Orientacija
Iz Kolorocnik
Orientacije oz. razveda se začnemo učiti že v zgodnjih letih svojega življenja. Že zelo zgodaj se naučimo ločevanja med levo in desno smerjo, gibanja naprej ali nazaj (v pravi smeri) proti izbranemu cilju. S sebi lastnim načinom življenja tako ves čas bolj ali manj zavestno razvijamo čut za orientacijo. Vsi znamo ločevati osnovne oblike v naravi (hrib, sleme, grapa itn.), vrste poti (po prehodnosti, kakovosti, uporabnosti). Tako si razvijamo dar opazovanja, občutek za razdalje in čas, spomin za reliefne oblike. To so temeljna znanja orientacije, ki so potrebna, da gremo na prvi sprehod po gozdu brez spremstva starejših. Ne glede na zadovoljivo znanje orientacije pa moramo vseeno tudi vedeti, kaj storiti, če se izgubimo.
Orientacija je sposobnost, da se znajdemo na neznanem terenu, pa naj bo to gozd, visokogorje, velemesto ali celo notranjost orientacijsko zahtevnega nadzemnega ali podzemnega objekta (na primer visoke stavbe ali podzemne jame). Z orientacijo se srečamo takrat, ko se znajdemo na nam neznanem terenu. Takrat je pomembno, da ves čas vemo, kje smo, in da znamo vsak trenutek najti pot do izbranega cilja.
Pojem orientacija izhaja iz besede orient, ki pomeni vzhod. V starem veku je bila najpomembnejša smer neba vzhod, po njem so nato določali preostale smeri neba, tudi karte tiste dobe so imele vzhod na vrhu. Določiti vzhod brez uporabe kompasa je bilo namreč takrat lažje kot določiti sever. Danes se kot osnovna smer uporablja sever, izvor imena orientacija pa nas opominja, kako stara je ta veda.
Osnovne zakonitosti orientacije so načelno povsod na Zemlji enake. Če orientaciji dodamo kaj posebnega ali neki dejavnosti lastnega, dobimo njeno podzvrst. Primeri za to so vojaška orientacija, taborniška orientacija in vsekakor tudi planinska orientacija.
Planinska orientacija je orientacija po hribovitem površju, nadgrajena s planinskimi dejavnostmi, kot so:
opazovanje okolice z namenom pridobivanja podatkov, potrebnih za orientacijo
hoja po markiranih in nemarkiranih poteh ter brezpotju
uporaba kompasa ter planinskih kart
izvajanje aktivnosti v skupinah
Pri orientaciji sta zelo pomembna pojma preglednost in natančnost. S preglednostjo označujemo grobo orientacijo, pti kateri ob pomoči glavnih značilnosti površja določamo približno stojišče in spremljamo nadaljnjo smer gibanja. S pojmom natančnost razumemo točno določanje stojišča na karti, ki se popolnoma ujema s stojiščem v naravi.
Zaželeno je, da se po neznanem terenu vedno gibljemo v skupini in da imamo več kart in kompasov, tako da lahko več pohodnikov hkrati preverja pravilnost smeri gibanja. Vsa topografska oprema naj bo ves čas pri roki, karte pa ustrezno zaščitene pred vremenskimi vplivi. Znanje orientacije brez karte nam ne koristi prav dosti.
Vsebina |
Geografska orientacija
Geografska orientacija pomeni hitro odkrivanje in določanje smeri neba z opazovanjem sonca, nebesnih teles, vplivov narave in vplivov človeka. Najpogosteje določamo sever, ker so z njim določene tudi preostale smeri neba (na desni je smer vzhod, na levi zahod in za nami jug).
Pomen geografske orientacije se je v zadnjem času zaradi mnogih novih in cenovno razmeroma lahko dostopnih tehničnih pripomočkov zmanjšal. Kljub temu pa je geografska orientacija še vedno temelj vse orientacije, saj si lahko z njenim dobrim poznavanjem le-te pridobimo veliko znanja za logično učenje in lažje razumevanje tehničnih lastnosti orientacije. Poleg tega nam lahko vrline, ki se jih naučimo z geografsko orientacijo, mnogokrat koristijo za hitro in približno orientacijo v prostoru brez uporabe tehničnih pripomočkov. To pa je v veliko primerih, ko se moramo grobo orientirati, popolnoma dovolj.
