Gorska pokrajina
Iz Kolorocnik
Gorske pokrajine so območja pomembnih virov pitne vode, obnovljivih virov energije, rudnin, gozda in kmetijskih pridelkov. So del občutljivega planetarnega ekosistema, območje neprecenljive biološke raznovrstnosti in osupljivih prilagoditev na zahtevne razmere ter življenjski prostor (ogroženih) rastlinskih in živalskih vrst. V preteklosti so bile zaznamovane s slabo prometno prehodnostjo in obmejnostjo, saj po gorah pogosto potekajo jezikovne, kulturne, narodnostne in državne meje. Ta območja so se ohranila kot starodavna žarišča bogate kulturne dediščine domačega prebivalstva. V zadnjih desetletjih so gorske pokrajine postale turistično in športno rekreativno območje, ki ga vsako leto obiščejo milijoni ljudi.
Če v Sloveniji primerjamo gorska območja z drugimi pokrajinskimi tipi, so najopaznejša zaradi izoblikovanosti površja oziroma razčlenjenosti. Na kratke razdalje se menjavajo globoko vrezane široke ledeniške doline, utesnjene soteske in povirne grape, gozdnata strma pobočja, uravnane kraške planote in podi, goli priostreni vrhovi s prepadnimi stenami, ledeniške krnice in slapovi, žive planine in zaraščajoče se košenice. Gorska območja označujejo tudi posebne podnebne, vodne in rastne razmere.
Od gorskih območij je odvisna polovica človeštva, saj v njih živi približno 10 % svetovnega prebivalstva, okrog 40 % pa jih živi v niže ležečih porečjih. Prebivalstvo gorskih pokrajin je večinoma revno, slabo izobraženo, živi v slabih higienskih razmerah ob pomanjkljivi zdravstveni oskrbi in se preživlja s samooskrbnim poljedelstvom, ekstenzivno živinorejo, gozdnimi sadeži in gozdarstvom. Zaradi velikih prebivalstvenih in gospodarskih pritiskov prihaja na velikih površinah, od Andov do Himalaje ter od Urala do Jezerskega višavja, do zaskrbljujočih sprememb gorskih pokrajin in njihovih sestavin. Uničevanje gozda, čezmerna paša in erozija, ki jo sproža obdelovanje za poljedelstvo manj primernih površin, zemeljski plazovi, globalno onesnaževanje (na primer onesnaževanje zraka iz več sto kilometrov oddaljenih industrijskih območij) ter nagla izguba habitatov in genske raznovrstnosti so degradacijski procesi, ki ogrožajo nosilno sposobnost gorskih območij. Tudi turizem in športna rekreacija, ki ustvarjata nova delovna mesta in gorskim pokrajinam prinašata pomemben prihodek, s svojim nepremišljenim razvojem marsikje po svetu ogrožata prav tiste danosti, ki jima omogočajo obstoj. Čeprav so bila gorska območja v preteklosti prva deležna zakonske zaščite (narodni parki) to za njihov nadaljnji obstoj ne zadošča več.
Vsebina
|
Naravne značilnosti gora
Razgibanost površja
Površje je vrhnji del Zemlje, ki ga lahko opišemo z nadmorsko višino, naklonom in ekspozicijo. Z njimi so tesno povezane podnebne, prstne in vegetacijske značilnosti pokrajine, vplivajo pa tudi na poselitev in rabo tal.
Nadmorska višina
Nadmorska višina je navpična oddaljenost od namišljene ravnine povprečne morske gladine podaljšane na kopno. Imenujemo jo tudi absolutna nadmorska višina. Skupaj z zemljepisno širino in dolžino določa lego vsake točke v pokrajini. Njene hitre spremembe so poglavitna značilnost gorskega sveta. Poleg absolutne poznamo še relativno nadmorsko višino, ki je za hojo v gore celo pomembnejša, saj določa dejansko višinsko razliko med dnom dolin in vrhovi ali med vrhom in bližnjim sedlom. Povprečna nadmorska višina Slovenije je 557 m (svetovno povprečje je 870 m), največji razpon nadmorske višine med Triglavom (2864 m) in podvodnim Triglavom (najnižja točka slovenskega morja je –37 m) pa je 2901 m. Slabih 90 % površja Slovenije je nižjih od 1000 m, le 0,4 % pa ga sega prek 2000 m.
Naklon
Značilnost vsakega neravnega površja je naklon (nagnjenost, strmina) oziroma kot med smerjo zvišanja ali znižanja površja in vodoravno ravnino. Izražen je v stopinjah ali odstotkih. Ravno površje ima naklon 0° ali 0 %, navpična stena pa 90° ali 100 %. Povprečni naklon Slovenije je 13°. Naklon z nadmorsko višino na splošno narašča.
