Vozli in osnove samovarovanja

Iz Kolorocnik

Redakcija: 09:09, 16. maj 2013

Med samovarovanim in varovanim gibanjem, pa tudi ob drugih priložnostih, uporabljamo vrvi in trakove v razne namene. Zato je nujno poznati in znati narediti nekaj vozlov.

Ambulantni vozel

Uporabljamo ga za nezahtevno zavezovanje dveh vrvic. Pri večjih obremenitvah se lahko sprevrže in razveže, še posebej, če so obremenjeni trije prameni.

Ambulantni vozel. (Avtor: Branko Ivanek)

Bičev vozel

Ta vozel lahko naredimo na sredi ali na koncu vrvi. Ker je drseč, ga za pritrjevanje konca vrvi ne smemo uporabljati samega. Zato pa je idealen za samovarovanje, če smo privezani na vrv, saj lahko skrajšamo ali podaljšamo vrv, ne da bi bilo treba vozel odvezati. Poleg tega ga uporabimo tudi za pritrditev vrvi ali pomožne vrvice na vponko, če vrv na plezalni pas pritrdimo prek vponke. Ta vozel lahko naredimo na dva osnovna načina: zvežemo ga ali vpletemo.

Bičev vozel - dva načina izdelave. (Avtor: Branko Ivanek)

Bičev vozel - vpletanje. (Avtor: Branko Ivanek)

Kavbojski vozel

Za privezovanje zanke na predmet, na katerega je ne moremo "nasaditi" (npr. okoli drevesa, v obroček, na povezavo plezalnega pasu, v uho klina in podobno), uporabljamo kavbojski vozel.

Izdelava kavbojskega vozla. (Avtor: Branko Ivanek)

Kravatni vozel

Za zvezovanje dveh trakov se je najbolje obnesel kravatni vozel. Naredimo ga tako, da na enem koncu traku naredimo polvozel (varovalni vozel) in nato vpletemo v nasprotni smeri drug konec traku.

Kravatni vozel. (Avtor: Branko Ivanek)

Osmica

Tu pomeni osmica vozel, v nasprotju z osmico za spuščanje, ki je posebna priprava za spust po vrvi. Uporabljamo ga za pritrjevanje, pravzaprav navezovanje vrvi na plezalni pas. Vpleten ali preprosto zavezan rabi tudi za povezovanje dveh vrvi. Tudi ta vozel lahko naredimo na dva osnovna načina: zvežemo ga ali vpletemo.

Izdelava osmice - za zanko. (Avtor: Branko Ivanek)

Vpletanje osmice - za zanko. (Avtor: Branko Ivanek)

Podaljševalni vozel

Uporabljamo ga za zvezovanje dveh vrvic približno enake debeline ali ene same vrvice, da dobimo neskončno zanko.

Izdelava podaljševalnega vozla. (Avtor: Branko Ivanek)

Prusikov vozel

Kadar se hočemo privezati na debelejšo vrv, tako da se bomo lahko ob njej gibali varovani, uporabimo ta vozel. Da bo obremenjeni vozel dobro držal, mora biti tanjša vrvica dovolj mehka. Tudi ta vozel lahko naredimo na dva osnovna načina: zvežemo ga ali vpletemo.

Izdelava prusikovega vozla iz zanke. (Avtor: Branko Ivanek)

Vpletanje prusikovega vozla. (Avtor: Branko Ivanek)

Varovalni vozel

Je osnova za nekaj drugih vozlov, zato ga imenujemo tudi "polvozel". Če ga uporabljamo kot varovalo pri drugih vozlih, obvezno pa pri najlonskem, ga imenujemo varovalni vozel.

Polvozel. (Avtor: Branko Ivanek)

Izdelava varovalnega vozla. (Avtor: Branko Ivanek)

Osnove samovarovanja

Samovarovalni sestav

Za samostojno varovano gibanje po zavarovanih poteh uporabljamo samovarovalni sestav Ta poleg čelade, plezalnega pasu in rokavic obsega še samovarovalni komplet, ki ga sestavljajo posebna zaviralna ploščica, varovalna vrv in vponki.