Smeri neba
Človek je smeri neba zelo verjetno poimenoval zaradi lažjega medsebojnega sporazumevanja pri določanju položaja in smeri gibanja na zemeljskem površju. Tako se je iz davne preteklosti ohranilo poimenovanje glavnih smeri neba sever, jug, vzhod in zahod. Zdaj je med njimi zagotovo najpomembnejši sever, saj so proti njemu orientirane skoraj vse karte.
Glavne smeri neba so enakomerno razporejene v krogu okoli poljubne točke, zato jim lahko določamo medsebojne kote. Najpogosteje jih merimo v stopinjah. Merjenje poteka v smeri kroženja urinega kazalca, zato je smer sever 0O ali 360O, smer vzhod 90O, smer jug 180O in smer zahod 270O.
Poleg štirih glavnih smeri neba poznamo še štiri stranske smeri neba in osem pomožnih. Stranske smeri so zamaknjene za 45O, pomožne pa za 22,5O glede na glavne.
Orientacija z opazovanjem sonca
Za orientacijo v naravi brez tehničnih pripomočkov je gotovo najpomembnejše sonce, ki je v naših krajih na južni smeri neba. Že v preteklosti so mornarji določali svoj položaj in smeri neba glede na položaj sonca in nebesnih teles.
Sonce je točno na jugu takrat, kadar stoji najviše na nebu (kulminira). Sonce v 24 urah navidezno obkroži Zemljo, zato se vsako uro premakne za 15 stopinj oz. vsake 4 minute za stopinjo. Tako je sonce približno:
• ob šestih na vzhodu;
• ob dvanajstih na jugu;
• ob osemnajstih na zahodu.
Praviloma nas za orientiranje na terenu zanimata smeri sever in jug, ker po njiju določimo druge smeri neba. Da ne bi čakali poldneva, si lahko pomagamo tako, da izračunamo kot, ki ga bo sonce še opravilo do 12. ure (ali pa ga je že opravilo). Če hočemo določiti smer jug, moramo smeri sonca dopoldne ta kot prišteti, popoldne pa odšteti. To pomeni, da od sonca dopoldne odmerimo ta kot v desno, popoldne pa v levo. Torej lahko s točno uro s kazalci opravimo to operacijo brez računanja. Če mali kazalec ure usmerimo proti soncu, potem je jug v smeri simetrale kota med malim kazalcem in številko 12 na uri.
Dokler v Evropi velja administrativni poletni čas, je treba vsem zgoraj navedenim uram dodati eno uro, da dobimo pravilne rezultate.
Orientacija z opazovanjem nebesnih teles
V jasnih nočeh se po navadi orientiramo z opazovanjem nebesnih teles (zvezde ali luni). Najzanesljivejša je orientacija ob pomoči zvezde Severnice, ki leži na severu, saj je proti njej nagnjena zemeljska os, tako da druge zvezde navidezno krožijo okoli Severnice, ona pa je navidezno vedno na istem mestu.
Severnica je zvezda z močnim sijem in leži v ozvezdju Malega voza. Najlažje jo poiščemo ob pomoči močno opaznega Velikega voza. Petkratna razdalja med zadnjimi »kolesi« Velikega voza nas pripelje do Severnice.
Orientacija ob pomoči lune je manj zanesljiva in zahteva poznavanje gibanja lune v njenih različnih oblikah (mlaj, prvi krajec, polna luna in zadnji krajec).
Polna luna je soncu točno nasproti, zato vzhaja ob 18. uri, ob 24. uri je na jugu in ob 6. uri zahaja. Prvi krajec je 90O za soncem, zadnji krajec pa 90O pred soncem. Mlaj leži v bližini sonca in je večji del noči pod obzorjem.
Dokler v Evropi velja administrativni poletni čas, je treba vsem zgoraj navedenim uram dodati eno uro, da dobimo pravilne rezultate.
Orientacija z opazovanjem vplivov narave
Pri tej orientaciji gre za opazovanje raznih pojavov, ki sodijo med manj zanesljiva sredstva orientacije. Zato mora naša orientacija temeljiti na kombinaciji več različnih znamenj. Upoštevajmo samo tista, ki se med seboj najbolj ujemajo. Priporočljivo je, da kombiniramo vsaj tri različne načine za dovolj kakovostno določanje smeri neba.