Ekspozicija
Tudi ekspozicija (izpostavljenost) površja je značilnost vsakega neravnega reliefa in opredeljuje kot med severom in smerjo gledanja od višje nadmorske višine proti nižji. Izražena je z azimutno oznako od 0 do 360° v smeri urinega kazalca, s stranmi neba, govorimo pa tudi o prisojnih (sončnih) in osojnih (senčnih) legah. Ekspozicija vpliva na količino sončne energije, ki jo prejme površje. Vpliva na navlaženost oz. osušenost pobočja, na trajanje snežne odeje ali na predelanost snega. Pomembna je za poselitev in rabo tal, saj vpliva npr. na razporeditev vinogradov (ti imajo v Halozah južno lego, gozd pa severno), gozda (delež se manjša od severnih proti južnim legam), naselij (gostota se veča od severnih proti južnim legam) in smučišč (severne lege imajo dlje snežno odejo). Na ekspozicijo močno vpliva slemenitev. Ta v slovenskem alpskem svetu poteka v smeri vzhod–zahod, zato tam prevladujejo severne in južne lege. V dinarskem svetu prevladuje slemenitev severozahod–jugovzhod, zato ima večina površja severovzhodne in jugozahodne lege.
Nastanek gora
Za planinstvo je zagotovo najpomembnejše vzpeto površje. Proces njegovega nastajanja imenujemo orogeneza (gr. oros: gora), ob tem pa moramo poznati sestavo Zemlje, ki jo sestavljajo skorja, plašč in jedro. Del zgornjega plašča in skorjo, ki jo delimo na kontinentalno in oceansko, imenujemo litosfera. Ta plava na astenosferi, v kateri so kamnine zaradi visokega tlaka in temperature blizu tališča, zato je v skoraj gnetljivem stanju, le manjši del pa je magma. Litosfera je sestavljena iz več ločenih kosov, ki se premikajo in jih imenujemo litosferske plošče. Vzroke in posledice njihovih premikov obravnava teorija o tektoniki plošč. Čeprav se litosferske plošče premikajo zelo počasi, le nekaj centimetrov na leto, so v milijonih let prepotovale velike razdalje.
Konec paleozoika (perm) so bili vsi deli Zemljine skorje že drugič združeni v Pangeo. Ta enotni prakontinent je v triasu razpadel na dva dela: severnega (Lavrazija) in južnega (Gondvana). Vmes je nastal ocean Tetida, ki je obstajal od paleozoika do starejšega terciarja. V tem času so se v njem več tisoč metrov na debelo odlagali debeli skladi sedimentov. Zaradi teže so se pogrezali in se zaradi povišane temperature in pritiska postopno spreminjali v sedimentne kamnine. V mezozoiku sta
Lavrazija in Gondvana začeli razpadati. Zaradi premikanja in približevanja razpadlih delov so se v terciarju iz oceana Tetida dvignile velike gorske verige: Atlas, Pireneji, Apenini, Alpe, Karpati, Kavkaz in Himalaja. Ob tem je prihajalo do prekristaljenja kamnin v metamorfne kamnine ter vdorov globočnin in predornin. Gorotvorno gubanje, ki se je začelo v juri in je doseglo vrh v terciarju, imenujemo alpidska orogeneza ali alpidsko gubanje, tako nastala gorstva pa označujemo kot mladonagubana. Ta orogeneza delno traja še danes, saj Afriška plošča še vedno pritiska pod Evrazijsko. Ostanek nekdanjega oceana Tetida je današnje Sredozemsko morje. Mladonagubani gorstvi sta tudi Skalno gorovje v Severni Ameriki in Andi v Južni Ameriki.
Premikanje plošč spremljajo vulkanska dejavnost in potresi. Vulkani lahko izbruhajo velike količine gradiva, to dokazujejo tudi najvišje gore v Afriki. Potresi se najpogosteje pojavljajo na robovih litosferskih plošč v t. i. ognjenem obroču na obrobju Tihega oceana in v pasu, ki sega od Sredozemskega morja prek Bližnjega vzhoda do Himalaje in Indonezije in se severno od Avstralije stika s Tihooceanskim ognjenim obročem.
Zaradi velikih napetosti, ki so posledica globalnega gibanja litosferskih plošč, se kamnine gubajo in lomijo. Tako v skorji nastajajo prelomi oziroma porušitve trdnosti večjih razsežnosti. Ti povzročijo premik kamninskih blokov (centimetrskega ali večkilometrskega), ki ga zaznamo kot potres. Nekateri prelomi so aktivni že milijone let in jih na površju spoznamo po premaknjenih plasteh in zdrobljenih kamninah ob prelomni ploskvi. Prelomi imajo pri oblikovanju površja pomembno vlogo, saj se na njihov potek pogosto navezujejo doline, v katerih so reke vrezale strugo vzdolž zdrobljene prelomne cone.