Samovarovalni sestav. (Avtor: Branko Ivanek)

Osnovni namen čelade je, da nam varuje glavo pred manjšimi padajočimi predmeti in udarci.

Moderni alpinistični čeladi. (Avtor: Branko Ivanek)

Med uporabo mora biti čelada trdno pritrjena na glavo. Zato mora biti čelada ustrezno močno poveznjena nanjo in ne sme tičati samo na vrhu temena. Čelado nataknemo na glavo dovolj zgodaj pred nevarnim krajem in ne šele, ko začno žvižgati kamni okoli ušes. Snamemo jo šele takrat, ko smo res zunaj dosega padajočega kamenja. Zato čelade med hojo ali plezanjem po nevarnem terenu ne snemamo.

Osnovni namen uporabe plezalnega pasu je, da se pri padcu, ki ga zaustavi vrv, na katero smo privezani, sila, ki nastane pri tem (ulovitvena sila), čim enakomerneje razporedi po našem telesu in nas pri tem ne obrne na glavo ali postavi v vodoravni položaj. V športnem plezanju uporabljajo izključno sedežne plezalne pasove, v pa planinstvu uporabljamo predvsem kompletne (enodelne) oziroma dvodelne plezalne pasove.

Enodelni (kompletni) plezalni pas je lažji od drugih vrst plezalnih pasov, vendar je daljše visenje v njem lahko neudobno in tudi nevarno. Če je navezava visoka, sicer malenkostno zmanjšuje gibljivost plezalca, zato pa zaradi visokega prijemališča sile ni nevarnosti zloma hrbtenice pri padcu v vrv. Glede na to, da del ulovitvene sile prevzame tudi oprt (prsni del), je kompresija hrbtenice veliko manjša kot pri padcu v sedežni pas.

Enodelni (kompletni) plezalni pas. (Avtor: Branko Ivanek)

Dvodelni plezalni pas kombinira dobre lastnosti sedežnega in kompletnega plezalnega pasu: je relativno udoben in omogoča veliko gibljivost, čeprav je malo težji. Prijemališče sile lahko s primerno navezavo spreminjamo. Ker sta sedežni in prsni (oprtni) del povezana, se pri padcu v vrv ne zlomi hrbtenica v ledvenem delu in tudi kompresija hrbtenice je veliko manjša kot pri sedežnem pasu.

V planinah vedno uporabljamo enodelne (kompletne) ali dvodelne pasove (poleg sedežnega tudi prsni del). Nekateri modeli imajo možnost, da toliko podaljšajo naramnice, da pride prsni del na pas. To je poglavitna napaka, ki jo delamo pri uporabi te vrste plezalnega pasu: prsni del spustimo prenizko (pri ženskah bi moral biti tik nad prsmi). S tem izničimo učinek prsne vezave, tako da izgubi svoj namen: lahko nas obrne in nam zlomi hrbtenico. Enako velja tudi za oprt pri dvodelnem plezalnem pasu.

Enodelni (kompletni) plezalni pas zvežemo skupaj tako, da potegnemo trak skozi zanki in ga zvežemo s kravatnim vozlom. Ta mora biti dovolj močan – nosilnost naj bo vsaj 700 daN.

Dvodelni plezalni pas zvežemo tako, da potegnemo trak oziroma pomožno vrvico skozi spodnjo oziroma spodnji zanki, naredimo vodniški vozel (polvozel, varovalni vozel), potegnemo konca traku ali pomožne vrvice skozi zgornji zanki in naredimo kravatni oziroma podaljševalni vozel.

Dvodelni plezalni pas. (Avtor: Branko Ivanek)

Vezava kompletnega (enodelnega) pasu s trakom. (Avtor: Branko Ivanek)

Vezava dvodelnega plezalnega pasu s pomožno vrvico. (Avtor: Branko Ivanek)

Rokavice so zelo priporočljive pri uporabi samovarovanja na žičnih vrveh. Te so večkrat poškodovane in zato lahko poškodujejo tudi roke. Rokavice naj bodo načelno lahke, brez konic prstov, z okrepljeno dlanjo.