Nekaj najpomembnejših znamenj na terenu, ki so posledica delovanja narave in ki so nam lahko v pomoč pri določanju smeri neba:
• severna pobočja gora so praviloma manj poraščena in strmejša, gozdna meja leži niže kot na južnih pobočjih in tudi sneg se dlje ohrani na severnih pobočjih;
• mah raste na severni strani dreves ali skal, saj je tam vlažneje, ker zaradi senčne lege sonce tja redkeje posije;
• če poznamo smer lokalnih vetrov, si lahko za približno določitev smeri neba pomagamo tudi z vetrom;
• mravljišča so na sončnih predelih, to pomeni, da so obrnjena približno proti jugu;
• na štorih dreves opazimo gostejše letnice praviloma na severni strani.
Obstaja še mnogo drugih možnosti, kako iz znamenj delovanja narave določati smeri neba, a so premalo natančna in preredka, da bi nam lahko služila za orientacijo v gorskem svetu.
Orientacija z opazovanjem vplivov človeka
Vsakič, ko bomo imeli težave z orientiranjem, bodo razmere drugačne in bodo od nas zahtevale iznajdljivost in izkušnje.
Včasih nam lahko pomagajo že malenkosti:
• ponoči, zlasti pri oblačnem nebu, opazimo odsev luči večjih mest;
• posamezni objekti v gorah (planinske koče, RTV-oddajniki, gorski hoteli, žičniške postaje ipd.) so ponoči običajno osvetljeni;
• relativno daleč se sliši hrup prometa (železniškega, cestnega in letalskega);
• ceste in poti se pri hoji proti naseljem združujejo, pri hoji od naselij stran pa razdružujejo.
Karte oz. zemljevidi
Karta je pomanjšana, posplošena in grafično ponazorjena slika dela zemeljske površine na različnih nosilcih podatkov (papir, zaslon, plastika, les ipd.).
Karta nam na pregleden in standardiziran način prikaže številne podatke o površju in je najprimernejši pripomoček pri orientaciji. Iz nje lahko razberemo podatke, ki jih v naravi po navadi ne zasledimo: imenoslovje, nadmorske višine, naravne in kulturno-zgodovinske znamenitosti, funkcije določnih objektov, podzemne objekte, globine stoječih voda, potek administrativnih mej in zavarovanih območij ipd.
Planinsko pravilo je, da se nikoli ne odpravimo v neznani gorski svet brez ustrezne karte in osnovnih pripomočkov za orientacijo.
Branje karte
Branje karte pomeni, da prepoznamo in razumemo vsebino karte, ki je predstavljena na razmeroma zahteven način, saj je na njej množica točk, črt, ploskev, napisov, številk in slikovnih znakov. Pri branju karte iz celotne vsebine karte izločimo za naše potrebe najpomembnejše informacije in jih v mislih spremenimo iz dvodimenzionalnega sveta karte v tridimenzionalni svet. Ker branje karte ni enosmeren proces, je potrebno tudi znanje pretvarjanja tridimenzionalnega sveta v dvodimenzionalno površino karte.
Proces učenja branja karte imenujemo tudi kartografsko opismenjevanje. To je dolgotrajen in vseživljenjski proces. Pri njem sta potrebni postopnost in čim več praktične uporabe karte pri orientiranju v naravi.
Avstrijske planinske karte imajo nadmorske višine določene na podlagi temeljnih višinskih točk z izhodiščem srednje ravni Jadranskega morja v Trstu. Nemčija za nadmorske višine na planinskih kartah uporablja temeljne višinske točke z izhodiščem srednje ravni Severnega morja v Hamburgu. Zato so za iste vrhove na meji med državama na avstrijski in nemški planinski karti pogosto navedene različne nadmorske višine. Nobena od teh višin ni napačna, le razlikujejo se glede na različna izhodišča. Enako velja za vrhove med Italijo in Švico, za vrhove med Francijo in Švico itn.
Vrste kart
Karte lahko delimo glede na območje prikaza, vsebino, merilo, namen, format itn. Med najpomembnejšimi je delitev kart po vsebini. Pri njej ločimo dve osnovni skupini:
a) splošne geografske karte;
b) tematske karte.