Iz ugreznjenega bloka med prelomoma nastaneta tektonski jarek in kotlina, iz dvignjenega bloka pa pogorje – grudasto gorovje. Takšna so stara gorstva, ki so nastala v paleozoiku in jih imamo na vseh celinah. Po gubanju so bila podvržena dviganju in ugrezanju ob prelomih ter zunanjim dejavnikom, ki so jih predvsem znižali in uravnali. Zaradi videza in višine si zaslužijo ime sredogorja. To so Skandinavsko gorovje, Škotsko višavje, sredogorja Nemčije in Češke …
Kamnine slovenskega alpskega sveta
Kamninsko sestavo poiščite na geološki karti Slovenije, obseg alpskega sveta pa se nanaša na členitev, objavljeno v Geografskem atlasu Slovenije (1998). Glede na nastanek ločimo tri skupine kamnin:
Magmatske kamnine
Večina kamnin na Zemlji (80 %) je nastala iz ohlajene in strnjene magme. Glede na nastanek ločimo tri vrste magmatskih kamnin, ki v Sloveniji pokrivajo 3 % (v alpskem svetu je takšnih 8 % kamnin):
- globočnine nastanejo, kadar se magma strdi pod površjem. Najdemo jih na Pohorju. Takšni kamnini sta granodiorit in čizlakit (ta nosi ime po kraju Cezlak; gre za edino znano najdišče na svetu), ki ju uporabljajo kot okrasna kamna. Granodiorit s Pohorja kamnoseki pogosto imenujejo kar pohorski granit ali tonalit. V resnici pa imamo pravi granit v Sloveniji le v okolici Črne na Koroškem;
- žilnine nastanejo, če se magma vtiska v razpoke v Zemljini skorji. V Sloveniji jih najdemo kot pegmatitne žile v okolici Raven na Koroškem;
- predornine ali vulkanske kamnine nastanejo, kadar magma prodre na površje. Predornine so bazalt, andezit, dacit ... Pri nas so pogosti tufi, ki so ognjeniškega izvora, po načinu nastanka pa so sedimenti, saj so nastali s sprijetjem vulkanskega pepela. Najdemo jih zlasti na Smrekovcu in pri Peračici na Gorenjskem.
Sedimentne kamnine
V Sloveniji pokrivajo kar 93 % površja in so najbolj razširjene (v alpskem svetu prekrivajo 83 % površja). Glede na nastanek ločimo kemične in piroklastične sedimentne kamnine, za naš gorski svet pa so najpomembnejše biokemične in mehanske ali klastične kamnine.
Mehanske ali klastične sedimentne kamnine
Sestavni deli teh kamnin so nastali kot posledica učinkovanja zunanjih vplivov na obstoječe kamnine, torej procesa preperevanja. Večino preperelega gradiva raznašajo vode, veter in ledeniki. Po prenosu se kamnina odloži v rečnih dolinah, jezerih in morjih. Glede na velikost zrn ločimo grušč, prod, pesek, melj in glino. Največ jih je na ravninskem svetu ob največjih rekah. To slabo sprijeto gradivo se v procesu diageneze sprime v trdno kamnino. Tako so nastali glinavec (njegova pogosta značilnost je skrilavost oziroma lomljenje v ploščah), meljevec, peščenjak, konglomerat (ta nastane z vezavo zaobljenega proda) in breča (ta nastane z vezavo ostrorobatega grušča). Mednje uvrščamo tudi kamnino tilit, ki nastane s sprijetjem ledeniških usedlin.
Biokemične sedimentne kamnine
Med te uvrščamo obsežno skupino karbonatnih kamnin. V Sloveniji je največ apnenca, ki pokriva dobro četrtino površja (v alpskem svetu 24 %) in dolomita na dobri desetini površja (v alpskem svetu 15 %). Večina organizmov gradi svoj skelet iz kalcijevega karbonata ali silicijevega dioksida (kremenice). Po odmrtju se njihovi skeleti usedajo na dnu sedimentacijskega bazena, na katerem se lahko tudi ob pomoči tektonskega delovanja začne proces diageneze. Trdni deli ostankov živih bitij pri tem okamnijo in se ohranijo v kamnini – imenujemo jih fosili. Če jih je v kamnini veliko, dobijo po njih ime – školjkoviti, koralni ali foraminiferni apnenec. Velike porabnice apnenca so bile korale in njihove bližnje sorodnice stromatopore, ki so gradile grebene in trate. Iz grebenskega apnenca so Virnikov Grintavec, Stegovnik, vrhnji del Triglava, vrh Begunjščice, Razorja in Briceljk.
Da je bilo na območju današnjega alpskega sveta res Tetidno morje nam poleg fosilnih ostankov pričajo tudi lepo razviti skladi apnenca in dolomita, iz katerih so zgrajeni nekateri vrhovi in ki jih lahko neposredno opazujemo, npr. v Severni triglavski steni. Gre za plastoviti dachsteinski apnenec z značilnimi velikimi megalodontnimi školjkami, pogosto s srčastimi prerezi. Skupaj z masivnim grebenskim apnencem dajeta glavni pečat Julijcem. Plasti dachsteinskega apnenca so debele skoraj 1500 metrov, grebenskega apnenca pa do 500 m, oba pa sta zgornje triasne starosti. Iz usedlin, ki so bile bogate s skeleti iz kremenice, so nastali roženci. Gre za trde masivne kamnine različnih barv, ki jih sestavlja mikrokristalni kremen. Pojavljajo se v plasteh ali kot različno veliki gomolji in jih najdemo v dolini Bale na Prevali; menjavajo se s plastmi apnenca. Pogosti so tudi v Dolini sedmerih Triglavskih jezer.
