Varstvo gorske narave
Iz Kolorocnik
Vsakdo, ki že nekaj časa zahaja v gore, je gotovo že spoznal čar divjine. Nepričakovano srečanje s katero od prosto živečih živali, pisana cvetna odeja, mogočno drevo ob poti, skalne stene in neverjetne domišljijske oblike v njih, izvir, hudournik, nevihta, globoko brezno, snežišče ... Vsa ta srečanja, če jih le znamo opaziti in občutiti, nas vsakič znova spomnijo, da smo tudi ljudje le del narave ter da smo z njo usodno povezani. Taka hoja po gorah ni le golo športno udejstvovanje, temveč ima veliko večji pomen.
Vsebina |
Vzroki onesnaževanja in uničevanja narave ter preprečevanje in odpravljanje le-teh
Negativni vplivi človekovega delovanja na okolje se kažejo v uničevanju plodne zemlje, povzročanju velikih količin odpadkov, onesnaževanju vode in zraka, povzročanju hrupa in podobnem. Vse oblike prizadevanja za ohranitev in vnovično vzpostavitev porušenega naravnega ravnovesja imenujemo varstvo okolja. Varstvo okolja nikakor ni več le ljubiteljski odnos človeka do narave – z njim se nadvse resno ukvarjajo na vseh področjih človekovega delovanja. Varstvo življenjskega in z njim neločljivo povezanega naravnega okolja obravnava zakon o varstvu okolja, varstvo narave pa je ožji pojem in zajema prizadevanje za ohranitev posebno lepih ali zanimivih predelov, redkih živalskih in rastlinskih vrst ter njihovih habitatov. Razmisleka vreden je tudi rek, da je varstvo narave dejavnost ljudi, ki varujejo naravo pred ljudmi za ljudi.
Načini varovanja in ohranjanja naravne dediščine
Ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k ohranjanju narave določa zakon o ohranjanju narave. Organizacija, ki je v Sloveniji pristojna za ohranjanje narave, je Zavod za varstvo narave. Izvajanje zakona o ohranjanju narave nadzorujejo inšpektorji, pristojni za ohranjanje narave, neposreden nadzor v naravi pa poleg njih izvajajo tudi naravovarstveni nadzorniki. Vsak državljan lahko sporoči na Inšpektorat za okolje in prostor, če kdo domnevno nedovoljeno posega v okolje, celo z anonimno prijavo.
Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino. To so zlasti geološki pojavi, površinski in podzemeljski kraški pojavi, podzemske jame, soteske in tesni, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter življenjski prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava. Naravne vrednote lahko zavarujemo kot ožja zavarovana območja (naravni spomenik, strogi naravni rezervat, naravni rezervat) ali širša zavarovana območja (narodni, regijski ali krajinski park).
Narodni park je veliko območje s številnimi naravnimi vrednotami ter veliko biotsko raznovrstnostjo. V Sloveniji je za takega razglašen le Triglavski narodni park. Prva ideja o njegovi ustanovitvi sega že v leto 1908; leta 1924 so zavarovali Dolino Triglavskih jezer, leta 1961 pa je bilo uzakonjeno trajno zavarovanje. Od leta 1981 imamo Triglavski narodni park v taki obliki in velikosti, kot ga poznamo danes.
Regijski park je obsežno območje regijsko značilnih ekosistemov in krajine. Večji deli prvobitne narave se prepletajo z deli, v katerih je človekov vpliv večji, a uravnotežen z naravo. V Sloveniji imamo od leta 1981 Regijski park Kozjansko, od leta 1996 Regijski park Škocjanske jame, predvideva pa se še ustanovitev novih: Kočevje–Kolpa, Snežnik, Pohorje, Kras, Trnovski gozd, Karavanke–Kamniško Savinjske Alpe.
Krajinski park je območje, za katero je značilno kakovostno in dolgotrajno sobivanje človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko in krajinsko vrednost. V Sloveniji imamo več krajinskih parkov, med njimi Krajinski park Robanov Kot (1950), Krajinski park Topla (1966), Krajinski park Logarska dolina (1987) in Krajinski park Goričko (2003).