Splošne geografske karte enakomerno prikazujejo naravne in antropogene (delo človeka) elemente zemeljskega površja: relief, vodovje, rastje, prometnice, naselja, posamezne objekte, meje ter zemljepisna imena in matematične elemente. Praviloma so izdelane na podlagi izvirnih terenskih podatkov ali posnetkov iz zraka.
Izraz topografija je sestavljen iz grških besed topos (kraj) in graphein (pisati, včrtati, risati) ter pomeni krajepisje. Omenjene karte se delijo še naprej, glede na merilo.
V Sloveniji imamo:
• Državno topografsko karto 1 : 5000 (DTK 5) ter ortofotokarto 1 : 5000 (DOF 5);
• Državno topografsko karto 1 : 25.000 (DTK 25);
• Državno topografsko karto 1 : 50.000 (DTK 50);
• Atlas Slovenije v merilu 1 : 50.000;
• Vojaške topografske karte 1 : 25.000 (VTK 25), 1 : 50.000 (VTK 50) in 1 : 100.000 (VTK 100);
• pregledne karte v merilu 1 : 250.000 do 1 : 1.000 000.
Za splošno planinsko uporabo sta med temi najprimernejši DTK 25 ter DTK 50, vendar nimata dodatne planinske vsebine (markiranih poti, planinskih postojank, smeri turne smuke ipd.), ki so pomembni za uporabo v planinstvu.
Tematske karte se delijo, kot že samo ime pove, glede na tematiko prikazovanja. Pri teh kartah so poudarjeni ali podrobneje prikazani le določeni objekti, pojavi ali dinamika pojavov, preostali elementi, ki so prikazani v omejeni obliki, pa rabijo kot osnova za orientacijo tematskih pojavov in objektov v prostoru oz. na karti. V vsakdanjem življenju največ uporabljamo prav tematske karte, saj nam podajajo najrazličnejše družbeno in naravno geografske informacije. Zasledimo jih tudi v dnevnem časopisju ter na televiziji. Praviloma je topografska vsebina tematskih kart prevzeta iz splošnih geografskih kart.
Tematske karte se delijo v tri sklope:
a.) Naravnogeografske karte: geološke, hidrološke, meteorološke, klimatske, seizmološke, pedološke, karte višinskih pasov, karte favne in flore ipd.
b.) Družbenogeografske karte: planinske karte, turistične in zgodovinske karte, avtokarte, karte naselij, politično-administrativne karte, karte za orientacijski tek ipd.
c.) Tehnične karte in načrti: katastrske karte, inženirski načrti, sinoptične karte, pomorske in letalske karte ipd.
Vsebina kart
Planinci pri gibanju v gorskem svetu praviloma uporabljamo planinske ali topografske karte. Občasno uporabljamo tudi različne turistične, izletniške ali občinske karte, ki pa se ne razlikujejo kaj dosti od planinskih in topografskih, razen da imajo prikazane še nekatere dodatne vsebine in so pogosto manjšega merila in tako manj natančne.
Matematični elementi
Za hojo od točke do točke v gorskem svetu matematični elementi karte niso bistvenega pomena, pomenijo pa osnovo za nedvoumno določitev lege posamezne točke na površju Zemlje, s tem tudi osnovo za izdelavo kart, zato je o njih dobro nekaj vedeti.
Za nedvoumno določitev lege posamezne točke na površju Zemlje potrebujemo koordinatni sistem in v tem koordinatnem sistemu ustrezno enolično koordinatno mrežo.
Z geografsko mrežo lahko določimo položaj vsake točke na zemeljskem površju, ki ga opišemo kot kroglo ali kot rotacijski elipsoid. Sestavljajo jo vzporedniki (paralele) in poldnevniki (meridiani). Začetni vzporednik je ekvator, ki deli Zemljo na severno in južno poloblo, začetni poldnevnik pa je dogovorjen, a večina držav uporablja za izhodišče poldnevnik, ki poteka prek astronomskega observatorija v Greenwichu blizu Londona. Ta deli Zemljo na vzhodno in zahodno poluto. Vsaka točka na Zemlji ima dve sestavini. Geografska ali zemljepisna širina (φ) je v stopinjah izražen kot med ekvatorialno ravnino in smerjo normale proti točki na zemeljskem površju, merjen v smeri poldnevnika. Severno od ekvatorja imamo severno geografsko širino (SGŠ), južno pa južno geografsko širino (JGŠ), od 0O na ekvatorju do 90O na obeh polih. Geografska ali zemljepisna dolžina (λ) pa je v stopinjah izražen kot med ravnino začetnega poldnevnika in ravnino poldnevnika, na katerem leži kraj. Vzhodno od začetnega poldnevnika imamo vzhodno geografsko dolžino (VGD), zahodno pa zahodno geografsko dolžino (ZGD), od 0O na začetnem poldnevniku do 180O na skupnem poldnevniku za obe smeri geografskih dolžin.
