Gibanje v gorah
Iz Kolorocnik
Vse, kar je napisano v tem poglavju, vam bo v pomoč pri izvajanju potencialno nevarne dejavnosti. Pri hoji v gore in planine lahko padete, lahko vas zadene kamenje ali kosi ledu, lahko vas zasuje plaz, na vas vplivata mraz in sonce, vročina, izčrpanost in mnogi drugi dejavniki, ki lahko povzročijo poškodbe ali celo smrt. Zato se ne odpravljajte na ture, za katere predvidevate, da jim ne boste kos ali da bi bile na meji vaših zmogljivosti. Upoštevajte tudi pravilo postopnosti – začnite z lahkimi in nezahtevnimi turami in šele potem, ko si pridobite dovolj ustreznih izkušenj in kondicije, se podajte na zahtevnejše ture.
To poglavje ni nadomestilo za usposabljanje na tečajih, ki jih vodijo pooblaščeni inštruktorji, niti ni napisano z namenom, da bi nadomestilo vašo osebno oceno in ukrepanje. V naravi je namreč neskončno veliko različnih situacij in vsaki ustreza le ena najboljša možnost. Ta pa je odvisna tudi od posameznika. Tako je lahko nekaj, kar je za nekoga odlično, za drugega samo dobro, za tretjega pa celo nevarno. Možnosti je toliko, da se jih preprosto ne da vseh obdelati in zapisati v učbenik. Zato jih je prikazanih samo nekaj in za te smo poiskali rešitve, ki naj bi bile v večini primerov najugodnejše, predvsem za varnost. Lahko da v katerem primeru niso. To mora presoditi vsak sam. Zato vse naprej zapisano velja predvsem kot PRIPOROČILO in ne kot predpis ali zakon. V praksi je dopustna in priporočljiva uporaba vsega, kar je varno, kar deluje, kar uporabnik obvlada in kar ne škoduje drugim.
Vsebina |
Osnovna pravila gibanja
Tempo, počitki
V planinstvu velja splošen normativ, da po vodoravni, gladki poti prehodimo kilometer v 10–15 minutah, v uri pa se dvignemo za 300–400 m oziroma spustimo za 400–600 m. Pri tem smo takrat, ko smo sami, navadno hitrejši, kot če gremo v skupini. Število korakov, ki naj bi jih pri tem naredili na minuto, je 55–60, torej približno vsako sekundo en korak. S takim načinom hoje oziroma tempom bomo lahko hodili tudi več kot 6 ur na dan.
Najbolje pa je, če nam tempo oziroma hitrost hoje določa srce, in sicer tako, da med našim gibanjem enakomerno bije. Utrip srca naj bo, odvisno od naše starosti, treniranosti in trenutne kondicije, nekje med 80 in 140 utripi na minuto. Predvsem je pomembno, da hodimo enakomerno. Prvi postanek po začetku hoje naredimo po 10–15 minutah, ko se ogrejemo na "delovno temperaturo". Takrat se ustavimo samo toliko, da slečemo odvečna oblačila.
Daljše počitke (vsaj pol ure) imamo na vsake 2 do 4 ure, odvisno od naše kondicije in dolžine ture. Med njimi pojemo tudi manjše, lahke obroke hrane in popijemo toliko pijače, da nadomestimo večino znojem izločene tekočine.
Medsebojna razdalja, srečevanje
Razdalja do našega predhodnika naj bo vsaj meter oziroma tri do štiri korake, da se ne zaletimo vanj, če se nenadoma ustavi . To še posebej velja za hojo navzdol, saj bi ob premajhni medsebojni razdalji padec enega pomenil tudi padec drugega.
Kadar med hojo uporabljamo palice, mora biti razdalja večja, najmanj dva metra oziroma pet do šest korakov, da preprečimo, da bi nas palica našega predhodnika, če bi zdrsnila s tal, zadela.
