Na dolgih odsekih poskušamo izmenično

popuščati zavore in jih s tem hladiti: zadostuje tudi že najkrajši interval sekunde ali dveh, da v dotok spravimo nekaj hladnega zraka. Kjer razmere dopuščajo in imamo pregled nad terenom, presodimo potrebnost

zaviranja: neobremenjena kolesa namreč lepše odpeljejo ovire, naša vožnja pa je tako lažja in bolj tekoča.

'''Optimalni učinek zaviranja''' je tik pred blokiranjem koles, ko je med plašči in podlago največje trenje. Za to je potreben občutek in uporaba obeh zavor hkrati. Ključna stvar je ustavljanje z večinsko uporabo

sprednje zavore, medtem ko zadnja služi predvsem ohranjanju stabilnosti. Nazorno lahko to ugotovimo s preprostim poskusom: na slabši podlagi se poskušajmo ustaviti samo z uporabo sprednje oz. zadnje zavore

in nato še z uporabo obeh zavor. Primerjajmo dolžine zavornih poti. Uporabo obeh zavor hkrati po potrebi omenimo in predstavimo udeležencem na turi, saj pri manj izkušenih kolesarjih pogosto prihaja do

pretirane uporabe zadnje zavore. 

'''Zaviranje z blokiranimi kolesi''' ni samo nezaželeno, je tudi nevarno. Nevrteča se kolesa pomenijo slabši stik s podlago in manj stabilnosti, predvsem pa bistveno povečajo možnosti za padec. Poleg tega s tem

puščamo nepotrebne sledi na poteh in pripomoremo k pospeševanju erozijskih procesov. Če je naša želja po »drajsanju« še vedno prevelika, se lahko odpravimo v kolesarski park ali na namensko

progo in tam »vlečemo« črte (vendar zagotovo ne bomo deležni veselih pogledov vzdrževalcev). Naj nam pravilna tehnika zaviranja ne postane breme, temveč svojevrsten izziv, da kolesarimo brez

puščanja sledi.

 

=== Spusti po nezahtevni podlagi ===

Z vožnjo po manj zahtevni podlagi v obliki cest, makadamov ter lažjih kolovozov in vlak se pogosto srečamo na vodenih turah oz. izletih. Pri kolesarjenju po tovrstni podlagi lahko za razliko od težjega terena tudi

sedimo na sedežu, ostale stvari pa ostanejo enake: uporaba obeh zavor hkrati, sproščena drža s pokrčenimi rokami in nogami ter pogled usmerjen daleč naprej v smer vožnje. Tako pri višjih hitrostih pravočasno

izberemo ustrezno linijo in opazimo morebitne ovire. Na odsekih s slabšo podlago, npr. kolovozi ali gozdne vlake z jarkom na sredini, vozimo po utrjenem delu poti. [[Image:Tehnika Slika09.jpg|thumb|center|400px]]

=== Zabava v zavojih ===

Lahkotna vožnja zavojev pomeni zanimiv in dinamičen del kolesarjenja. Pri tem je naš cilj osvojiti aktivno upravljanje kolesa s pedali in boki (nagib in rotacija). Večino gibov oz. sprememb smeri začnemo z usmerjanjem glave v želeno smer. Temu sledijo ramena in trup, ki skupaj z boki usmerijo kolo v želeno smer. Velja namreč, da mi vozimo kolo in ne obratno; razlika je približno takšna, kot med izrazoma »peljati se« in »voziti« (prvi je pasiven, drugi aktiven). Namesto zgolj obračanja krmila torej uporabimo zavijanje s celotnim telesom, pri čemer je glavni poudarek na bokih – tja kamor so obrnjeni, tja se bomo tudi peljali.

 

[[Image:Tehnika Slika11a.jpg|thumb|center|400px]] [[Image:Tehnika Slika11b.jpg|thumb|center|400px]] Poznamo '''dva osnovna načina vožnje zavojev''': z obračanjem krmila in nagibanjem kolesa. Izbira je odvisna od tipa zavoja in hitrosti, potrebne za izpeljavo: 

*Gladki, odprti ovinki in višja hitrost: poudarek na nagibu kolesa.
*Zaprti, ostri ovinki in nižja hitrost: poudarek na zavijanju s krmilom.

Pred zavojem se ustrezno pripravimo s pogledom v smeri zavoja, da »preverimo« podlago in morebitne ovire. Nato izberemo ustrezno vstopno hitrost, ki naj bo na nepoznanem terenu ali nepreglednih

ovinkih primerno nižja, da se lahko po potrebi varno ustavimo. Sledi izpeljava zavoja v štirih preprosto zapomljivih fazah (Lopes, McCormack 2010): 

#Poglej – pogled naprej in v notranjost ovinka.
#Počepni – nizko težišče, kar nam omogoča lažji in večji nagib kolesa.
#Položi – nagib kolesa, ki je sorazmeren s hitrostjo.
#Zavij – usmeriti glavo, ramena, trup in boke v želeno smer. Zavijemo s telesom!

Vožnjo zavojev si bomo preprosto zapomnili v obliki dveh faz. V prvi smo pozorni na tri ključne točke: 1) pogled naprej, 2) teža na pedalih oz. zunanjem pedalu in 3) nagib kolesa v notranjost ovinka. Zavojev se lotimo

postopoma, vsakič smo pozorni zgolj na eno točko naenkrat. 

Ko vožnja postane tekoča, sledi naslednja faza v obliki dodatnih treh točk: 4) gibanje telesa v smeri navzgor/navzdol med zavoji, s čimer dinamično obremenjujemo kolo za več oprijema, 5) zaviranje, ki poteka na

prehodih iz enega zavoja v drugega, med vožnjo ovinka pa ne zaviramo, 6) izbira ustrezne linije, kjer najpogosteje v ovinek vstopimo povsem na zunanjem robu in nato vozimo proti notranjosti (Stražišar 2007).