Za prenos objektov in pojavov iz zemeljskega površja na ravno ploskev uporabljamo kartografsko projekcijo. Posledica takšnega prenosa so različne deformacije, na podlagi katerih delimo projekcije v:
• konformne – te ohranjajo pravilnost horizontalnih kotov in azimutov; so najpogostejše projekcije pri kartah večjih meril, med katere sodijo tudi topografske in planinske karte;
• ekvivalentne – te ohranjajo pravilnost površin (pregledne karte sveta, politične karte ipd.);
• ekvidistančne – te ohranjajo pravilnost dolžin (karte letalskih prog ipd.).
Glede na obliko ploskve, na katero preslikamo točke z zemeljskega površja, delimo projekcije na valjne, stožčne in azimutne. Osnova za večino kart na področju Slovenije je Gauss-Krügerjeva projekcija. Je konformna projekcija, pri kateri je za ploskev uporabljen valj. Ta se dotika srednjega poldnevnika 15O in zavzema širino 3O.
Območje celotne Slovenije pokriva Državna topografska karta v merilu 1 : 25.000, ki je nadalje razdeljena na 198 listov (če bi želeli sestaviti vse liste DTK 25 skupaj, bi potrebovali prostor z minimalnimi merami 11 x 5,7 m). Ker so projekcije vzporednikov in poldnevnikov pri Gauss-Krügerjevi projekciji krive linije, ima karta tudi pravokotno koordinatno mrežo z razdaljo celih km med dvema sosednjima črtama (1 km pri DTK 25, 2 km pri DTK 50).
Navpična os na topografskih in nekaterih planinskih kartah je označena z X, vodoravna pa z Y (obrnjeno glede na matematiko). Pri tem označuje koordinata x oddaljenost od ekvatorja, koordinata y pa v Sloveniji oddaljenost od poldnevnika 15O (ta je srednji poldnevnik cone) in nikakor ne od Greenwiškega poldnevnika. Da se izognemo negativnim vrednostim je koordinata y za 500 km povečana (točka na poldnevniku 15O ima koordinato y = 500 km), v Sloveniji pa je tudi koordinata x po dogovoru zmanjšana za 5.000 km (točka s koordinato x = 125 je v resnici 5125 km oddaljena od ekvatorja).
Poldnevnik, ki je sicer kriva linija na karti, je v vsaki točki usmerjen proti severnemu geografskemu polu (tečaju) in to smer imenujemo geografski sever. Pogosto določa rob karte. Smer navpičnih črt pravokotne koordinatne mreže na karti pa imenujemo projekcijski ali koordinatni sever.
Kot med geografskim in projekcijskim severom se imenuje meridianska kovergenca (γ). Le-ta nikjer v Sloveniji ne preseže 2O in za orientacijo na terenu ni bistvenega pomena.
V Sloveniji se je začela uveljavljati projekcija UTM (Universal Tranverse Mercator), ki jo uporablja vojaška zveza NATO. Je podobna Gauss-Krügerjevi projekciji, glavna razlika pa je v širini cone, ki znaša 6O, in v označevanju pravokotnih koordinat – namesto x se uporablja N, namesto y pa E. Vrednosti koordinat izbrane točke v obeh projekcijah niso enake; ne velja x = N in y = E.
Merilo
Merilo je razmerje med razdaljami na karti in dejanskimi razdaljami v naravi. Merilo je označeno na vsaki karti in ga lahko zapišemo v treh različnih oblikah:
• Številčno ali numerično merilo. Razmerje med merilom na karti in merilom na zemljišču je označeno v obliki razmerja (1 : 25.000) in nam pove, kolikšno dolžino ta enota na karti pomeni na terenu (1 cm na karti = 25.000 cm na terenu);
• Grafično ali linearno merilo je izraženo grafično. Na kartah je prikazano kot daljica z naneseno in oštevilčeno razdelitvijo. Pri krčenju ali raztezanju papirja se to merilo deformira enako kot karta;
• Opisno ali neposredno merilo je podano z besedno razlago. Primer: 1 mm na karti v merilu 1 : 25.000 je 25 m v naravi.