Načelno se umakne tisti, ki gre gor, da gre tisti zgoraj lahko dol. Vendar je veliko bolj priporočljivo, da se umakne tisti, ki mu je bolj laže – trenutek, dva počaka na kraju, kjer se lahko brez težav in nevarnosti srečata vzpenjajoči in sestopajoči. To velja tudi takrat, ko se srečujemo na vodoravnih delih poti.
Hoja v kopnem
Naš korak naj bo prožen, mehak. V načelu nogo redko povsem iztegnemo, ker tako ohranjamo prožnost in mehkost koraka. Izjemoma to lahko delamo tudi pri hoji navzgor. Načelno vedno stopimo na peto, se nato "povaljamo" prek podplata in se odrinemo s prsti. Pri tem na peto ne stopimo trdo, ampak mehko, s postopnim prenašanjem teže. Tudi odrivamo se mehko, ne sunkovito, da nam ne zdrsne oziroma pametneje porabljamo energijo. Tako hodimo po ravnem in, dokler ni prestrmo, tudi navzgor in navzdol.
Hoja po poteh
Kadar hodimo po poteh, res hodimo po njih in ne ubirajmo bližnjic. Ko hodimo v breg, delajmo kratke korake, da noga ne zdrsne. Nagnimo se naprej, tako da je vpadnica težišča bliže prstom. Hodimo čim bolj normalno: stopimo na peto, prenesemo težo čez podplat na prste in se odrinemo.
Pri sestopu velja enako pravilo: najbolje je, da stopamo na peto in težo prenesemo čez podplat na prste. Kolena morajo biti mehka, prožna, da amortizirajo sunke. Nikoli ne stopajmo na povsem iztegnjeno nogo, ampak naj bo vedno vsaj malo pokrčena, da se izognemo premočnim sunkom. Čim večja je strmina, tem krajši naj bodo koraki. Če je prestrmo za hojo z obrazom proti dolini, se obrnemo in gremo zadenjski. Pri tem si običajno pomagamo tudi z rokami – to pa je pravzaprav že plezanje.
Pri hoji po poteh stopajmo vedno čim bolj po sredi poti. Če pa vodi pot prečno na pobočje – to je v strminah običajno – pa obvezno stopajmo po notranjem robu poti. Hoja po spodnjem robu poti je lahko zelo nevarna, saj spodnji rob poti velikokrat ni dovolj utrjen, pod obremenitvijo lahko popusti in tako lahko zdrsnemo. Večja je tudi nevarnost proženja kamenja.
Hoja po brezpotju
Kadar hodimo po travnatih pobočjih, stopajmo na zgornji rob travne ruše. Če se prijemamo za travo, je poskušamo zgrabiti čim več in čim bliže korenin. Pri tem moramo biti še posebno pazljivi, ker se trava rada strga, pa tudi cela ruša se rada izpuli iz zemlje. Vendar se zavedajmo, da še tako velik šop trave v roki ne bo nikoli zadržal vse naše teže!
Kjer med travo raste rušje, ga lahko uporabimo za oprimke, vendar moramo prijemati veje dovolj blizu korenin, da se nam ne zlomijo.
Hoja po meliščih navzgor in povprek je navadno zelo utrujajoča, navzdol pa lahko tudi zelo nevarna. Zato se jim poskusimo čim bolj izogibati, razen takrat, ko so ustrezno "mehka" za hojo navzdol. Ko gremo gor po melišču, poskušajmo najti večje kamne, ki so trdneje zasidrani v tla in stopajmo na njihov zgornji rob. Če je melišče zelo sipko, delajmo stopinje tako, da s konico čevlja utrjujemo podlago. Če hodi kdo pred nami ali so v melišču stare stopinje, stopajmo vanje približno pet centimetrov nad njihovim zgornjim robom. Navzdol v mehkem grušču prestopamo tako, da grušč skupaj z nami drsi po podlagi.
