Prva pomoč
Iz Kolorocnik
Prva pomoč so ukrepi, ki jih izvedemo pri poškodovanem ali obolelem (v nadaljevanju: ponesrečencu) pred prihodom medicinsko usposobljenih strokovnjakov. Zgodi se, da moramo dati prvo pomoč sami sebi, svojim sorodnikom, prijateljem, znancem ali pa naključno navzočim. Tak položaj je stresen, nepričakovan in hkrati univerzalen. Zato preprostih receptov ni. Edino vodilo, ki ga ne smemo nikoli obiti, je da moramo ravnati tako, da ponesrečencu ne škodimo. To pomeni, da pazimo na varnost (svojo lastno in tistega, ki ga rešujemo) in da s svojimi ukrepi ponesrečencu ne poslabšamo zdravja.
Za vsako bolezen in poškodbo obstaja preprosto zdravilo: da se ji izognemo oz. da jo preprečimo. To dosežemo s treznim premislekom o svoji psihofizični pripravljenosti, težavnosti ture, vremenski napovedi, opremi, ki jo imamo na voljo, in ne nazadnje o svojem zdravju. Ko seštejemo vse pozitivne in negativne kazalce, lahko ocenimo stopnjo tveganja, v katero se spuščamo.
Če imamo kakšno bolezen, zaradi katere redno jemljemo zdravila, jih nikakor ne smemo pozabiti doma. Hoja v gore je napor in obremenitev, zato lahko opustitev zdravljenja povzroči poslabšanje ali celo kritičen položaj. Pametno se je pozanimati pri svojem zdravniku o vsem glede svoje bolezni, nevarnosti in omejitev.
V skupini se lahko srečamo z najrazličnejšimi bolniki. Nekateri svoje težave radi razkrijejo, drugi pa o njih raje molčijo. Za vso skupino je dobro, da so hujše težave posameznikov znane vsaj vodniku, saj se lahko le tako ustrezno in pravočasno odzove.
Ko naletimo na koga, ki potrebuje našo pomoč, je zelo pomembno, da ohranimo trezno glavo, na hitro presodimo, kako huda je nesreča, ocenimo morebitno tveganje za ponesrečenca in zase ter čim hitreje ukrepamo. S svojim ravnanjem skušamo ohraniti življenje oz. ublažiti posledice poškodbe ali bolezni in poskrbeti za strokovno pomoč.
Ustrezna in hitra prva pomoč je pomemben člen v verigi preživetja. Še tako visoko specializirana poznejša pomoč ne more nadomestiti ukrepov, ki jih lahko izvedemo že na kraju dogodka. Zato nikakor ne smemo stati ob strani in čakati.
Vsebina |
Pristop k ponesrečencu, obolelemu
Varnost:
Ko smo poskrbeli za varnost, hitro preglejmo ponesrečenca.
Nujni primeri:
Najpomembneje je, da ugotovimo, ali so potrebni takojšnji ukrepi za ohranjanje življenja in ali gre za hude, smrtno nevarne poškodbe oziroma bolezni. Zato najprej ocenimo stanje njegove zavesti, dihanje in krvni obtok in poiščemo morebitne hude krvavitve.
Če ugotovimo, da je življenje ogroženo, takoj ukrepamo in nato pokličemo pomoč – telefonsko številko 112 (lahko tudi prek radijske zveze GRZS, obveščevalnih točk, sistema SAPOGO ali službe NMP – nujna medicinska pomoč). Natančnega pregleda se lotimo šele po stabilizaciji osnovnih življenjskih funkcij.
'Pogovor':
Če smo pri hitrem pregledu izključili življenjsko ogroženost, se lotimo natančnejšega pogovora s ponesrečencem in pričami dogodka ter pregleda, da ugotovimo znake in simptome, na podlagi katerih lahko postavimo diagnozo in ustrezno ukrepamo. Ponesrečencu se predstavimo in se z njim natančno pogovorimo o tem, kdaj in kako je nastala poškodba. Skušamo ugotoviti mehanizem poškodbe, smer in moč sile, ki je delovala na telo. Vprašamo, kako se je bolezen začela in nadaljevala. Pozanimamo se tudi o prejšnjih boleznih, zdravilih, ki jih jemlje, in alergijah. Ugotovimo identiteto, starost in naslov ponesrečenca. Če je le mogoče, si vse podatke zapišemo.
