Vodenje kolesarske skupine
Iz Kolorocnik
Vodenje kolesarske skupine je zanimiva, zahtevna in odgovorna naloga. Zahteva veliko znanja in smisla za delo z ljudmi, vodniku, ki je temu dorasel, pa lahko nudi obilo osebnega zadovoljstva in mu omogoča osebnostno rast.
Vsebina |
Profil kolesarskega vodnika
Vodništvo – delo za druge
• Vodenje = Poslanstvo
Za uspešno delo v vlogi vodnika moramo čutiti veselje do dela z ljudmi in spoštovanje do naravnega okolja. Le tako bodo udeleženci naših akcij zadovoljni, sami pa bomo občutili srečo in samozadovoljstvo.
• Vodnik = Učitelj
Vodenje skupine je izredno kompleksna in zahtevna naloga, zato vodnik potrebuje:
- teoretično znanje iz različnih področij;
- praktične izkušnje vožnje in dela s skupino;
- smisel za posredovanje znanja;
- povratne informacije za korekcijo svojih ravnanj in ravnanj udeležencev.
• Vodnik = Vzgojitelj
Udeleženci neprestano opazujejo vodnika in se zgledujejo po njem, zato si ne smemo privoščiti neprimernih ali škodljivih ravnanj:
- kot vodniki predstavljamo vzor vedenja v naravnem okolju;
- prepričujemo, navajamo in vzpodbujamo udeležence k pozitivnemu ravnanju;
- preprečujemo negativno in nevarno vedenje;
- izvajamo nadzor in opozarjamo;
- pohvalimo in grajamo.
Naše vedenje naj biti strpno in pozitivno ter raje pohvalimo kot grajamo. V primerih ravnanj, ki lahko predstavljajo nevarnost, pa ne sme biti kompromisov, takrat velja ukaz!
Pripravljenost vodnika
Kot vodniki se pri svojem delu srečujemo z različnimi ljudmi, skupinami in situacijami. Udeleženci od nas pričakujejo odgovore na vprašanja vseh vrst, zato moramo biti nanje kar najbolje pripravljeni. Potrebno je stalno spremljanje novosti in utrjevanje znanja na področju psihologije in tehničnih področij. Še pomembneje je skrbeti za lastno telesno pripravljenost in bogat vsebinski vidik naših akcij (kulturna, zgodovinska, in okoljevarstvena komponenta).
• Psihološka pripravljenost:
- stabilna in močna osebnost;
- vzbujanje zaupanja (strokovnost, znanje, izkušnje);
- vodniku mora delo s skupino pomeniti zadovoljstvo;
- smisel za pridobivanje udeležencev;
- pravilna predstavitev ture (biti mora privlačna in realna, da jo kdo ne podceni).
• Telesna pripravljenost:
- primerljiva ali višja od udeležencev;
- posebej je pomembna v težjih okoliščinah;
- pozitivno vpliva na zaupanje udeležencev;
- fizične premoči nikoli ne razkazujemo.
• Tehnična pripravljenost:
- ustrezna osebna oprema;
- urejeno in brezhibno kolo;
- poznavanje opreme in tehnologije;
• Vsebinska priprava:
- tura mora udeležencem nuditi pričakovano telesno aktivnost;
- biti mora poučna s tehničnega in kulturno-okoljskega stališča;
- potrebno je ustvariti prijetno, sproščeno vzdušje na turi.
Odgovornost vodnika
Formalno priznana usposobljenost je predpogoj, da lahko opravljamo vlogo vodnika. Pri vodenju skupine velja, da prevzamemo le vodenje tistih akcij, ki smo jim dorasli. Varnost skupine je na prvem mestu, zato v primeru težav ne tvegamo. Raje se odločimo za varnejšo možnost, predvsem pa nikdar ne zapuščamo skupine. Vodenje izvajamo le po poteh, dovoljenih za vožnjo. Pred turo in med njo preverimo pripravljenost udeležencev (psihično, telesno in tehnično).