Zaustavljanje zdrsa
Prvič: ohraniti moramo mirno kri. Drugič: takoj moramo ukrepati. Ukrepamo tako, da se obrnemo na trebuh in začnemo zaustavljati z rokami in nogami , lahko tudi komolci in koleni. Čeprav nam ta način povzroči bolečine – sicer jih začutimo šele pozneje (če preživimo) – je to vsekakor bolje, kot pa da se zaradi neukrepanja za vedno poslovimo ne samo od planin, ampak tudi od svojega življenja.
Drsenje lahko zaustavimo samo med drsenjem. Če nas začne preobračati ali vrteti, potem je zaustavljanje skoraj nemogoče. Vendar se ne smemo vdati, ampak se poskušajmo prekobaliti na trebuh, ker je to edini položaj, ki kolikor toliko omogoča zaustavljanje.
Uporaba planinskih palic v kopnem
Višino palic nastavimo glede na namen. Za boljše razgibavanje ramenskega obroča, večji trening rok, močnejši vdih in podobno morajo biti palice daljše. Za pomoč pri hoji in ravnotežje morajo biti palice krajše. Pri hoji navzdol naj bi bile v načelu daljše.
Palico držimo za ročaj. Glede uporabe jermenčkov je več različnih mnenj in pristopov, zato naj vsak izbere tisto, kar mu v danem položaju najbolj ustreza.
Planinske palice uporabljamo na tele načine
- Izmenično se opiramo na posamezno palico, pri tem pa se hkrati gibamo z nasprotnima okončinama (leva noga – desna roka).
- Opiramo na obe palici hkrati
- Pravilo treh opornih točk uporabljamo takrat, kadar je večja možnost zdrsa
- Opiranje na obe palici skupaj uporabljamo takrat, kadar grozi nevarnost zdrsa pri prečenju ali sestopanju
V praksi je najbolje, da uporabljamo vse štiri načine, odvisno od sveta, po katerem se gibljemo, razmer na njem in naše usposobljenosti. V prvih treh primerih postavljamo palice samo kakšnih 5–10 cm proč od svojega telesa.
Kadar palic ne rabimo, jih lahko pripnemo za stranske jermenčke na nahrbtnik. Pri tem potegnemo jermenčka čez ročaj, da držita palici na mestu.
VAŽNO! Zavedati se moramo, da so palice lahko samo ne ravno najboljša preventiva pred zdrsom. Pri zdrsu na gladki in trdi podlagi pa se z njimi NE MOREMO učinkovito ustaviti.
Plezanje v kopnem
Ko pridemo do sveta, v katerem je treba plezati, se moramo odločiti, ali bomo nadaljevali, ali bo pri tem potrebno že varovanje ali pa se bomo raje vrnili in poiskali drugo pot, po kateri ne bo treba plezati.
Pri plezanju si velja dobro zapomniti in tudi dosledno izvajati pet osnovnih pravil, ki so vsa enako pomembna: 1. Pravilo »plezanja« z očmi. 2. Pravilo pravilne telesne drže. 3. Pravilo preizkušanja oprimkov in stopov. 4. Pravilo pravilnega obremenjevanja oprimkov in stopov. 5. Pravilo treh opornih točk.
Vedno si v naprej ogledamo, kje in kako se bomo gibali – "plezamo z očmi". Najprej pregledamo vso smer, v kateri se bomo gibali, nato pregledamo smer do naslednjega stojišča, varovališča, mesta za počitek, nato naslednjih nekaj metrov in končno naslednji meter oziroma mesto, na katero bomo stopili, se prijeli. Pri tem iščemo primerne razčlembe za roke in noge in jim poskušamo že s pogledom oceniti tudi trdnost. Vedno moramo videti in vedeti vsaj za nekaj metrov vnaprej, kje bomo šli oziroma plezali.