Metamorfne kamnine
Gre za kamnine, nastale s preobrazbo sedimentnih in magmatskih kamnin v globljih delih Zemljine skorje, kjer so zaradi visokih temperatur in pritiskov postale neobstojne. V Sloveniji jih najdemo na 4 % površja (v alpskem svetu jih je 10 %), in sicer na Pohorju, Strojni in Kozjaku, ki so odrastki Vzhodnih Alp, geološko pa del Centralnih Alp, v katerih prevladujejo metamorfne kamnine, kot so blestnik, gnajs in filit. Že Rimljani so na Pohorju izkoriščali marmor, ki nastane, če metamorfoza zajame apnence in dolomite. Čisti so bele barve, če pa vsebujejo primesi, so lahko rahlo obarvani. Beseda marmor se pogosto napačno uporablja za različne vrste okrasnih apnencev (npr. podpeški marmor, hotaveljski marmor).
Preperevanje, erozija in denudacija
Za nastanek gorovij je pomembna tektonika, njihov trenutni izgled pa je povezan z delovanjem zunanjih sil. Preperevanje, erozija in denudacija začnejo delovati takoj, ko so gorovja dvignjena. Preperevanje je razpadanje in razkrajanje kamnine na mestu samem. Pomembno je, ker trdno kamnino razdeli na manjše delce in s tem omogoči njihovo odnašanje. Na intenzivnost preperevanja poleg kamninske zgradbe vplivajo predvsem količina in razporeditev padavin, povprečna letna temperatura in število letnih prehodov temperature nad in pod ledišče. Delci, ki jih preperevanje loči od kamninske podlage, so izpostavljeni delovanju različnih procesov, ki premikajo delce pretežno v smeri navzdol. Premikanje poteka neposredno zaradi težnosti ali pa jih prenaša gibajoča snov (voda, zrak, led).
Razgaljanje površja kot posledico vzajemnega delovanja preperevanja in odnašanja gradiva na nagnjeni površini imenujemo denudacija. Gradivo se premika po pobočjih navzdol zaradi pobočnih procesov.
Denudacija deluje ploskovno, v nasprotju z njo pa erozija deluje linijsko. Erozija je dolbenje, razjedanje in odnašanje kamnine in preperine zaradi delovanja ledenikov, vetra in zlasti vode.
Poledenitev in ledeniško preoblikovanje površja
Podnebje se je v Zemeljski zgodovini stalno spreminjalo – ohlajalo in segrevalo – tako da so ledeniki v preteklosti pokrivali tudi več kot 30 % celotnega površja. Noben dogodek v mlajši geološki zgodovini pa ni imel na Zemljo takšnega vpliva kot prav zadnja ledena doba, ki se je začela pred 2 milijonoma let in se končala pred kakimi 10.000 leti. To obdobje imenujemo pleistocen; v njem se je zvrstilo šest izrazitih ledenih dob z vmesnimi toplimi presledki, ki jih imenujemo medledene dobe. Takrat so se ledeniki krčili.
Močne ohladitve podnebja v primerjavi z današnjo so povzročile padec srednje letne temperature za 5–8 °C. Ločnica večnega snega se je v Julijskih Alpah znižala od 2700 m do višine 1200 m. V Sloveniji so bili največji ledeniki Dolinski, ki je segal po današnji dolini Save Dolinke, Bohinjski (združila sta se pri Radovljici) in Soški ledenik, ki je segal po dolini Soče do Mosta na Soči. Manjši ledeniki so bili še v Kamniško-Savinjskih Alpah (v Logarski dolini, Robanovem kotu, Kamniški Bistrici in v dolini Kokre) ter v Karavankah, nekoliko pa so bili poledeneli tudi najvišji deli Trnovskega gozda in Snežnika. Seveda pa v naših gorah lahko opazujemo še druge posledice njihovega delovanja: morene (npr. pri Stari Fužini, Bavšica), grbinaste travnike (na Pokljuki, Uskovnici, v Radovni), ledeniška jezera (Blejsko, Bohinjsko, Krnsko jezero), koritaste U doline (Vrata, Trenta, Logarska dolina, Završnica …), obvisele doline – čez pobočje pogosto pada slap (npr. Peričnik, Čedca), krnice (Amfiteater pod Dovškim križem, Okrešelj nad Logarsko dolino), ledeniške balvane (Sivnica, Lepi kamen in Žagana peč v Kamniški Bistrici), vintgarske soteske (blejski Vintgar, korita Mostnice, Veliki in Mali Predaselj …)
Zadnje hladnejše obdobje, za katero je bilo značilno napredovanje vseh alpskih ledenikov, je bilo med sredino 14. in 19. stoletja in ga imenujemo mala ledena doba. Iz tega obdobja sta se v Sloveniji ohranila Triglavski ledenik in ledenik pod Skuto, najbolj jugovzhodno ležeča ledenika v Alpah. Ime si zaslužita le še zaradi precej večjega obsega v bližnji preteklosti. Oba ledenika redno merijo od leta 1946. Površina Triglavskega ledenika je bila ob začetku meritev (leta 1952) 12,5 ha, v letu 2003 pa so namerili samo še 0,7 ha. Ledenik pod Skuto se je v tem času prav tako skrčil s 3 ha na 0,7 ha.