Okoliščine:
Ogledamo si tudi okoliščine dogodka. Če je ponesrečenec brez zavesti, mu pregledamo žepe in torbe – iščemo zdravila, inhalatorje, injekcije, napotnice – vse, kar nas lahko opozori na nekatere bolezni – sladkorno, epilepsijo, hemofilijo ... Pri sumu, da gre za zastrupitev, moramo biti pozorni na embalažo in ostanke strupov.
Simptomi in znaki:
Nato se lotimo ugotavljanja simptomov in znakov. Koliko uspešni bomo pri tem, je odvisno od stanja zavesti in splošnega stanja ponesrečenca ter našega znanja in izkušenosti.
Simptomi so občutki, ki nam jih ponesrečenec opiše. Na primer: bolečina, slabost, vrtoglavica, omotica, izguba spomina, izguba občutkov, tesnoba, slabotnost, žeja.
Znaki pa so spremembe stanja ponesrečenca, ki jih lahko preiskovalec vidi, čuti, sliši ali voha. Znaki so npr.: moč in hitrost pulza, globina in frekvenca dihanja, deformacije, škrtanje kosti, otekline, podplutbe, spremenjena barva kože.
Pregled:
Pri pregledu moramo biti natančni in nežni. Še posebno nežno pretipamo poškodovane in boleče predele. Ponesrečencu povemo, kaj nameravamo storiti. Skušamo ga čim manj premikati. Pregled začnemo pri glavi in nadaljujemo navzdol proti nogam. Če mu moramo odstraniti oblačila (za ugotavljanje poškodbe in oskrbo), storimo to čim bolj diskretno. Le v skrajni sili obleko razparamo ali razrežemo. Pri slačenju puloverja npr. izvlečemo najprej nepoškodovano roko, nato ga potegnemo čez glavo in šele nazadnje potegnemo rokav s poškodovane roke, ki jo medtem podpiramo. Čelado snamemo le, če je nujno potrebno. Najbolje je, da si jo sname sam. Če si je ne more sneti, sta za to potrebna vsaj dva; eden mora namreč ves čas podpirati glavo in vrat.
Zaščita:
Ko oskrbimo vse potrebno, moramo ponesrečenca zavarovati pred mrazom, vetrom, dežjem, včasih celo pred soncem.
Dokončna oskrba:
Ponesrečenca moramo spodbujati, miriti, poslušati in vseskozi nadzirati. Glede na njegovo stanje izberemo eno izmed treh možnosti:
1. lahko pokličemo zdravnika ali reševalce ter jih prosimo za nasvet,
2. ponesrečenca lahko v spremstvu pustimo domov,
3. ocenimo, da nujno potrebuje zdravniško oskrbo. Takrat pokličemo pomoč in ostanemo pri njem do prihoda reševalcev.
Ugotavljanje smrti
Smrt v pravem pomenu besede pomeni prenehanje življenja oz. dokončno, nepovratno prenehanje življenjskih funkcij ter odmiranje celic in organov.
Srečujemo se tudi s pojmi navidezna smrt, klinična smrt, biološka smrt in možganska smrt.
Navidezna smrt je stanje, ko je dihanje in delovanje srca tako neznatno, da ga s svojimi čutili ne moremo več zaznati. Gre za globoko nezavest bolnika. Pri njem se pojavijo celo nekateri znaki, značilni za mrliča: bleda, hladna koža, ohlapni udi, široki in neodzivni zenici.
O klinični smrti govorimo, ko delovanje dihanja in srca popolnoma preneha. Težko jo je razlikovati od navidezne smrti, saj je tudi pri tej težko zaznati minimalno aktivnost srca in dihanja. Nujno je, da v obeh primerih brez odlašanja začnemo izvajati ukrepe oživljanja, ki lahko klinično mrtvega obudijo v življenje, saj že nekajminutni zastoj srca in dihanja povzroči nepopravljivo okvaro možganov.
Biološka smrt pa je dokončna smrt, pri kateri tudi oživljanje ne pomaga.
Možganska smrt nastane pri hudih okvarah možganov, ko srce še vedno deluje, možgani pa ne več. Ugotavljanje možganske smrti je zahtevno in dolgotrajno; poteka po natančno predpisanem postopku, ki se izvaja le v bolnišnicah.
Edini zanesljiv znak smrti je gnitje.