Strogi naravni rezervati in naravni rezervati so območja geotopov (poudarjen je njihov geološki, geomorfološki ali hidrološki pomen), življenjskih prostorov ogroženih, redkih ali značilnih rastlinskih ali živalskih vrst ali območja, pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti (Notranjski Snežnik, Mala Pišnica pri Kranjski Gori, Lobnica na Pohorju itd.).
V letu 2004 sta bili sprejeti tudi uredba o posebnih varstvenih območjih (Natura 2000) in uredba o ekološko pomembnih območjih, ki določata ekološko pomembna območja in varstvene usmeritve za habitate ter prosto živeče rastlinske in živalske vrste na teh območjih.
Naravni spomenik je območje, na katerem je ena ali več naravnih vrednot, ki imajo izjemno obliko, velikost, vsebino ali lego ali so redkost (Divje jezero pri Idriji, Blejski otok, Igla med Lučami in Solčavo, Matkov škaf itn.).
Med naravne vrednote štejemo tudi oblikovano naravo (drevorede, parke, botanične vrtove). Naš najbolj znani botanični vrt je Alpski botanični vrt Julijana v Trenti.
Ogrožene rastlinske in živalske vrste so vrste, katerih obstoj je v nevarnosti in ki so kot take na rdečem seznamu ogroženih vrst. Lahko se zavarujejo s predpisi. Med prvimi zavarovalnimi predpisi pri nas je bilo ravno zavarovanje nekaterih rastlin. Planika in Blagajev volčin sta bila zavarovana že leta 1898. Od takrat do danes se je zvrstilo že več predpisov, ki so opredelili zavarovanje posameznih vrst. Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah ter uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah določata poseben varstveni režim pri rastlinah prepoved trganja, rezanja itn., pri živalih prepoved lova, zastrupljanja, poškodovanja, vznemirjanja itn. za veliko vrst, med njimi tudi za večino tukaj že opisanih. Uredba o varstvu samoniklih gliv pa prepoveduje nabiranje veliko vrst gob, glede vrst, ki jih je dovoljeno nabirati, pa določa, da lahko posameznik na dan nabere le do 2 kg gob.
Zaradi porušenega naravnega ravnovesja (odsotnost velikih plenilcev, boljša ali slabša prilagodljivost nekaterih živalskih vrst bližini človeka) je nujna sestavina narave tudi lov. Ta dejavnost se iz nekdanjega lova za trofejami vse bolj spreminja v pravo naravovarstveno dejavnost (vzdrževanje optimalnega števila živalskih vrst, izločanje bolnih in šibkih živali).
Trajnost, sonaravnost in mnogonamenskost
Načelo trajnosti pomeni vzpostavitev ravnovesja med varstvom okolja, gospodarskim napredkom in socialnim razvojem. Pri tem pa ni pomembna le trajnost materialnih koristi, ampak tudi trajnost narave same, torej naravnih elementov, ki človeku ne prinašajo neposrednih koristi. »Narave nismo podedovali od svojih prednikov, ampak smo si jo sposodili od vnukov.«
Upoštevanje načela sonaravnosti pomeni, da naj bi vse dejavnosti delovale naravi prijazno – upoštevale naravne zakonitosti oziroma posnemale naravo.
Uporabnikov naravnega prostora (dejavnosti) je veliko, zato je veliko interesov in jih je treba usklajevati. Omejen naravni prostor ponuja le omejene možnosti v okviru posameznih rab, a vendar mnogokrat brez (večje) škode dovoljuje sobivanje več rab (mnogonamenskost).
Planinarjenje in varstvo narave
Planinstvo (tudi alpinizem, plezanje, turno smučanje itn.) je dejavnost, ki poteka v naravi. To pa hote ali nehote pomeni tudi motnjo ustaljenih naravnih procesov, ki je toliko večja, kolikor bolj prilagojen (specializiran) je ekosistem. Ker so gorski ekosistemi ranljivi, morajo naše aktivnosti v njih čim bolj upoštevati in spoštovati naravne zakonitosti.