Podnebje, vode, prsti in rastje
Glede na vse doslej opisano je razumljivo, da se tudi druge naravne sestavine gorske pokrajine razlikujejo od tistih v ravninskih pokrajinah. Gorsko podnebje je odvisno od nadmorske višine, ekspozicije, slemenitve, prevladujočih vetrov in oddaljenosti od morja. Temperature se z nadmorsko višino znižujejo (0,65 °C na 100 višinskih m), prav tako zračni tlak, značilna so tudi velika dnevna temperaturna nihanja. Čist in redkejši zrak lahko vpije manj sončnega sevanja, velik del sevanja se tudi odbije od svetle, zasnežene ali skalnate podlage. V gorah prevladujejo orografske padavine, količina padavin narašča z nadmorsko višino in se zmanjšuje od zahoda proti vzhodu, bolj namočene so privetrne strani. Stalni spremljevalci gorskega vremena so povečana oblačnost, pogosti in močni vetrovi, megla ter sneženje. Tipični so pobočni vetrovi in fen.
Poznavanje pokrajinskih sestavin rečnega površja nam koristi pri preglednem orientiranju v pokrajini, poznavanje posameznih značilnosti gorskih vodotokov (smer in strmec rečnega toka, ki vpliva na hitrost), pa nam lahko pomembno obogatita védenje o pokrajini, saj je »v vodi raztopljena vsa pokrajina.« Gledano v celoti določajo v Sloveniji višino potokov in rek prvih šest mesecev v letu snežni zadržek, nato tri mesece izhlapevanje, oktobra in novembra pa močne padavine.
Gorski vodotoki imajo hudourniško naravo (nestalen tok, ki ima izrazit strmec) in svojo erozijsko moč pokažejo ob obilnih padavinah. Zaradi kraškega pronicanja imajo vode, ki se pojavljajo v vznožju apnenčastih masivov kot izdatni kraški izviri, manjšo samočistilno sposobnost kot tekoče površinske vode. Za planinsko rabo so pomembne informacije o mokrotnih površinah, na katerih je hoja zunaj urejenih poti skoraj nemogoča (takšni sta na primer visoko barje Šijec na Pokljuki in območje Lovrenških jezer na Pohorju). Raziskave kakovosti ledeniških visokogorskih jezer kažejo zaskrbljujoča znamenja onesnaženosti.
Prsti so razen v dnu dolin in kotlin slabo razvite, skeletne, vsebujejo malo organskih snovi, zato so slabo rodovitne. Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje pokaže v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih, gozdni meji, rabi tal (gojenje kulturnih rastlin) in poselitvi (najvišja kmetija v Sloveniji je kmetija Bukovnik pod Raduho na višini 1330 m). Rastlinske pasove od vznožja pobočij proti vrhovom sestavljajo gozdne, grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Na njihovo sestavo je močno vplival človek. Gozdna meja zaradi delovanja naravnih in človeških dejavnikov v Sloveniji poteka na višini od 1200 m do 1800 m (na južnih straneh poteka više kot na severnih), drevesna meja pa sega tudi do višine 1950 m. Zanimivo je, da je v Julijskih Alpah za kakšnih 100 m višja kot v Kamniško-Savinjskih Alpah. Na splošno gozdno rastje v povezavi z razgibanim površjem dviguje doživljajsko vrednost gora, smo pa ob vzponu na vrh vseeno radi deležni skromnega plačila – odprtega in širokega razgleda.
Naravne in druge nesreče
Zaradi intenzivnih naravnih procesov se v gorskem svetu dogajajo številne naravne nesreče: potresi, zemeljski plazovi, usadi, skalni podori, blatno-gruščnati tokovi, snežni plazovi, poplave, obilno sneženje, suša, žled, veter in pospešena erozija. Pojem naravne nesreče je delno sporen, saj se v naravi nesreče ne dogajajo. Vsi naravni procesi, tudi naravne ujme, so le del naravnega dogajanja. Kot nesreče jih vidi šele človek, saj ogrožajo njegove posege v vzpeti svet.
Vzroki in povodi za nesreče so pogosto povezani z intenzivnejšimi padavinami in hitrimi temperaturnimi spremembami (poplave, zemeljski plazovi, blatno-gruščnati tokovi, snežni plazovi, erozija), s potresi (zemeljski in snežni plazovi, skalni podori), geološko zgradbo (zemeljski plazovi, skalni podori), naklonom (erozija, zemeljski in snežni plazovi, skalni podori) in človekom. V preteklosti se je človek znal prilagajati naravi, saj ni imel tehničnih sredstev, da bi se ji postavil po robu. A tudi naselja, ki so več stoletij stala na istem mestu, lahko prizadenejo velike naravne ujme. 17. 11. 2000 je blatno-gruščnati tok v Logu pod Mangartom terjal 7 smrtnih žrtev, porušenih in poškodovanih pa je bilo več kot 20 poslopij.
Med civilizacijskimi nesrečami v gorskem svetu so pomembnejši gozdni požari ter nesreče, povezane z dejavnostmi ljudi v gorah (gorske nesreče). Gozdni požari lahko nastanejo po naravni poti, npr. zaradi strel (te tudi same po sebi ogrožajo obiskovalce gora), večkrat pa je povod zanje neodgovorno ravnanje ljudi. To se kaže tudi v obremenjevanju virov pitne vode zaradi izlitja nevarnih snovi, divjih odlagališč odpadkov (»najprimernejša« so kraška brezna) ali nestrokovnega ravnanja z odpadnimi vodami planinskih koč. Pogosto se med vzroki gorskih nesreč navajajo precenjevanje kondicijskih sposobnosti, nepoznavanje površja in slaba priprava na turo. Te nesreče so velikokrat povezane s slabim poznavanjem gorske pokrajine, saj obiskovalcev gora v poznem poletju sicer ostanki snega na severnih straneh in v žlebovih ne bi smeli presenetiti ...