Glede na merila delimo karte na:
• karte velikih meril (do 1 : 200.000);
• karte srednjih meril (od 1 : 200.000 do 1 : 1.000.000);
• karte majhnih meril (nad 1 : 1.000.000).
Karta 1 : 25.000 je v večjem merilu kot karta 1 : 300.000, saj je določen del zemeljske površine predstavljen natančneje in podrobneje. Za planinske karte se najpogosteje uporabljata veliki merili 1 : 25.000 ter 1 : 50.000. Karte z merilom 1 : 100.000 ali manjšim uporabljamo kvečjemu tam, kjer ne obstajajo karte večjega merila, saj so manj natančne, a zato preglednejše.
Kartografski znaki
Kartografski znaki so dogovorjeni znaki, ki na kartah prikazujejo različne objekte in pojave v pokrajini. Pogosto so izbrani tako, da nas njihov videz spominja na objekt ali pojav v pokrajini. So osnova oz. abeceda za branje kart, vendar pa ni treba vedeti vseh na pamet, saj ima vsaka karta tudi legendo, ki pojasnjuje pomen najpomembnejših uporabljenih kartografskih znakov. Pri DTK 25 so vsi kartografski znaki pojasnjeni v knjižici Državna topografska karta 1 : 25.000, topografski ključ s pojasnili za uporabo, Geodetska uprava RS.
Objekti in pojavi so lahko prikazani v merilu ali zunaj njega. V merilu so prikazane površine kot gozd ali površinsko vodovje. Sestavljene so iz linije, ki označuje mejo razprostrtosti prikazanega elementa, in pojasnilnega polnila (vzorca ali barve). Delno v merilu so prikazani linijski objekti (reke, ceste, železnice itn.), pri katerih je prečna smer praviloma zelo povečana. Zunaj merila so prikazani objekti in pojavi v pokrajini, ki jih zaradi njihovih relativno majhnih dimenzij ni mogoče upodobiti v merilu karte. Zaradi pomembnosti so prikazani z različnimi kartografskimi znaki, ki določajo le njihovo lego in ne velikosti.
Za osnovno branje je pomembno vedeti, kaj na kartah prikazuje določena barva:
• črna: vse vrste komunikacij (ceste, napeljave ...), izgrajeni objekti ter zemljepisna imena;
• modra: vodovje skupaj z imeni;
• zelena: gozdnate površine skupaj s trajnimi nasadi;
• bela: neporaščen svet (travniki, jase ...);
• rjava oz. siva: relief (rjave pri topografskih ter iz njih osnovanih planinskih kartah; drugače sive).
Naravni elementi
Med naravne elemente, ki so upodobljeni na kartah, uvrščamo relief, vodovje, pokrovnost tal, pa tudi nasade, umetne izkope in podobne objekte, ki jih je sicer zgradil človek, vendar jih v nekoliko drugačni obliki lahko ustvari tudi narava sama.
Prikaz reliefa je eden od najpomembnejših za orientacijo. V preteklosti so relief prikazovali najprej iz panoramske perspektive, da so s hribi in dolinami dobili tridimenzionalno predstavo pokrajine, pozneje pa se je uporabljala metoda črtkanja. Danes se relief (pri kartah velikega merila) najpogosteje prikazuje z višinskimi črtami ali izohipsami ter višinskimi točkami (kote), pri nekaterih kartah pa tudi dodatno s senčenjem.
Izohipse oz. plastnice so črte, ki na karti povezujejo točke z isto nadmorsko višino. Z njimi si pomagamo ne samo pri določevanju nadmorske višine, temveč predvsem pri predstavljanju podobe nekega reliefa. Izohipse v obliki krogov nam predstavljajo vzpetino ali vrtačo (v tem primeru je v notranjem znak minus). V pobočju predstavljajo grebene izbočeni, jarke pa vbočeni deli izohips glede na smer padanja nadmorske višine. Pri razgibanem poteku izohips je včasih teže razločiti ali gre za greben ali jarek. V tem primeru so za lažje branje upodobljene kratke črtice – padnice. Obrnjene so v smeri padanja terena in postavljene pravokotno na izohipse.