 Omenimo še nekaj stvari glede nagibanja, ki predstavlja enega ključnih dejavnikov pri vožnji zavojev. Praviloma kolo bolj nagnemo kot telo, za kar obstaja več razlogov: 

*Oprijem na neutrjenih podlagah je drugačen kot na asfaltu in ni konstantno enak.
*Položaj telesa navpično nad nagnjenim kolesom nam omogoča dvoje: pritisk teže neposredno v tla in obremenitev stranskih čepov gum, ki skrbijo za oprijem v zavoju.
*Za razliko od asfalta in podobnih utrjenih podlag gume na neutrjeni podlagi izberejo svojo linijo z majhnim odstopanjem. Zaobljen profil plaščev že sam po sebi omogoča zavijanje v ovinek – predstavljajte si kornet,

ki ga ležečega na mizi zakotalimo.

*Nagibanje kolesa pomeni lažje, hitrejše spremembe smeri in boljšo okretnost.
*Zdrs kolesa precej lažje popravimo oz. rešimo, kadar je nagnjeno kolo in ne mi sami, saj v slednjem primeru skoraj zagotovo izgubimo ravnotežje.
*Nagibanje kolesa je ključnega pomena na viseči oz. nagnjeni podlagi in tam, kjer je oprijem slabši.

 

Redkeje se zgodi, da telo bolj nagnemo v notranjost zavoja. Tovrstne izjeme so določene situacije na spolzki/mokri podlagi, kjer je potreba po kar največjem oprijemu gum. Prav tako bomo v notranjost zavoja bolj

nagnili kolo v zelo zaprtih ovinkih in serpentinah. V nekaterih tipih zavojev spreminjamo položaj nog za optimalno izvedbo in pritisk kolesa k tlom. Tako si pri dolgih in hitrih zavojih pomagamo s spuščeno zunanjo

nogo. Pri kratkih, zaprtih ali zaporednih zavojih ohranjamo pedala vodoravno. Več branja na temo nagibanja na [http://www.leelikesbikes.com/339.html blogu avtorja knjige Mastering MTB Skills]. 

[[Image:Tehnika Slika11.jpg|thumb|center|640px]] Slika 11: Prikaz treh različnih načinov nagibanja kolesa in telesa: 1. kolo in telo nagnemo pod enakim kotom, 2. telo bolj nagnemo v zavoj kot kolo, 3. optimalen način za večino zavojev: bolj nagnemo kolo kot telo.

 

==== Vožnja zaprtih zavojev in serpentin ====

Vožnja tovrstnih zavojev redstavlja svojevrsten izziv, s katerim se občasno srečujemo na stezah. Uspešna vožnja ne pomeni samo »premaganega« ovinka, ampak tudi vožnjo povsem po poti. Pri tem

izberemo kar se da široko linijo oz. radij zavijanja; z zunanjega roba ovinka s sprednji kolesom zavijemo povsem na notranji rob zavoja. Kolo je pri tem zgolj rahlo nagnjeno, zavijamo pa z obračanjem krmila. Telo

obrnemo in nagnemo v smeri zavoja, pri čemer težišče ohranimo v centru kolesa. Dodatno pomaga: 

*dobro ravnotežje,
*sproščene roke, poskušajmo se znebiti morebitne »zakrčenosti«,
*enakomerno, mehko doziranje zavor, izogibamo se “cukanju” zavorne ročice.

 

=== Vožnja po tehnično zahtevni podlagi ===

Premagovanje ovir in tehnično zahtevne podlage prav tako spada v kategorijo »peljemo po poti«, kjer želimo uspešno opraviti z določenim odsekom na turi. Ob dobro »uglašenem« kolesu in

naših sposobnostih smo hitro presenečeni, s kakšno lahkoto in kontrolo lahko kolesarimo po terenu, ne da bi škodovali sebi ali podlagi. Naj poudarimo, da bolj kot se posvetimo osnovam (aktivni položaj in zaviranje),

lažji in varnejši je prehod na kolesarjenje po težjem terenu.

Na tehnično zahtevnih delih nam vožnjo občutno olajša spuščen sedež, saj omogoča nižje težišče in s tem boljšo stabilnost. Prav tako imamo več manevrskega prostora za gibanje. Izjemnega pomena je občutek za

ravnotežje, kjer si pomagamo z (na)gibanjem telesa, premikanjem bokov, dodatno pa nam vožnjo olajšajo razširjeni komolci in kolena. Tehnično zahtevni deli zahtevajo izbiro optimalne linije, zato je še toliko

pomembnejši stalen pogled naprej in »branje« poti. Zlasti na takšnih delih pride do izraza aktivno-sproščena drža s težiščem v središču kolesa (glej aktivni položaj). Za varno in uspešno vožnjo je

potrebno istočasno ostati pozoren in osredotočen na pot pred nami, obenem pa ohraniti sproščenost v telesu. Zato je ključno, da se izzivov lotevamo počasi in postopoma, za učenje tehnike pa izberemo ne pretežak

teren. V nasprotnem primeru nas prevzame strah in napetost, v telesu postanemo zakrčeni in zabave je konec.

Pri vožnji navzdol se pogosto srečamo z zahtevnejšimi tipi podlag. Naštetih je nekaj vrst podlag ter primernih načinov za lažjo vožnjo. 

==== Drseča in kotaleča podlaga ====

*Zavijanje poteka z zamikom.
*Krmilo obračamo počasi, saj reakcije kolesa nekoliko zaostajajo.
*Zaviranje: naj bo brez blokiranja in s previdnim doziranjem.
*Drža je lahkotna, rahlo popustimo prijem krmila, naj “pleše” pod nami.