Samovarovalni komplet:

Zaviralna ploščica je osnovna varovalna priprava, ki ob pravilni uporabi (dosledno upoštevajmo navodila proizvajalca – če ploščica nima navodil, potem je ne kupimo!) zmanjša silo v varovalni vrvi in s tem tudi silo, ki deluje na nas, toliko, da je znosna.

Varovalna vrv je vrv, ki nas prek zaviralne ploščice povezuje z žično vrvjo ali kakšnim drugim varovalom. Imeti mora kvaliteto, premer in dolžino, ki jih je predpisal izdelovalec. Če vsega tega ni, njen učinek ne bo enak pričakovanemu. Varovalno vrv moramo obvezno zamenjati po vsakem padcu, ki je daljši od njene proste dolžine, ali kakršni koli poškodbi.

Uporabljajmo samo tiste vponke, ki se avtomatično varovano zaprejo. Na trgu je več različnih vrst, vendar so za praktično uporabo najboljše tiste, ki se odprejo samo s prijemom.

Pas zvežemo s pomožno vrvico ali trakom, hkrati pa privežemo še zaviralno ploščico.

Pri tem je pomembno, v kateri točki pritrdimo zaviralno ploščico. Ta točka je namreč tudi prijemališče ulovitvene sile. Če je pritrditev prenizka, nas lahko ob zaustavitvi obrne na glavo. Če jo pritrdimo v višini svojega težišča, lahko ob ustavitvi priletimo v vodoravni položaj in pri tem nam lahko, če nimamo oprtnega dela, zlomi hrbtenico. Če pa je pritrditev nad našim težiščem, je odvisno od razdalje med našim težiščem in točko pritrditve, v kakšnem položaju bomo obviseli.

Popkovina

Tako imenujemo vrvico oziroma vrvici, ki jo (ju) imamo privezano(i) nase in jo (ju) uporabljamo za samovarovanje na stojiščih ali vrvnih ograjah. Ta vrvica je lahko privezana naravnost na nas ali pa na plezalni pas. Kadar nimamo samovarovalnega kompleta, lahko na vodoravnih prečnicah za vezavo (samovarovanje) na žični vrvi oziroma za vezavo na vrvno ograjo uporabimo tudi to obliko samovarovanja. Vendar je ta nevarna pri zdrsih, daljših od pol metra, ker se lahko vrv oziroma trak utrga oziroma si lahko zlomimo hrbtenico, če nimamo kompletnega plezalnega pasu.

Okoli pasu vpletemo ali namestimo vrvico z zanko iz osmice. Na konceh vrvice nato naredimo zanko iz osmice in jo z bičevim vozlom pritrdimo na vponko. Dolžina vrvice od nas do vponke mora biti tolikšna, da lahko tudi pri napeti vrvici dobro primemo vponko.

Na plezalnem pasu naredimo popkovino z ustrezno dolgim trakom z dvema vponkama, ki ju lahko dosežemo z roko tudi takrat, ko je napet. Namesto traku lahko uporabimo tudi pomožno vrvico, le da v tem primeru za pritrditev vponk na pomožno vrvico uporabimo osmico in bičev vozel, za pritrditev na pas pa vpleten bičev vozel ali osmico.

Samovarovanje na stojišču

Med gibanjem v hribih, posebno strmih in tam, kjer pot ni taka, da bi po njej samo hodili »z rokami v žepih«, se nam zgodi, da moramo kdaj pa kdaj tudi nekaj časa počakati na kakšnem kraju. Ta je lahko tudi tak, da z njega zdrsnemo ali pademo ali pa nas z njega pahne kakšna zunanja sila. Da se to ne bi zgodilo, se obvezno samozavarujemo. To v načelu naredimo na tri načine: s popkovino, s samovarovalnim kompletom ali z glavno vrvjo.

Ko pridemo na ustrezen kraj (stojišče), na katerem bomo nekaj časa mirovali in se bomo morali samozavarovati, v pritrdišče oziroma sidrišče preprosto vpnemo vponko z matico s popkovine oziroma samovarovalnega kompleta.

Kadar uporabljamo samovarovalni komplet, smo samovarovani tako med gibanjem kot tudi na stojiščih. Samovarovanje na stojišču samo s samovarovalnim kompletom je v osnovi povsem enako kot s popkovino: v pritrdišče vpnemo vponko samovarovalnega kompleta.