Drugi znaki smrti so še: mrliške lise, mrliška okorelost, odsotnost refleksov, ohlajanje trupla. Te znake je lahko zamenjati s spremembami pri nekaterih stanjih še živega ponesrečenca, kot so hud šok, dušenje, podhladitev ...
Zato se držimo načela, da kljub mrliškemu videzu ponesrečenca ter odsotnosti dihanja in krvnega obtoka vedno takoj začnemo izvajati temeljne postopke oživljanja. Izjema so le poškodbe, nezdružljive z življenjem (dekapitacija, tj. obglavljenje, možgani na tleh ...)
Oživljanje
Oživljanje je zaporedje postopkov, ki jih izvajamo pri ponesrečencu, ki je nezavesten, ne diha oz. ne diha normalno in se ne premika.
S temeljnimi postopki oživljanja (TPO) zagotavljamo zadovoljivo nasičenost krvi s kisikom in zadovoljivo cirkulacijo, predvsem skozi možgane in srce. S tem podaljšamo čas, ko se lahko še omogoči kakovostno preživetje.
Za preživetje je potrebna učinkovita veriga preživetja (veriga ukrepov), s katerimi:
1. pravočasno prepoznamo oz. preprečimo zastoj srca,
2. s TPO premostimo izpad krvnega obtoka in preprečimo kritično pomanjkanje kisika v možganih in srcu,
3. vzpostavimo delovanje srca in
4. izboljšamo kvaliteto življenja.
VERIGA PREŽIVETJA:
1. zgodnja prepoznava in klic na pomoč (tel.:112)
2. takojšnji TPO
3. zgodnja defibrilacija
4. zgodnji dodatni postopki oživljanja
Vsi členi verige so enako pomembni, saj brez nepretrganega zaporedja vseh ukrepov kakovostno preživetje bolnika ni mogoče.
Temeljni postopki oživljanja (TPO) obsegajo:
• prepoznavo stanj, ki lahko privedejo do nenadne smrti
• oceno zavesti, dihanja, krvnega obtoka
• klic na številko 112
• izvajanje zunanje masaže srca
• sprostitev dihalnih poti
• izvajanje umetnega dihanja
• uporabo polavtomatskega defibrilatorja*
• ukrepanje v primeru zapore dihalne poti s tujkom
• obvladanje položaja za nezavestnega
• obvladanje nadzora življenjskih funkcij
- uporaba polavtomatskega defibrilatorja z vse večjo dostopnostjo teh aparatov zaradi nameščanja na javnih prostorih prehaja izmed dodatnih postopkov oživljanja (ki jih izvajajo medicinsko usposobljeni strokovnjaki) med temeljne postopke oživljanja, ki jih izvajajo laiki. Za uporabo tega aparata potrebujemo le nekaj dodatnega znanja.
Čeprav lahko o preživetju ponesrečenca odloča prav to, kako hitro so bili izvedeni ukrepi prve pomoči, ne smemo pozabiti na varnost tudi v teh dramatičnih situacijah. Nevarnost lahko grozi zaradi samega reševanja ali okolice (električni tok, promet, plin ...). Vsekakor se je moramo zavedati in se ji čim bolj izogniti.
Oživljamo vedno na kraju dogodka (izjema je prenos zaradi nevarnosti); ponesrečenec leži na hrbtu.
Stanje zavesti (odzivnost)
preverimo tako, da ponesrečenca nežno stresemo in ga glasno vprašamo: »Je z vami vse v redu?«
Če ponesrečenec odgovori, ga ne premikajmo, temveč mu skušajmo pomagati oz. pojdimo po pomoč.
Če ponesrečenec na naše klice ne odgovori, zavpijmo: »Na pomoč!«, ga obrnimo na hrbet in mu sprostimo dihalne poti ter preverimo dihanje. Če diha, mu odstranimo očala in vse trde predmete iz žepov (nevarnost preležanin!).
Odročimo bližnjo roko, upognjeno v komolcu, z dlanjo obrnjeno navzgor, ter ga obrnimo k sebi v položaj za nezavestnega. Zgornja noga naj bo pokrčena pravokotno v kolku in kolenu, dlan zgornje roke pod licem, glava potisnjena nekoliko nazaj, da ostane dihalna pot prosta.
Ko je nezavestni v pravilnem položaju, ga moramo nenehno nadzorovati in preverjati
dihanje. Pokličimo ali pošljimo koga po pomoč (tel. 112).