Družbene značilnosti gora
Poselitev gorskega sveta
Slovenski alpski svet je s povprečno 108 ljudi na km2 gosto poseljen (slovensko povprečje je 97 ljudi na km2), vendar je prebivalstvo zgoščeno predvsem na ravninah. Razlog so predvsem reliefne in podnebne prvine pokrajine (povprečni naklon znaša 18°, v alpskih visokogorjih pa celo 25°). V Cerkljanskem, Škofjeloškem, Polhograjskem in Rovtarskem hribovju je poseljenost približno 40 ljudi na km2, v Julijskih Alpah 20 ter v Kamniško-Savinjskih Alpah pa 24 ljudi na km2.
Kdaj so v Alpe začeli prodirati prvi lovci in nabiralci? Verjetno v toplejših obdobjih med ledenimi dobami. Prvi dokazi so stari približno 100.000 let. Sledi človeka iz obdobja prazgodovine najdemo v t. i. paleolitskih postajah Potočki ziljalki na Olševi in Divjih babah v Idrijskem hribovju. Prva stalna naselja so se v slovenskem alpskem svetu pojavila na prehodu v bakreno dobo na Savski ravnini. Ostanke iz železne dobe najdemo ne le v obeh večjih ravninah, pač pa tudi v dolini Soče, Baški grapi, Bohinju, Posavskem hribovju in na obrobju Pohorja. V dobi Rimljanov se je poselitev še bolj zgostila, predvsem na ravninah, gričevjih in ob pomembnih prometnicah. Samotne kmetije so bile že tedaj prevladujoča oblika poselitve, ponekod pa so nastali tudi zaselki. Z udori »barbarov« so se prvotni prebivalci umaknili v še teže dostopne predele.
Od naselitve Slovanov pa do 13. stol. so bila zasedena vsa razpoložljiva zemljišča na ravninah in ugodnejših prisojnih legah. Med 13. in 15. stol. je potekala višinska kolonizacija, ki se je usmerila v hribovje in gozdnata območja. Število naselij je takrat doseglo, ponekod pa celo preseglo število današnjih. Kolonizirani so bili Pohorje, Kozjak, Strojna, Velenjsko hribovje, Zgornja Savinjska dolina, v krpah pa tudi prisojna pobočja Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp, Škofjeloškega, Cerkljanskega, Polhograjskega in Rovtarskega hribovja, Posavsko hribovje med Litijsko in Ljubljansko kotlino ter dno Zgornjesavske doline. Z rovtarsko kolonizacijo v 16. stol., ki je bila usmerjena v obsežna gozdnata območja, se je obseg današnje poselitve Slovenije dokončno sklenil. Takrat je bila urejena tudi večina planinskih pašnikov. V tem obdobju je potekala poselitev v Trenti, v dolini Radovne, na Pokljuki, na pobočjih Golice, v višjih delih Cerkljanskega hribovja, na južnih pobočjih Bohinjskih gora nad Baško grapo in pod Ratitovcem, na območju Žirovskega vrha in delno v dolini Kokre. Pri obeh kolonizacijah je šlo pretežno za naselitev v obliki samotnih kmetij.
V slovenskem alpskem svetu živi približno polovica prebivalcev Slovenije, ki so zgoščeni predvsem na ravninah in v večjih naseljih po dolinah. Tu število prebivalstva stalno narašča, više ležeča in prometno odmaknjena območja samotnih kmetij in zaselkov pa se praznijo. V teh območjih se prebivalstvo stara, spreminja pa se tudi kulturna pokrajina, ki se lahko ohranja le s stalno kmetijsko rabo, ki upošteva krajevne geografske značilnosti in nosilno sposobnost okolja.
Gore kot gospodarski prostor
Glavni naravni viri slovenskega alpskega sveta so gozdovi, vodnate reke, zaloge podtalnice, rudišča (od premoga do urana), rodovitna kmetijska zemljišča na Savski in Savinjski ravnini, s snegom prekrita pobočja, primerna za zimski turizem, in ne nazadnje gorniško razgibana pokrajina, ki privablja turiste.
Sprva je bilo pomembno predvsem kmetovanje, v srednjem veku pa se je začelo tudi izkoriščanje gozda (na vodotokih so se pojavile žage). V 16. stol. se je razmahnilo fužinarstvo; marsikje je ostalo glavna gospodarska dejavnost do 19. stol. in pomeni začetek industrializacije gorskega sveta. Fužine so bile povezane s krajevnimi nahajališči železove rude (predvsem bobovca). Največ jih je bilo v Zgornjesavski dolini, Bohinju, pod severnimi obronki Jelovice, v Škofjeloškem hribovju, na vznožju Pohorja in v Mežiški dolini, posamične pa so delovale še v Trenti, dolini Kokre, Kamniške Bistrice, Voglajne ter Posavskem hribovju. Nanje še danes opozarjajo številna zemljepisna imena (npr. Stara Fužina v Bohinju).