Za branje karte je pomembna ekvidistanca. To je vertikalna oddaljenost med sosednjima izohipsama oziroma med ravninama, ki ju določata ti izohipsi. Pri planinskih kartah znaša običajno od 10 do 25 m, pri topografskih kartah v merilu 1 : 25.000 pa 10 m. Običajno je ekvidistanca na karti navedena poleg merila.
Za določanje nagiba terena pa je pomemben interval oziroma vodoravna razdalja med izohipsama.
Zaradi boljše preglednosti imamo izohipse različnih debelin. Osnovne izohipse so prikazane kot tanke nepretrgane črte in so med seboj oddaljene za odgovarjajočo ekvidistanco (relativno višino 10 oz. 20 m).
Če so izohipse narisane zelo skupaj, prikazujejo strmo pobočje, pri veliki oddaljenosti pa rahlo valovit teren. Odvisno od ekvidistance je vsaka četrta oz. peta izohipsa odebeljena in se imenuje glavna izohipsa. Prikazujejo nadmorske višine, ki se končajo s stotico (npr. 1.100 m) ali s petdesetico (npr. 950 m); to je odvisno od ekvidistance karte. Po potrebi se prikazujejo še pomožne izohipse, ki predstavljajo polovico, četrtino ali osmino ekvidistance.
Za upodabljanje reliefa se uporabljajo še višinske točke ali kote. V naravi so to povečini značilni in lahko opazni objekti (vrhovi, sedla, mostovi, križišča ipd.). Za večjo plastičnost se uporablja še senčenje. Po navadi je osenčena južna in vzhodna stran vrhov, hribov, grebenov itn. Za uporabo v planinstvu pa je zelo uporaben in pomemben prikaz sten. Te so prikazane kot polno ali črtkasto temneje obarvana razčlenjena območja.
V digitalnem zapisu je relief najprimerneje opisati z digitalnim modelom reliefa (DMR). To je digitalni opis zemeljskega površja – mreža, sestavljena iz višinskih točk ter izrazitih prelomnic. Uporablja se v sodobni kartografiji in tudi pri učenju predstavljivosti površja zemlje.
Iz izohips lahko ugotovimo nagib terena. Če so izohipse zelo skupaj, prikazujejo strmo pobočje, pri veliki oddaljenost pa položen teren. Poznamo več načinov izračuna nagiba terena s karte (nagibno merilo, razmerja ipd.).
Vodovje in pokritost tal
Vodovje, ki je praviloma prikazano z modro barvo, je skupni pojem za vse objekte in pojave, ki vsebujejo vodo ali so neposredno vezani nanjo; vodotoke, izvire, jezera, morja, zbiralnike vode. Pokritost tal, ki je prikazana z zeleno barvo, upodablja gozd, grmovje ter trajne nasade, pri DTK 25 pa tudi posamezno markantno drevje. Mejo pokritosti lahko predstavlja odebeljena zelena, na nekaterih kartah pa črna črta. Za pokritost veljajo tudi močvirja, kamnita tla, peščena tla ipd.
Antropogeni elementi oz. vplivi človeka
Za hojo v hribe so najpomembnejši elementi kopenske komunikacije oz. poti in kolovozi. Ceste in poti so podrobno kategorizirane; od glavnih cest do npr. slabših, deloma opuščenih stez. Žal je prav prikaz kolovozov in steza na topografskih kartah v Sloveniji najmanj zanesljiv, ker je pridobivanje podatkov o pravilnem poteku zamudno in drago. Posebnost planinskih kart je, da so vse markirane poti ustrezno označene na karti z rdečo barvo. Poleg tega novejše planinske karte prikazujejo tudi težavnost poti. Lahke markirane poti so praviloma označene z rdečo neprekinjeno črto, zahtevne praviloma s prekinjeno črto ali črto druge barve in zelo zahtevne poti praviloma s pikčasto črto oz. črto druge barve. Pri nekaterih planinskih kartah so označene še turno smučarske smeri, ki ne prispevajo k splošni orientaciji, temveč so pomembna informacija za izbiro neprimernejše turno smučarske proge.