Planinstvo in gorski turizem sta v zadnjih desetletjih prinesla v gore obilo negativnih posledic (gorske ceste, smučišča, žičnice). Mnogo posegov v občutljivi gorski prostor je bilo izvedenih grobo in nepremišljeno. V zadnjem času pa narašča tudi število novejših dejavnosti (gorsko kolesarstvo zunaj cest, jadralno padalstvo, vožnja z motornimi sanmi, vožnja z motornimi kolesi po planinskih poteh), ki lahko pomenijo dodatni negativni za naš gorski svet.
Ceste in z njimi povezan promet vnašajo v gorsko okolje hrup ter onesnažujejo zrak. Zato poskušajmo spremeniti svoje navade in pojdimo na turo peš iz doline, do vznožja gora pa se pripeljimo z javnim prevoznim sredstvom. Sprejmimo predpisane omejitve prometa in zapore nekaterih gozdnih cest. Vožnjo z vozili v naravnem okolju prepoveduje Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju. Ta med drugim prepoveduje tudi uporabo gorskih koles na planinskih poteh in zunaj njih, dovoljuje pa vožnjo po gozdnih cestah.
Žičnice, ki so lahko koristen pripomoček za udobnejše doseganje izhodiščne točke našega izleta, pogosto kvarijo videz krajine, za graditev smučišč pa so velikokrat potrebni grobi posegi v prostor. Planinci smo proti graditvi novih žičnic (še posebno takšnih, ki bi peljale prav na gorske vrhove) ter za ustrezno ureditev obstoječih smučišč.
Uveljavljanje dolinskih navad in udobja v planinskih postojankah vodi do velikih obremenitev za okolje (več odpadkov, onesnažene vode, večjo porabo energije in s tem povezanega pridobivanja le-te s hrupnimi agregati, ki pomenijo stalno nevarnost razlitja goriva in olj; pogostejšo dostavo blaga s helikopterji, žičnicami itn.). Zato moramo vsi obiskovalci planinskih koč in domov sprejeti zmanjšano udobje ter varčevanje z energijo in vodo. Dejstvo je, da naše aktivnosti v gorah potekajo v prostoru, ki pomeni vodozbirna območja zajetij vodovodov. Zato se v planinskih postojankah, pa tudi sicer, izogibajmo vsem dejavnostim, ki imajo negativen vpliv na kakovost voda.
V Sloveniji imamo zelo veliko urejenih planinskih poti, zato novih ne potrebujemo. Vsak naš korak pomeni določen pritisk na talno podlago. Če je tlačenje površine veliko (velik obisk), rastlinski pokrov na mestu pritiska propade in površje začne razjedati erozija, ki je toliko močnejša, kolikor strmejša je pot. Še posebno se moramo izogibati strmim bližnjicam, ki lahko kmalu postanejo grdi erozijski jarki. Poleg tega pa se seveda izogibajmo tudi pretiranemu vznemiranju živalstva ob poteh, trganju rastlin in drugemu uničevanju ali poškodovanju rastlin ter organiziranju množičnih pohodov.
Z naraščajočo ozaveščenostjo obiskovalcev gorskega sveta so izginili nekateri kupi odpadkov v gorah, saj se nas večina že zaveda problema odpadkov in imamo v nahrbtniku vedno tudi vrečko za odpadke; te po končanem obisku v gorah, torej v dolini, odložimo v posode za odpadke. Ker smo planinci naravovarstveno ozaveščeni, uporabljajmo izdelke z embalažo, ki se zbira v ločenih posodah za odpadke.
Varstvo narave je eden temeljev, na katerih gradimo, zato so načela varstva narave zapisana tudi v Častnem kodeksu slovenskih planincev. Že leta 1954 pa je dr. Piskernikova ustanovila tudi Gorsko stražo. Njeni pripadniki so s pozitivnim zgledom, propagando in akcijami vzgojno vplivali na dvig okoljske ozaveščenosti obiskovalcev gora. Danes pa deluje v okviru Planinske zveze Slovenije Komisija za varstvo gorske narave z izobraževalnim programom za varuha gorske narave.
Planinci smo naravovarstveniki. Kot take nas opredeljuje tudi eno izmed nosilnih poglavij Častnega kodeksa, ki je namenjeno prav varstvu gorske narave. Bodimo naravovarstveniki tudi v dolini: doma, v šoli, v službi. Nespoštovanje varstva narave naj ne bo le prekršek, temveč tudi sramota.
Vir: Purnat Zdenko