==== Mokra in blatna podlaga ====

*Za manevre izkoristimo lažje dele poti: do ovir pridemo pravokotno in razbremenimo kolo.
*Izogibamo se nenadnim in sunkovitim gibom, saj poslabšajo ravnotežje. Ključno je ohraniti
*sproščeno držo.
*Zaviranje naj bo z občutkom: hitrost zmanjšamo še pred težjimi deli in slednje odpeljemo brez zaviranja.

==== Korenine ====

*Čeznje dvignemo sprednje kolo ali ga nekoliko razbremenimo.
*Mirno in pazljivo zavijamo oz. nagibamo kolo.
*Mokre korenine predstavljajo svojevrsten izziv, do njih pripeljemo karseda pravokotno, nato pustimo zavore pri miru.
*Na znanih in preglednih odsekih poti izberemo nižjo vstopno hitrost in korenine odpeljemo brez zaviranja.

==== Kamnita podlaga ====

*Pozorni smo na obremenitev sprednjega kolesa (aktivni položaj). Preveč obremenjeno sprednje kolo se na kamnitih delih zatika in povzroča netekočo vožnjo. Še pogostejša napaka je

zavzemanje »obrambne« drže s položajem telesa preveč zadaj. Idealno je ohraniti težo na pedalih in pustiti lahkotne roke.

*Čez večje ovire uporabimo poteg krmila k sebi ali navzgor. Alternativa: sprednje kolo porinemo naprej, s tem si zagotovimo nekaj dinamike. Tukaj pride do izraza naše vzmetenje telesa v obliki rok in nog.
*Pri vožnji po kamenju in skalnati podlagi igra veliko vlogo izbira prave, tekoče linije vožnje. Pogled naprej služi za opazovanje poti in izogibanju večjim oviram. Še posebej smo pozorni na štrleče in ostre skale, kjer je

večja nevarnost predrtja zračnic ali padcev ob nenadnem zagozdenju kolesa.

[[Image:Tehnika Slika12.jpg|thumb|center|400px]]

Tehnika vožnje kolesa

2012-05-12T19:50:16Z

Joc53:

== Nastavitve kolesa ==

 Verjetno si vsakdo od nas pred vožnjo avtomobila prilagodi nastavitve sedeža, ogledal in volanskega obroča. Zavedamo se pomembnosti in prednosti, ki jih nudi pravilna nastavitev. Pri kolesu je zgodba enaka.

Tri ključne točke, sedež, pedala in krmilo so naš edini stik s kolesom. Tudi ostala področja zahtevajo pozornost pri nastavitvah, saj je le tako vožnja varna in udobna, predvsem pa zabavna. Neustrezna nastavitev in prilagoditev kolesa pomeni približno nekaj takega, kot če nosimo dve številki preveliko obutev. Saj gre, vendar kolesarjenje v tem primeru ne nudi zadostne mere udobja in užitka, poleg tega pa si z nepravilnimi nastavitvami lahko povzročimo poškodbe.

 

=== Sedež ===

S pomočjo vodne tehtnice ga naravnamo v vodoravni položaj, ki je izhodišče za nadaljnje nastavitve. Če nam bolj odgovarja, lahko kasneje konico sedeža malenkost dvignemo oz. spustimo, vendar ne več kot nekaj

milimetrov. Začetno višino sedeža zelo enostavno določimo s pomočjo iztegnjene noge, pri čemer peto postavimo na pedal. Pri tem smo pozorni, da je v kolenu minimalen kót, noga namreč ne sme biti popolnoma

iztegnjena. Nastavitev je izhodiščna točka, kasneje višino sedeža minimalno prilagodimo glede na naše potrebe. Pomemben je tudi položaj »naprej-nazaj« na sedežu; določimo ga s pomočjo

pravokotnice iz pogačice na os pedala (pri tem si lahko pomagamo s svinčnico in pomočjo druge osebe).

[[Image:Tehnika Slika01a.jpg|thumb|center|400px]] [[Image:Tehnika Slika01b.jpg|thumb|center|400px]]

 

=== Pedala ===

Če vozimo pedala z mehanizmom vpenjanja (npr. Shimano SPD), ploščice oz. blokeje (angl. cleats) poravnamo s kostjo palca na nogi in jih nastavimo skladno z linijo vzdolž čevlja. Pri uporabi ravnih

oz. »flat« pedal je položaj stopala pri poganjanju enak kot v prejšnjem primeru, medtem ko pri vožnji navzdol zaradi večje kontaktne površine stojimo na pedalih z najširšim delom čevlja.

 

=== Krmilo ===

Višina krmila lahko določamo glede na sedež, pri čemer je idealna nastavitev odvisna od posameznika in stila vožnje. Okvirne smernice za višino krmila so: 

*Krmilo nižje kot sedež: ko je prioriteta vožnja v klanec ali lovljenje številk (vožnja na čas, nabiranje kilometrine, višine …).
*Krmilo v liniji s sedežem: je neke vrste kompromis, še posebno takrat, kadar želimo nekoliko več udobja. Bolj vzravnan položaj je prijaznejši na daljših vožnjah.
*Krmilo višje kot sedež: vzravnan položaj omogoča kar najbolj udobno vožnjo, na položnejših terenih in ne prestrmih spustih se tako počutimo varnejše. Vendar pozor: pretirano visoko krmilo za navzdol ni zaželeno,

saj pomakne težo previsoko in preveč nazaj, kar poslabša naše ravnotežje in oprijem sprednjega kolesa.

