Gorska reševalna služba
Iz Kolorocnik
Slovenski gorski reševalci so povezani v Gorski reševalni zvezi Slovenije. Poleg izobraževanja in usposabljanja članov so njihove poglavitne dejavnosti nudenje pomoči, iskanje in reševanje planincev in preventiva na območju gora in težko dostopnih terenov. Z znanjem in tehniko reševalci pomagajo tudi pri naravnih in drugih nesrečah.
Gorska reševalna služba v Sloveniji (GRS)
Gore so vir lepote pa tudi nevarnosti in nesreč. Pastirjem, drvarjem, lovcem so se v 19. stoletju pridružili tudi naravoslovci in planinci. Če se je zgodila nesreča, so sprva lahko pomagali le svojci, sodelavci in sopotniki.
Prva poznana nesreča pri nas se je zgodila zaradi strele leta 1576 na Starem gradu, ko je strela ubila Elizabeto Thurn, hčer starograjskega gospoda Ahacija.
Tudi julija 1822 je osem tovarišev po brezpotju spravilo v dolino Antona Korošca, ki ga je vrh Triglava ubila strela.
Razmah turizma v evropskih gorah je hitro privedel do organiziranega reševanja. Pri nas so slovenski gorski vodniki sprva reševali v okviru Alpskega reševalnega odbora kranjske sekcije Nemškega in Avstrijskega planinskega društva.
Boj za ohranitev slovenstva naših gora in nesreča stanovskega tovariša sta vzpodbudila dr. Jerneja Demšarja in dr. Josipa Tičarja, da sta 16. junija 1912 v okviru SPD dala pobudo za ustanovitev postaje Gorske reševalne službe v Kranjski Gori. Poimenovali so jo »Rešilna ekspedicija podružnice SPD Kranjska Gora«. Poleg domačinov so pomoč obljubili še prebivalci iz okoliških vasi. Reševalni pripomočki so bili trimetrsko ogrodje s pripeto ponjavo za prenos ranjenega ponesrečenca, konopljene vrvi in nekaj obvez. Za prevoz ponesrečenca do vasi so imeli konjsko vprego.
Prvi postaji so po 1. svetovni vojni sledili Reševalni odsek osrednjega SPD in postaje v Mojstrani, na Jesenicah, v Ljubljani, Kamniku, zgornji Savinjski dolini, Srednji vasi v Bohinju in na Jezerskem. V Ljubljani, Celju in na Jesenicah so bili na voljo tudi reševalci Turistovskega kluba Skala. V tem obdobju se je GRS organizacijsko utrdila kot prostovoljna človekoljubna organizacija; delo reševalcev je bilo brezplačno in na evropski ravni.
Vojna je prizadela tudi GRS. Vendar so po vojni reševalci imeli dovolj znanja in volje za nov zagon službe. Sprva je postaje in baze vodila Centrala GRS na Jesenicah. Nekdanjim postajam so se pridružile še nove. Po reorganizaciji leta 1952 so bile samostojne, delo usklajevalca je prevzela Komisija za GRS. Njene poglavitne naloge so bile skrb za vzgojo kadrov, uvajanje nove opreme, izpopolnjevanje tehnike reševanja in povezave z Mednarodno komisijo za reševanje v gorah (IKAR).
GRS je ob pomoči policijske helikopterske enote v šestdesetih letih začela reševati ponesrečence s helikopterjem.
Skupaj z organi za okolje in prostor in Meteorološkim zavodom RS je razvila varstvo pred snežnimi plazovi v Sloveniji, sodelovala z organizacijami v okviru CZ ter drugimi organi oblasti. Te stike je po osamosvojitvi Slovenije še okrepila, poskrbela pa je tudi za zakonsko podlago in povezavo z Upravo republike Slovenije za zaščito in reševanje pri Ministrstvu za obrambo (URSZR), Ministrstvom za notranje zadeve, Fundacijo invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) in drugimi.
GRS ima 17 samostojnih postaj, katerih člani v naših gorah rešujejo ponesrečene, iščejo pogrešane, opravljajo preventivno delo, ob naravnih nesrečah pa s svojim znanjem pomagajo prizadetim v okviru Civilne zaščite (CZ). Dejavnost usmerjajo podkomisije s strokovnjaki, ki skrbijo za vzgojo in reševalno tehniko, letalsko reševanje, reševanje iz plazov, zdravniško in prvo pomoč, zveze, opremo, informiranje in analitiko.
Na voljo so izčrpni viri o opravljenem reševalnem delu GRS. Od ustanovitve do konca leta 2000 je GRS opravila najmanj 5000 reševalnih in iskalnih akcij. Pomagala je preživeti vsaj 4500 ljudem, svojcem pa vrnila približno 1550 preminulih v gorah.
Glede na naravo dela GRS ter na okolje in vremenske razmere, v katerih deluje, je jasno, da ne gre samo za vloženi čas, temveč tudi za skrajno zahtevne, objektivno
nevarne in tvegane delovne razmere, ki pustijo posledice na zdravju mnogih reševalcev ter včasih terjajo tudi njihova življenja.
Najhujša nesreča reševalcev je bila 10. junija 1997, ko je med usposabljanjem reševalcev letalcev na Turski gori nad Okrešljem umrlo pet reševalcev. Gorski reševalci smo leta 1998 zaradi te nesreče ustanovili Sklad Okrešelj. Njen namen je finančno pomagati otrokom reševalcev, ki so se ponesrečili pri reševalnem delu. Z denarno pomočjo in štipendijami jim omogočamo lažji vstop v življenje. Finančno bogatijo sklad reševalci in donatorji, ki spoštujejo in cenijo prizadevanja reševalcev pri reševalnem delu.