Naloge kolesarskega vodnika:
• skrb za varnost udeležencev;
• skrb za dobro počutje in zadovoljstvo vodenih;
• sposobnost prepoznavanja njihovih sposobnosti, želja in pričakovanj;
• prilagajanje vodenja skupini pred in med turo (najšibkejši udeleženec);
• zagotavljanje svetovanja in pomoči udeležencem;
• ocenjevanje uspešnosti ture, opredelitev pozitivnih in negativnih delov;
• nadgrajevanje osebnih izkušenj vodenja, samoizobraževanje;
Definicija in tehnika vodenja
Spreminja se glede na pristop, skupino, sposobnosti in želje udeležencev. Skupini mladih ljudi pomeni vodenje predvsem ponujanje možnosti uživanja v novem, nepoznanem okolju; pri zreli skupini ljudi, ki želijo razviti svoje sposobnosti, pa bo vodenje postalo oblika izobraževanja. V večini primerov vodenje pomeni možnost aktivnega preživljanja prostega časa z dodano vrednostjo.
Vodenje poznanih udeležencev (npr. za planinsko društvo)
Tovrstno vodenje zaznamuje lažje načrtovanje akcij zaradi poznanega okolja in večinoma znanih udeležencev. V teh primerih vemo, na koga se lahko zanesemo ter kdo lahko povzroča težave. Skupine kolesarjev so bolj homogene, zato je lažje oblikovati skupino z enakimi sposobnostmi. Vodenje v okviru društev je ponavadi zastavljeno celoletno in obsega program od lažjih do težjih tur z različnimi značilnostmi (eno- ali večdnevne ture, izleti doma in v tujini, kombinirane ture, maratoni ipd.). Prednost tovrstnega vodenja je tudi v urejenem zavarovanju vodnikov in kolesarjev v okviru članstva v Planinski zvezi Slovenije.
Vodenje nepoznanih udeležencev (za agencije, TD, občine, krajevne skupnosti)
V zadnjem času postaja kolesarjenje vedno bolj priljubljen in moderen način aktivnega preživljanja prostega časa. Posledično se organiziranja različnih prireditev s kolesarsko tematiko loteva vse več najrazličnejših subjektov, ker pa običajno nimajo ne ustreznega znanja in kadrov, poiščejo pomoč pri kolesarskih klubih. Tu so še turistične agencije, ki prav tako prirejajo kolesarske dogodke predvsem za svoje goste (večinoma iz tujine), tako da nam kolesarskim vodnikom dela v bodoče prav gotovo ne bo zmanjkalo. Značilnosti vodenja v tem segmentu so v tem primeru nekoliko drugačne:
• večinoma gre za nam nepoznane udeležence, tuje goste, lahko tudi otroke
• skupina je nehomogena
• potek ture je treba prilagajati glede na želje udeležencev in organizatorjev
(predpriprava potencialnih tur nam je v veliko pomoč);
• potrebno je urejeno zavarovanje s strani organizatorja;
• tura se načrtuje in izvaja v stalnem stiku z organizatorjem, vodnik vodi po dogovoru
Načrtovanje, izvedba in analiza akcij
Vsako akcijo na področju vodništva sestavljajo tri ključne faze: priprava ture, vodenje skupine na turi ter analiza in vrednotenje opravljene ture.
Načrt vodenja – priprava ture
• določitev področja in cilja (izhodišče doma ali drugje);
• izbira poti glede na letni čas (sonce-senca, višine poleti, obmorski kraji pozimi);
• preverjanje možnosti izvedbe na kartah in vodniški literaturi;
• ogled terena:
- prehodnost poti (zraščenost, zameti, podrto drevje, propad trase);
- zapore (privatna zemljišča, gradbišča, gozdarska dela, tekmovanja in prireditve);
- ugodnejša smer poteka, dejanska zahtevnost, variante (skrajšanje, podaljšanje) ali ločene podskupine lažja – težja;
- dostopnost izhodišča za vozila, možnost parkiranja.
• pridobitev informacij o naravnih in kulturnih zanimivostih na poti, posebnostih in zgodovinskih dejstvih;
• logistika:
- prevoz kolesarjev in koles na izhodišče in nazaj;
- pred prijave zaradi dimenzioniranja kapacitet (prevoz, prehrana, prenočevanje);
- spremstvo med turo (prevoz prtljage, hrane in pijače, tehnične opreme, pomoč ob - nezgodi, dokumentiranje);
- način oskrbe (lastne zaloge, trgovine, gostišča);.