Za splošno orientacijo na terenu so zelo pomembni objekti in naselja. Stanovanjski in gospodarski objekti so prikazani kot črn pravokotnik; v njegovi sredini je prava lokacija objekta v naravi. Pri naseljih lahko zaradi generalizacije en pravokotnik prikazuje sklop objektov. Med objekti, ki se pogosteje pojavljajo v gorskem svetu, so planinske koče in bivaki (ti so dodatno označeni z rdečim krogom), planine, lovske koče, tovorne žičnice in gondole. Topografski znak za te objekte je prikazan v legendah kart.
Na topografskih in planinskih kartah so prikazane državne meje, poleg poteka meje pa srečamo tudi številčno oznako nekaterih mejnikov, ki so lahko predvsem pri gibanju v razmerah zmanjšane vidljivosti pomembna pomoč pri orientaciji na terenu. Meje zavarovanih območij in visoke ograje okoli območij posebnega pomena so prikazane na kartah, ker pomenijo oviro ali omejitev gibanja.
Velika informativna vrednost kart so zemljepisna imena, ki pojasnjujejo in opisujejo topografsko vsebino. Večina napisov je postavljenih tako, da jih normalno beremo, kadar imamo na karti sever zgoraj.
Kar precejšen del slovenskega alpskega sveta meji na sosednje države. Nekatere planinske karte imajo na poteh ob meji vrisane obmejne markacije (osnovni slovenski markaciji je dodan še zelen zunanji kolobar), ki so tudi sicer navzoče na tistem območju.
Generalizacija oz. posplošitev
Kartografska generalizacija je niz postopkov, ki izboljšajo preglednost in s tem omogočajo lažje in učinkovitejše branje kart. Na karti so prikazani izbrani, le največji in najpomembnejši objekti ter pojavi, potek linijskih pojavov (vodotoki, prometnice) je poenostavljen, a tako, da ohrani svojo smer (serpentine), posamezni objekti ali pojavi so združeni. Pomembnejši premajhni objekti in pojavi so prikazani povečano, zaradi ohranitve medsebojnih razmerij pa so nekateri tudi premaknjeni. Kartografska generalizacija se v popolnem obsegu pojavi pri merilih, manjših od 1 : 7000 (npr. 1 : 25 000). Zaradi nje je položajna natančnost prikazanih objektov in pojavov na karti DTK 25 okoli 15 m, na DTK 50 pa 25 m.
Pri linijskih objektih je poudarjen potek linije, močno povečana pa je prečna smer, saj se je ne da narisati v pravem merilu. Cesta, široka 3 m, bi bila na karti v merilu 1 : 25.000 široka 0,12 mm, to pa je zelo slabo vidno s prostim očesom, zato je namensko razširjena na npr. 1 mm. Tudi hiše so narisane močno povečano, pri naseljih pa lahko en znak namesto ene hiše predstavlja skupino hiš ali pa celo naselje, odvisno od merila.
Izdelava ali dopolnitev karte oz. reambulacija
Edina stalnica v naravi so spremembe, zato je pri uporabi karte zelo pomembno, kdaj je bila narejena oz. dopolnjena (reambulirana). Ta podatek nam pove, kdaj je bila zadnjič posodobljena na podlagi novih meritev in opazovanja površja. Načelno se izogibajmo kart, ki so bile izdelane oz. dopolnjene pred več kot desetimi leti.
Če na karti opazimo nepravilnost (npr. nepravilen potek planinske poti, napačen položaj objekta, manjkajoča komunikacija ipd.), le-to na kopiji karte pregledno označimo, priložimo dodatna dokazila (fotografije, navedbe drugih kart, na katerih je stanje pravilno ipd.) ter vse to pošljemo založniku karte, ki je praviloma naveden v kolofonu in na platnicah. Z našim sporočanjem napak bodo karte v prihodnjih izdajah boljše.
Treba se je zavedati tudi tega, da moramo zaradi spoštovanja avtorskih pravic uporabljati zgolj originalne karte, ki jih ni dovoljeno brez posebnih dovoljenj kopirati v večjih količinah. Z nakupom kart pripomoremo tudi k temu, da jih pogosteje izdajajo; to zagotovo vpliva na njihovo kakovost, saj se v vsako izdajo karte vnesejo določeni popravki in dopolnila.