Sprostitev dihalnih poti
izvedemo, preden ugotavljamo, ali ponesrečenec diha, saj so lahko ravno neprehodne dihalne poti vzrok, da nezavestni ne diha. Dihalne poti lahko sprostimo na več načinov:
• Glavo nagnemo nazaj in mu dvignemo brado (Slika 3.2.slika 3.1.4 nova slika). Ta manever je osnovni, najučinkovitejši in najpreprostejši način sprostitve dihalnih poti. Lahko pa je škodljiv, če ima nezavestni poškodovan vratni del hrbtenice. Kadar sumimo, da gre za to (tako je pri skoraj vseh nezavestnih zaradi poškodbe), se mu po možnosti izognimo.
• Odstranimo ponesrečencu tujke iz ust. Ta postopek izvedemo le, če jih vidimo (npr. hrano, zob, protezo, kri ...). Pri tem pazimo, da mu s prstom ne gremo pregloboko v žrelo, saj lahko s tem sprožimo refleks bruhanja in zadušitev nezavestnega z njegovimi lastnimi izbljuvki.
• Dvig spodnje čeljusti s trojnim prijemom brez nagibanja glave nazaj je najprimernejši manever pri poškodovancih.
Preverjanje dihanja
izvedemo tako, da se, medtem ko držimo dihala nezavestnega sproščena, z ušesom nagnemo nad njegova usta in
• opazujemo dvigovanje prsnega koša
• poslušamo šum dihanja nad usti
•skušamo čutiti gibanje zraka pri morebitnem izdihu
Opazujmo 10 sekund; če ponesrečenec diha, ga obrnimo v položaj za nezavestnega. Če dihanja ne zaznamo ali pa je nenormalno – agonalno (občasni, neredni, posamezni vdihi), naj eden izmed očividcev takoj pokliče pomoč (tel. 112) oz. jo pokličimo sami, če drugih ni (seveda če smo v urbanem okolju, v katerem je hitra pomoč reševalcev dosegljiva). Če smo v dvomih, ali ponesrečeni diha ali ne, ravnajmo tako, kot da NE diha.
Hkrati pošljimo koga po najbližji polavtomatski defibrilator. Takoj po klicu se lotimo oživljanja. Začnimo z zunanjo masažo srca.
Zunanja masaža srca
Masiramo na tleh. Bolnik leži na hrbtu, pokleknemo ob strani prsnega koša. Dlan ene roke položimo vzdolžno s prsnico na sredi prsnega koša. Nanjo položimo dlan druge roke in sklenemo prste obeh. Z iztegnjenima komolcema pritiskamo navpično navzdol na prsnico, da se ta ugrezne vsaj 5 cm globoko (ne več kot 6). Stisk naj traja enako dolgo kot popustitev. Popustiti moramo toliko, da se prsni koš vrne v izhodiščni položaj, vendar rok ne odmikamo s površine prsnega koša. Masiramo s frekvenco vsaj 100 pritiskov na minuto (ne več kot 120). Naredimo 30 pritiskov, nato damo dva umetna vpiha.
Umetno dihanje
Umetno dihanje dajemo tako, da nezavestnemu nagnemo glavo nazaj. S palcem in kazalcem roke, ki smo jo položili na čelo, zatisnemo nosnici, s prsti druge roke pa privzdignemo brado in odpremo usta. Zajamemo sapo , z ustnicami zaobjamemo usta nezavestnega in enakomerno vpihujemo vanje. Vpih naj traja 1 sekundo, količina vpihnjenega zraka naj bo 0,5 – 0,6 litra; toliko da opazimo viden dvig prsnega koša. Po vpihu odmaknemo usta od njegovih, glavo mu držimo v enakem položaju in opazujemo spuščanje prsnega koša – počakamo na izdih. Medtem znova zajamemo sapo in takoj ponovimo vpih. Nato nemudoma prestavimo roki na prsni koš in nadaljujemo z zunanjo masažo srca. Za dva umetna vdiha ne smemo porabiti več kot 5 sekund vsega skupaj. Če z umetnim dihanjem kljub popravkom položaja glave in drugim poskusom sprostitve dihalnih poti nismo bili uspešni, nemudoma nadaljujmo z zunanjo masažo srca in ne izgubljajmo časa z nadaljnjimi poskusi predihavanja.
Za umetno dihanje lahko uporabimo tudi žepno obrazno masko – v tem primeru se za umetno dihanje postavimo za glavo bolnika.