• določitev termina za izvedbo akcije (letni čas, vremenske razmere), dan, ura in kraj odhoda –ugodno je stalno zbirališče;
• priprava opisa in skice poteka kolesarske ture, časovni plan, višinski diagram;
• opozorila: omejitve, dodatna oprema, svetilka, hrana, pijača;
• zavarovanje (posebej za tujino);
• ocena stroškov in pokritja:
- prispevek udeležencev;
- drugi viri financiranja (sponzorji, donatorji, lastna sredstva);
• določitev dodatnih vodnikov in pomočnikov (po normativih);
• določitev poti za spremljevalna vozila;
• objava izleta (program PD, splet, mediji, SMS, osebna povabila);
• naročila (najem) vozil, rezervacija prenočišča, dogovor glede obiska objektov;
• sestanek udeležencev pred odhodom (po potrebi).
Odločanje o opremi
Potrebno opremo za turo (osebno, vodniško, skupinsko) izberemo na osnovi:
• tipa vožnje, trajanja ture, lokacije;
• okolja, vremenskih razmer, razmer na poti.
Navedena je nujno potrebna oprema za vsako kategorijo, opreme je lahko več, kar pa pomeni večjo težo in težave pri transportu. Zato moramo za vsako turo posebej natančno razmisliti, kaj moramo obvezno imeti s seboj in kaj lahko pustimo doma. Če vozimo v skupini, nam lahko pomagajo prijatelji, sicer smo odvisni sami od sebe. Pri večdnevnih turah ali odpravah je spisek opreme obsežnejši, ker smo na akciji praviloma neodvisni, saj ni časa za iskanje podpore na neznanem terenu, posebej v tujini. Zaradi nepotrebne teže imejmo s seboj zgolj orodje, ki ga znamo uporabljati.
Vodenje skupine – izvedba izleta
Izlet se prične na zbirnem mestu, zato je potrebno tam temeljito opraviti potrebne aktivnosti, da kasneje ne bi nastopile težave.
Na zbirnem mestu poteka:
• priprava seznama udeležencev;
• informiranje udeležencev (razdelitev programa -opisa izleta);
• preverjanje zdravstvenega stanja in zavarovanja;
• preverjanje opreme udeležencev (in svoje!);
• predstavitev vodnika in pomočnikov;
• aktiviranje komunikacij: radijske postaje, mobilni telefoni, izmenjava številk (vodniki, vozniki);
• osvežitev pravil obnašanja: vožnje na cesti, vožnja v skupini, vožnja po terenu;
• obnova osnovnih tehnik vožnje, igre, če vodimo skupino otrok;
• ogrevanje: gibalne vaje (če takoj zapeljemo v klanec) ali počasna vožnja po nezahtevnem terenu.
Potek izleta
Zavedajmo se, da sta prioriteti na izletu varnost in dobro počutje vseh! Po opravljenih aktivnostih na zbirnem mestu in ogrevanju se odpravimo na pot. Z vožnjo pričnemo počasi, tudi začetni ritem naj bo umirjen in prilagojen manj pripravljenim, še posebej kadar se takoj začne klanec. Kasneje, ko smo dovolj ogreti, lahko ritem stopnjujemo glede na sposobnosti udeležencev. Ker smo kot vodniki običajno bolje kondicijsko pripravljeni od večine udeležencev, moramo biti še posebej pazljivi, saj je lahko naša »počasna« vožnja za nekoga veliko prehitra. Vztrajamo pri dosledni uporabi čelade in jo nosimo tudi pri vzponu, kar še posebej velja na zahtevnem terenu in prometnih cestah. Po zaključku vožnje ali po zelo zahtevnih daljših vzponih ne pozabimo še na vaje za raztezanje.