 

=== Zavorne in prestavne ročke ===

Naklon zavornih ročk nastavimo pod enakim kotom, kot z rokami držimo krmilo. Taka nastavitev je najbolj ergonomična in tudi varnejša. Zavorne ročke pomaknemo proti notranjosti krmila in s tem olajšamo

zaviranje: prijem ročice povsem na zunanjem robu pomeni več zavorne moči in manj utrujenosti prstov. Kadar je mogoče, pri zaviranju uporabljamo zgolj en prst (najpogosteje kazalec), ostali prsti medtem oklepajo

krmilo. Razlog je zopet v povečani varnosti in kontroli krmila med vožnjo. Sodobne disk zavore so s svojo močjo idealne za enoprstno zaviranje, medtem ko se dvoprstnega zaviranja ponavadi poslužujemo pri

obročnih zavorah (V-zavore, »cantilever« ipd.). Omenimo še, da je varno ustavljanje ponavadi pomembnejše od prestavljanja, zato ima nastavitev zavornih ročk prednost pred nastavitvijo prestavnih

ročk. [[Image:Tehnika Slika02a.jpg|thumb|center|400px]] [[Image:Tehnika Slika02b.jpg|thumb|center|400px]]

=== Vzmetenje ===

Velika večina današnjih gorskih koles je opremljenih z vzmetenjem, na področju katerega pa iz različnih razlogov pogosto prihaja do pomanjkljivih nastavitev. Težko si je predstavljati pomembnost optimalne

nastavitve, dokler sami ne izkusimo razlike v vožnji med površno in pravilno nastavljenim vzmetenjem. Naj omenimo dve najpomembnejši funkciji, ki jih najdemo praktično na vseh modelih vzmetenih vilic oz. zadnjih

amortizerjev: 1. Trdota vzmeti oz. tlak v zračni komori je prva in najpomembnejša nastavitev, saj s tem prilagodimo vzmetenje na svojo težo. Pri zračnih vilicah oz. amortizerjih trdoto določamo s pomočjo

pritiska v glavni oz. pozitivni zračni komori. Kadar imamo opravka z vilicami oz. amortizerji z vijačno vzmetjo, trdoto uravnavamo z izbiro vzmeti ustrezne trdote oz. koeficienta. Trdoto določimo s pomočjo

poseda vzmetenja (angl. sag). To označuje posed pri statični obremenitvi kolesa – torej naš običajni položaj na kolesu. Velja poudariti, da posed zadnjega amortizerja praviloma merimo sede, posed sprednjih vilic pa

stoje, saj pridejo vilice do izraza predvsem na spustih, kjer ponavadi stojimo; zaradi tega enak položaj uporabimo tudi pri nastavitvah. Trdota vzmeti v veliki meri določa, kdaj je vzmetenje optimalno nastavljeno:

takrat, ko porabimo ves razpoložljiv hod, ne da bi vilice oz. amortizer grobo »zabili« do konca. Okvirne vrednosti poseda so določene s strani proizvajalcev za vsak model oz. kolo posebej. Običajno

znašajo od 15 do 25 odstotkov celotnega hoda pri XC kolesih, pri modelih z več hoda pa od 25 do 35 odstotkov. Za natančnejše podatke vzemite v roke uporabniški priročnik.

2. Po nastavitvi trdote se posvetimo hitrosti vračanja (angl. rebound), ki je ključnega pomena za kar najboljšo sledenje neravninam na terenu. Brez kakovostnega in predvsem pravilno nastavljenega povratka

vzmetenju ne damo možnosti, da bi ustrezno blažilo neravnine. Pri osnovni nastavitvi vzmet opravi natanko 1 nihaj in se zatem umiri (preneha nihati). Izhodišče za to je test, kjer zapeljemo z roba pločnika in

opazujemo vzmetenje. Pred tem povratek nastavimo na najvišjo hitrost (najbolj odprta oz. hitra nastavitev) in postopoma povečujemo intenzivnost nastavitve (torej upočasnjujemo hitrost vračanja). Opazujemo

nihanje kolesa in zaključimo, ko po obremenitvi napravi natanko 1 nihaj. Nastavitev poteka ločeno za sprednje in zadnje vzmetenje. »Pločnik test« je zgolj izhodiščna nastavitev, kasneje hitrost povratka

prilagodimo na terenu.

Da povzamemo: ob nakupu novega kolesa si vzemite nekaj časa in dodobra preučite priložene uporabniške priročnike za vzmetenje. V njih so omenjene funkcije podrobno opisane, skupaj z razlago vseh mogočih

gumbov za nastavljanje hitrosti povratka (ang. rebound), hitrosti stiskanja (ang. compression) ter različnih sistemov za spreminjanje hoda in preprečevanje zibanja. Nato se odpravite na dobro poznano teren in

nastavitve preizkusite v praksi. V tem primeru bo kolo resnično delovalo tako, kot je treba. Ker gre pri vzmetenju za široko in precej kompleksno področje, smo se zgolj dotaknili najpomembnejših detajlov. Za več

informacij predlagamo obisk specializirane kolesarske trgovine oz. branje strokovne kolesarske literature. Poleg uporabniških priročnikov proizvajalcev tudi knjige, kot npr. Gorazd Stražišar: ''Sem kolesar. Gorski ''

kolesar''in Brian Lopes, Lee McCormack: ''Mastering Mountain Bike Skills''. ''

 

=== Plašči ===

Tako kot pri avtomobilu so tudi na kolesu plašči naš edini stik s podlago, zato jim posvetimo dovolj pozornosti. Predvsem ne varčujmo pri nakupu, saj je to ena najboljših nadgradenj opreme. Gume naj bodo

ohranjene in s primernim profilom glede na naš stil vožnje, prav tako je važen ustrezen tlak. Slednji je pogosto previsok, kar občutno poslabša stik s podlago. Plašči se v tem primeru zaradi previsokega tlaka ne

morejo prilagajati neravninam, temveč odskakujejo po terenu v stilu žogice za namizni tenis. Če med turo ne želimo vaditi krpanja zračnic, tudi izjemno nizek tlak ni zaželen, saj sicer pride do predrtja zračnice. Ta ne

zmore kljubovati neravninam ter jo stisne med oviro in obroč (t. i. »snakebite«). Na tlak vpliva precej dejavnikov, od našega stila vožnje in terena do debeline sten plaščev, zato je za optimalne vrednosti

potrebno nekaj eksperimentiranja.

