Orientacija
Iz Kolorocnik
Orientacije oz. razveda se začnemo učiti že v zgodnjih letih svojega življenja. Že zelo zgodaj se naučimo ločevanja med levo in desno smerjo, gibanja naprej ali nazaj (v pravi smeri) proti izbranemu cilju. S sebi lastnim načinom življenja tako ves čas bolj ali manj zavestno razvijamo čut za orientacijo. Vsi znamo ločevati osnovne oblike v naravi (hrib, sleme, grapa itn.), vrste poti (po prehodnosti, kakovosti, uporabnosti). Tako si razvijamo dar opazovanja, občutek za razdalje in čas, spomin za reliefne oblike. To so temeljna znanja orientacije, ki so potrebna, da gremo na prvi sprehod po gozdu brez spremstva starejših. Ne glede na zadovoljivo znanje orientacije pa moramo vseeno tudi vedeti, kaj storiti, če se izgubimo.
Orientacija je sposobnost, da se znajdemo na neznanem terenu, pa naj bo to gozd, visokogorje, velemesto ali celo notranjost orientacijsko zahtevnega nadzemnega ali podzemnega objekta (na primer visoke stavbe ali podzemne jame). Z orientacijo se srečamo takrat, ko se znajdemo na nam neznanem terenu. Takrat je pomembno, da ves čas vemo, kje smo, in da znamo vsak trenutek najti pot do izbranega cilja.
Pojem orientacija izhaja iz besede orient, ki pomeni vzhod. V starem veku je bila najpomembnejša smer neba vzhod, po njem so nato določali preostale smeri neba, tudi karte tiste dobe so imele vzhod na vrhu. Določiti vzhod brez uporabe kompasa je bilo namreč takrat lažje kot določiti sever. Danes se kot osnovna smer uporablja sever, izvor imena orientacija pa nas opominja, kako stara je ta veda.
Osnovne zakonitosti orientacije so načelno povsod na Zemlji enake. Če orientaciji dodamo kaj posebnega ali neki dejavnosti lastnega, dobimo njeno podzvrst. Primeri za to so vojaška orientacija, taborniška orientacija in vsekakor tudi planinska orientacija.
Planinska orientacija je orientacija po hribovitem površju, nadgrajena s planinskimi dejavnostmi, kot so:
opazovanje okolice z namenom pridobivanja podatkov, potrebnih za orientacijo
hoja po markiranih in nemarkiranih poteh ter brezpotju
uporaba kompasa ter planinskih kart
izvajanje aktivnosti v skupinah
Pri orientaciji sta zelo pomembna pojma preglednost in natančnost. S preglednostjo označujemo grobo orientacijo, pti kateri ob pomoči glavnih značilnosti površja določamo približno stojišče in spremljamo nadaljnjo smer gibanja. S pojmom natančnost razumemo točno določanje stojišča na karti, ki se popolnoma ujema s stojiščem v naravi.
Zaželeno je, da se po neznanem terenu vedno gibljemo v skupini in da imamo več kart in kompasov, tako da lahko več pohodnikov hkrati preverja pravilnost smeri gibanja. Vsa topografska oprema naj bo ves čas pri roki, karte pa ustrezno zaščitene pred vremenskimi vplivi. Znanje orientacije brez karte nam ne koristi prav dosti.
Vsebina |
Geografska orientacija
Geografska orientacija pomeni hitro odkrivanje in določanje smeri neba z opazovanjem sonca, nebesnih teles, vplivov narave in vplivov človeka. Najpogosteje določamo sever, ker so z njim določene tudi preostale smeri neba (na desni je smer vzhod, na levi zahod in za nami jug).
Pomen geografske orientacije se je v zadnjem času zaradi mnogih novih in cenovno razmeroma lahko dostopnih tehničnih pripomočkov zmanjšal. Kljub temu pa je geografska orientacija še vedno temelj vse orientacije, saj si lahko z njenim dobrim poznavanjem le-te pridobimo veliko znanja za logično učenje in lažje razumevanje tehničnih lastnosti orientacije. Poleg tega nam lahko vrline, ki se jih naučimo z geografsko orientacijo, mnogokrat koristijo za hitro in približno orientacijo v prostoru brez uporabe tehničnih pripomočkov. To pa je v veliko primerih, ko se moramo grobo orientirati, popolnoma dovolj.
Smeri neba
Človek je smeri neba zelo verjetno poimenoval zaradi lažjega medsebojnega sporazumevanja pri določanju položaja in smeri gibanja na zemeljskem površju. Tako se je iz davne preteklosti ohranilo poimenovanje glavnih smeri neba sever, jug, vzhod in zahod. Zdaj je med njimi zagotovo najpomembnejši sever, saj so proti njemu orientirane skoraj vse karte.
Glavne smeri neba so enakomerno razporejene v krogu okoli poljubne točke, zato jim lahko določamo medsebojne kote. Najpogosteje jih merimo v stopinjah. Merjenje poteka v smeri kroženja urinega kazalca, zato je smer sever 0O ali 360O, smer vzhod 90O, smer jug 180O in smer zahod 270O.