Pri tem je priporočljivo, da opazujemo tudi svojega predhodnika. Seveda se moramo takrat dobro držati in dobro stati, da ne pademo. To opazovanje po navadi olajša izbiro smeri, oprimkov, stopov, pa tudi načina gibanja.
Telo mora biti pri plezanju v čim bolj pravilni telesni drži – navpičnem položaju. Tako imamo boljši pregled, stopi in oprimki so pravilneje obremenjeni. Če se nagibamo preveč iz stene, imamo sicer boljši pregled, vendar vlečemo oprimke ven in tudi porabljamo več energije. Če pa se nagnemo preveč k steni, lahko zdrsnemo, ker je zaradi smeri obremenitve podplatov potrebno večje trenje, da se čevelj obdrži na stopu. Pa tudi pregled nad nadaljevanjem je veliko slabši.
Vse oprimke in stope (skale, travo, rušje, kline, veje, pomagala in podobno) moramo, preden jih povsem obremenimo, preizkusiti. To storimo tako, da najprej z očmi preverimo, ali je oprimek oziroma stop trden, ali ima razpoke, ali je odpočen, ali je okoli njega krušljivo, ali je trhel, ali se maje in tako naprej. Nato potrkamo nanj, da slišimo, kako doni (votlo ali trdno) in ga vzvodno obremenimo, da vidimo, ali se premika, in podobno; s čevljem potrkamo po stopu in podobno. Šele po tem ga smemo previdno obremeniti. Nobenemu oprimku ali stopu ne smemo povsem zaupati, dokler ga ne preizkusimo!
Oprimke in stope obremenjujmo samo toliko, kolikor je treba. Ne vlečemo jih iz stene, ne obešamo se nanje brez potrebe. Zgodi se, da stop ali oprimek v določeni smeri obremenitve dobro drži, v drugi smeri pa se takoj izpuli.
Med plezanjem moramo biti v stiku s steno (se držati, stati), biti nanjo pritrjeni z najmanj tremi opornimi točkami in premikati samo eno okončino. Nikakor pa ne smemo premikati obeh rok ali obeh nog ali ene roke in ene noge hkrati. To pomeni, da se gibljemo tako, da od vseh štirih okončin v vsakem trenutku premikamo samo eno, preostale tri pa mirujejo. Če zdrsnemo na enem oprimku ali stopu ali se en oprimek ali stop utrga, je tako večja verjetnost, da bomo obstali na preostalih dveh.
Vsa ta pravila v načelu veljajo tudi za normalno hojo – vedno moramo najprej pogledati, kam bomo stopili, imeti moramo pokončno držo, preizkusiti stop in ga tudi ustrezno obremeniti. Pravilo treh opornih točk velja predvsem za plezanje. Takrat pa je treba razmisliti, ali se ni treba samovarovati (če so nameščena varovala) oziroma, ali ni potrebno varovanje.
Pri plezanju navzdol veljajo enaka pravila kot pri plezanju navzgor ali prečenju. Vedno najprej pogledamo in z očmi izberemo, kam bomo šli (plezali), za kaj se bomo prijeli in na kaj bomo stopili. Tudi tu mora biti telo čim bolj navpično in dosledno napredujemo (spuščamo) samo eno okončino, preostale tri mirujejo in nas držijo na steni. Seveda je obvezno preizkušanje stopov in oprimkov. Ker napredujemo z nogami naprej, s čevlji preizkušamo trdnost stopov. Obremenjevanje stopov in oprimkov mora biti ravno tâko kot pri plezanju navzgor – čim manj jih vlečemo iz stene in obremenjujemo jih samo toliko, kot je nujno potrebno.
Nikoli ne skačemo! Preplezamo tudi zadnjega pol metra!
Plezanje – hoja po zavarovanih poteh
Na zavarovanih poteh tako za ravnotežje kot za napredovanje občasno uporabljamo tudi roke. Torej plezamo. Zato za gibanje po takih poteh veljajo povsem enaka pravila kot za plezanje.