 

=== Prestave ===

Kakor hitro se znajdemo na izzivalnih klancih, nas zanima predvsem nižji oz. lažji del prestavnega sklopa. Razmerje najlažje prestave določata sprednji najmanjši zobnik in zadnji največji zobnik na kaseti. Izraženo v

številkah najpogosteje najdemo sprednje zobnike z 22 oz. 24 zobci in zadnje kasete z največjim verižnikom 32, 34 ali 36 zobcev. Obstaja preprosta in učinkovita nadgradnja najlažje oz. v kolesarskem

žargonu »prve« prestave: montaža posebnega zobnika z 20 zobci podjetja [http://www.mountain-goat.de/ Mountain Goat]. To izboljša prestavno razmerje za 10 oz. 20 odstotkov, kar pomeni prav

tolikšno pridobitev moči. Zobnik z 20 zobci najbolj pride do izraza na posebej strmih ali dolgih vzponih, kjer hitro občutimo lahkotnost premagovanja strmine. Vožnja je lažja, predvsem pa manj utrudljiva, saj ni

potrebno poganjati na vso moč. 

 

== Tehnika vožnje na vzponih ==

 Vožnja v klanec prej ali slej dvigne sprednji del kolesa, zato se za ohranjanje težišča v centru pomikamo v smeri naprej. Na vzponih najpogosteje sedimo na sedežu, v teh primerih za prenos teže pokrčimo roke v

komolcih in pomaknemo trup naprej oz. nižje. V primeru vožnje stoje se prav tako pomaknemo v smeri naprej, pri čemer naše težišče ohranjamo navpično nad gonilnim ležajem in uravnoteženo stojimo na pedalih. V

obeh primerih hitro začutimo, kdaj je naše telo pomaknjeno preveč naprej (pritisk na rokah, zdrs zadnjega kolesa) ali preveč nazaj (vlečenje z rokami, sprednje kolo pleše in ne drži smeri).
[[Image:Tehnika_Slika04.jpg|thumb|center|400px]]
=== Dolgi in položni vzponi ===

Na tovrstnih klancih se običajno srečujemo z manj zahtevno podlago. Pri tem smo pozorni na enakomerno poganjanje in udoben položaj, pogled naprej pa izkoristimo za opazovanje okolice in skupine, ali pa

preprosto uživamo v razgledih. Kadar gre za daljši vzpon ali celodnevne vožnje, nam koristi: Občasno vstajanje s sedeža, kar razbremeni nekatere mišice in našo zadnjo plat. Ker stoje bolj obremenjujemo naše

telo, to počnemo v kratkih intervalih. 

* Menjavanje položaja rok in drže telesa »naprej-nazaj« na sedežu; s tem pri poganjanju aktiviramo različne mišične skupine.
* Uporaba lažjih prenosov, s čimer ohranjamo moč za zahtevnejše odseke.
* Enakomeren tempo, saj smo z nenadnimi spremembami ritma oz. intervali hitreje utrujeni. 

 

 Na kratkih in izjemno strmih odsekih poleg moči potrebujemo še dobro tehniko vožnje in izbiro optimalne linije. Potrebno je vzdrževati dinamično ravnotežje med oprijemom zadnjega kolesa in zadostno mero

teže na sprednjem kolesu, da ohranjamo želeno smer vožnje. Položaj telesa je v tem primeru: 

* pomaknjen na sedežu naprej oz. sede na konici sedeža (še vedno je težišče v centru),
* gornji del telesa je nizek in približan krmilu, komolci pokrčeni in spuščeni nizko,
* s komolci in mišicami trebušnega dela pritiskamo navzdol in na krmilo, da preprečimo dvigovanje sprednjega kolesa.

Spodnji sliki prikazujeta tehniko vzpenjanja po izjemno strmi podlagi z naklonom 50 %.
[[Image:Tehnika_Slika05.jpg|thumb|center|400px]]
[[Image:Tehnika_Slika06.jpg|thumb|center|400px]]
=== Navzgor po tehnično zahtevnem terenu ===

Kadar je podlaga izjemno drsljiva oz. ponuja neravnine v obliki korenin in skal, je smiselno izbrati nekoliko težjo (višjo) prestavo. To je seveda pogojeno z razmerami na terenu in našo telesno pripravljenostjo, vendar

pa višja prestava pomeni več hitrosti, s pomočjo katere se lažje vzpnemo čez ovire. Izbira težjega prenosa na gruščnati podlagi pomeni tudi kasnejši zdrs zadnjega kolesa, dodatno pa nam prehitro vrtenje pedal na

tehnično zahtevnih odsekih poslabša ravnotežje. Potrebno pa je poudariti, da: 

* težja prestava zahteva več moči v primerjavi z lažjimi prenosi,tovrstna vožnja zlasti na daljših odsekih zahteva ustrezno telesno pripravljenost,
* lahko uporabimo tudi lažje prestave in dodatno izboljšujemo ravnotežje; vaje za ravnotežje so običajno zabavnejše kot kondicijski treningi, pridobljena sposobnost ravnotežja pa »traja« dlje kot

kondicija. 
* lahko uporabimo tudi lažje prestave in dodatno izboljšujemo ravnotežje; vaje za ravnotežje so običajno zabavnejše kot kondicijski treningi, pridobljena sposobnost ravnotežja pa »traja« dlje kot

kondicija. Kadar ne gre drugače ali je teren preprosto pretežak za vožnjo, lahko kolo naložimo na hrbet, kot prikazuje slika. Na zahtevnem ali težje prehodnem terenu je to eden najlažjih načinov »vzpenjanja«,

saj nas bistveno manj utrudi kot porivanje ali dvigovanje kolesa čez ovire. 