Poleg štirih glavnih smeri neba poznamo še štiri stranske smeri neba in osem pomožnih. Stranske smeri so zamaknjene za 45O, pomožne pa za 22,5O glede na glavne.
Orientacija z opazovanjem sonca
Za orientacijo v naravi brez tehničnih pripomočkov je gotovo najpomembnejše sonce, ki je v naših krajih na južni smeri neba. Že v preteklosti so mornarji določali svoj položaj in smeri neba glede na položaj sonca in nebesnih teles.
Sonce je točno na jugu takrat, kadar stoji najviše na nebu (kulminira). Sonce v 24 urah navidezno obkroži Zemljo, zato se vsako uro premakne za 15 stopinj oz. vsake 4 minute za stopinjo. Tako je sonce približno:
• ob šestih na vzhodu;
• ob dvanajstih na jugu;
• ob osemnajstih na zahodu.
Praviloma nas za orientiranje na terenu zanimata smeri sever in jug, ker po njiju določimo druge smeri neba. Da ne bi čakali poldneva, si lahko pomagamo tako, da izračunamo kot, ki ga bo sonce še opravilo do 12. ure (ali pa ga je že opravilo). Če hočemo določiti smer jug, moramo smeri sonca dopoldne ta kot prišteti, popoldne pa odšteti. To pomeni, da od sonca dopoldne odmerimo ta kot v desno, popoldne pa v levo. Torej lahko s točno uro s kazalci opravimo to operacijo brez računanja. Če mali kazalec ure usmerimo proti soncu, potem je jug v smeri simetrale kota med malim kazalcem in številko 12 na uri.
Dokler v Evropi velja administrativni poletni čas, je treba vsem zgoraj navedenim uram dodati eno uro, da dobimo pravilne rezultate.
Orientacija z opazovanjem nebesnih teles
V jasnih nočeh se po navadi orientiramo z opazovanjem nebesnih teles (zvezde ali luni). Najzanesljivejša je orientacija ob pomoči zvezde Severnice, ki leži na severu, saj je proti njej nagnjena zemeljska os, tako da druge zvezde navidezno krožijo okoli Severnice, ona pa je navidezno vedno na istem mestu.
Severnica je zvezda z močnim sijem in leži v ozvezdju Malega voza. Najlažje jo poiščemo ob pomoči močno opaznega Velikega voza. Petkratna razdalja med zadnjimi »kolesi« Velikega voza nas pripelje do Severnice.
Orientacija ob pomoči lune je manj zanesljiva in zahteva poznavanje gibanja lune v njenih različnih oblikah (mlaj, prvi krajec, polna luna in zadnji krajec).
Polna luna je soncu točno nasproti, zato vzhaja ob 18. uri, ob 24. uri je na jugu in ob 6. uri zahaja. Prvi krajec je 90O za soncem, zadnji krajec pa 90O pred soncem. Mlaj leži v bližini sonca in je večji del noči pod obzorjem.
Dokler v Evropi velja administrativni poletni čas, je treba vsem zgoraj navedenim uram dodati eno uro, da dobimo pravilne rezultate.
Orientacija z opazovanjem vplivov narave
Pri tej orientaciji gre za opazovanje raznih pojavov, ki sodijo med manj zanesljiva sredstva orientacije. Zato mora naša orientacija temeljiti na kombinaciji več različnih znamenj. Upoštevajmo samo tista, ki se med seboj najbolj ujemajo. Priporočljivo je, da kombiniramo vsaj tri različne načine za dovolj kakovostno določanje smeri neba.
Nekaj najpomembnejših znamenj na terenu, ki so posledica delovanja narave in ki so nam lahko v pomoč pri določanju smeri neba:
• severna pobočja gora so praviloma manj poraščena in strmejša, gozdna meja leži niže kot na južnih pobočjih in tudi sneg se dlje ohrani na severnih pobočjih;
• mah raste na severni strani dreves ali skal, saj je tam vlažneje, ker zaradi senčne lege sonce tja redkeje posije;
• če poznamo smer lokalnih vetrov, si lahko za približno določitev smeri neba pomagamo tudi z vetrom;
• mravljišča so na sončnih predelih, to pomeni, da so obrnjena približno proti jugu;
• na štorih dreves opazimo gostejše letnice praviloma na severni strani.
Obstaja še mnogo drugih možnosti, kako iz znamenj delovanja narave določati smeri neba, a so premalo natančna in preredka, da bi nam lahko služila za orientacijo v gorskem svetu.
Orientacija z opazovanjem vplivov človeka
Vsakič, ko bomo imeli težave z orientiranjem, bodo razmere drugačne in bodo od nas zahtevale iznajdljivost in izkušnje.
Včasih nam lahko pomagajo že malenkosti:
• ponoči, zlasti pri oblačnem nebu, opazimo odsev luči večjih mest;
• posamezni objekti v gorah (planinske koče, RTV-oddajniki, gorski hoteli, žičniške postaje ipd.) so ponoči običajno osvetljeni;
• relativno daleč se sliši hrup prometa (železniškega, cestnega in letalskega);
• ceste in poti se pri hoji proti naseljem združujejo, pri hoji od naselij stran pa razdružujejo.