Položaj vodnika v skupini
Poznamo tri osnovne položaje vodenja:
• vodenje od spredaj (vodnik na čelu skupine) je priporočljivo v primerih:
- zapletenega sledenja poti;
- tveganj na poti (strmi spusti, ovire, nevarne situacije);
- težje prepoznavnih točk ustavljanja;
• vodenje od zadaj (vodnik zadnji v skupini):
- jasna točka ustavljanja;
- dolgi vzponi, ko se skupina raztrga;
- ko imamo nehomogeno skupino in nam šibkejši udeleženci zaostajajo;
- ko nastopijo tehnične težave ali neizkušenost in udeleženci rabijo strokovno pomoč.
• vodja med skupino:
- ko skupina obvladuje vožnjo;
- ko pomoč ali svetovanje rabi nekdo iz sredine;
- ko je potrebno spodbujanje k večji aktivnosti;
Priporočljivo je, da pomočnik kot zadnji (ali občasno prvi) v skupini pozna potek poti, zato je dobro, da v fazi priprave izleta vodnik in pomočnik ogled opravita skupaj.
Točke ustavljanja
Točke ustavljanja morajo biti varne (npr. odmaknjene s prometne ceste) in enostavno prepoznavne, določimo pa jih:
• pred velikimi križišči, da se skupina zbere za varno prečkanje;
• pred nevarnimi odseki, občutno spremembo terena (nastavitev višine stola, nastavitev vzmetenja);
• kjer lahko naletimo na slabšo vidljivost;
• kadar hoče vodnik kaj razložiti, pokazati;
(na tihi in mirni lokaciji, da lahko s skupino komuniciramo);
• za preverjanje prisotnosti udeležencev;
• ob vodnih virih (izviri, bencinski servisi, gostinski lokali, pokopališča)
• za počitek in okrepčilo (počivališča, trgovine, gostilne, črpalke)
• za opravljanje fizioloških potreb.
Načini vožnje
Način vožnje prilagajamo vrsti poti:
• urbano okolje – izbiramo razpoložljive kolesarske poti in manj prometne ceste;
• odprte ceste - majhna skupina (pod 6) lahko vozi tesno skupaj skrajno desno in izkorišča zavetrje;
• večjo skupino razdelimo na več manjših, ki vozijo z zamikom 100-200 m, da nas vozila lažje prehitevajo. Vozimo strogo po prometnih predpisih.
• gozdne ceste, kolovozi - vožnja v skupini, hitrejše udeležence lahko spustimo naprej do dogovorjene točke ustavljanja (predvsem na dolgih vzponih). Če se skupina trga in je na poti več odcepov, zadnji član podskupine počaka prvega naslednje podskupine. Pri spustih in v nepreglednih ovinkih vozimo po desni strani vozišča in upoštevamo varnostno razdaljo (nasproti vozečih kolesarjev namreč ne slišimo);
• dovoljene steze in planinske poti – vozimo v primernem razmaku, pazimo na pohodnike, ki imajo prednost in kolesarimo s primerno, podlagi prijazno tehniko vožnje.
Vedno kolesarimo s hitrostjo, ki zagotavlja varnost; primerno podlagi, znanju in opremi udeležencev.
Komunikacija
Kolesarji morajo vedeti. kakšen odsek poti je pred njimi, saj jim to daje motivacijo in psihološko pripravo, obenem pa povečuje varnost vožnje. Potrebne informacije so odvisne od posameznih situacij in ponavadi vključujejo:
• opis poti;
• značilnosti terena;
• smer v križišču;
• nevarnosti in ovire na poti;
• točke ustavljanja;
• v kakšnem razmiku vozijo (npr. po stezi ali na spustih);
• kaj bodo videli ob poti.
Pazimo, da udeležencem ne podamo preveč informacij naenkrat – zapomnili si bodo le dve ali tri. Če želimo preveriti, ali so razumeli in si zapomnili povedano, vprašamo posameznega člana skupine ali pa za vsako informacijo zadolžimo določeno osebo. Pomembne informacije je potrebno večkrat ponoviti.
Pomembne so tudi informacije, ki se posredujejo med udeleženci, ko se na poti pojavi kakšna ovira, strm vzpon ali spust, prihajajoče vozilo, skupina se zaustavlja. Takšne informacije potujejo od enega do drugega (od prvega proti zadnjemu ali obratno) in vsebujejo eno samo jasno besedo npr. »MENJAJ«, »AVTO« ali "STOP«.