V 18. in 19. stol. je bilo zlasti na obronkih Pohorja razvito izdelovanje stekla v glažutah. Tako fužinarstvo kot glažutarstvo sta spodbudila oglarstvo. V 19. stol. se je razvilo premogovništvo, gradile so se železniške povezave, na začetku 20. stol. pa tudi hidroelektrarne. V zadnjih desetletjih je kmetijska raba tal, s katero se je začelo gospodarjenje z gorskim svetom, močno upadla. Začela sta se procesa propadanja kulturne pokrajine in zaraščanja. Gozd danes prekriva že 65 % Slovenije, leta 1896 pa je bil njegov delež 41 %.
Prometna prehodnost
Kljub težji prehodnosti je slovenski alpski svet prometno zelo pomemben, saj vodita skozenj oba severna kraka avtocestnega križa, že v 19. stol. pa so čezenj zgradili železniške povezave. Z naraščanjem cestnega prometa se povečujejo tudi obremenitve okolja, tako zaradi trajne porabe prostora kot tudi zaradi izpušnih plinov in hrupa. Prebivalci s prometom močno obremenjenih dolin se cestnemu tovornemu prometu upirajo (odmevna je vsakoletna avgustovska akcija Ogenj v Alpah). Leta 1994 je kar 81 % vsega cestnega tovornega prometa v Alpah potekalo le po treh poteh (Brenner, Gotthard in Mont Blanc). Najpogostejši protesti prebivalcev so bili v zadnjih letih na prelazu Brenner (Tirolska). Pomen spet pridobiva železnica, ki naj bi v prihodnje nosila večino bremena tovornega prometa prek Alp.
Souporaba gorskega sveta
Do leta 1880 je prihajalo v Alpe malo turistov, tisti, ki so prišli, pa so bili bolj željni pustolovščin kot oddiha. Prvi razmah turizma, h kateremu veliko prispeva železnica, je prišel med letoma 1880 in 1914. V nasprotju z množičnim turizmom v drugi polovici 20. stol. je bilo turistov manj, bili so premožnejši in so ostajali dlje, tudi več mesecev. V tem času so zgradili v Alpah prve zobate železnice in prve hotele za potrebe aristokracije. Med obema vojnama se je spremenila struktura turistov, prevladal je srednji sloj in nastajali so manjši hoteli, oddajati pa so začeli tudi privatne sobe. Po drugi svetovni vojni se je tudi v Alpah zaradi vključitve najnižjih socialnih slojev začelo obdobje množičnega turizma. Na območju alpskega sveta so nastala območja počitniških hiš, ponekod so načrtno zgradili počitniška naselja, npr. v Ukancu ob Bohinjskem jezeru, na Pokljuki, Veliki planini, Katarini, Golem brdu, Zaplani in na vzhodnih obronkih Pohorja.
Razgibana gorska pokrajina privablja številne obiskovalce, saj jim ponuja obilo možnosti za oddih in rekreacijo. Ponudba na področju športa in rekreacije se je izjemno povečala: sredi sedemdesetih let je bilo v gorskem svetu ugotovljenih šest prostočasnih dejavnosti (glej tematski okvir), konec devetdesetih let pa kar 36 različnih dejavnosti. Zato si danes – zlasti v planinskih organizacijah – prizadevamo za turizem, ki temelji na naravnih vrednotah in ne posega agresivno v naravo, hkrati pa zagotavlja dohodek predvsem domačemu prebivalstvu. Rekreacija, ki jo tak turizem vključuje, ohranja naravne vire in človeka duhovno povezuje z naravo.
Slovenski alpski svet
Alpski svet v Sloveniji členimo na alpska visokogorja, alpska hribovja in alpske ravnine. Alpska visokogorja so Julijske Alpe, Kamniško-Savinjske Alpe, Zahodne Karavanke in Vzhodne Karavanke. Prvi gorski skupini sta mogočni in razčlenjeni z globokimi ledeniško preoblikovanimi dolinami. Na obrobjih ležijo izrazite zakrasele in gozdnate planote Pokljuka, Mežakla, Jelovica, Velika planina, Dleskovška planota, Golte (Govte), Menina in Dobrovlje, bolj v osrčju pa so nad gozdno mejo tudi zakrasele uravnave (Kaninski, Rombonski, Triglavski, Kriški, Veliki in Mali podi). Karavanke so izrazito podolgovato gorovje, visokogorsko le v skrajnem vršnem delu, ki se proti vzhodu nadaljuje v sredogorje.
Alpska hribovja so Cerkljansko, Škofjeloško, Polhograjsko in Rovtarsko hribovje v zahodnem delu alpskega sveta, obsežno Posavsko hribovje v osrednjem in vzhodnem delu ter Velenjsko in Konjiško hribovje s Paškim Kozjakom, Stenico in Konjiško goro na severovzhodu. Še bolj na severovzhodu so Pohorje, Strojna in Kozjak ter južni odrastki Centralnih Alp, v katere so zarezane Dravska, Mislinjska in Mežiška dolina. Bolj gričevnati sta Ložniško in Hudinjsko gričevje.
