Vodenje in varnost skupine na planinski poti

Iz Kolorocnik

Vodnik(i) mora(jo) imeti načelno vedno pregled nad vso skupino, zato skupina ne sme biti prevelika in njeni člani se morajo držati skupaj. Hoditi morajo tako, da drug drugega ne ovirajo in si lahko pomagajo med seboj. Mesto posameznika v skupini, če je ta dovolj majhna, ni natančno določeno, vendar je zaradi varnosti zelo zaželeno, da ima posameznik glede na druge člane skupine stalno mesto. To omogoča hitrejši in boljši nadzor. Priporoča se tudi, da najšibkejši član skupine hodi takoj za vodnikom, da bi tako ta imel ustrezen tempo in bi mu lahko v primeru potrebe tudi takoj pomagal. V vsakem primeru pa mora biti vedno jasno, kdo je prvi in kdo zadnji.

Velikost skupine

Velikost skupine ni odvisna samo od števila udeležencev, ampak tudi od njihove usposobljenosti in težavnosti ture. Zato imamo na lahkih turah za majhno skupino tudi tako z več udeleženci, medtem ko bi enako število udeležencev na zahtevnih turah že pomenilo veliko skupino. Priporočeno število vodenih na enega vodnika je podano v preglednicah, ki jih je potrdila VK PZS.

Majhna skupina
Kadar je skupina majhna (2–7), jo lahko, glede na težavnost ture in izkušenost udeležencev, vodi celo en sam vodnik, čeprav naj bi bila v načelu vedno vsaj dva. Zato vodnik določi svojega pomočnika oziroma tistega, ki bo hodil zadnji. Majhna skupina je po navadi mobilnejša, ljudje se med seboj bolje poznajo, razumejo in si pomagajo, vzpostavijo se pristnejši stiki.

Velika skupina
Če je skupina velika (več kot 3), morata biti v načelu vedno najmanj dva vodnika, praviloma pa – glede na število udeležencev, njihovo izkušenost in težavnost ture – tudi več. Velika skupina je po navadi okornejša, porabi več časa in tudi odnosi v njej so navadno hladnejši. Pogosto se pojavljajo manjše neformalne skupine.
V praksi se je pokazalo, še posebno na daljši turah, da je vztrajanje v veliki skupini z 20, 50, 100 ali še več udeleženci, ki naj bi vsi hodili skupaj, napornejše in za udeležence manj zanimivo. Zato se velika skupina po navadi razdeli na manjše, v katerih so posamezni člani s približno enakimi interesi in kondicijskimi sposobnostmi. Take skupine se lahko gibljejo povsem samostojno, za povezavo med njimi se uporabljajo radijske postaje (to je bolje kot mobilni telefoni), če pa teh ni, se določijo kontrolne točke, na katerih se počakajo.
Pri tem pa morajo vodniki skupin paziti, da ni nezdravega in nepotrebnega tekmovanja posameznih skupin, ki neugodno vpliva na počutje na izletu. Vedno je treba vedeti, katera skupina je prva in katera zadnja, pri tem pa ni nujno, da sta to vedno isti skupini. V zadnji skupini naj bosta vsaj dva vodnika, medtem ko je v vmesnih skupinah lahko tudi po en sam, vendar naj obvezno določi svojega pomočnika. Po navadi se namreč zgodi, da se v zadnji skupini naberejo najšibkejši udeleženci, ki potrebujejo več vodniške pomoči.
Pri delitvi na več skupin lahko gredo posamezne skupine do cilja po različnih poteh. Še več. Lahko imamo celo različne cilje z istim izhodiščem, ki jih dosežemo v istem času, in z istim krajem vrnitve. V tem primeru so seveda skupine povsem samostojne.
Med turo lahko posamezni vodeni prehajajo iz ene skupine v drugo, vendar se morata s tem vedno strinjati vodnika obeh skupin. Posamezne majhne skupine se lahko tudi združijo v večjo ali pa se večja skupina razdeli na manjše, če je dovolj vodnikov.
Kadar vodniki vodijo turo v svetu, ki ga ne poznajo vsi najbolje, ali ponoči, v megli in podobnih oteženih razmerah, naj se skupine tudi med hojo držijo skupaj in imajo stalni vidni ali slišni stik, da ne bi katera zašla.
Kadar pri vodenju velike ali majhne skupine, enotne ali razdeljene na več "podskupin", sodeluje več vodnikov, mora eden izmed teh biti glavni vodnik – vodja.

Tempo – hitrost hoje

Turo s skupino po pravilu vedno začnemo počasi. Pri tem opazujemo, kako posamezni udeleženci hodijo in se ogrevajo, in ko je večina ogretih, se ustavimo (po navadi po 10 ali 20 minutah), da si lahko slečemo odvečna oblačila. Včasih se zgodi, da niso vsi v enakem času enako ogreti. V takem primeru se čez čas še enkrat ustavimo.
Ko začnemo na turi hoditi, moramo paziti, da nas "neučakani" udeleženci – po navadi so to tisti, ki redkeje hodijo na ture – ne potegnejo s seboj in ne začnemo s prehitrim tempom. Prehiter začetek za manj trenirane navadno pomeni, da bodo na turi imeli težave, ker bodo kmalu po začetku "pregoreli".
Skupina se giblje tako hitro kot njen najpočasnejši član. Zato je najbolje, da takoj za prvim (vodnikom) hodi najšibkejši član skupine. Tega ni vedno mogoče odkriti takoj, zato med hojo opazujemo, kako se vedejo posamezni udeleženci. Dokler veselo klepetajo, to pomeni, da je tempo zanje prepočasen, ko utihnejo, je lahko že prehiter. Po kakšne pol ure hoje običajno že opazimo, kdo je "najšibkejši člen", in mu prilagodimo tempo. Če bi bil ta prepočasen, razdelimo skupino na dva dela – v enem so tisti, ki želijo in zmorejo hitrejši tempo, v drugem pa počasnejši.