 

Kadar ne gre drugače ali je teren preprosto pretežak za vožnjo, lahko kolo naložimo na hrbet, kot prikazuje slika. Na zahtevnem ali težje prehodnem terenu je to eden najlažjih načinov »vzpenjanja«, saj nas

bistveno manj utrudi kot porivanje ali dvigovanje kolesa čez ovire. 
[[Image:Tehnika_Slika07.jpg|thumb|center|400px]]
== Tehnika vožnje na spustih ==

=== Učinkovito zaviranje ===

Zaviranje predstavlja eno temeljnih veščin kolesarstva tako na cesti kot izven njih. Da je potrebno hitrost prilagoditi razmeram, nam je znano že iz cestno prometnih predpisov, v naravnem okolju in na poteh pa

veljajo podobni dogovori. Zato si vedno prizadevamo za varno zaviranje namesto nenadnega ustavljanja, zlasti pa upočasnimo pred ovinki in težjimi odseki poti. Nadzor nad kolesom je ključnega pomena na

zahtevnejšem terenu, kjer raje peljemo nekoliko počasneje, a z več kontrole. Nenazadnje je varna, kontrolirana vožnja tudi eden od temeljev sožitja na večnamenskih poteh, kjer si prostor delimo z ostalimi

uporabniki.

Položaj telesa in potek učinkovitega zaviranja: sedaj že vemo, da izhajamo iz aktivnega položaja telesa. Postopoma in vse močneje stiskamo zavorne ročice, istočasno pa težišče (zlasti boke) intenzivno pomaknemo

nazaj in nizko. Pete stopal obrnemo navzdol in vso težo usmerimo v pedala. V tem trenutku že močno zaviramo, teža je na pedalih, dlani imamo lahkotne. S tem kolesu omogočimo najučinkovitejši pritisk na podlago,

posledično pa boljši oprijem in krajšo zavorno pot. Na koncu zaviranja postopoma popuščamo zavorne ročice in se s telesom vrnemo v izhodiščno, nevtralno držo (Lopes, McCormack 2010).

 
[[Image:Tehnika_Slika08.jpg|thumb|center|400px]]

Pri izvedbi zaviranja pazimo, da je kolo čim bolj pravokotno na podlago, saj je tako večja površina plašča v stiku s tlemi. Pri nagnjenem kolesu med zaviranjem namreč prej pride do zdrsa. Osredotočimo se na

postopno doziranje zavorne moči, nenadno močno stiskanje zavornih ročk je najkrajša pot izključno do zdrsa ali blokiranih koles. Nežno doziranje zavorne moči je še toliko pomembneje, kadar imamo opravka z: 

* drsečo in spolzko podlago (grušč, pesek, listje …),
* mokrimi koreninami in skalami,
* blatom, kotalečim se kamenjem, snegom ipd. 

 

Zaviramo v kratkih in intenzivnih intervalih. Izogibamo se daljšim, neprekinjenim stiskanjem zavornih ročk, razen če je imeti utrujene dlani in pregrete zavore naš cilj. Na dolgih odsekih poskušamo izmenično

popuščati zavore in jih s tem hladiti: zadostuje tudi že najkrajši interval sekunde ali dveh, da v dotok spravimo nekaj hladnega zraka. Kjer razmere dopuščajo in imamo pregled nad terenom, presodimo potrebnost

zaviranja: neobremenjena kolesa namreč lepše odpeljejo ovire, naša vožnja pa je tako lažja in bolj tekoča.

'''Optimalni učinek zaviranja''' je tik pred blokiranjem koles, ko je med plašči in podlago največje trenje. Za to je potreben občutek in uporaba obeh zavor hkrati. Ključna stvar je ustavljanje z večinsko uporabo

sprednje zavore, medtem ko zadnja služi predvsem ohranjanju stabilnosti. Nazorno lahko to ugotovimo s preprostim poskusom: na slabši podlagi se poskušajmo ustaviti samo z uporabo sprednje oz. zadnje zavore

in nato še z uporabo obeh zavor. Primerjajmo dolžine zavornih poti. Uporabo obeh zavor hkrati po potrebi omenimo in predstavimo udeležencem na turi, saj pri manj izkušenih kolesarjih pogosto prihaja do

pretirane uporabe zadnje zavore. 

'''Zaviranje z blokiranimi kolesi''' ni samo nezaželeno, je tudi nevarno. Nevrteča se kolesa pomenijo slabši stik s podlago in manj stabilnosti, predvsem pa bistveno povečajo možnosti za padec. Poleg tega s tem

puščamo nepotrebne sledi na poteh in pripomoremo k pospeševanju erozijskih procesov. Če je naša želja po »drajsanju« še vedno prevelika, se lahko odpravimo v kolesarski park ali na namensko

progo in tam »vlečemo« črte (vendar zagotovo ne bomo deležni veselih pogledov vzdrževalcev). Naj nam pravilna tehnika zaviranja ne postane breme, temveč svojevrsten izziv, da kolesarimo brez

puščanja sledi.