Gorska reševalna služba na tujem
Začetki gorskega reševanja segajo daleč nazaj. Najprej se je začelo pojavljati v krajih, v katerih so se pojavili turisti, ki so zahajali v gore. Ponavadi so te turiste vodili gorski vodniki. V vseh Alpah – tam je bila ta oblika turizma najbolj razvita, se je v letih 1859–1887 smrtno ponesrečilo 171 ljudi, od tega 50 gorskih vodnikov. V tem času so bili gorski reševalci predvsem gorski vodniki, ki so jim društva naložila reševanje kot eno izmed dolžnosti. Pomagali so jim izurjeni turisti, alpinisti, oskrbniki koč, lovci in pastirji, ki so najbolje poznali teren.
Sprva so bili glavna reševalna oprema vrvi in preprosta nosila. Pozneje so gorske vodnike začeli opremljati z ročnimi lekarnami, najbolj obiskane planinske koče pa s hišnimi lekarnami.
V tistem obdobju se je največ nesreč zgodilo v švicarskih gorah, zato ja Švicarski alpski klub (SAC) pozimi 1884/85 prvi organiziral gorsko reševalno službo. To je bil zgled za ustanavljanje še drugih reševalnih služb. Za nas je zanimiva ustanovitev gorske reševalne službe pod pokroviteljstvom Nemško-avstrijskega planinskega društva (DÖAV). Ta je službo organizirala po posameznih podružnicah. Tako je za naše kraje prevzela reševanje kranjska sekcija v Ljubljani (ime po kranjski deželi). V kranjski sekciji so od leta 1898 delovale reševalne postaje na Bledu, v Bohinju, v Mojstrani, v Kranjski Gori, v Kamniški Bistrici in v Kokri. Pozneje je delovala še postaja v Bovcu. Slovensko planinsko društvo (SPD) ob ustanovitvi leta 1893 ni imelo svoje organizirane reševalne službe. Reševali so največ gorski vodniki in drugi gora vajeni domačini.
Med SPD ter kranjsko in celjsko sekcijo DÖAV so bile hude razprtije tudi pri gorskem reševanju, vendar le v časopisju, ne pa tudi v skalah. Tam so imeli glavno besedo domačini, zlasti gorski vodniki, pa čeprav so bili potrjeni pri nemškem društvu in so nosili njegov vodniški znak.
Mednarodna komisija za reševanje v gorah (IKAR)
Po drugi svetovni vojni, ko so se »vojne strasti v svetu« umirile, se je pojavila tudi potreba po sodelovanju posameznih reševalnih organizacij držav v okviru srednje Evrope.
Tako so po predhodnih usklajevalnih sestankih, po letu 1948 in po sklepu UIAA leta 1955 organizirali srečanje v Bolzanu gorski reševalci Avstrije, Francije, Italije z Južno Tirolsko, Jugoslavije, Nemčije in Švice. Ustanovili so Mednarodno komisijo za reševanje v gorah (IKAR). Na ustanovnem sestanku 29. in 30. oktobra 1955 sta bila kot predstavnika Jugoslavije navzoča dr. Miha Potočnik in dr. Andrej Robič.
Čeprav je bila uradno predstavnica v tej organizaciji Jugoslavija, so jo vse do osamosvojitve Slovenije zastopali predvsem člani GRS Slovenije. Slovenski reševalci so v okviru Jugoslavije pomagali tudi preostalim republiškim gorskim reševalnim službam pri ustanovitvi in delovanju.
Prednost IKAR je bila, da so v organizaciji delovali strokovnjaki kot na primer Wastl Mariner in Wiggerl Gramminger, ki so v organizacijo uvedli uporabo tipiziranih tehničnih sredstev za reševanje. To je pomenilo nenehen razvoj klasičnega reševanja. Temu razvoju so sledili tudi maloštevilni drugi proizvajalci te opreme. Ustanovni predsednik, dr. Rudolf Campell, je kot splošni zdravnik znal povezati zdravnike članic organizacije tako, da so poskrbeli za dobro prvo pomoč in medicinsko oskrbo ponesrečenih.
IKAR sestavlja več podkomisij. Strokovnjaki na vsakoletnih srečanjih usklajujejo mnenja, razpravljajo in predlagajo novosti, nujne za uspešno reševanje in pomoč ponesrečenim. V njej poleg predsedstva delujejo še podkomisija za tehniko, podkomisija za reševanje izpod plazov, zdravniška podkomisija in podkomisija za letalsko reševanje. Od leta 2000 ima GRS svojega predstavnika v predsedstvu IKAR.
Udeleženci se vsako leto srečujejo v drugi državi. Tako so bila v Jugoslaviji srečanja na Vršiču leta 1962, Bledu leta 1971, v Bovcu leta 1981. Leta 1965 je na Voglu zasedala Podkomisija za reševanje iz plazov IKAR.
Slovenija je bila gostiteljica leta 1993 v Kranjski Gori, leta 2003 pa je bilo srečanje medicinske pokomisije na Vršiču.
V okviru IKAR nastaja tudi strokovna literatura. Pomembna sta tudi trud in znanje, ki ju je pri večjezičnem slovarju o snežnih plazovih prispeval Pavle Šegula.