Alpski ravnini sta Savinjska ravan, dno Celjske kotline, razčlenjeno z rečnimi terasami, in bolj pestra Savska ravan na dnu Ljubljanske kotline, ki jo sestavljajo gričevja (Dobrave, Tunjiško gričevje) in hribovja (šmarnogorsko-rašiški osamelci, Blejski kot), predvsem pa ravnine z rečnimi nanosi, oblikovanimi v terase (Dežela, Kranjsko, Sorško in Ljubljansko polje, Kamniškobistriška ravan). Manjše kotline so razpršene tudi drugod po visokogorju (Bovška kotlina, Bohinj) in sredogorju (Velenjska/Šaleška dolina), Slovenjgraška, Mozirska, Litijska, Žirovska in Tolminska kotlina).
Sklep
Poznavanje gorske pokrajine izboljšuje našo varnost in doživljanje gora. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost na površju. Skupki takšnih doživetij so prav gotovo stare planinske poti, na katerih odkrivamo naravne prehode in ob tem občudujemo iznajdljivost in domiselnost pri iskanju najboljše rešitve. Zavedati pa se moramo, da je narava živa in da se ves čas spreminja.
Slovar v članku uporabljenih izrazov:
ALPIDSKA OROGENEZA je gorotvorno gubanje, ki ga sestavlja več orogenetskih faz; začela se je v juri in svoj vrh dosegla v terciarju, ko so nastala vsa velika mladonagubana gorstva na Zemlji.
ASTENOSFERA je del zgornjega Zemljinega plašča, ki sega od 100 do 700 km v globino. Kamnine so v njej zaradi visokega tlaka in temperatur blizu tališča v plastičnem stanju, le manjši del je magma.
GONDVANA je južni del Pangeje, ki so jo sestavljala stara jedra današnje Južne Amerike, Afrike, Madagaskarja, Prednje Indije, Avstralije in Antarktike.
KENOZOIK imenujemo novi zemeljski vek, ki vključuje obdobje zadnjih 65 milijonov zgodovine Zemlje.
LAVRAZIJA je severni del Pangeje, ki so jo sestavljala stara jedra današnje Severne Amerike, Evrazije in Grenlandije.
LITOSFERA (gr. litos, kamen, sfaira, krogla) je Zemljina skorja in del zgornjega plašča, nekako do globine 80-100 km. Že ime pove, da je sestavljena iz kamnin, torej po večini v trdnem stanju. Lahko bi jo imenovali tudi kamninski ovoj Zemlje.
LITOSFERSKE PLOŠČE; litosfera je sestavljena iz več ločenih kosov, ki jih imenujemo litosferske plošče in se prilegajo druga drugi kot v orjaški sestavljanki.
MEZOZOIK imenujemo srednji zemeljski vek, obdobje med paleozoikom in kenozoikom, ki je trajalo od približno 245 milijonov let do 65 milijonov let.
MLADONAGUBANA GORSTVA imenujemo tista, ki so nastala v novem zemeljskem veku, z začetkom pred približno 65 milijoni let, in še vedno nastajajo (Himalaja, Alpe, Skalno gorovje, Andi …).
OROGENEZA (gr. oros, gora), gorotvornost, je proces v Zemljini skorji, pri katerem se dvignejo gorske verige. To so tektonski procesi, do katerih prihaja zaradi premikov litosferskih plošč.
PALEOZOIK imenujemo zemeljski stari vek, obdobje, ki se je začelo pred kakimi 570 milijoni let in se končalo pred približno 245 milijoni let.
PANGEA je Prazemlja, velikanski kontinent, ki sta ga skupaj sestavljali Gondvana in Lavrazija.
POTRES je nenaden, silovit premik kamnin v Zemljini skorji, ki je posledica vrste naravnih procesov – npr. premikov ob prelomih, vulkanskih izbruhov, podrivanja in trčenja litosferskih plošč.
PREDKAMBRIJ, tudi pravek, imenujemo najstarejši zemeljski vek, ki predstavlja najdaljše obdobje zgodovine Zemlje – skoraj 4 milijarde let. Obsega obdobje od nastanka Zemlje pred približno 4500 milijoni let do začetka paleozoika pred približno 570 milijoni let.
PRELOM je območje porušitve trdnosti večjih razsežnosti, ob kateri se lahko pride zaradi napetosti v Zemljini skorji do premaknejo kamninski skladi. Premiki so lahko navpični, vodoravni ali poševni.
TEKTONIKA (gr. tektonike, stavbna umetnost) je veda, ki preučuje zgradbo Zemljine skorje.
TEKTONSKI JAREK je udorina podolgovate oblike, ki nastane iz pogreznjenega bloka kamnin med dvema prelomoma.
Viri in literatura:
Prispevek povzet po: Miklavc Pintarič, S., Peršolja, B., Zorn, M., 2011: Gorska pokrajina. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str.
Narava Slovenije. Alpe, 2004. Ljubljana.
Slovenija. Pokrajine in ljudje, 1998. Ljubljana.
Slovenski alpski svet in alpska konvencija, 2003. Ljubljana.