 

=== Spusti po nezahtevni podlagi ===

Z vožnjo po manj zahtevni podlagi v obliki cest, makadamov ter lažjih kolovozov in vlak se pogosto srečamo na vodenih turah oz. izletih. Pri kolesarjenju po tovrstni podlagi lahko za razliko od težjega terena tudi

sedimo na sedežu, ostale stvari pa ostanejo enake: uporaba obeh zavor hkrati, sproščena drža s pokrčenimi rokami in nogami ter pogled usmerjen daleč naprej v smer vožnje. Tako pri višjih hitrostih pravočasno

izberemo ustrezno linijo in opazimo morebitne ovire. Na odsekih s slabšo podlago, npr. kolovozi ali gozdne vlake z jarkom na sredini, vozimo po utrjenem delu poti.
[[Image:Tehnika_Slika09.jpg|thumb|center|400px]]
=== Zabava v zavojih ===

Lahkotna vožnja zavojev pomeni zanimiv in dinamičen del kolesarjenja. Pri tem je naš cilj osvojiti aktivno upravljanje kolesa s pedali in boki (nagib in rotacija). Večino gibov oz. sprememb smeri začnemo z

usmerjanjem glave v želeno smer. Temu sledijo ramena in trup, ki skupaj z boki usmerijo kolo v želeno smer. Velja namreč, da mi vozimo kolo in ne obratno; razlika je približno takšna, kot med

izrazoma »peljati se« in »voziti« (prvi je pasiven, drugi aktiven). Namesto zgolj obračanja krmila torej uporabimo zavijanje s celotnim telesom, pri čemer je glavni poudarek na bokih – tja

kamor so obrnjeni, tja se bomo tudi peljali.

[[Image:Tehnika_Slika11a.jpg|thumb|center|400px]]
[[Image:Tehnika_Slika11b.jpg|thumb|center|400px]]
Poznamo '''dva osnovna načina vožnje zavojev''': z obračanjem krmila in nagibanjem kolesa. Izbira je odvisna od tipa zavoja in hitrosti, potrebne za izpeljavo: 

* Gladki, odprti ovinki in višja hitrost: poudarek na nagibu kolesa.
* Zaprti, ostri ovinki in nižja hitrost: poudarek na zavijanju s krmilom.

Pred zavojem se ustrezno pripravimo s pogledom v smeri zavoja, da »preverimo« podlago in morebitne ovire. Nato izberemo ustrezno vstopno hitrost, ki naj bo na nepoznanem terenu ali nepreglednih

ovinkih primerno nižja, da se lahko po potrebi varno ustavimo. Sledi izpeljava zavoja v štirih preprosto zapomljivih fazah (Lopes, McCormack 2010): 

# Poglej – pogled naprej in v notranjost ovinka.
# Počepni – nizko težišče, kar nam omogoča lažji in večji nagib kolesa.
# Položi – nagib kolesa, ki je sorazmeren s hitrostjo.
# Zavij – usmeriti glavo, ramena, trup in boke v želeno smer. Zavijemo s telesom!

Vožnjo zavojev si bomo preprosto zapomnili v obliki dveh faz. V prvi smo pozorni na tri ključne točke: 1) pogled naprej, 2) teža na pedalih oz. zunanjem pedalu in 3) nagib kolesa v notranjost ovinka. Zavojev se lotimo

postopoma, vsakič smo pozorni zgolj na eno točko naenkrat. 

Ko vožnja postane tekoča, sledi naslednja faza v obliki dodatnih treh točk: 4) gibanje telesa v smeri navzgor/navzdol med zavoji, s čimer dinamično obremenjujemo kolo za več oprijema, 5) zaviranje, ki poteka na

prehodih iz enega zavoja v drugega, med vožnjo ovinka pa ne zaviramo, 6) izbira ustrezne linije, kjer najpogosteje v ovinek vstopimo povsem na zunanjem robu in nato vozimo proti notranjosti (Stražišar 2007).

 Omenimo še nekaj stvari glede nagibanja, ki predstavlja enega ključnih dejavnikov pri vožnji zavojev. Praviloma kolo bolj nagnemo kot telo, za kar obstaja več razlogov: 

* Oprijem na neutrjenih podlagah je drugačen kot na asfaltu in ni konstantno enak.
* Položaj telesa navpično nad nagnjenim kolesom nam omogoča dvoje: pritisk teže neposredno v tla in obremenitev stranskih čepov gum, ki skrbijo za oprijem v zavoju.
* Za razliko od asfalta in podobnih utrjenih podlag gume na neutrjeni podlagi izberejo svojo linijo z majhnim odstopanjem. Zaobljen profil plaščev že sam po sebi omogoča zavijanje v ovinek – predstavljajte si kornet,

ki ga ležečega na mizi zakotalimo.
* Nagibanje kolesa pomeni lažje, hitrejše spremembe smeri in boljšo okretnost.
* Zdrs kolesa precej lažje popravimo oz. rešimo, kadar je nagnjeno kolo in ne mi sami, saj v slednjem primeru skoraj zagotovo izgubimo ravnotežje.
* Nagibanje kolesa je ključnega pomena na viseči oz. nagnjeni podlagi in tam, kjer je oprijem slabši.

 

Redkeje se zgodi, da telo bolj nagnemo v notranjost zavoja. Tovrstne izjeme so določene situacije na spolzki/mokri podlagi, kjer je potreba po kar največjem oprijemu gum. Prav tako bomo v notranjost zavoja bolj

nagnili kolo v zelo zaprtih ovinkih in serpentinah. V nekaterih tipih zavojev spreminjamo položaj nog za optimalno izvedbo in pritisk kolesa k tlom. Tako si pri dolgih in hitrih zavojih pomagamo s spuščeno zunanjo

nogo. Pri kratkih, zaprtih ali zaporednih zavojih ohranjamo pedala vodoravno. Več branja na temo nagibanja na [http://www.leelikesbikes.com/339.html blogu avtorja knjige Mastering MTB Skills]. 