Kadar smo z glavno vrvjo (plezalno ali vodniško) navezani na plezalni pas ali izjemoma okoli pasu naravnost na vrv, se samozavarujemo z glavno vrvjo.

Kadar se med gibanjem ob vrvnih ograjah ali žičnih vrveh samovarujemo s popkovino ali samovarovalnim kompletom in smo navezani na glavno vrv za dodatno varovanje, se na stojišču obvezno samozavarujemo z glavno vrvjo.

Samovarovano gibanje

Samovarovano gibanje pomeni, da nas takrat, ko se gibamo (hodimo, plezamo), nihče ne varuje posebej, ampak se varujemo sami. Varujemo se tako, da smo med hojo in plezanjem privezani (vpeti) na varovalne naprave, ki so že bile v steni (npr. žične vrvi) ali pa jih je nekdo namestil vanje posebej zase, za nas (npr. vrvna ograja).

Pri tem se moramo dosledno držati načela, da smo ves čas pritrjeni na varovala. To pomeni, da smo tudi takrat, ko prepenjamo eno vponko, z drugo pritrjeni na varovalo in šele potem, ko smo pripeti z novo vponko, prejšnjo izpnemo.

Gibanje ob klinih

V naših planinah je veliko delov poti opremljenih samo s klini, za katere se lahko primemo. V takih primerih je uporaba samovarovanja manj učinkovita, saj so klini pogosto preveč narazen, poleg tega pa so velikokrat tudi premalo pokončni, da ne bi vponka prehitro zdrsnila z njih. Vendar je še vedno priporočljivo, da hkrati, ko se primemo za klin, nanj nataknemo vponko. S tem smo vsaj malo zavarovani, če nam zdrsne, ko se premaknemo naprej. Vponko pustimo na klinu in nataknemo drugo na naslednji klin. Ko se prestopimo naprej, potegnemo s seboj vponko s prvega klina in jo namestimo na tretji klin. In tako naprej. Seveda pa velja, da na takih poteh dosledno upoštevamo pravila varnejšega plezanja.

Gibanje ob žičnih vrveh

Za varnejše gibanje ob žičnih vrveh v načelu uporabljamo samovarovalni sestav. Pri njem moramo v načelu samo paziti, da smo v vsakem trenutku vpeti vsaj z eno vponko. Če imamo samo popkovino, potem bodimo vpeti na žično vrv stalno z obema vponkama. Pri tem se moramo zavedati, da nam celo ob samo malo daljšem zdrsu, popkovina ne bo mogla kaj dosti pomagati – ali se bo strgala ali pa nas bo prelomilo.

Med tem, ko smo pripeti na žično vrv, se prijemamo za žično vrv ali skale in vlečemo vponke za seboj. Seveda pa moramo paziti, da nas ne potegnejo nazaj.

Pri samovarovanem gibanju vponke vpenjamo od spodaj navzgor. Včasih so žične vrvi blizu stene in bi se lahko zgodilo, da bi se jeziček naslonil na steno in pri obremenitvi odprl.

Gibanje ob vrvnih ograjah

Osnovno pravilo je, da smo v vsakem trenutku vsaj z eno vponko pripeti oziroma s prusikovim vozlom pritrjeni na vrvno ograjo, da nas obdrži, če nepričakovano zdrsnemo. Z vodoravno vrvno ograjo smo povezani z njo s pomožno vrvico in vponko z matico, s pokončno pa s prusikovim vozlom na pomožni vrvici ali pa s samovarovalnim kompletom. Pri poševnih ograjah je povezava odvisna od nagnjenosti. Kadar so na vrvni ograji vmesne pritrdilne točke, moramo imeti dve vponki na pomožni vrvici, da se pri vmesni pritrdilni točki najprej z eno vpnemo na drugi strani in šele nato izpnemo drugo s prve strani.

Viri in literatura:

Prispevek prenešen iz: Pollak, B., 2011: Gibanje v gorah. Planinska šola, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 350 str.

Ažman, M. s sodelavci 2001: Mentor planinske skupine, Ljubljana
Bele, J: 2000: Proti vrhovom, Ljubljana