Medsebojna pomoč

V skupini velja načelo, da si udeleženci med seboj pomagajo. Pri tem je vodnik prvi, ki pomaga drugim. Seveda pa to velja tudi v veliki skupini, razdeljeni na majhne; to pomeni, da mora biti vodnik prve skupine pozoren ne samo na to, kako bo vodil svojo skupino, ampak tudi, kako bodo določena mesta premagovale druge skupine. To pomeni, da lahko tem namesti določena varovala, ki jih uporabi njegova skupina, pa tudi vse ostale. V takem primeru mu zadnji vodnik prinese uporabljeno opremo nazaj. Vsak vodnik mora paziti ne samo na to, da se njegova skupina ustavlja na varnih krajih, ampak tudi na to, da je na njih dovolj prostora za vsaj še eno skupino.

Delo vodnika

Vodnik vodi skupino tako, da izbira pot (neposredno gibanje), jo stalno opazuje, opazuje tudi okolico, možne nevarnosti in vse drugo v naravi, pa tudi vodene in dogajanje v skupini in po potrebi opozarja vodene, ti pa morajo njegova opozorila, če je skupina večja, prenašati naprej. Pri tem jih posebno pozorno opozarja na neposredne nevarnosti. Izbira tudi ustrezen tempo (število korakov na minuto), kraje počitka, opozarja na ustrezen razmik (ta mora biti med uporabo palic večji, da pri morebitnih zdrsih palic ne bi bilo poškodb) itn.
Da bi vodnik imel stalni nadzor nad skupino, ves čas opazuje posamezne udeležence in se takoj odzove, ko opazi kaj takega, kar bi lahko imelo za posledico nesrečo, slabo počutje ali kaj podobnega. Število nadzira s stalnim preštevanjem in opozarja na težja in nevarna mesta.
Prvi vodnik po navadi odloča tudi o tem, kdaj si bo treba nadeti čelado, kdaj plezalni pas, kje narediti vrvno ograjo, kje povarovati udeležence na kak drug način, pa tudi o tem, koga je treba varovati in kako.
Vodnik, ki hodi spredaj, težko sledi dogajanju za seboj. Do tri udeležence še lahko nekako spremlja, več pa ne. Zato je toliko bolj pomemben drugi vodnik, ki ima udeležence pred seboj in jih vidi. Delo prvega je predvsem izbira smeri gibanja, opozarjanje na nevarnosti in podobno, medtem pa drugi vodnik oziroma pomočnik opazuje vodene in se zato lahko hitro ustrezno odzove na dogajanje: določa tempo, opozarja prvega vodnika, prerazporeja udeležence in podobno, tako da ni samo »metla« in priganjač. Včasih se zgodi, da se mora zadnji vodnik oz. pomočnik toliko posvetiti posamezniku ali dvema, da ne more več opravljati vsega. V takem primeru je treba izbrati še enega pomočnika.
Pri tem je zelo pomembna komunikacija med vodnikom in njegovim pomočnikom. Ta je lahko verbalna ali neverbalna, z dogovorjenimi znamenji. Pomembno je, da vodnika delujeta usklajeno, da imajo vodeni vtis, da sta oba v redu, se medsebojno spoštujeta in sta vredna zaupanja.
Pri izdelavi vrvnih ograj in podobnega si vodniki pomagajo med seboj. Običajno je tako, da prvi vodnik sproti izdeluje vrvno ograjo, udeleženci gredo samovarovani in/ali ob pomoči drugih vodnikov ob njej, zadnji vodnik jo pa podere in prinese opremo.
Pri srečevanju z drugimi skupinami moramo biti še posebej pozoren, da se ne zgodi nesreča (proženje kamenja, zdrsi in podobno), ker je takrat pozornost usmerjena na izogibanje, pa tudi na pogovor in podobno. Načelno ima prednost sestopajoči (ima boljši pregled, naredi prostor za vzpenjajoče se), vendar naj se umakne tisti, ki to stori laže in varneje. Pri srečevanju skupine po navadi pozdravi samo prvi, in to načelno iz skupine, ki se vzpenja, vendar to ni pravilo.
Posebno vlogo ima vodnik tudi pri usposabljanju, vzgoji in izobraževanju skupine oziroma njenih posameznih članov. Njegova vloga ni namreč samo čisto "tehnično" vodenje, ampak tudi prenaša svoje znanje in izkušnje udeležencem "svojih" tur. To dela na nevsiljiv, prijateljski način, predvsem s svojim lastnim zgledom in pogovorom, manj s skupinsko razlago. Kaj najbolj ustreza v konkretnem primeru, mora presoditi sam.
Vendar se kaj lahko zgodi, da zaradi večletnega vodenja samo istih ljudi vodnik postane preveč »rutinski«, »ležeren« in izgublja znanje, inovativnost in pogosto tudi začne pozabljati na previdnost in varnost.
Seveda pa mora, če hoče druge učiti, najprej sam obvladati in poznati tisto, kar naj bi učil. Zato je nujno, da pozna vse osnove hoje, plezanja, uporabe opreme, poleg vsega drugega. Po navadi ljudje ne znajo ne pravilno hoditi ne izbrati ustreznega tempa. Zato se učenje začne prav pri hoji. Treba je pokazati in razložiti in seveda tudi tako hoditi. Sledi pravilna uporaba posamezne opreme: palic, samovarovalnega sestava, cepina, derez in še druge opreme. Če vodeni tega ne poznajo in obvladajo, jim mora to pokazati, jih naučiti.