[[Image:Tehnika_Slika11.jpg|thumb|center|640px]]
Slika 11: Prikaz treh različnih načinov nagibanja kolesa in telesa: 1. kolo in telo nagnemo pod enakim kotom, 2. telo bolj nagnemo v zavoj kot kolo, 3. optimalen način za večino zavojev: bolj nagnemo kolo kot telo.

 

==== Vožnja zaprtih zavojev in serpentin ====

Vožnja tovrstnih zavojev redstavlja svojevrsten izziv, s katerim se občasno srečujemo na stezah. Uspešna vožnja ne pomeni samo »premaganega« ovinka, ampak tudi vožnjo povsem po poti. Pri tem

izberemo kar se da široko linijo oz. radij zavijanja; z zunanjega roba ovinka s sprednji kolesom zavijemo povsem na notranji rob zavoja. Kolo je pri tem zgolj rahlo nagnjeno, zavijamo pa z obračanjem krmila. Telo

obrnemo in nagnemo v smeri zavoja, pri čemer težišče ohranimo v centru kolesa. Dodatno pomaga: 

* dobro ravnotežje,
* sproščene roke, poskušajmo se znebiti morebitne »zakrčenosti«,
* enakomerno, mehko doziranje zavor, izogibamo se “cukanju” zavorne ročice.

 

=== Vožnja po tehnično zahtevni podlagi ===

Premagovanje ovir in tehnično zahtevne podlage prav tako spada v kategorijo »peljemo po poti«, kjer želimo uspešno opraviti z določenim odsekom na turi. Ob dobro »uglašenem« kolesu in

naših sposobnostih smo hitro presenečeni, s kakšno lahkoto in kontrolo lahko kolesarimo po terenu, ne da bi škodovali sebi ali podlagi. Naj poudarimo, da bolj kot se posvetimo osnovam (aktivni položaj in zaviranje),

lažji in varnejši je prehod na kolesarjenje po težjem terenu.

Na tehnično zahtevnih delih nam vožnjo občutno olajša spuščen sedež, saj omogoča nižje težišče in s tem boljšo stabilnost. Prav tako imamo več manevrskega prostora za gibanje. Izjemnega pomena je občutek za

ravnotežje, kjer si pomagamo z (na)gibanjem telesa, premikanjem bokov, dodatno pa nam vožnjo olajšajo razširjeni komolci in kolena. Tehnično zahtevni deli zahtevajo izbiro optimalne linije, zato je še toliko

pomembnejši stalen pogled naprej in »branje« poti. Zlasti na takšnih delih pride do izraza aktivno-sproščena drža s težiščem v središču kolesa (glej aktivni položaj). Za varno in uspešno vožnjo je

potrebno istočasno ostati pozoren in osredotočen na pot pred nami, obenem pa ohraniti sproščenost v telesu. Zato je ključno, da se izzivov lotevamo počasi in postopoma, za učenje tehnike pa izberemo ne pretežak

teren. V nasprotnem primeru nas prevzame strah in napetost, v telesu postanemo zakrčeni in zabave je konec.

Pri vožnji navzdol se pogosto srečamo z zahtevnejšimi tipi podlag. Naštetih je nekaj vrst podlag ter primernih načinov za lažjo vožnjo. 

==== Drseča in kotaleča podlaga ====

* Zavijanje poteka z zamikom.
* Krmilo obračamo počasi, saj reakcije kolesa nekoliko zaostajajo.
* Zaviranje: naj bo brez blokiranja in s previdnim doziranjem.
* Drža je lahkotna, rahlo popustimo prijem krmila, naj “pleše” pod nami.

==== Mokra in blatna podlaga ====

* Za manevre izkoristimo lažje dele poti: do ovir pridemo pravokotno in razbremenimo kolo.
* Izogibamo se nenadnim in sunkovitim gibom, saj poslabšajo ravnotežje. Ključno je ohraniti
*sproščeno držo.
* Zaviranje naj bo z občutkom: hitrost zmanjšamo še pred težjimi deli in slednje odpeljemo brez zaviranja.

==== Korenine ====

*Čeznje dvignemo sprednje kolo ali ga nekoliko razbremenimo.
* Mirno in pazljivo zavijamo oz. nagibamo kolo.
* Mokre korenine predstavljajo svojevrsten izziv, do njih pripeljemo karseda pravokotno, nato pustimo zavore pri miru.
* Na znanih in preglednih odsekih poti izberemo nižjo vstopno hitrost in korenine odpeljemo brez zaviranja.

==== Kamnita podlaga ====

* Pozorni smo na obremenitev sprednjega kolesa (aktivni položaj). Preveč obremenjeno sprednje kolo se na kamnitih delih zatika in povzroča netekočo vožnjo. Še pogostejša napaka je

zavzemanje »obrambne« drže s položajem telesa preveč zadaj. Idealno je ohraniti težo na pedalih in pustiti lahkotne roke.
* Čez večje ovire uporabimo poteg krmila k sebi ali navzgor. Alternativa: sprednje kolo porinemo naprej, s tem si zagotovimo nekaj dinamike. Tukaj pride do izraza naše vzmetenje telesa v obliki rok in nog.
* Pri vožnji po kamenju in skalnati podlagi igra veliko vlogo izbira prave, tekoče linije vožnje. Pogled naprej služi za opazovanje poti in izogibanju večjim oviram. Še posebej smo pozorni na štrleče in ostre skale, kjer je

večja nevarnost predrtja zračnic ali padcev ob nenadnem zagozdenju kolesa.

[[Image:Tehnika_Slika12.jpg|thumb|center|400px]]